Povezava do prejšnjega ( 03.01.2008 ) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-

RŠstrip marjan tokrat izjemoma odpade

TOPLA BUNDA #6

Danes je z nami Aljoša z malo ploščo iz leta '81 izdano pri Radio-televiziji Beograd

Pozdravljeni v najbolj topli oddaji jutranjega programa Radia študent. In še topleje bo, kajti danes je z nami umetnik velikega kova in še večje domišljije pri izbiri umetniškega imena. Človek se je res potrudil, in če ste na začetku oddaje preslišali, sedaj pozorno prisluhnite, ker verjamemo, da je vložil vso svojo pamet v ta psevdinim: Aljoša.

Aljoša, se očitno tudi zelo dobro spozna na pregovore, in te potem lepo preko svojih izkušenj pretoči v njegove pesmi. Tako da lahko vsak začuti, če ne na svoji koži pa na svojih ušesih, kaj pomeni pregovor Daleč od oči daleč mod srca. Torej sedaj še posebej vabimo vse, ki svojih ljubljenih nimajo v bližini, ker so ti nekje daleč, daleč stran v službi na drugi strani mesta, da prisluhnejo preostanku pesmi Daleko.

To je bila torej simpatična balada Daleko. Toda Aljoša skriva v sebi še bolj nemirno in temparamentno plast. Ker Aljoša žal več ne koncertira, in tudi njegova črna afro frizura in črna jakna iz umetnega usnja nista več tako popolni, kot takrat ko je posnel fotografijo za današnjo ploščo, vam vseeno svetujemo, da si ga ravno s tema dvema pomembnima atributoma njegovega gezamtkunstverka sedaj predstavljate na kakšni hotelski terasi v Trogirju na topel avgustovski večer davnega leta '81, in medtem ko vi pri šanku srkate bevando, pa lampijone med borovci zatresejo toni Aljoševe mojstrovine Primadona.

Dalmatinec Aljoša je danes prinesel toplo fronto z juga s skladbama Daleko in Primadona, izdanima na mali plošči leta '81 za Radio-televizijo Beograd. Z vami pa sem kot vedno bil tudi Janez Salan – Yassa mlajši.

Slovenski reki ... ... in potoki!


Danes: Mala Pišnica in zvezde!

...

Mala Pišnica je potok, ki ga pravzaprav ni.

Nad dolino Male Pišnice se vije pot, ki je pravzaprav ni.

In čisto na vrhu zatrepa, od koder se zviška zre na orle Planice ...

(planiške fanfare)

... raste največji macesen, ki mu rečejo - Macesen. Tam se je vse zgodilo.

Včasih se utrudim podobe svojega plemena in se skrijem - kot zajc. Ponavadi grem do kakega drevesa in potem mozgam, je li sta maj-mun in šala-mun kaj v sorodu ali kaj podobnega.

Tako sem oni dan ubral neobstoječo pot, ki se vije nad Pišnico. Mojega plemena ni bilo na spregled, pa sem se moral skregati z nesramnimi gamsi, ki so hoteli moj zadnji sendvič - nisem ga dal, ker sem bil lačen - oni pa so meni prožili kamenje, nakar sem hotel klicat odvetnika, saj je šlo za poskus umora - pa tam v Pišnici ne vleče, čeprav dostikrat piha, pa pustimo to.

Delno obtolčen - svet ostrih robov pa to, krut in večen - sem prišel do jase na vrhu zatrepa. Ulegel sem se pod Macesen in zadremal.

Prebudil me je mlad gams, ki je prav nemarno glasno žvečil moj zadnji sendvič.

Skočim pokonci, da bi dodobra oštel smotanega bambija - ko me ustavi tenak glas.

Obrnem se in zagledam - jasno.

Jasne so - kot je pisal stari de Courtenay - pankerke med vilami. Tiste, ki v nočeh brez lune v raztrganih svilenih krilih na jasnah plešejo pogo. Tiste, ki prebivajo v jezeru Jasna nad Kranjsko goro in potapljajo otrokom ladjice. Če kdo nehote vdre v njihov svet, ga navadno opijejo, da je too drunk to ... khm ... Ko se tak nesrečnež vrne domov, mu je najboljši bend Sham 69, kar razloži neverjetno priljubljenost le-tega v vaseh pod Mežaklo in znamenite spopade med metalci in panksi v bifeju Jelen.

No, moja jasna - zdaj že lahko rečem tako - je stala tam mokrih las. Prijela me je za roko in rekla: "Bi šel poslušat zvezde?"

"E? Poslušat?"

"Ja. "

"Poslušat zvezde. Kaj pa si, astroseizmograf ali kaj?"

"Ja."

Opa. Moja jasna je astroseizmograf. Kul. Kje pa se tule nad Pišnico zvezde najbolje slišijo?

Na vrhu Macesna.

Pa splezava na vrh orjaškega drevesa, se udobno namestiva v rogovili - jasna je to naredila še prav posebej ljubko - in počakava, da pade noč.

"Najprej bova prisluhnila zraku," reče jasna. Zamahne z roko, jaz pa napnem ušesa. In vidim - se pravi, slišim - tole:

http://www.spaceweather.com/audio/inspire/3tweeks.mp3


To je trepet zemljine atmosfere, vodnarjeva pesem.

Poslušam relativno očaran. Pa pravi jasna: "Zdaj se dvigniva nad sublunarni svet. Veš, da je stari Kepler vedel, kako pojejo planeti?"

"Vem. Zemlja poje mi - fa - mi. Miseria et famina. Kepler je pretiraval."

"Poslušaj zdaj cel nebeški monokord. Glasbo sfer ... na začetku mal mori, ko se Merkur vozi gor pa dol ... potrpi."

http://www.willieruff.com/01.Mercuryoutward.mp3

"Fejst mori, stara ..."

"Tako pojo planeti, njih dvanajst."

"Misliš, devet? Oziroma - osem?"

Jasna me pogleda kot pač panks pogleda ljubitelja atomik harmonik, da mi zapre gofljo.

"Prisluhniva zdaj zvezdam. Najprej nam najbližji, soncu."

Ušesa mi preplavi zvok tresenja sončeve fotosfere; nektar za ušesa astroseizmografa - ritem, ki nam ga daje Amon Ra, ples samega Intija, skratka, zvok tistega, koji nam život daje:

http://bison.ph.bham.ac.uk/sounds/longsounds.mp3

Sonce je kul. Jasna, ta vesoljski didžej, pa se še noče ustaviti.

"Vidiš tisto zvezdo tam?" pokaže nekam proti ozvezdju Hidre.

"Ne."

"Smrtnik ... daj no."

"Dej ti. Hidra je res brezvezno ozvezdje. Največje kar jih je - in prazno."

"Tam je, " nestrpno maha jasna. "Zvezda hi."

"Hihi. Ne vidim."

"Potem pa poslušaj, mater!"

In kot utripi gamsjega srca, kot prestopni ritem Dogonov se od zvezde Hi Vodne kače v moje uhe prikrade zvok:

http://www.eso.org/public/outreach/press-rel/pr-2002/audio/aud-01-02.mp3

Lepo. Res.

Jasna prisede na mojo rogovilo in se nasloni name. Potem se z ustnicami dotakne mojega ušesa in nekaj reče. Kar se mene tiče, najlepša glasba za moje uhe do takrat.

Zadnje, kar se spomnim, je odsev lune v Mali Pišnici daleč spodaj - okoli naju pa je pelo vse vesolje; od velikega poka do danes. Takole:

bigbang.wav


Slovenske reke...in potoke pripravlja Saša.