Grozljivo Srečen je postavljen na dansko podeželje, v ekstremno klimo vasi, obdane z močvirjem, kjer veljajo pravila divjega zahoda in je vrhovna instanca še vedno vaški zbor, thing, ki seveda sestankuje v baru. Nezaželeni člani skupnosti si usodo slejkoprej delijo z mumificiranim možem iz Tollunda, saj pristanejo v močvirju. >>

Ko je Donnie Brasco na koncu filma že zdavnaj razkrinkal newyorško mafijo, so njegovi bossi še kar vztrajno zatrjevali: »Nah. Zagotovo ne Donnie. Ne verjamem. Nekdo drug je bil.« Kdo je presenetljivi morilec v Winterbottomovem Antikristu, pa zvemo in ne verjamemo še pred začetkom filma, ko ta na nas zre z reklamnih plakatov. »Morilec v meni« je njegova pripoved o tem, kako in zakaj je res prav on morilec. >>

Hrana d.d. je nov alimentarni horor, ki je pred dvema tednoma na spored ljubljanskega Kinodvora pristal z dvoletno zamudo. Vendar ima gledalec občutek, da ni ničesar zamudil. Vse to smo že nekje videli. Le kako ne? Korporativni horor je še posebej zadnje desetletje končno dobil svojo antipodobo - vizualni serum za razpihovanje PR megle in njenih milijonskih vložkov. >>

KAWAII! Ob koncu poletja so se v Kinodvor za en teden naselili sodobni japonski filmi z letnico 1985 plus. Izbor iz impresivne japonske kinematografije predstavlja žanrsko pester izbor filmov, od znanih do malo manj poznanih filmskih avtorjev. >>

Ta filem morte vidt!
Zakva ga morte vidt, pa v petek ob šestnajstih.
Bodte tle. Ne bit drgje. Kr pol ne boste tle. Ane. >>

Avstralski režiser John Hillcoat je posel film Cesta, adaptacijo nagrajenega romana Cormaca McCarthya, v katerem je siva postapokaliptična Amerika kulisa koncu človeštva kot ga poznamo ter v katerem je večni in boljši jutri nemara že zdavnaj umrl.

>>

Grenkoba nasmeha je igrano dokumentarni film, ki ga je 12 obsojencev iz Doba pripravilo skupaj s Kulturnim društvom Center 21. Poleg zabavnih igranih sekvenc v dokumentarnem stilu predstavlja zapornike in njihove refleksije o tem, kako doživljajo življenje v zaporu, o upih in strahovih po povratku in o njihovem doživljanju svobode. Za okus smo pripravili nekaj njihovih izjav iz filma, pogovor z enim izmed zapornikov-igralcev in komentar koavtorjev filma iz Centra 21. >>

Izmišljena nemška vasica iz začetka 20. stoletja se zdi študijski primer prenosa sočasne Freudove artikulacije nezavedne dinamike potlačitve iz polja subjekta na kolektivno raven. Onstran vprašanja o klinični vrednosti Freudove teorije Eichwald utemeljuje historično vrednost njene pronicljive diagnostike klavstrofobične družbe, ki temelji na potlačitvi nasilja in grehov pod masko družbene spodobnosti in puritanske morale. >>

Filmski režiser Sam Mendes je eden tistih dežurnih psihologov ameriške družbe, ki ga ne zanimajo simptomi. Vsak domiseln filmski projekt nima s simptomi kaj početi. Simptomi so arhiv, statistični podatki ali uvodne novice ultraažurnih medijev. Kdor torej želi razumeti Ameriko, ne sme sanjati ameriškega sna, še zlasti ne pri polni zavesti. Sam Mendes nas je prvič popeljal v trebuh Amerike, natančneje v suburbana sanjališča, z nizkoproračunskim American Beauty (1999)... >>

Nekaj odmaknjenega, skoraj hipnotičnega, je v filmu »Mleko bridkosti«, ki ga je te dni po ljubljanskem filmskem festivalu zopet na ogled postavil Kinodvor. Zgodbo o molčečem in med kadri lebdečem dekletu z imenom Fausta, ki podeduje materino prekletstvo, je posnela mlada perujska režiserka Claudia Llosa. Za filmi je na lanskem Berlinalu osvojila zlatega medveda in nagrado združenja FIPRESCI. >>

