Prejšnji teden je bilo govora o borbi krav in ljudi za isto hrano, o kompeticiji znotraj ekološke niše, v kateri nekateri podpirajo krave, češ, krave imajo prednost pred ljudmi. To je nedvomno ena najvišjih pridobitev »civilizacije«, bolje rečeno novodobnega barbarstva. Podobno sem zapisal za Slovenijo: ali pitna voda za ljudi ali več koruze za prašiče? Oblast in kapital sta se seveda odločila za prašiče. Ali potrebujete še kakšen dodaten dokaz o tem, na katerem polju se bo vodila bodoča bitka za boljši svet? Ta teden pa o katastrofalnih posledicah kravjega dreka in kravjega riganja na ekološko dobrobit našega planeta. >>

Planetarna goveja čreda šteje 1.300 milijonov osebkov, katerih skupna teža je seveda večja od teže človeške črede. Temu primeren je tudi njen učinek, primerljiv celo z učinkom tehnosfere človeka. Planetarno razdejanje, ki ga povzroča milijardna goveja čreda je enako katastrofam, ki jih na lokalni ravni povzročajo neskončni roji kobilic in nič čudnega, če je Jeremy Rifkin govedo poimenoval »parkljaste kobilice«. Sam bi jih raje krstil za »rogate kobilice«, saj nosijo peklensko sporočilo Faustovske pogodbe s hudičem. >>

Analize razmerja med kapitalizmom in seksualno identiteto so si dokaj enotne: kapitalizem organizira seksualnost preko svoje želje po dobičku. Kot neegalitaren ekonomsko-politični režim se je na liberalizacijo seksualnosti odzval z novimi ureditvami seksualnih identitet, predvsem tako, da te ne morejo ogroziti njegovih starih izvorov moči. Predvsem ne smejo ogroziti patriarhalne ureditve, enega najbolj dodelanih sistemov družbenega razlikovanja. Četudi je gejevska oziroma lezbična identiteta vidnejša in zavita v gesla o »strpnosti do različnosti«, pa ni hkrati tudi dostopnejša, sploh pa ni varnejša.
>>

V knjigi “Ptičja pesem” nam Anthony de Mello pripoveduje tole zgodbo: “Na bregu reke si je prodajalec vode postavil stojnico in tisoči so prihajali k njemu kupovat vodo. Uspeh njegove trgovine je temeljil na tem, da ljudje niso videli reke. Ko so jo naposled opazili, je bilo kupčije konec.”
Poduk zgodbe je nedvoumen: če bi nekateri nehali tako vsiljivo prodajati vodo, bi ljudje imeli več možnosti, da končno ugledajo reko. Starodavna zgodba prinaša sporočilo predvsem za sedanji čas. Govori nam, da je današnji človek, ki ga je vzgojila vodovodna pipa, še dlje od bregov reke življenja, saj je nasedel novodobnim trgovcem z vodo. >>

Profesorju Rudiju Rizmanu s Filozofske fakultete je uspelo: pripeljal je Chomskega v Ljubljano in v uvodni besedi razkril človeško stran zgodbe prijateljstva med Noamom in družino Dedijer, oziroma gospo Dedijer, ki še živi. V polni Gallusovi dvorani je intelektualna Ljubljana pokazala svojo manj znano prijetno podobo. Pred nami je nastopil filozof, ki ni klovn. Najbolj izrazita kvaliteta nastopa Chomskega je namreč zadržanost in argumentiranost, s katero izraža najbolj radikalna stališča.
>>

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije mi je prejšnji teden zaprlo dostop do socialnih pravic, ki izhajajo iz naslova pesniškega statusa in ki jih imam od leta 1995. Strokovno komisijo, ki se je podpisala pod sklep, sestavljajo doktor Lev Kreft kot predsednik ter članice oziroma člani doktor Tomo Virk, doktorica Marjana Kobe, doktor Igor Škamperle in Petra Vidali. Svojo utemeljitev so naslonili na dva argumenta: da nimam »pesniških nagrad« in da imam »preskromen opus del v zadnjem triletnem obdobju«. Komisija meni, da zaradi omenjenega moje delo ne predstavlja »izjemnega kulturnega prispevka«. >>

Zadnja desetletja smo priče hitremu naraščanju uporabe kemikalij, pripravljenih in embaliranih za domačo rabo. Vsa ta silna ponudba naj bi nam olajšala vsakdan, nas razbremenila nepotrebnega fizičnega dela ali pa le enostavno povečala našo učinkovitost. Agresivna propaganda kemične industrije nas vsakodnevno prepričuje o nepogrešljivosti in usodni nujnosti nakupa prav vsakega artikla. >>

