Zadnji album losangeleških swingerjev ni obupan klic po rešitvi, pač pa poklon. Poklon New Orleansu, kjer je bend že, zavedajoč se ustvarjalne krize, nastopal na jazz festivalu.
Glasba, ki je med festivalom odzvanjala po mestu, jih je popolnoma prevzela in kmalu so se zaprli v star kartaški klub in v par tednih je bil album "Save my soul" v grobem zasnovan. Duh New Orleansa prežema album od uvodnega komada "Zig Zaggitty Woop Woop. pt 1" pa skozi cel album in pomeni dobrodošlo osvežitev po ne tako uspešnem in nekoliko mlačnem prejšnjem albumu "This beautiful life".

Pripravlja Skabina. >>

Tim Rutilli in njegova banda kreativnih zanesenjakov, zbrana pod imenom Califone, združba, ki vključuje preteklost skupine Red Red Meat, in sedanjih stranskih vsebin, zbranih kot Sin Ropas, so v letošnjem letu že izdali imenitno ploščo Quicksand/Rattlesnakes.
Ploščo, ki lucidno povzema kreativne vetrove čikaške zvočne sodobnosti ter subtilno komentira zvočne tokove, ki so v zadnjih letih transformirali neodvisno rockersko produkcijo; vpliv folklornih dediščin americane, countryja, hillbilliya, primitivnih elektronskih ... (več ... ) >>

"...1,2,3, your hand on my knee,
4,5,6, cigarettes after sex...”
je rima iz komada Heartattack, ki na kratko povzema današnji tolpobumaški izdelek.
Čas je za ženske, za rokenrol in za elektriko! Breedersi, Le Tigre, in Ladytron so znova dobile konkurenco! Njihov položaj na polički girrrl elektropopa sicer ne bo hudo ogrožen, saj The Bisons niso odkrili ničesar novega, so pa lepo premešali tisto staro dobro, mu dodali še malce igrivosti in srednješolske lahkotnosti ter sproducirali svoj prvenec Compactor.
>>

Chico Science & Nacao Zumbi se je imenovala druščina, ki je sredi devetdesetih na brazilskem severovzhodu povzročila glasbeni preporod in dala močan pospešek novi sceni v Braziliji.
Z mešanjem norih fuzij hip hopa, funka, soula, kitarskega ruženja, tradicionalnih ritmov maracatuja, coca, sambe so patentirali "mangue-beat" in Recife, prestolnico revnega brazilskega severovzhoda, postavili na svetovni glasbeni zemljevid. Chico Science, karizmatični guru nove scene, je leta 1997 umrl v prometni nesreči, scena se je zatresla, vendar obstala, preživela in kopica "mangue-beat" zasedb fura naprej - z Nacao Zumbi na čelu. Na novem albumu Nacao Zumbi ...
>>

MADLIB alias Quasimoto alias Yesterday's New Quintet se je spustil v zajetno zbirko del založbe Blue Note in posnel ploščo remixov,
predelav in svojih vizij njihovih jazz klasik. Na njem najdemo le eno odrapano stvar, zato pa je produkcijsko delo po vsej verjetnosti nekakšna produkcija prihajajočega rapa. Fuzija jazza, acid jazza, rapa in še marsičesa drugega bo vsekakor
precej dolgo ostala v poslušalnih enotah bolj odprtega raperskega ter manjšega dela jazzovskega poslušalstva. >>

Angleški sekstet Tindersticks je ne le zaradi prepoznavnega baritona Stuarta Staplesa, melanholičnih orkestracij in intimne ekspresivnosti svojih besedil, kaj težko spregledati. Ob pečatu, ki so ga pustili na alter rocku britanske scene devetdesetih, so z brezčasnostjo glasbe, ki so ji zvesti, dovolj raznoliki, da je vsaka nova plošča vredna pričakovanja.
"Waiting for the Moon" se z enkratnim Curtains iz leta 1997 težko primerja, a ponudi nekaj krasnih nočnih utrinkov. Pesmi spominjanjo na tiste s prvega, drugega ali tretjega albuma, a "Waiting for the Moon" se od prvih treh vendarle razlikuje. Predvsem je krajši, bolj strnjen in selektivnejši, ponudi pa nekaj krasnih nočnih utrinkov. Z njim se vračajo v tisti del noči, kjer zgodbe bolehajo za 'mestno slabostjo', trpijo zaradi afer, se spreminjajo in ponavljajo, pripovedovalec pa ostaja isti. Vedno v senčnem ozadju. Čakajoč na luno.
>>

Politični naboj feminističnega punkovskega gibanja riot grrl iz devetdesetih let navkljub razpadu večine bendov iz tega obdobja še živi in založba Kill Rock Stars,
nekoč zavetnica riot grrrl bendov, ima na zalogi vrsto svežih zasedb, v katerih ženske niso zgolj za okras ...
>>