Podobe družbenih patologij v tem igrano-dokumentarnem filmu Ulricha Seidla prikazujejo eksploatacije na obeh straneh šengena. Brezkompromisni prikaz logike odnosov med Zahodnimi in Vzhodnimi Evropejci, med ženskami in moškimi, med čistilkami in njihovimi šefi prikaže njihovo življenje kot golo eksistenco, ki ji kapitalistični sistem akumulacije ne namnoži občutka sreče, kaj šele osmisli bivanje. Gre torej za film, v katerem je človeška eksistenca še najbolj podobna eksistenci nagačenih živali. >>

Stefek je prispodoba nemogočega iskanja vzvodov sreče. Zanj bi bila sreča že to, da bi ponovno srečal očeta, ki je davno nazaj zapustil njihovo družino. A kaj, ko se sreče ni moč načrtovati, ne kupiti in ne izgraditi... >>

Katalin Varga lahko gledamo samo na en način, in sicer tako, da nam je ob njem totalno neprijetno in težko. Pravzaprav gre za uro in pol trajajoči napad tesnobe, ki pa ga scenarist in režiser Peter Strickland nad nami z minimalnimi sredstvi izvaja tako čvrsto in nepopustljivo, da mu moramo samo čestitati in ga prositi za »še«. Morda ne takoj, vsekakor pa še kdaj. Oziroma kot bi rekla Herta Müller: »V umetnosti je lepo le, kar hkrati tudi boli. Kar je lepo in ne boli, je kič.« >>

Antikrist je fora s katero je dobri stari Lars bolj kot vse drugo preizkušal meje kinematografskega dojemanja. In se pri tem peklensko zabaval na račun vseh zgroženih, vseh užaljenih in šokiranih, predvsem pa vseh tistih, ki so v gnusu zapuščali dvorane. Za takšen podvig pa moraš biti vsaj najboljši režiser na svetu. Larsa za predsednika! >>

Kinodvor je prejšnji teden uvrstil na redni spored zadnji film Fatiha Akina, Soul Kitchen, ki so ga gledalci lahko ulovili že na lanskem, 20. Liffu. Fatih Akin, sin turških emigrantov, rojen v Nemčiji, je prvič resneje opozoril nase z Gegen die Wand in kasneje z Auf der anderen Seite. Za sabo ima dober ducat filmskih projektov, ki se tako ali drugače spogledujejo z multikulturno vnetljivostjo sodobne združene Evrope. Tudi Soul Kitchen stopa po tej liniji, le da to počne kot komedija zmešnjav... >>

Brezsramna in neustrašna komedija, ki je preveč bizarna, da ji ne bi verjeli. Kdor ne verjame, pa je zrel za terapijo. V četrtek ob 16h. Kinobar, namreč. Za uro terapije se pobrigajte sami! >>

..."Which would be worse, to live as a monster or to die as a good man? "...

Danes ob 16.00 na valovih Radia Študent...

>>

Tokratna izdaja festivala dokumentarnega filma, ki se je sicer že dobro udomačil med filmsko publiko in ustalil na lokacijah v Cankarjevem domu in Kinodvoru, ponuja aktualen pregled svetovne produkcije dokumentarnega filma z nekaterimi filmskimi stvaritvami lokalnega in regionalnega pomena. Tradicionalne sekcije festivala dokumentarnega filma je letos pospremila še posebna sekcija, posvečena retrospektivi kratkih dokumentarcev bosanskih avtorjev. >>

Sila simptomatično. Slovenski junaki postanejo junaki vedno šele potem, ko postanejo junaki v tujini. Nobenega dvoma ni, da Martin Strel v domovini predstavlja komično figuro, nekakšnega napihnjenega bedačka, pijančka, ki nespametno in bolestno opleta z raznoterimi nesmisli, se tu in tam vrže v eno od velikih rek ter potem nadelan vse do cilja leži na njenem toku. Kot takega nam ga namreč servirajo ... >>

Nekoč je bila nesporna kjiga knjig tista knjiga, v kateri se je moralni zakon razodeval skozi božjo besedo. Danes si tako knjigo, ki seveda največkrat sploh ni več knjiga, izbere vsak sam. Za nekoga je to lahko slovar... >>