Ko so ta mesec po Evropski uniji padali predlogi, da bi ob nacističnih simbolih prepovedali tudi komunistične, tudi rdečo zvezdo, sem se spomnila, kako je le pred slabima dvema letoma, ob ustanovitvi Foruma za levico - katerega članica sem tedaj bila – prevladalo mnenje, naj postane njegov emblem mavrična, ne pa rdeča zvezda – češ, rdeča zvezda je staromodna, ne obeležuje aktualnega boja, danes je glavna fronta levice boj za različnost, ki ga bolje uprizarja mavrica in tako dalje in tako dalje. Forum sem kmalu nato zapustila – saj so se odpovedi levičarski tradiciji v njem še naprej vrstile. >>

Vsi poznate kliše, ki gre nekako takole: »Slika je vredna več kot tisoč besed.« Toda koliko različnih zgodb lahko pove ena slika?


http://about.reuters.com/pictures/showcase/Caught%20in%20the%20crossfire/showcase.html >>

Novembra lani je v anketi Eurobarometra 60% prebivalstva Slovenije podprlo »Evropsko ustavo«. Slovensko besedilo ustave je bilo objavljeno dva mesca pozneje – 17. januarja letos. Čez 2 tedna, 1. februarja, je državni zbor RS s 74 glasovi proti 4 ratificiral »Pogodbo o ustavi za Evropo«, kakor se dokument uradno imenuje. Vlada je obljubila, da bo v prihodnjih mesecih prebivalstvo obvestila o vsebini evropske ustavne pogodbe. >>

Globalna dirka za lastnino nad svetovnimi genskimi viri je v polnem teku. Cilj korporacij je popoln nadzor nad svetovno prehrano. Za doseganje tega cilj pa si morajo korporacije najprej s patentiranjem prilastiti svetovne genske vire, torej semena tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Ohranjanje tradicionalne genske dediščine je torej poleg ohranjanja lokalnega trga bistveni element nacionalne prehranske varnosti in osnovni pogoj razvoja sonaravnega kmetovanja.

>>

Nasprotniki skrajne desne politike, ki je ta čas na oblasti marsikod v Evropi, pa tudi v Sloveniji, tej politiki pogosto očitajo, da naj bi bila »populistična«. S tem navadno mislijo na demagogijo, medijske trike, spodbujanje nizkih strasti, netenje sovraštva in podobno. Ali pa je izraz »populizem« res ustrezen, da opiše te prijeme desnega ekstremizma? Ali pa nemara uporaba izraza »populizem« za polemiko z desnim ekstremizmom ne kaže bolj na šibkost v analizi in celo na politično nemoč nasprotnikov skrajne politične desnice? >>

Republika Slovenija je leta 1995 pristopila k Svetovni trgovinski organizaciji. Ob vstopu v STO je Slovenija morala sprejeti t.i. »Marakeški sporazum«, ki med drugim države članice STO obvezuje k privatizaciji javnih storitev. Pri tem se je Slovenija obvezala, da bo med drugim privatizirala tudi šolstvo z izjemo osnovnega šolstva...
>>

Poslanec v evropskem parlamentu gospod Alojz Peterle je k razpravam ob kandidaturi Rocca Buttiglioneja za člana Evropske komisije prispeval stališče, ki je vredno premisleka. Gospodu Peterletu se ni zdelo problematično, da bi oseba, ki se je slabšalno izražala o ženskah in istospolno usmerjenih, v Evropski komisiji prevzela resor za pravosodje, svobodo in varnost ... >>

Kako je pravzaprav z razmerjem med dostopnostjo umetnosti in različnimi družbenimi skupinami? Kdo so domnevne ciljne skupine javnosti določenih kulturnih produktov? Kaj nam sporoča nacionalna televizija, ko vrti Pasolinijeve filme v času, ko jih bo uspel gledati le malokdo?
Eden od osnovnih vzrokov za oblikovanje festivala gejevskega in lezbičnega filma je bila splošna nedostopnost filmov režiserjev, režiserk, ki so geji in lezbijke; filmov, ki predstavljajo različne vidike življenja gejev in lezbijk; ali pač filmov, ki homoseksualnost zastavljajo kot simbol družbene subverzije. Festival naj bi zbujal zanimanje zanje in spodbudil še ostale relevantne institucije k prenosu ponujenih filmskih produktov do množične javnosti.
>>

