Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ČETRTKOV JUTRANJI PROGRAM (4196 bralcev)
Četrtek, 17. 1. 2008
Anže



V ČETRTEK ZJUTRAJ

07.00 EKSPERIMENTALNI jutranji program
07.05 BRITOFF
07.30 TOPLA BUNDA
08.05 BRITOF + DVA KRONIKA
08.20 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOFF
09.10 AJGUGL
09.40 SLOVENSKI REKI IN POTOKI

Ta četrkanc ne samo audio, ampak tudi VIDEO!
Ček it aut!!!
Povezava do prejšnjega (10.01.07) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-






V tokratni Topli bundi #7 nas greje zagrebški družbeni kritik Ivo Fabijan. Tukaj lahko degustirate njegovo poslastico Debele žene.



TOPLA BUNDA #7
Danes poslušamo Iva Fabijana z malo ploščo naslovljeno Zagreb '79 izdano pri založbi Suzy

Pozdravljeni dragi poslušalci in poslušalke v oddaji Topla bunda. Spet je naokoli teden in čakanje na vaše najljubše minute v etru Radia študent bo danes poplačano s posebno poslastico. Z nami bo namreč legenda Ivo Fabijan, rojen kot Ivo Mrvalj. Da ne bo pomote, Ivo si je le nadel umetniško ime, če ste slučajno mislili, da je svobodomiselno prevzel ženin priimek.

Začeli smo s socialno tematiko, ki je obravnavana v pesmi Živim u velegradu, ki se ravnokar vrti v podlagi. Ivo nam pred očmi izriše vse težave življenja v Zagrebu v sedemdesetih letih na tako aktualen način, da se z njimi lahko poistovetimo še danes: od tega kako zamuja tramjav, preko sosedovega lajajočega psa, ki mu ne da miru, do vlage v majhni domači sobici. Popolno odtujenost v mestu pa lepo ubesedi v naslednji vrtici: meni ništa ne pripada, čak ni kamen ovog grada.

Občutljivost za družbene probleme in danost opisovanja fenomenov, ki se pojavljajo v modernih časih, zaznamujeta Ivotov opus. Žal enega izmed vrhuncev njegove kariere na današnji plošči ni. Ampak naših poslušalcev kljub temu ne bomo pustili lačnih ušes. Govorimo seveda o njegovem super hitu Debele žene. Navedimo le par vrstic iz te pesmi, kjer Ivo problematizira sodobne trende, in predstavi tudi njegov pogled na le-te: A ja kad vidim mršave žene uvele tanke ko suhe motke / Sitim se da su mi najdraže one šta teže negdje oko stotke / O oo o, o oo o, in seveda še refren: Debele žene zanimaju mene / Debele žene zanimaju mene / Jer se smiju i jače te griju / Tako su tople i snene / Ja volim ja volim / Debele žene debele žene. Če so ti verzi v vas vzbudili lakoto po celotni skladbi, vas vabimo, da si ogledate videospot za pesem Debele žene na spletni strani Radia študent pod rubriko Četrtkov jutranji program.

Verjamemo, da vas je Ivo s svojim čutom za sočloveka že pošteno navdušil. Ampak to še ni vse, Ivo namreč skriva še eno plat. In s to se bomo seznili v drugi pesmi z današnje plošče. Sedaj vas namreč vabimo, da prisluhnite pesmi, ki je posvečena nekomu, ki je bil, kot se on v pesmi izrazi, jači od njega i brži od njega. Vendar očitno ni bilo popolnoma tako. Poslušali bomo namreč rekviem za njegovega umrlega psa z naslovom Moj pas Lobo.

V današnji Topli bundi je bil z nami lani preminuli virtuoz Ivo Fabijan s skladbama Živim u velegradu in Moj pas Lobo, izdanima na mali plošči Zagreb '79 pri kultni založbi Suzy. Z vami pa sem kot zmeraj bil Janez Salan – Yassa mlajši.




Slovenski reki ...

... in potoki!



Danes: Idrijca in divje babe!

...

Uf. Tisti dan sem se res izgubil in v resnici še danes ne vem, če je bila res Idrijca, ki je šumela tam spodaj - ali je morda bila Trebuša ali še katera bolj obskurna voda.

Bilo pa je čudno.

Namreč, hodim takole po gozdu in kar naprej oprezam za divjimi zvermi, ki jih je v naših gozdovih vse polno. Preplašila me je že krvoločna smrdokavra, dokončno pa mi je srce padlo v hlače, ko me je vriskaje napadel podivjan trop groznih veveric, za katere vsi vemo, kaj navadno store nič hudega slutečemu popotniku. Utekel sem le z nekaj praskami.