Louie Austen je verjetno eden od najbolj samoironičnih, a obenem tudi iskrenih karakterjev znotraj elektronske godbe.
Pred približno štirimi leti sta ga v dunajskem hotelu Marriot, kjer je Louie redno nastopal kot impersonator Franka Sinatre, odkrila Patrick Pulsinger in Erdem Tunakan. Od takrat naprej Louie Austen živi zgodbo uspeha, ki je v elektronsko obliko prezrcalila mentaliteto starih pevskih šlagerjev in producirala nekaj
nepozabnih hitov.

>>

Z godbami z otokov, ki ležijo med Afriko in indijskim podkontinentom, se zadnja leta vedno pogosteje srečujemo. Poleg najobilnejše malgaške smo bili do sedaj deležni predvsem ponudbe z Reuniona.
Tamkajšnja tradicionalna glasbena shema premore dva izrazita stilema."Sega" je tradicionalni plesni ritem Indijskega oceana, "mayola" pa je bila do nedavnega dobro varovana glasbena skrivnost tega kulturnega okolja. Celo na rodnem otoku je bila dolgo časa prepovedana. V osemdesetih letih pa je na samem otoku doživela pravi razcvet ter se v naslednjih letih pričela uveljavljati tudi na mednarodnem prizorišču "svetovnih godb". Pevec in tolkalac pa pesnik in skladatelj Danyel Waro je ena ključnih osebnosti renesanse "mayole" in za poslušalce tega radia ni neznano ime. Tokrat ga predstavljamo z njegovim zadnjim izdanim samostojnim albumom. >>

Album "Colecao nacional" se pravzaprav lahko bere in posluša kot "kdo je kdo v mladi, živahni, podpovršinski sceni brazilske glasbe". Instituto oziroma producentska trojica Rica Amabis, Tejo Damasceno in Ganjaman so s svojimi producentskimi veščinami prispevali k razburljivejši zvočnosti masikaterega albuma nove brazilske hip hop, rock in elektronske produkcije. Ob odločitvi, da ... >>

ICONS OF FILTH - Nostradamnedus

Icons of Filth so vstali od mrtvih z novim albumom »Nostradamnedus«, ki ohranja standarde, zastavljene na njihovih prejšnjih ploščah iz prve polovice osemdesetih ... >>

Log Bomb je zvočno in tehnično najbolj dodelan album Boba Loga III., na srečo je še vedno surov, neposreden posnetek njegovega bluesa. >>

Burnt Friedman že več kot desetletje gradi zvočno fondacijo, ki služi kot neskončen vir žanrsko raznolikih godb in zvočnih manipulacij, ki se običajno prepletajo in dopolnjujejo z nepredvidljivimi posledicami ... >>

Drugo veliko ploščo projekta "The Curse Of The Golden Vampire" sta Kevin Martin in Justin Broadrick – najbolj znana po delu v Techno Animal - odigrala, obdelala in sestavila brez tuje pomoči ter se premaknila na novo razvojno stopnjo. Komadi so sicer še vedno skrajno brutalni, več kot slišno usmerjeni v ponorelo zmes hrupa, grindcora in digitalnega hardcora ter se brez prestanka upirajo trenutni svetovni ureditvi in ... >>

Godba japonske dvojice bržkone izstopa iz ustroja založniške dejavnosti kalifornijske posebnosti, saj raje kot na napadalnost in nevrozo, ki sta značilni za vse produkte Ipecaca,
prisegata na melodičnost, infantilno naivnost in humor ter se pečata s skrajno milozvočno mineštro, ki uživa v pisani naravi tega sveta. In naj vas ne zavede njuna polpretekla dejavnost, ki je lovke razširila do vseh mogočih preokupacij in zapustila še kako močan pečat na sodobno popularno in malo manj popularno muziko. Ok. Vzporednico bi do neke mere lahko potegnil z zapuščino Yoshimi P-We, ki je vse od osemdesetih delovala in še deluje na takih projektih, kot so med drugimi Boredoms, Free Kitten, Saicobaba in OOIOO, medtem ko je njun družni prvenec zelo daleč od novojorške alternativne rockovske scene, kjer je bila predvsem z bendoma Cibo Matto in Butter 08 dejavna gospodična Yuka Honda.

