Zadnjih nekaj tednov mi je bilo, kot tujcu iz Kanade, ki opazuje trenutna dogajanja v Sloveniji, precej pestro. V relativno kratkem času je bila namreč večina slovenske družbe dodobra ‘poučena’ glede romske ‘situacije’ in vsi so hkrati postali izvédenci na tem področju. Očitno je njihovo zaupanje v masovne medije tako veliko, da se jim zdi, da jim ni treba ničesar prebrati, niti preprosto malce razmisliti, da bi se počutili dovolj kompetentne o situaciji reči kaj razumnega. >>

Slovenci mi na splošno zagotavljajo, da tukaj v Sloveniji temu ni tako. Glede na to, da v Sloveniji ni veliko pripadnikov različnih ras je naravno, da dejansko Slovenci nimajo 'problemov' s tistimi nekaj rasno različnimi, ki pa so prisotni. Nacionalizem, to je druga zgodba, ampak rasizem pa ne, ne tukaj v Sloveniji, mi zagotavljajo. >>

Če bi ženska sedela doma in gledala milnice, bi poskrbela - a) za manjšo zaposlenost žensk, torej manjšo obremenitev ekonomije; b) za več prostora za ogroženega moškega; c) za manjše stroške socialno požrešne kulture. Funkcija drame je torej samo ena: da revolucionalizira družbo. To, da bi imaginarna ženska na deževen pomladni večer šla od doma v gledališče in da za polovico mesečne kabelske naročnine gleda enkratno variacijo milnice, je dvojno revolucionarno dejanje: na eni strani, odhod in gledanje pomenita vstop v področje polisemije oz. nepredvidljivega, na drugi strani pa kultura, čeprav je stisnjena v kapitalistično logiko, zmaguje z vsakim telesom, ki se je premaknilo od televizorja – ne s »kvaliteto«, ampak s kvantiteto. >>

V začetku letošnjega februarja je na uredništvo lezbične založbe Škuc-Vizibilija prišlo obvestilo, da revija Bukla vrača recenzijske izvode novih knjižnih izdaj, ker jih - kot meni Lidija Gorenc, ki pri reviji skrbi za oglasno trženje - »vsebinsko in prostorsko« niso mogli uvrstiti vanjo. Knjige, ki so »vsebinsko in prostorsko« izpadle, so prozni prvenec Nataše Sukič »Desperadosi in nomadi«, zbirka esejev Sarah Schulman »Zakaj nisem revolucionarka?« in študija Richarda Goldsteina »Homo konzerve«: torej: literarno delo pionirke lezbičnega aktivizma ter dve klasiki ameriške gejevske in lezbične aktivistične kritične refleksije.
>>

Slovenija je mlada država, ki mora v imenu svojega obstoja nagrajevati drzne poteze in odpiranje alternativ. Ljudje morajo imeti na razpolago izbiro med alternativami in se med njimi svobodno odločati. Tu ni mesta za aroganco in ignoranco. Rešitev pasti razvoja torej ni zgolj v formalnem izobraževanju in logiki količinske gospodarske rasti. Povedano bi lahko postavili v okvir vprašanja: ali je človek postavljen v vlogo služabnika ekonomske rasti ali pa ekonomija služi kvaliteti bivanja človeka? Na prvi pogled se ta dihotomija kaže kot trk ekološkega in ekonomskega sistema. Vendar temu ni tako, kajti obstoji tretja pot. Poglejmo si to na primeru zavarovanih območij. >>

Zamisel zavarovanih območij v Sloveniji nikakor ne uspe. Kljub članstvu v EU, razglašeni Naturi 2000 in posameznim lokalnim poskusom se nismo premaknili dlje od načelnih odločitev. Ključna napaka seveda ni v načelih temveč v načinih. >>

Številni strokovnjaki, ki pišejo o tranziciji v bivšem socialističnem svetu - denimo Verderyjeva -, radi posegajo po primerjavi s fevdalizmom. Tudi če se ne spuščamo v resnejšo zgodovinsko razpravo, ki definira družbeni sistem, v katerem omrežja privilegijev odrejajo vse družbene odnose in v katerem premisa deluje kot metastaza, se termin nudi kot očitna metafora. Volili ste nas oz. rojeni smo oz. dediči smo oz. maščevalci smo oz. imamo ius primae noctis. premisa je tu zato, da vam zapre usta. toliko laže, če so ušesa že zamašena z državnimi mediji.

