Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Tiho - Nevarni Četrtkov jutranji Program (4850 bralcev)
Četrtek, 3. 4. 2008
Anže



07.00 Vklop
07.05 BRITOFF
07.25 TOPLA BUNDA
07.45 RŠ STRIP MARJAN
08.00 DVA KRONIKA + BRITOFF
08.32 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOFF
09.15 AJGUGL
09.40 SLOVENSKI REKI IN POTOKI


Povezava do prejšnjega (27.03.2008) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-









V glodanje vam strežemo naslednje vrste sirov:

Ruf An 2:29 1 Ana Pupedan
Recall 2:09 Move My Heart Baby can dance
Run Run 3:49 Living Targets The Beatsteaks
Rebellion (Lies) 5:11 Funeral The Arcade Fire
Rocky Mountain Blues 3:05 Billie's Blues Billie Holiday

Red Microphones 3:19 JMFH's Choice 2007 CD 06 The Comas
Round & Round & Round 2:39 Wild Mood Swing The Cure
Rip Rip 2:43 Listen & Learn David Holmes
Rocksoul 6:26 Neo.Pop IV DJ All*Star

Rumba de la Iasi 2:46 Gili Garabdi-Ancient Secrets Of G… Fanfare Ciocãrlia
Rock Europeu 3:45 The Sexual Life of the Savages Fellini
Ramblin' Man 3:04 Hank Williams Sr.
Runnin 5:03 Stairs And Elevators Heartless Bastards

Ring Of Fire 2:37 Columbia Records 1958-1986 Johnny Cash
Reason Is Treason 4:34 Kasabian Kasabian
Radio Nufonia 0:52 Some Of My Best Friends Are DJs Kid Koala
Rainin in Paradize 3:53 Rainin in Paradize - Free Single Manu Chao

Requiem For A Hit 5:10 I Com Miss Kittin
Rock the shack 4:12 Get Ready New Order
Revolution 4:41 Anthology Nina Simone
Rear Moth 3:57 Tiger, My Friend Psapp
Reci Da Me Voliš 3:35 Zdenka Vučković i Opatijski Suveniri

Reka Jugoslavija (25.05.1980.) 1:19 Flashback Vol.18 by DLJ
Regi (Ti si bila...) - Reggae (You w… 6:14 Čompe Čompe





AJGUGL

Video komada:



Recenzija serije "Dexter":



V vsej poplavi televizijskih serij, ki se vrtijo okrog lika in dela forenzikov so pri ameriški kabelski mreži Showtime, nekakšni konkurenci HBO-ju, vseeno uspeli sproducirati še eno, njena inovativnost pa naj bi bila v tem, da je junaški forenzik v prostem času tudi psihopatski sadistični morilec, ki večino nagnusnih umorov, v katere je vpleten kot preiskovalec, tudi sam zagreši. Glavni junak pa psihopatski serijski morilec!? To pa že ne gre, porečete. Že, že, a Dexter Morgan je vendar psihopatski serijski morilec na pravi strani!

Sicer se še vedno rad izživlja nad žrtvami, jih maliči in seka njihove ude, toda hej, vse so naredile nekaj slabega, nekaj zelo slabega, saj gre povečini za druge morilce, nevarne voznike, pedofile, posiljevalce in volivce NSi. Dexter primere najprej razišče in šele potem sprosti na plano svojo morilsko slo. Vseh trikov ga je naučil njegov krušni oče, ki je bil policaj, in je še pravočasno ugotovil, kakšna psihopatska nagnjenja se skrivajo v njegovem sinu, ter ga naučil kanalizirati destruktivna čustva.

In kdo bi bolje zakril svoj umor, kot tisti, ki te umore tudi raziskuje? Morala te serije je očitno takšna; pravzaprav ni nič narobe z malo nasilja, mučenja in morilskimi pohodi, če so le tarče slabi fantje. Zveni znano? Nikar, ne gre za dogajanje v iraških provincah, temveč v prav tako sončnem Miamiju na Floridi. Gre pa za isti princip; tudi morilci so lahko popolnoma okej fantje, ampak samo, če so naši in si njihove žrtve to tudi "zaslužijo."