Pripravlja Danny. >>

Zamislite si pred kratkim tudi pri nas videnega Jana Garbareka, ožganega od sonca in spečanega z berlinskimi dub-techno minimalisti nekje na peščeni javanski obali v Surabayi. S takšno podobo v glavi ne boste več daleč od glasbene mineštre, ki jo v današnji Tolpi bumov ponuja norveška ekipa s projektnim imenom On/Off. Z eno nogo trdno stoječa na alternativnem plesišču, z drugo sileča v stratosfero, tja med koprenaste ovčice. >>

Kaj se lahko reče ob kar nekaj časa pričakovanem novem albumu bazične zasedbe Kena Vadermarka, The Vandermark 5, da se ne bi ponavljalo že povedanega?
Težko si je namreč izmisliti še kakšen svež superlativ, s katerim bi pospremili njegovo predstavitev in predvsem poslušanje, kajti dosedanji glasbeni opus tega ključnega ustvarjalca sodobnega jazza na chikaškem prizorišču ter enega tistih izbranih, ki so tej glasbeni praksi v zadnjem desetletju dali najbolj prepoznaven pečat, je tako nadstandarden, domišljenost njegovega dela in prepričljivost njegovih izvedb pa se od srečanja do srečanja z njim tako stopnjujeta, da smo ga že zdavnaj prehvalili. Tako mi ostajajo samo še najbolj osnovne kvalifikacije vsebine te novitete: album je preprosto odličen.
>>

Gerhard Potuznik je v zadnjem času eden od najbolj plodnih dunajskih elektronikov, čeprav mu je kljub ploščam pri založbah Ersatz Audio, Suction, Interdimensional Transmissions, Disko B ter Cheap Records uspelo zadržati relativno nizek profil.
Ampak kljub vsemu, njegov studio se je že na začetku devetdesetih spremenil v tovarno elektronskih anomalij, križanih s prvovrstnim temačnim elektrom, kar svoj vrhunec na nek način dosega tudi z njegovim zadnjim albumom "The 21st Door".

>>

D4 je punk-rockovska skupina z riti sveta. Na temeljih
avstralsko-novozelandske rockovske kontinuitete od
Radio Birdman, The Saints, The Scientists naprej oblikujejo suhoparen in neposreden punk-rockovski zvok, ki se ne more otepsti punkovskega naboja Dead Boys, spevnosti Buzzcocks in
zabavnosti New York Dolls.
>>

Drugi album treh pariških improvizatorjev, ki izhajajo iz IACM šole Alana Silve (Inštituta za umetniško in kulturno percepcijo),
prinaša obdelave in reintepretacije različnih afro-ameriških standardov iz šestdesetih in sedemdesetih ter enega sodobnega. Skladbe Johna Coltrane-a, Archie Sheppa, Sonny Rollinsa, Peta La Roce, Steve Wonderja, Jimmy Hendrixa, Marlene Shaw in Wycleaf Jeana trio obogati in razširi s svojstvenim avtorskim pristopom, v sodelovanju z različnimi črnskimi soul, rap, gospel ter rhythm & blues gosti.
"Something in Common" je album, ki združi črnske godbe sedanjosti in preteklosti z živahnim in ustvarjalnim pristopom francoskega avantgardnega akustičnega jazza in improvizacije. Je stičišče raznovrstnosti različnih godbenih tradicij, oživljeno z navdihom trenutka v enotni in vabljivi zvočni tvarini.
>>

Skladatelj, kitarist, elektroničar in filozof Richard Pinhas velja za enega od najbolj vplivnih francoskih eksperimentalnih glasbenikov,
njegovo delo pa po mnenju mnogih glasbenih novinarjev in teoretikov postavlja temelje za kasnejši razvoj francoske eksperimentalne elektronske scene, do neke mere pa ga radi citirajo tudi plesni elektroniki.
Sicer pa je Pinhas v sedemdesetih letih igral v skupini Heldon, nekakšnem francoskem prispevku k psihadelični progresiji, ki je tiste čase divjala po Evropi in svetu ter v Pinhasovem primeru dobavljala poštene doze kozmičnih kitarskih tretmajev in polurne napade arhaične elektronike.
Njegova zadnja plošča "Event And Repetitions" je posneta s pomočjo računalniškega programa, ki v realnem času manipulira s kitarskimi zvoki, kar Pinhas s pridom izkorišča tudi na živih nastopih. Dobimo torej zmes organskega, kozmičnega, elektronskega in hipnotičnega.
>>

The Skatalites za mnoge predstavljajo največji ska bend vseh časov.
In ti mnogi imajo kar prav, saj je njihov prispevek k razvoju in ohranjanju skaja ogromen. Vse od svojega nastanka in tudi že prej kot studijski glasbeniki so pomagali mlajšim rodovom glasbenikov prodreti iz anonime, mnoge so učili igrati inštrumente, še najbolj pomemben pa je vpliv, ki so ga imeli na mlajše rodove, ki v spoštovanju do Skatalites ohranjajo tradicionalni jazzy ska zvok.
Album "From Paris Love" je bil posnet med turnejami v Parizu in je v bistvu live album, posnet v šestnajstih urah. The Skatalites so hoteli čimbolj avtentičen analogen zvok, zato so v studiu izklopili vse procesorje in niso hoteli nobenih nasnemavanj. Kljub temu je album brezhiben, a od Skatalites je kaj drugega tako ali tako nemogoče pričakovati.
>>