>>

Ena od glavnih tez, ki vse bolj silovito vstopa v ospredje debat o manjšinskih skupnostih ali kulturah, je, da bo v sodobnih družbah trg sam po sebi prečistil, uredil ali uravnovesil možne izbire življenjskih stilov. Ker je trg dandanes zasnovan izrazito konservativno, ker potiska v javni prostor predvsem neinovativne oblike socialnega, pa tudi kulturnega življenja, to pomeni, da bi manjšinske skupine, če bi hotele sploh obstati, morale podleči konformističnim standardom, se morebiti povezati s konservativnimi zavezništvi, se odreči svojim radikalnejšim vidikom, morda celo tistim, na podlagi katerih so se sploh oblikovale. >>

V sredini osemdesetih let so v naselju Brunšvik na južnem delu Dravskega polja razkrili izjemno visoko onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi, oziroma POPsi, ki so bili takrat že prepovedani. Nadaljnje meritve so pokazale, da je kontaminirano celotno območje južnega dela Dravskega polja. Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo s pomočjo cistern. Preiskava Urada za narodno zaščito je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere se je odmetavalo vse mogoče strupe. >>

Manifestacija v obrambo socialne države 26. novembra je hkrati s političnimi učinki proizvedla tudi spoznavni učinek. Pokazala je, da so sindikati sposobni politične akcije. Pokazalo se je celo, da so sindikati ta čas edina politična sila, ki je sposobna zgodovinska protislovja izraziti politično in s tem zaustaviti liberalno logiko, ki družbene spopade prevaja ali v kulturne vojne ali v pravno sofistiko. Tako kulturalizacija kakor "legalizacija" odpravljata demokratično politiko. Nadomeščata jo s tehnokratskim mesianizmom kulturnih birokratov od farjev do razumnikov ali s samovoljo pravnih strokovnjakov od pentagonskih generalov, ki branijo človekove pravice, do slovenskih strankarskih veljakov, ki preganjajo izbrisane in odvezujejo svoje koruptne kolege kazenske odgovornosti, zato da jim ni treba ne politično ne moralno in ne človeško odgovarjati za asocialna početja.
>>

Prejšnjo soboto sta se zgodila dva dogodka, ki ju ne mara nobena oblast: najprej delavske demonstracije, nato začetek festivala gejevskega in lezbičnega filma. Udeležila sem se obeh: delavskih demonstracij skupaj s štirideset tisoč ljudmi, lezbičnega otvoritvenega filma festivala pa z manj kot dvesto.

>>

Modrih izjav na račun predsednika države ni več mogoče prešteti: med drugimi je tudi Borut Pahor, bodoči predsednik vseh slovenskih državljanov, moral izpovedati svojo standardno mero distance do vsake dobro definirane ideje in znakov političnega poguma. Drnovšek je namreč povedal svoje stališče o Kosovu, kar je v daljši preteklosti bila ena od kvalitet slovenske civilne družbe in eden kreativnejših, če ne edini okvir osvajanja slovenske neodvisnosti. >>

