Islandski režiser Dagur Kári je stari znanec domačih filmskih dvoran. Njegov prvenec Mi, albini je bil prikazan v sklopu 14. edicije ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe, dve leti kasneje pa je s Skritim adutom na festivalu osvojil glavno nagrado vodomec. Njegov tretji celovečerni film in prvi, ki ga je posnel v angleškem jeziku, je naivna tragikomedija z naslovom Dobro srce. >>

Društvo za širjenje filmske kulture Kino! je pred kratkim izdalo zbornik Kino-integral! Prispevki k zgodovini slovenskega eksperimentalnega filma. Na področju, ki v vseh teh letih ni doživelo ustrezne sistematične obravnave, gre za pionirsko delo, ki določa nekatere ključne parametre za zgodovinsko in teoretsko refleksijo domače eksperimentalne filmske produkcije. Več v Kinobaru... >>

Mammuth je film o odiseji pozabljenega človeka in na pol odsluženega motorja. Je film o zblazneli outsajderski umetnici, ki na svojem vrtu obeša in secira plastične igračke, je film o senilnih starcih, o pripadnosti, o ženskah in o čudaških družinskih odnosih. Lahko je tudi film o Slovencih. In vseh ostalih. >>

»Če ne gre Janez na goro, pride pa gora k Janezu,« bi se lahko glasil rek, ko gre za letos že ljubilejni Festival gorniškega filma Domžale. Imenu navkljub se je festival dogajal v Ljubljani, natančneje v Cankarjevem domu. Za spremembo ta v času festivala ni poln gospodičen v visokih petkah in kostimih, še manj pa resnobnih možakarjev v smokingih. Ne, v času tega festivala Cankarjev dom preplavijo sproščeni obrazi v živih softshellih in trdnim stiskom rok s katerimi navadno objemajo male oprimke v steni. >>

Dobrodošli v zblaznelo in obsceno življenje propadlega ameriškega igralskega prodigya Joaquina Phoenixa. Po tistem, ko se je nepojasnjeno samoupokojil in čez noč transformiral v zanemarjeno in na pol nevrotično rapersko blamažo, je Phoenix zapadel v nekontrolirano in afektirano samodokazovanje, ki to ni. Gre za nateg ali se je Phoenixu res utrgalo? Nikar tega ne prevprašujte med filmom, saj se bo drugače ta strašljivo-omamni eksperiment odvrtel mimo vas. >>

Trinajsta izdaja ljubljanskega Festivala dokumentarnega filma, ki se dokončno izteče v sredo, je z malce pretesnim skupnim imenovalcem »Veliki diktatorji, mali bogovi« predstavil dovolj pester izbor aktualnih naslovov svetovne in regionalne dokumentarne filmske produkcije. Tokrat tudi z obetavnim izdelkom iz domače hip-hop skrinje, iz katere so na veliko platno skočili Ali En in Klemen Klemen ter ostali protagonisti s scene na sončni strani Alp! Več o tem in onem v Kinobaru ob 16. uri! >>

Večkrat nagrajeni Kiarostami, ki je v svoji bogati karieri posnel več kot 40 filmov različnih žanrov- od dokumentarnih do eksperimentalnih, se tokrat prvič preizkusi zunaj svoje domovine; na evropskih tleh in z naborom tujih igralcev, med katerimi nedvomno blesti vrhunska Juliette Binoche, ki s svojim ženskim principom, predvsem pa z pronicljivo subtilno igro filmu le še doda na njegovi, že tako neizpodbitni vrednosti. >>

Od drugega marca naprej je na rednem sporedu Kinadvor v intimi male dvorane na ogled pretresljiv dokumentarni film mlade slovenske režisreke Jasne Krajinovič, Damjanova soba. Portret našega časa, ki govori o družbeni prezrtosti, ignoranci, determinizmu in ujetosti malega človeka v lastnem okolju, je tiste vrste šok terapija, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu vrača dostojanstvo. >>

V tokratnem Kinobaru besedo namenjamo filmu Kumbum (1975-1987) avtorja Florjana Gorjana, ki je bil prikazan v sklopu razstave Vse to je film! v Moderni galeriji. Kumbum je prvi slovenski eksperimentalni celovečerec in edino dolgometražno delo v opusu skrivnostnega kolektiva OM produkcija, ki je tekom sedemdesetih in osemdesetih let v Sloveniji na 8mm in 16mm trak sproduciral več kot štirideset eksperimentalnih filmov. >>

Anime že od nekdaj veljajo za kultno domeno japonske filmske produkcije, mnogo manj evropske, o balkanski pa je slišala le peščica. Technotise: Edit i ja je futuristična kiberpankovska pripoved o umetni inteligenci in človeku, ki je nastala kot hkrati posledica in nadaljevanje srbskega stripa Technotise. Animirana znanstvena fantastika striparja Alekse Vujića, ki je z lanskoletnega Liffa odnesla nagrado občinstva, je mnogo več, kot si večina obeta od prvega animiranega srbskega celovečerca. >>