Ko boste videli duhove Cite Soleila boste ugotovili, da je zadeva tako surova, da jo še zdaleč ne boste zmogli prežvečit, kaj šele katarzično prebavit. To ni ljubezenska pesem, ki bi se izločila skozi želodec. To ni akcijska uspavanka za vzvišene Zahodnjake. To ni film, kjer bi lahko klasično uživali. Če bi, bi bilo perverzno. To tudi ni holivudski film, marketinško zatrjujejo njegovi producenti. In navsezadnje to ni več avtentičen gverilski dokumentarec iz prve roke, kot je La Vida Loca nedavno ubitega ... >>

V nedeljo se je zaključil Berlinski mednarodni filmski festival, letos 60. po vrsti. Zlatega medveda je žirija na čelu z Wernerjem Herzogom podelila turškemu celovečercu z naslovom Bal oziroma Honey. Poleg tekmovalnega programa je Berlinale ponudil še izrazito mednarodno sekcijo Panorama, eksperimentalni in avantgardni Forum, kratke filme, retrospektive, perspektive nemškega filma in raznovrsten program za mlade - Generation. >>

Gospod Horten se spreminja hkrati v gospoda Hulota in v podivjanega bivšega mezdnega sužnja Anderssonovega Pesmi iz drugega nadstropja. Največji podvig pri vsej stvari pa je, da ta nihilistični moment, starost kot luknjo brez možnosti zapolnitve, popolnoma prekrijeta humornost in energija scenarija. Bent Hamer resnično je humanist in to iskren, saj film ponuja katarzo brez logično konsistentnega, ali kakršnegakoli, poskusa razrešitve dramskih situacij. >>

Režiser Miha Hočevar, z Matevžem Luzarjem tudi soscenarist filma, je po literarni predlogi Dušana Dima posnel mladinski film, ob katerem rosno mladim najstnikom zaradi dovršenih dramatičnih scen z dobrimi igralci in sočnimi dialogi ne bo potrebno nehvaležno sikati ali naveličano zavijati z očmi. >>

Z vidika estetske perspektive pričujočemu celovečernemu prvencu sicer v Oaklandu rojenega režiserja Cary-ja Fukunage ne gre očitati prav ničesar. Z izpričanim občutkom za filmski jezik Fukunaga v slogu Fernanda Meirellesa naniza pretresljivo realističen mozaik podob Latinske Amerike. A prav dana žlahtna režiserka referenca se z vidika zdaj že zimzelenega »Božjega mesta« izkaže za eno od težav brezimensko poimenovanega filma. >>

»Zasledovalca« smo v teh mrzlih januarskih dneh zasledili skritega v Mali dvorani Kinodvora; bolj spretni detektivi pa ste mu morda prišli na sled že na preteklem LIFF-u. V vsakem primeru vas je zasledovanje končnega razpleta verjetno pustilo brez sape... >>

Film priča o našem stanju post-alienacije, odtujenosti, ki se skriva v sleherni naši interakciji, a je ne moti, niti se v njej ne prikazuje. Naše interakcije sicer so anonimne in včasih antiklimaktične, niso pa nečloveške in nesimpatične, kot so z grozo trdili še pred parimi desetletji.
Naš skrajni dvom nad medčloveškimi razmerji je lepo odslikan, za vsakim fizičnim privlakom leži negotovost in možnost obžalovanja, filmski liki pa se približujejo pravim ljudem. >>

V tokratnem Kinobaru govorimo o tem, zakaj je Cameronov Avatar tako daleč od Naslednje kinematografske izkušnje kot je rdeč kuhanc od fakin belega. Se pravi dost. >>

Nekdo je rekel, da so slovenski filmi stereotipni, moreči in šablonski. Najbrž nekdo ni uspel pregledati vseh filmov starih mojstrov, ki so smisel za humor pilili v kratkem filmskem formatu. V tokratnem Kinobaru o kratkih filmih Jožeta Bevca, Maka Sajka, Cirila Galeta ter ostalih prebivalcih Slovenskega filmskega arhiva, ki nocoj ob 18-ih gostujejo v Slovenski kinoteki. >>

Film se izvedbeno po eni strani umika črnemu absurdizmu in krčeviti humornosti jugoslovanskega balkan filma, po drugi strani pa ne ubere kritične, antisistemske poti. Če pogledamo bolje, take tradicije onkraj železne zaveze ni. Ne, ta film je najbližje različnim enciklopedijam jugo mitosa pri nas, saj se navezuje predvsem na materialno doživetje komunistične družbe v času, ko je v njo že prodrlo potrošništvo. >>