Če povzamemo vse skupaj, tokrat brez moraliziranja: Celotna poanta serije je boj junaka z demoni v sebi in seveda je že od prve epizode naprej vsem jasno, da jih bo na koncu uspel premagati, ter, da bo našel človečnost v sebi. Dodajmo še naivno sestro, katere vloga je odigrana slabo in obveznega črnega policaja, ki mu edinemu vse skupaj smrdi. Čisto preveč predvidljivo, kri vsepovsod, preveč ameriško, preveč na prvo žogo. Prebavljivo, vendar brez presežkov.

Povezave do serije Dexter: -KLIK-

Kako dol vlečt omenjeno serijo: -KLIK-




Slovenski reki ...

... in potoki!


Danes - Ljubljanica in ... smrt.

**********

Stopam po Plečnikovih arkadah in tam, kjer hočejo zgraditi Mesarski most, zapazim dva mladeniča.

Mlajši sedi na ograji, binglja z nogami nad zeleno reko in se na vsa usta smeji nečemu, kar mu govori starejši, ki stoji zraven, roka pa mu počiva na ramenu mlajšega.

Počasi si prižgem smotko in se jima približam, da slišim zvonko smejanje, ki prekinja hlasten govor

Ker smotka ni moje znamke, gromko zakašljam, da se mladeniča zdrzneta in se ozreta vame.

'Brdan!, rečem.

Dober dan želim. Je prehud tobak, a? Niste vajeni?

me vpraša starejši. Mlajši pa reče: "lisica lisjak sta pila tobak!" in se smeji. Ko zdaj pogledam nazaj, so bile to edine besede, ki jih je izgovoril tisti dan.

Na mladeničih je bilo nekaj hecnega. Tedaj nisem vedel, je li to od svetlobe, ki je nizko padala od Tromostovja sem, ali kaj - toda bila sta nekam ... prosojna. Modrikasta.

Starejši ju predstavi.

Bog daj zdravja! Jaz sem Rudolf, od starega Lundra sin, tole je pa Ivan.

Pokimam.

Ivan je zaljubljen,

reče in dregne malega, da se ta v zadregi zahihita.

Ivan je včeraj, pod večer, videl rob njenega krila, kako je mehko zdrsnil po … Ah, ni to za štirinajstletnikove oči, taki prizori, ki ga spravijo v deveta nebesa, kajne!

Kaj jaz vem. Zna bit čisto fino, ane.

Mja ... bi rekel, da ne preveč. Sploh, če to traja že sto let.

Meni grejo navadno na živce meta fore tipa miljonkrat sem ti že reku, pa že sto let te čakam. Rudolf opazi moje mrgodenje in reče:

Glejte, res je sto let. Danes je nedelja. Pred stotimi leti je bila tudi nedelja, in takrat se je zgodilo, kar se je. Če imate čas, gospod, vam povem.

Vedno imam čas. Prižgem novo smotko, se naslonim na ograjo - in takrat sonce posveti skozi Rudolfa, da mi cigareta pade iz ust. Rudolf pobere, obriše filter, mi jo poda in tiho reče.

Ste opazili najino prosojnost, gospod ... ne se ustrašit, nič nočeva. Nič niti ne moreva. Že sto let sva taka. Vsak mesec eno nedeljo pod večer prideva sem, kjer so naju pred toliko leti združili. In se pogovarjava. No, jaz govorim, Ivan se pa smeje, zaljubljenec mali.

Nič nisem odgovoril. Tedva tipa sta ... duhova. Še Ivan se je nehal smejat.

Nu, pa se preselimo v tisto toplo septembrsko nedeljsko dopoldne. Ivan bo umrl in prišel v prava nebesa - in tega sploh ne ve. Umrl bom tudi jaz, Rudolf. A jaz vsaj vem, zakaj.

Ivan je zaljubljen in s prijatelji hodi proti Kapucinskemu trgu, proti liceju. Pouka danes ni, pa računajo, da bi se mimo mesarskih vajencev vseeno vtihotapili v Kolovrata. Na kavo. Ali pa na grajski hrib - če bo prenapeto - obmetavati se s kostanjem.

Ivan se zasmeje, jaz pa si predstavljam gručo najstnikov, ki topota prek Starega in Mestnega trga proti stolnici in gostilni nasproti nje.