Za pogum sem si zamrmral tale komad, ki vedno pomaga:



No, pa se kljub vsemu iz gozda zasliši predirljiv žvižg, čisto blizu, in nato še eden z vzpetine malo nazaj.

Omadona, sem pomislil, ko se mi takole iz goščavja za mano pridrevi orjaški jelen. Za hip se spogledava, nato pa ga nov žvižg požene v dir mimo mene. Za njim pa drvi neverjetna čreda jelenov, slokih, lepih - a predvsem občutno prevelikih in prekosmatih.

Severni jeleni v gozdovih nad Idrijo?

Žvižgi se okrepijo in sedaj jih slišim na levi in na desni. Eni so ostri in visoki, drugi jim odgovarjajo s hitrimi trilčki. Kaj zavraga se dogaja?

"Ebuget, ovis!", se tedaj nekdo zadere name.

E? Obrnem se in zagledam res čudno ...ee...bitje. Ki obsceno in jezno maha. S sekiro.

"Ebuget!!!!"

Hm... "Ee, ... jegesvo ne ... kvod vlneksi?" - se pravi, jest vam neč nočem ... gdo sploh si? ... sem bolj zamomljal kot rekel, saj me je bitje resno presenetilo, pa tudi moje znanje tega jezika je precej zarjavelo ... Bitje je na to zamahnilo z roko in steklo za jeleni. Jaz pa sem lovil sapo in se osupel spraševal ...

Od kod zaboga tukaj tile ...? Ki z žvižgi gonijo jelene in se name derejo "spizdi, ovca!" ?

Hmnja. Smo pač v gozdovih nad Idrijo in tam je vse mogoče, si rečem in počasi odidem za žvižgi.

Vmes pade mrak, ki v teh krajih to vedno stori z obupnim treskom. Kar pomeni, da se orientiram z rokami in na strmih pobočjih uporabljam spretnost deblanja. Po nekaj urah opazim sij tabornega ognja in se previdno približam.

Pa dobim za uho gorjačo in se promptno uležem.

Ko odprem oči, okoli mene stojijo čudne - bejbe. Čokate, lasate, nosate. V kože zavite in z gorjačami v rokah. Nič kaj prijazne. Na ognju se žgejo kosi jelenje pečenke.

Oježeš, pomislim. Divje babe ...

Ena od njih me parkat sune s palico da vstanem in se zavem manir. Tako se jim globoko priklonim in rečem:

"Kludi moj, dejve Verune!" - se pravi, k tebi molim, bog Verun! - in vržem pest suhe trave na ogenj, da za hip vzplamti.

Divje babe so se malo zamislile, moram priznati. Ena me še enkrat sune s palico, druga - v čudovitem medvedovem ogrinjalu - pa mi reče:

"Kud velsi?"

Kaj bi rad? Hm. Pokažem na glinen vrč, na pečenega jelena in na šotor. V starem partizanskem jeziku: mamka, a mate kej za pit, tolk sm lačn, da nevem kje bom spau.

Poštekajo. Nasploh divje babe štekajo marsikaj.

Pojem par kosov podpepelnjaka in izdatno porcijo jelenove pečenke - žilave kot le kaj - pijem vodo in se imam nasploh fino.

Tedaj pride do mene ena divjih bab in se mi zastrmi v oči. Tekle so minute in naenkrat sem v njenih neandertalskih očeh videl, kako imamo narobe ...

Pa ji rečem: "Kako da govorite predindoevropejščino, ko ste pa neandertalci?"

"In zakaj ne bi?"

"Ker nimate mišic za govor dovolj razvitih. Pa ker vam je wernickejevo območje v možganih premajhno. Pa ker se je ta jezik razvil vsaj trideset tisoč let kasneje."

"Aja. In kaj potem?"

Moram priznati, da ne vem. Izpod krznenega ogrinjala potegne kratko piščal in mi jo pomoli pod nos.

"Boš rekel tudi, da so tele piščali zgolj tibie mladih medvedov, ki so jih naluknjali volčji zobje?"

"Ehm, misliš fibule mladih medvedov?" še uspem reči, pa me jezno ošine z očmi, prisloni piščal na ustne in zaigra ...

http://www.exploratorium.edu/aaas-2000/realmedia.files/flutes2.ram

Okej. Neandertalka, divja baba par excellence, mi špila na piščal, ki je točno taka, kot ona, ki smo jo izkopali v jami Divje babe I. Svašta ... Se pravi, da so neandertalci imeli muziko. Edino, kar mi še vedno ni ravno jasno, je njihova predindoevropejščina.