Težave ima tudi nagrajeni scenarij, ki svojo muhavost vzame kot izgovor za kopičenje izhodiščno šokantnih situacij, ki jih zapleta hkratna želja po podajanju zgodbe in epizodičnosti. Končni učinek je film, ki se razteza v širino, ne pa tudi v globino. Circus fantasticus obstaja na moči svojih podob, ki pa trpijo za estetskim neskladjem med posameznimi epizodami in pretirano nasičenostjo senzacionalnega dogajanja. >>

V tokratnem Kinobaru predstavljamo film Še eno leto, najnovejše delo gledališkega in filmskega avtorja Mika Leigha, staroste britanskega družbenokritičnega realizma, v čigar opusu najdemo naslove kot so Goli, Skrivnosti in laži, Kar brez skrbi in Vera Drake. >>

Darren Aronofsky se je s psihološkim trilerjem »Črni labod«, podal v rivalsko, mazohistično in s perfekcijo obsedeno ozračje prestižnega newyorškega baleta. Podobnost z "Rokoborcem" iz 2008 ni naključna. Sam Aronofsky pravi, da sta filma med seboj močno povezana, saj je bila njegova izvorna ideja posneti film, v katerem se zaljubita rokoborec in baletka. Ker sta si temi zaslužili ločeno obravnavo, sta kasneje nastala dva filma, oba pa sta ostala močno zaznamovana z režiserjevo obsesijo s fizičnim. >>

Nekateri pravijo, da je propulzivno notorični 'Srbski film' Srdjana Spasojevića izjemno težko recenzirati. Kar je res. Ne zato, ker bi bili njegova forma ali vsebina tako abstraktni, da bi mejili na nekakšno ezoterično art-eksperimentalnost, ne ne … prej obratno. Ultra-brutalni, moreči verizem, ki ga Srbski film vrši nad gledalcem, preprosto ne more ostati brez čustvene reakcije, hkrati pa je film z omenjeno mimetičnostjo svojega jezika pojmovno široko dostopen. >>

Nič osebnega je igra za dva junaka, vzhajajočo zvezdo nizozemskega filma Lotte Verbeek in veterana podpornih vlog britansko-ameriškega filma Stephena Rea. V nasprotju s tradicijo medosebne intimne drame od Zadnjega tanga v Parizu preko Ai no corrida vse do Intimnosti, tukaj nismo priča eksplozivnemu prvinskemu parjenju brez navezanih niti, tekom katerega bi užitek postopoma prepuščal oder metaforični bolečini. >>

Film socializem, zadnje v vrsti filmskih del Godardovega video-esejističnega obdobja, ki ga je v devetdesetih v največji meri opredelil njegov monumentalni projekt Zgodovine filma, je filmska simfonija v treh delih. V njej se avtor podaja na obsežno avdiovizualno potovanje čez mitologijo in zgodovino Sredozemlja, rojstnega kraja evropske civilizacije. >>

V sklopu rubrike D-day: dan za dokumentarec je četrtkov večer v Kinoteki zaznamovala prav nič običajna filmska projekcija posvečena lepoti trenutka. Projekt 365 dni je eksperimentalni filmski haiku botra ameriškega avantgardnega filma, Jonasa Mekasa, ki s kamero v roki, vehementno poplesuje skozi življenje. Sklop drobnih filmov, razdrobljenih med zimo, pomlad, poletje in jesen, je v dvorano Silvana Furlana prinesel čudovitih sto osemdeset minut spokojnosti in miline, ki je človek skorajda ni več vajen. >>

Ženska, pištola in špageterija je verna predelava prvenca bratov Coen, pri nas imenovanega Krvavo preprosto. Na kratko, bogat starec najame pokvarjenega moža postave, da se znebi njegove mlade žene in njenega strahopetnega ljubimca. Na tem noirovskem ogrodju sta Coena vzpostavila svoje pra-teme: koristoljubje, neumnost in nesposobnost, ki najprej povzročijo trupla, potem pa se v njih odslikavajo na prvinski ravni. >>

Ricky je eden redkih filmov o letečih junakih, ki svoj tempo drži do konca in se s pričakovanji gledalcev, z nično solzavostjo in patetiko, poigrava do samega epiloga. Unikaten in bistroumen, po svoje celo malce bizaren in odbit film, je alegorija drugačnosti, ki se bere skupaj z drobnim tiskom. >>

Festival Animateka je letos v svojem bogatem programu postregel med drugim tudi z retrospektivo avantgardnega animiranega filma. Ogledali smo si lahko zgoščen pregled kanonskih filmskih del avantgardne animacije od začetkov do sodobnosti. V okviru spremljevalnega programa je potekala tudi okrogla miza o avantgardnem animiranem filmu ter avdiovizualni koncert italijanskih glasbenikov ob filmih Bartoscha in Smitha. >>