V času, ko vse stranke in politiki bolj ali manj ter posamično ali masovno ponujajo kompromis z desnico in se ponujajo za vstop v nenaravne koalicije in ko nihče ne konceptualizira opozicijskega stališča, se lahko človeško bitje z občutljivim želodcem odloča na dva načina. Lahko se na novo sprašuje, kaj so pravzaprav mislili komunistični voditelji s pojmom „poštena inteligenca“, ali pa se povleče v elitistično prakso in premišljevanje. Prvo je pravzaprav dobra vaja za drugo.
V tem smislu bi rada kot temo in motiv elitistične prakse ter premišljevanja izpostavila študij in interes za antiko danes ter tukaj. >>

Že pred približno letom dni so ABBA prenehali biti švedska popularna skupina in postali ameriška politična stranka. Za črkami se namreč skriva slogan "Anyone but Bush again" in združuje tako imenovano "prav" misleče Američane.
Torej naj bi jaz dala svoj odsotni glas Kerryju, kaj? Pravzaprav ne. John Kerry mi ni všeč. Jaz in on imava zelo malo skupnih točk. >>

Herbicid atrazin v pitni vodi sproža prav tisto, kar sanja genska tehnologija. Poljudno spreminja spol, s pomembno premiso, da bomo ob koncu atrazinske dobe vsi sestre. >>

Pri izidu zadnjih volitev v državni zbor se mi zdi najbolj zanimivo, da je prišlo do politične spremembe, ne da bi prej prišlo do kakšne večje družbene krize ali celo do kakšnega družbenega loma. Razmere sicer niso tako rožnate, kakor jih je prikazovala do nedavno vladajoča koalicija – a ravno dramatične tudi niso. Kar pomeni, da je tako imenovana »leva« koalicija zgubila volitve, zato ker je zgubila ideološki spopad. Poskusimo si torej pojasniti ta ideološki in politični poraz tako imenovane »leve« sredine...
>>

Nataša Velikonja

Ne vem, zakaj toliko vročekrvnosti okrog volitev. Ne vem, zakaj toliko skrbi okrog tega, koga naj volimo – tudi v tem podnebju, ko predstavniška demokracija levičarjem in levičarkam dejansko ne ponuja izbire, ko ponuja izbiro le med odtenki bolj ali manj radikalne desnice. Saj volitve niso tako pomembne.

>>

Tom Delay bi se zgrozil, če bi vedel, česa se učijo moja hči in na tisoče učencev po Sloveniji. Zadnjič sem nekoliko podrobneje prelistala njen učbenik biologije za osmi razred devetletke. V spominu mi je ostalo prav tisto zadnje poglavje, ki črno na belem preprosto razlaga, da se je novodobni človek razvil iz človeku podobnih opic, ki so se razvile iz zgodnejših in bolj primitivnih oblik življenja. Grozljivo, kakšne vrste radikalno, heretično in sploh škodljivo sranje ubijajo slovenski učitelji v glave nedolžnih učencev! Ne bi smeli biti presenečeni nad izbruhom množičnega nasilja med slovenskimi osmošolci, potem ko so ti začeli verjeti v takšno propagando. Veste, Tom Delay verjame, da je do incidenta s streljanjem na osnovni šoli »Columbine« prišlo, kot sam pravi, “ker ameriški šolski sistem uči otroke, da niso nič več kot poveličane opice, ki so se razvile iz neke primordialne golazni.” Svojo voljo je ponovno izrazil, ko je krivdo zvalil na kontracepcijo in otroške vrtce. >>

...izbira je torej: neoliberalizem s postfašizmom – ali neoliberalizem kar tak, brez posebnih dodatkov. Naši sosedje so se z izjemo Madžarske odločili za neoliberalizem s post-fašizmom. Kombinacija je očitno v duhu časa. Seveda – ker neoliberalizem poka in peša, pa ga je treba podpirati s kakšno bolj »krepko« politiko.
Ali naj grem na volitve zgolj zato, da podprem neko dekadentno obliko zatiranja in izkoriščanja? Ali pa naj s tem, da ne grem na volitve, omogočim vse bolj teroristično obliko zatiranja in izkoriščanja? >>