"A te še zmeraj matra, kako da govorimo ta jezik?," mi reče.

"Ja."

"Saj ga ne. To je jezik, ki ga znaš ti. Me neandertalke smo zgolj nadvse gostoljubne. Pridi v šotor."

Stopim v šotor - brez nespodobnih misli, lepovasprosim, saj sva različnih vrst - se zleknem na medvedovo kožo in zaprem oči. Starka - matriarhinja morda - ob nizkem ognju udobno zleknjena začne pripovedovati zgodbo ... v krasni pojoči predindoevropščini, z rahlim idrijskim naglasom ... pred davnimi daaavnimi časi ...

"Gvrei ovis, kvesjo vlna ne est, ekvons espeket, oinom ge gvrum vogom vegontm ..."

... je ovca, ki je bila ravno postrižena in brez volne, na hribu zagledala tri konje. Prvi je vlekel težek voz ...

" ... oinomkve megam borom, oinomkve gmenm oku berontm."

... drugi je nosil velik tovor, tretji pa je v drncu nosil moža.

" Ovis nu ekvobjos evevkvet: 'Ker agnutoi moi ekvons agontm nerm vidntei ...' "

Ovca je rekla konjem: 'Srce me boli, ko gledam, kako vas mož žene ...'

"... Ekvos tu evevkvont: 'Kludi, ovi, ker agnutoj nsmej vidntbjos; ner, potis, ovijm er vlnam sebi gvermom vestrom kvrneuti.' "

Konji so ji odgovorili: "Poslušaj, ovca - nas boli srce, ko vidimo, da ti mož vzame volno in napravi sebi toplo oblačilo, ti pa se treseš na mrazu ..."

"Tod kekluvos ovis agrom ebuget ..".

Ko je to slišala, je ovca osramočena zbežala v planjave ...

Glas stare neandertalke me je uspaval. Dokončno pa sem zaspal, ko se je spet oglasila piščal ...

http://www.wmd2003.s5.net/slike/divjebabe.mp3

Ko sem se zbudil, tabora ni bilo več. Stekel sem do jame, pa sem v njej odkril samo arheologe.

Pa sem se naslonil na smreko in prižgal cigareto. Daleč spodaj v tesni pa je šumela Idrijca ...

http://www.wmd2003.s5.net/slike/divjebabe.mp3

Slovenske reke...in potoke še zmeraj pripravlja Saša.





Dva kronika!

Kot obljubljeno iz postelje v prejšnjem četrtkovem jutranjemu programu, vam bomo v rubriki Dva kronika v tem tednu posredovali izjave, ki smo jih posneli v hotelu Mons, na izjemno posh srečanju treh predsednikov. In seveda, ker smo dali pijansko častno, se le te tudi držimo. Ker pa si drznemo tudi malce eksperimentirati z formo oddaje, bomo tokrat najprej zavrteli eno daljšo izjavo, in sicer Alenke Gotar, ki je govorila o materinskih domovih, podplačanosti žensk, ter samem sprejemu pri treh predsednikih.



Kaj je imela Alenka Gotar povedati o tem, kaj je storiti z vso hrano, ki je na sprejemu ostala, si lahko poslušate v rubriki Dva kronika, ki smo jo ekskluzivno pripravili za torkov jutranji eksperimentalni program.

Povezava do ekskluzivne rubrike Dva kronika (15.01.08) v sklopu Torkovega Jutranjega Eksperimentalnega programa: -KLIK-


Ker pa smo v rubriki Dva kronika Alenko Gotar že omenjali, in sicer v povezavi z hokejskim klubom Acroni Jesenice, smo jo povprašali tudi o tem.



Da dokažemo omenjeno primerjavo s Heleno Blagne Zaman, vam postrežemo s posnetkom, na katerem navijač Acroni Jesenic to tudi izpostavi.



Tole pravi Alenka Gotar, zmagovalka letošnje Eme, tole pa je bila rubrika Dva kronika, ki jo najdete tudi na spletu, na strani www.radiostudent.si. Seveda raziskujemo, kaj mislite vi tudi prihodnjič!
Preostale pogovore, ki so nastali na sprejemu pri treh predsednikih, pa si lahko poslušate v oddaji Sektor Ž, ki bo na sporedu to soboto.

Pozdrav ledvičkam!
Polona



Komentarji
komentiraj >>