Sedma edicija mednarodnega festivala animiranega filma Animateka 2010 je v polnem zagonu. Del obsežnega programa sta poleg tekmovalnih sekcij, predstavitve avtorskih del Priita in Olge Pärn ter poglobljene retrospektive avantgardnega animiranega filma, tudi zgodovinski pregled nemške produkcije in Svetovni jagodni izbor. Slednja vam podrobneje predstavljamo v tokratnem Festivalskem terminu Kinobara. >>

Filmski festival, ki se loteva detabuiziranja homoseksualnosti, je dobra učna ura za strejt publiko, predvsem pa za vse tiste skrite zafrustrirance, ki se skrivajo za lastno zaplankanostjo. Provokativno odstiranje kompleksnosti spolov, ljubezni in življenja samega, dokazuje kako heterogeno in ne hetero je človeško bitje. Da je posameznika nemogoče uniformirati in posplošiti, empirično dokazuje tudi letošnji filmski izbor. >>

Skorajda vsi filmi letošnjih »Perspektiv«, tako rekoč prestižne sekcije 21. »ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala«, na tak ali drugačen način tematizirajo relacijo zaprtost-pobeg-svoboda; bodisi da gre za iztrganje iz neusmiljenih krempljev revščine bodisi da gre za boleč, a nujen rez s starimi vzorci življenja.

Več o letošnjih liffovskih perspektivnostih pa v sobotnem Kinobaru - vabljeni! >>

Še dobro, da letošnji propagandni slogan festivala »Life ni film« presega zadrege človeškega bivanja. Film navsezadnje ni življenje. In tudi letos se je zdelo, da na filmskem festivalu s panoramskim razgledom film ostaja film in Liffe ostaja Liffe - vendar vsakič malo boljši. >>

V svojem dokumentarnem prvencu z naslovom Totalni Gambit filmski avtor in pesnik Jan Cvitkovič izriše portret pred dvema letoma preminulega šahovskega velemojstra Albina Planinca. Skozi življenjsko pot izjemnega posameznika se film loteva obravnave več vsebinskih tematik, od duševne bolezni do socialne izključenosti, središčna točka pripovedi pa vselej ostaja šah... >>

Tudi letos je LIFFE v svojih kino-palačah priredil sprejem kraljev in kraljic iz celega filmskega sveta. Največ visokosti nas je s svojim obiskom počastilo iz Daljnega vzhoda, prišli pa sta tudi dve francoski kronani glavi in velikaši nekaterih drugih dežel. Iz Gruzije se ponovno vrača njegova visokost, ki je pred leti na tem festivalu imela celo retrospektivo svojih mojstrovin: Otar Iosseliani. >>

Leto je naokoli, ura teče, nič ne reče, kolo sreče se okreče oziroma v Ljubljani spet slavimo praznik filma. Torej 21. LIFFe, domači festival zmernega obsega, a docela srčnega duha. Sekcija Ekstravaganca, torej kričeča malha, polna ekscentričnih in žanrsko mejnih filmskih naslovov, letos komajda še stoji pokonci, saj so vanjo navrgli še manj filmov kot lani. Se pravi letošnjih pet proti lanskim sedmim. >>

V 21. ljubljanski filmski ligi prvakov bodo pravila igre dokaj enaka kot lani: 21. Liffe namreč ponuja vse tiste sekcije, ki jih je ponujal tudi njegov jubilejni predhodnik, uvedena pa je ena nova sekcija, in sicer Kino-integral oziroma »Program sodobnih kratkih eksperimentalnih filmov«, kot lahko preberemo v katalogu. Ne glede na to, da ne vemo kako bi lahko bili eksperimentalni filmi nesodobni, to potezo v času ko sodobne tehnologije počasi spreminjajo sam pojem filma, lahko samo pozdravimo. Pa vozdra. >>

Dokumentarec z mitološko snovjo opravi tako, da jo podvrže nepopolnemu spominu akterjev, ki so svoja dejanja že davno preživeli. Veliko zgodovino očisti s potopitvijo v človeško izkušnjo. Imam predlog: avtorja bi lahko nadaljevala z izpraševanjem kroga okoli tedanjih vodilnih članov Komunistične partije v Sloveniji. >>

Poudarkov in odtenkov v filmu zaradi pretirane spoliranosti in avtorjeve neizrazite pozicije preprosto ni. Izogibanje travmatičnemu bremenu, ki je sicer nepravično, a si ga je avtor v končni fazi zadal sam, se tako konec koncev izkaže za slabo in prozorno taktiko. Piran-Pirano ne smrdi, je daleč od kakega popolnega sranja, hkrati pa to ni film, ki bi za seboj pustil izrazito sled. Ali vsaj misel. >>