Zadnjič sem na tem mestu pisala o polemiki, ki poteka v dnevniku Delo med skupino literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk ter Ministrstvom za kulturo, katerega stališča je kasneje podprla druga skupina literatov. Polemika poteka, naj spomnim, o neuravnoteženem sistemu razdeljevanja državnih sredstev na literarnem področju. Ne ve se, kakšen bo njen izhod: bo znova izginila iz javnega prostora in se nato nadaljevala, kot je to slab običaj, z internimi dogovori, na osebnih in zasebnih ravneh ter stran od javnosti in možnosti vključevanja vanjo...? >>

Učiteljica je otrokom rekla, da ne verjame v razvojni nauk, temveč v biblijsko intepretacijo stvarjenja. Monika je z dejstvi, da obstajajo okameneli ostanki človeškega prednika, branila Darwinovo teorijo. Večina otrok se je postavila na učiteljičino stran in še dneve po tem nadlegovala Moniko ter jo skušala prepričati, da razmišlja napačno. “Pa saj je Biblija tako resnična!” so ji govorili.
>>

V odprtem pismu, ki smo ga v sredini julija podpisali in objavili literarni ustvarjalci in ustvarjalke, očitamo »Ministrstvu za kulturo« med drugim tudi to, da se je uporaba državnega denarja na področju založništva sprevrgla v oblastniško diktaturo in ekonomsko cenzuro, v favoriziranje enih in represivnost do drugih prijaviteljev in prijaviteljic na razpise. Z ministrstva so enostavno odgovorili, da »zavračajo vse poskuse vpletanja v obračunavanje med posameznimi interesnimi skupinami«.

>>

Nek strokovnjak – za zdaj je ime tega genija za marketing&seksologijo neznano – je izračunal, da mesto Atene med igrami nujno potrebuje 20.000 dodatnih prostitutk, da bi obiskovalci in atleti zadovoljili svoje poželenje. Pri tem bi mestu seveda pustili tudi lep kupček evrov, deloma za sam seks, deloma za »pripravljalno« pijačo in zabavo. Dovolj dobro je znano, da je dobiček tistih, ki se ukvarjajo s prostitucijo (seveda ne samih prostitutk temveč »managmenta«) večji od dobička v poslih z mamili in v drugih oblikah organiziranega kriminala. Moški užitek je najboljši vir denarja.
>>

Zamenjave različnih političnih opcij na oblasti v deželah z urejeno in trdno demokracijo vsaj od časa začetkov neokonservativne revolucije niso več taka rutina kot bi si ljubitelji bolj prozaičnega pojmovanja demokracije želeli. Od zmag pred kratkim preminulega Ronalda Reagana v ZDA in Margaret Hilde Thatcher v Veliki Britaniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se odvija dramatični boj med konceptoma neoliberalizma in socialne države. >>

Če ne bi bilo lam, potem bi trud Brada Pitta, da predstavi starodavno, da ne rečem povsem arhaično moško željo po slavi morda vzela bolj resno. No, ko po ulicah Troje že v prvi tretjini filma vidimo teči nekaj lam, se vsa resnost izgubi in edino, kar ostane, je razmišljanje o katastrofalnem prepadu med tehniko in znanjem, ki prežema kulturo začetka 21. stoletja. >>

Zadnjič sem na tem mestu razmišljala o kolonizatorjih in koloniziranih oziroma o razmerjih, ki se vzpostavljajo v intelektualnih domenah, konkretno, pri gejevskih in lezbičnih tematikah: o tem, kdo določa interpretacijo in katera je dominantna v javnem prostoru, v javnosti, v različnih javnostih, kdo so nosilci, kaj pomeni, ko iz subjektov znova nastajajo objekti in tako dalje. Ob dvajseti obletnici homo aktivizma se je podobno vprašanje pojavilo tudi znotraj gibanja samega. Dobro bi bilo, ko bi se o vsem tem več razpravljalo – in sicer javno.
>>

Nič ne bo več enako po referendumu, na katerem se je kar tretjina Slovencev in ne slovenskih državljanov opredelila, povsem nedvoumno, proti neslovenski manjšini. Desnica ima prav, ko dogodek ocenjuje kot zgodovinski. Med referendumom se je namreč definirala razlika kot "difference", torej kot premoč ene skupine nad drugo, in s tem je bila izničena možnost, da se družba organizira okrog raznolikosti, kot "diversity". Z drugimi besedami, Slovenija je en mesec pred vstopom v Evropsko unijo prenehala biti moderna evropska država in se je tako pridružila drugim državam in družbam razlike, ki so svoje antisemitizme, antimuslimanizme, antiromizme in ostale anti-lepote skrbno negovale in jih niso prepustile neodgovornemu uničevanju s strani razsvetljenskega izobraževanja. >>