V aktualnem govoru o reformah se kot pomemben del programa pojavljata dve izrazito kontrolni in sovražni temi: nadziranje prejemnikov bolniških nadomestil in socialnih pomoči. To, kar je bilo pravica, na ravni mikrofizike oblasti postane nekaj, kar si je potrebno vedno znova prislužiti. O pravicah, ki so nam bile samoumevne, se bomo morali naučiti dvomiti. Nekaj, kar nam je bilo zagotovljeno kot življenjski minimum, naj bi postalo vprašljivo in pogojeno z našo, prav po kafkovsko, nedoločeno konformnostjo, ubogljivostjo. Pravice, ki so nam zdaj priznane s statusom, naj bi odslej bile pogojene z vedênjem v času trajanja taistega staža. Ta del reform torej vpeljuje ekonomijo oblasti, ki temelji na strahu: strahu, ki je posledica izgube splošne varnosti, in strahu, ki je posledica konkretnih tveganj, da izgubimo to, kar še imamo.

>>

V Sloveniji lahko ob uničevanju virov pitne vode ugotavljamo, da se je verodostojnost “stroke” sesula in da je opravilna sposobnost politike vprašljiva. Če stroka žali zdravo pamet, sodi na zatožno klop. Poglejmo si nekaj primerov, ki v celoti potrjujejo povedano.
V ljubljanski pitni vodi se je v letu 2003 nenadoma v preseženih koncentracijah pojavil herbicid bromacil, ki je sicer že nekaj časa prepovedan. Ta podatek je iz poročila Agencije za okolje, ki je bilo narejeno aprila 2004, vendar ga je bivši okoljski minister Kopač zadržal v predalu. >>

Aktualni dogodki v svetu nam govore, da se globalna vojna za naftne vire končuje, da so ti več ali manj olastninjeni in pod nadzorom najmočnejših korporacij. Toda izza medijskega odra svetovnega dogajanja se pričenja druga velika svetovna konfrontacija, vojna za vodne vire. Kot vsaka vojna tudi ta potrebuje svoji zunanje opravičilo, družbeno sprejemljivo
razlago, svoj povod. V primeru pitne vode je to tiha transformacija “vodne pravice” v “potrebo po vodi”.
>>

Komercialna televizija POP TV je v svojem, ravno potekajočem reality showu »Bar« uvedla enega od nastopajočih, ki v poteku dogajanja »prizna« kolegom, kolegicam, ostalim nastopajočim, da je gej. To je v Sloveniji prvo javno razkritje, ki ni posredovano preko gejevsko-lezbičnega aktivizma ali zaobjeto s platformami subpolitičnih ali subkulturnih praks. Nastopajoči v oddaji »Bar« se med seboj točkujejo – kdo je »najbolj simpatičen«, kdo »najmanj simpatičen« - in Boris, gej, dobi po prvem krogu največ pozitivnih točk. >>

Kot ne-Slovenka si ne bi upala podcenjevalno omenjati kake slovenske vasi z denimo 6000 prebivalci, zato uporabljam simbolno ime srbske vasi, ki služi istemu namenu: označuje nepomembnost na robu sveta. Prebivalci te imaginarne vasi so zmagali na referendumu o »javni televiziji«, potem ko je bil slovenski medijski prostor več kot deset let »mehčan« v trdem in napornem programu poneumljanja. Morda niti ne bi bila tako črnogleda, če ne bi mali gospodinjski aparat vlade, Branko Grims, takoj po izidih objavil, da to pomeni, da bodo njegovi otroci uživali v dobri televiziji. Naslednjih 30 let?
>>

Najnovejše raziskave razkrivajo presenetljivo resnico o sinergiji toksičnih učinkov nitratov s pesticidi na nevroendokrini sistem, vitalnost imunskega sistema in človekovo vedenje. Rezultati petletnih raziskav, ki jih je opravila skupina raziskovalcev univerze Wisconsin v ZDA, so skrb vzbujajoči.
Poskusne miši so »zastrupljali« z vodo, v kateri mešanica insekticida »aldikarb«, herbicida atrazin in kemičnih gnojil oziroma nitratov nikoli ni presegala dovoljenih mejnih vrednosti za vodo, ki dnevno teče iz naših domačih pip. >>