Cela Ljubljana je vznemirjena. Leto devetnajststo osmo je bogato s čudnimi, težkopomenskimi dogodki. Avstrija je priključila Bosno, aneksijska kriza je razburila nas vse.

Prejšnji dan je Ciril-Metodova družba priredila shod na Ptuju, ki so ga Nemci razbili; dosti slovenskih fantov je obležalo z razbitimi glavami, gorele so trgovine in delavnice poštenih ljudi. Meščani Ljubljane so jezni, njih glave vodi tista jeza, ki je odraz nemoči. Voha se odločnost in strah.

O, o temle sem pa čital. Nemškutarji in žandarji skupaj namlatijo ljudi, ki so šli na zbor ciril-metodovcev in potem je bila štala povsod, od Ljubljane do Prage, od Budima do Belgrada. Črni september tisoč devetsto osem. Rudolf povzame ...

Ivan, smrti zapisan, pa je zaljubljen.

Že zgodaj zjutraj tega dne se pred sveto Marijo na štengcah, na Prešernovem trgu zbirajo ljudje. Tudi jaz sem tam. Množica valuje, žandarji tuintam koga sunejo. Nekdo razvije zastavo, slovensko trobojnico, a mu jo ostali zvijejo iz rok. Nevarno je, žandarji naj bi poklicali vojsko.

In potem po Theater-gasse in Elefant-gasse pridejo Turnarji in mi začnemo vpit - "Proč lublanske srajce!" Tud kak kamen že poleti v njihove zoprne buče ...

A, iurnarji, Lublanske srajce ... to so bili člani nemškega športnega društva Thurnverein. Militantna banda usranetov, če se prav spomnim. Theater gasse - to je Wolfova, ne?

Je, gospod. Slonova pa smo takrat rekli Čopovi. No - turnarji mimogrede oklofutajo nekega starčka, množica zavaluje, kamni se zgostijo. Žandarji, že zaripli, nas rinejo proti mostu. Turnarji pa pljuvajo in izzivajo.

Nekdo je rekel, da gremo pred škofijo! Strinjamo se - hajdi pred stolnico, knezoškof bo razumel, da tega ne bomo več prenašali. Saj so prejšnji dan nemškutarji na Ptuju njegove, ciril-metodovce potolkli. Škof bo poslušal in razumel ...

Ja, sevede. Lih taprav ...

No, kakorkoli. Pritisnemo čez most in mimo kresije na današnji Pogačarjev trg. Nekaj žandarjev stisnejo ob zid kresije. Nekdo steče proč; postaja vroče, vojska bo posredovala. V zraku je čutiti boj, dvignejo se palice. Žandarja ločita mladeniča od množice in ga med pretepanjem zvlečeta proč. Narod poje, na tisoče nas je ...

Rudolfu se svetijo oči, členke ima bele. Boj mu sije z obraza ... fejst fant. Govori vse bolj hlastno.

Ivan ravno takrat hodi s prijatelji prek Mestnega trga. Bližajo se Magistratu, ko zaslišijo, da se nekaj dogaja. Ivan noče tja, zaljubljen je, ne tiče se ga posvetni vik in krik; kaj bo njemu boj, štirinajst pomladi šteje. V tem sončnem dopoldnevu misli na kostanje, na kavo pri Kolovratu, na njo.

Brihtn dečko, rečem. Ivan se zasmeje, Rudolf pokima.

V tistem fante prehiti četa vojakov na konjih. Deželni glavar in župan sta ukazala vojski, da obkoli nas pred stolnico. Prva četa gre mimo Ivana in se po Stritarjevi zapodi do mosta. druga je že zasedla položaje med stolnico in semeniščem. Pešaki se razporedijo vzdolž reke. Napetost narašča.

Eno krepelo sem pobral, pa kričal in pljuval v vojake. Okoli mene sami prijatelji, tisočglava moč, pesem in palice proti puškam in sabljam.

Fajterji. Hud adrenalinski šport, takole izzivat. Rudolf ni zadovoljen:

Eh, izzivat - saj smo mi imeli prav!

Potem na trgu rata vroče. Nek pešak je stopil preblizu in s kopitom udaril branjevko v prvi vrsti protestnikov. Skočimo naprej, jaz zgrabim vojaka, ga potegnem v množico, pa ga prično mikastiti. Oni vpije kot jesihar, vojaki mlatijo po množici s kopiti pušk. Nekdo izdre sabljo, ljudje pobirajo kamenje in jih mečejo v oborožence.

Rudolf zavzdihne in si prižge. Nekaj časa mežika v sonce, jaz začutim, da se zgodba lomi ...

Je bil tam en oberst, nadporočnik, na konju; ves odločen in čisto prestrašen. Mi smo bili zanj le die schweine - in schweine so nevarne. Ko vidi, da smo potegnili vojaka, potegne revolver, zavpije: Schiessen, schiessen!!! in ustreli v zrak. Njegova konjeniška enota mu sledi s salvo nad glavami ljudi. Mi zavalovimo, nekateri hočejo zbežati nazaj, pa jih od zadaj pritisnemo in udarimo proti vojakom.

Takrat zavihtim krepelo in treščim vojaka, da se ta zgrudi. Vedel sem, da se moramo prebiti ven, tu nas postreljajo kot zajce. Tečemo proti stolnici ...

Pogledam Ivana, ki se le nasmehne, odmahne z roko in se zazre v reko. Rudolf razmrši Ivanu lase in reče:

Takrat sem ga videl. Njega in prijatelje. Prvič. Hecni so se mi zdeli, malce napihnjeni šolarčki, prej razposajeni, zdaj pa presrani; ob gostilni Kolovrat so stali - na napačnem kraju in ob napačnem času.

V tem pešaki - tu nekje so stali, kjer je zdaj vhod v ribarnico - izstrelijo še eno salvo. Ukaz je bil - nad glavami. A se desetina vojakov ne drži tega in ustreli naravnost v nas, ki bežimo v prehod ob stolnici.

Deset krogel je poletelo. Ena zadane žensko malce pred mano na desni v stegno, da tuleč pade. Druga zadane mene v desno lopatico, da me zasuka, tretja mi prebije levo stran pljuč, da mi kri zalije usta in padem.

Rudolf zapre oči. Zoprno, podoživljat to vsak mesec že sto let. Še Ivanov obraz je ves mračen. Rudolf vrže čik v reko in nadaljuje, tokrat precej tiše.

Sedem krogel pa si izbere dolgo pot. Od ribarnic letijo skozi ozek prehod med stolnico in škofijo, prek Ciril-Metodovega trga in proti hiši, ki danes nosi številko 14.

Tri krogle se zapičijo v omet hiše. Druge tri naredijo luknje v kamnito coklo, slab meter od tal. Če greš pogledat - še danes se vidijo sledi!

...

Zadnja krogla zadane Ivana v glavo, da pade, na mestu mrtev.

*****

Zdaj jaz zaprem oči in si predstavljam sončen zgodnje jesenski dan, dvajstega septembra tisoč devetso osem.

Vojska je razbila demonstrante, trg pred stolnico je prazen. Na tleh pred Kresijo leži Rudolf Lunder, stavec, v lokvi lastne krvi. Pred gostilno Kolovrat je ob zid prislonjen Ivan Adamič, gimnazijec. Mlad obraz kazi luknja. Mrtev je in v nebesih.

*****

Začutim hladem piš, kot bi mi duh hotel stisniti roko ... odprem oči, a Rudolfa in Ivana ni več nikjer.

Pogledam v Ljubljanico in v odsevu vidim balon, cepelin na vroči zrak, ki ga je med pogrebom mladeničev spustil v zrak inženir Oister. Dve zastavi nosi, eno črno, žalno - drugo rdečo, delavsko.

Zelena reka pa tiho teče ob Adamič-Lundrovem nabrežju; kot takrat ... kot vedno ...








Komentarji
komentiraj >>

Re: Tiho - Nevarni Četrtkov jutranji Program
Saša [10/04/2008]

Na kamnitem delu (cokli) hiše na Ciril-Metodovem trgu 14, par 10 cm nad pločnikom. Tri luknje. Slika na http://ponpet.blog.siol.net/2007/10/21/petkovanje-82/
odgovori >>

Re: Tiho - Nevarni Četrtkov jutranji Program
? [03/04/2008]

kje se vidjo lukne od strelov?!
odgovori >>