Jutri bo v Portorožu prva državna proslava ob novem prazniku vrnitve Primorske k matični domovini. Zveza borcev je protestirala, ker je vlada ni povabila na proslavo, kakor bi se spodobilo za organizacijo tistih, ki so Primorsko osvobodili. Človek bi zlobno pripomnil: "Kaj drugega pa so od sedanje vlade pričakovali?" – In potem bi lahko še bolj zlobno opozoril Zvezo borcev, da je borčevska organizacija sama pomagala, da sedanja vlada pride na oblast. Ko smo razpravljali, ali naj se Slovenija pridruži zvezi NATO, se je Zveza borcev s precejšnjim pompom pridružila zagovornikom vstopa v NATO. Skupaj s celotnim političnim razredom so se pridružili skrajni desnici, ki je agitirala za vstop v zvezo NATO z geslom, da naj bi se s pridružitvijo Natu pridružili civiliziranemu svetu. >>

Kako bi izgledala verzija proti-korporacijske knjige »No Logo«, če bi bila napisana za slovenski kontekst? Po desetletju pospešenega uvajanja neoliberalnega kapitalizma v ta prostor. Po vseh neskončnih zapiranjih in krčenjih lokalne proizvodnje. Po odpustitvah delavcev in delavk ter izginjanju delavskih pravic. Privatizacijskih usmeritvah. Po prilastitvah javnega prostora in vstopanju nepolitičnih subjektov v politično sfero. Po vsem tem je mogoče tudi tu zlahka izslediti enake vzorce korporacijskega kolonializma.
>>

Ne gre samo za referendum: gre za določanje vloge državljana v obveščanju in za ustvarjanje mentalitete s pomočjo reklam, izključno v kontekstu državne televizije. Povezava me je udarila po glavi potem, ko sem na gradbišču v centru Ljubljane poslušala delavce, ki so se medsebojno šalili s citati ene od reklam za konzerve tunine – zgube, ki nimajo fakultete in ne hodijo na fitnes.
>>

Vprašanje je, kateri so vzroki tega velikega preobrata iz kulture, v kateri je dominiral moški, v novo žensko, če ne vsaj v androgino kulturo. Ali so to: višja splošna izobrazba, vpliv zadnjih dveh generacij, ki iščeta duhovne vrednote bivanja, naprednejša zakonodaja, morda novo razsvetljenstvo. Verjetno vzrok ni eden, več jih je in prepleteni so. Preden pa iz navedenega poskušamo najti kakršenkoli zaključek, je dobro, da premislimo ali ne obstaja še kakšen drug vzrok. Izskočimo torej iz družbenih okvirjev in poglejmo kaj se dogaja v naravi. >>

Leta 1985 je izšla knjiga »The Feminization of America«, v kateri njeni avtorici Elinor Lenz in Barbara Myerhoff pišeta: »Ženska kultura s svojo sposobnostjo porajanja in zavarovanja življenja je najboljše in edino upanje, da premagamo demona jedrske katastrofe, ki lahko uniči življenje.« Povedano nedvomno drži. Navsezadnje se vsi lahko strinjamo v eni točki: v zadnjih petdesetih letih je v zahodni kulturi prišlo do temeljitih sprememb, ki se kažejo v prehodu iz kulture, v kateri je dominiral moški, v novo žensko, če ne vsaj v androgino kulturo. >>

»L-Word« je nasploh prva visoko promovirana in uspešna televizijska serija z lezbičnimi junakinjami; njena poudarjena in dobrodošla razlika s podobnimi produkti je predvsem v tem, da lezbične junakinje izhajajo s »scene«, da gre torej za persone, ki so na sodobnih lezbičnih scenah zlahka prepoznavne. Serija obilno posega v mogočen repertoar lezbičnih subkultur, lezbične umetnostne zgodovine, kodirane vizualizacije, ki je v zunanjem svetu še vedno velika neznanka, v lezbični skupnosti pa že dolgo osnovna orientacija.
>>

Prejšnji četrtek smo pokazali na vezanost koruznega hrošča, neupravičeno rabo prepovedanih pesticidov in posledično ogroženost pitne vode na slovenskem. Če zgodbo nadaljujemo, trčimo v tej točki ob vso nesnago, ki se je nakopičila v našem kmetijstvu. Glavni generator konfliktov pa je vsekakor sedanja shema razdeljevanja subvencij.
>>

Občina Ormož vzorno skrbi za zagotavljanje zadostne količine zdrave pitne vode za približno 25.000 ljudi. Poleg svojih še za del prebivalstva sosednje občine Ljutomer. Toda območje Dravskega polja je izredno obremenjeno z nevarnimi kemikalijami, ki izvirajo iz kmetijstva. Da bi zavarovali dragocena zajetja pitne vode v vodarni Mihovci, so leta 2000 sprejeli »Odlok za določitev vodovarstvenega območja in ukrepov za zavarovanje«. Na območju vodovarstvene cone 1 - območju najstrožje sanitarne zaščite - je bila prepovedana vsakršna uporaba pesticidov in kemičnih gnojil. Tudi na coni 2 - območju stroge sanitarne zaščite -je bila uporaba agrokemije omejena na minimum. Vzoren primer skrbi za varnejšo prihodnost ljudi torej, kajti pitna voda postaja vse bolj dragocen naravni vir.
>>

V soboto bo v Ljubljani potekala peta parada gejevskega in lezbičnega ponosa. Parada poteka v bizarni atmosferi, v kateri je vladajoča, desna politika sprejela zakon o registraciji istospolne skupnosti - v isti sapi pa brutalizirala govor o homoseksualnosti. Ker registracija ne zagotavlja niti ene od postavk socialne varnosti, ki sicer izhajajo iz hetero zakonske zveze, je torej bolj sredstvo neokonservativne revolucije, prazen akt, preko katerega se bo ta dokončno zagozdila v liberalni del družbe. Liberalni del ljudstva je danes v dilemi: je konservativnejša vlada liberalnejša od liberalcev?
>>

Še v nedavni preteklosti bi potrebovali precej domišljije, nekaj več izkušenj z grotesko kot žanrom pa malo več karnevalskih praks, pa bi si morda v posebnem – pijano-bolnem stanju – lahko zamislili dogajanje, ki ga sedaj opazujemo v slovenskem parlamentu. Razbrzdana večina, ki si dovoli vsakršne neumnosti, nizkotnosti, vulgarnosti, divjaštva, bigotnosti, obscenosti, seksizme, nestrpnosti in rasizem, je v razmeroma kratkem času dosegla vrhunec s predlogom genitalnega pregleda spolno bojda sumljivih poslank.

>>

»To postaja zdaj dan mladosti!« je vzkliknil socialni demokrat Borut Pahor, ko so označene dijakinje in dijaki na glavni ljubljanski mestni ulici plesali četvorko - z Mobitelovim logotipom na hrbtu. Naomi Klein bi temu rekla »plenilski pohod na srednje šole«.

Proti temu, da zasebni kapital tako glasno vdira v javne šole, ni zaslediti niti enega protesta, niti pomisleka. Nobene kritike s strani učiteljev ali šolskih inšpektorjev.
>>

Ernest Bloch je bil med redkimi, če ne edini filozof sodobnosti, ki je premišljeval o sreči tudi v času po drugi svetovni vojni. Iz njegovega koncepta sreče je sicer kasneje zrasel koncept utopije, a njegov začetni motiv je bil povezan s književnim delom Karla Maya. Želel je vplivati na razširjeno mnenje o njegovi skromni literarni vrednosti, povod pa so bila napotila iz časa weimarske republike o omejevanju dostopa do njegovih del otrokom. >>