Z drugim albumom "Lapalco" Brendan Benson začenja znova. Z njim nadaljuje s točke, kjer ga je sredi devetdesetih let ustavila založba Virgin.
Zagotovljena svoboda in nedotakljivost ustvarjalnih nagibov se pozna skozi celoten album. Celoten material je odigral sam in ga je s koproducentom Jasonom Falknerjem zapakiral v avtobiografsko izpoved. Preproste pesmi tečejo in ne skrivajo Bensonove zaljubljenosti v lahkotnost Beatlsov. >>

Osnova za nastanek zasedbe Broken Social Scene je nastala že v drugi polovici devetdesetih iz ostankov projekta K.C. Accidental, ki ga je spočel vsestranski multiinstrumentalist Kevin Drew s celotno postavo razvpitih in tudi že pri nas videnih Do Make Say Think.
Tudi na novi plošči skupine Broken Social Scene najdemo - kako primerno - komad, ki je naslovljen KC Accidental in posvečen prav temu unikatnemu in že razpadlemu projektu, ki se mi je v spomin utrl še posebej s poslovilno ploščo "Anthems For The Could've Bin Pills". Album, ki je z radikalnim in eksperimetalnim rezom posegel v zmešnjavo ambienta, popa, indie-rocka, post-rocka in še česa, a ostal dovolj dopadljiv, poslušljiv in melodičen, da si si ga lahko vrtel do onemoglosti, pa nikoli ni izgubil neposrednosti, nepredvidljivosti in večne podanosti avanturi, ki je vedno znova razkrivala nove detajle in stranske poglede. Podobno bi lahko zatrdil tudi za Broken Social Scene, le da se oni še bolj pomaknejo h kompoziciji, simetričnemu ritmu, klasični formi komadov in celo refrenom. >>

Peter Brötzmann Chicago Tentet je od svojega formiranja konec prejšnjega tisočletja nesporno ena ključnih zasedb sodobnega jazza. To dokazujejo številne reference, med njimi seveda tudi njihov odličen nastop na lanskoletnem ljubljanskem festivalu jazza ... Še bolj trdno od minljivih nastopov, glasbenih kritik in poročil pa zdaj dva lani izdana albuma za čikaško založbo Okka Disc, ki sta dobila naslov po obeh svojih osrednjih, Brötzmannovih skladbah "Broken English" in "Short Visit to Nowhere". Tokrat predstavljamo dobre tri četrtine vsebine slednjega albuma. Zasedba izbranih čikaških glasbenikov pod vodstvom Brötzmanna, s pridruženim sakosfonistom Matsom Gustafssonom je okrepljena še s trobentačem Royjem Campbellom in z basistom Williamom Parkerjem. Album vsebuje obe ključni komponenti pomembnih izdaj: ob brezčasnem estetskem užitku vzpostavlja tudi vzvod zgodovinskemu spominu.
>>

Pod imenom LIFEGUARDS se skrivata nekdanji pretendent za naslov kralja lo-fi indie rocka in kreativni vodja daytonske zasedbe GUIDED BY VOICES ROBERT POLLARD ter sedanji kitarist te zasedbe DOUG GILLARD.

Plošča Mist King Urth je njuno drugo samostojno sodelovanje, ki prinaša sestavljanko enajstih komadov, napajajočih se v zvokih s preloma šestdesetih in sedemdesetih: v progresivnem rocku, psihedeliji, hard rocku, britanski invaziji in še čem.
Gre za 27. izdajo Pollardove založbe Fading Captain ter vmesni projekt med Pollardovim samostojnim EP-jem in novim albumom "Guided by Voices", ki bo izšel še ta mesec.
>>

Bumpy Knuckles oz. Freddie Foxxx je rap veteran, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem, kaj danes iz rapa počne korporativna industrijska smetana,
navrže nekaj pikrih o ameriški politiki, sicer pa se postavlja s svojimi agresivnim stilom. Tako tekstovno kot producijsko je Bumpy poiskušal slediti kultni plošči Industry Shakedown iz leta 2000, a mu to na produkcijskem nivoju ni uspelo, saj je večino produkcij naredil sam, za dve je zaslužen Dj Premier za eno pa Dj Clark Kent ... Več o plošči v današnji Tolpi bumov ob 19.00
>>

''Po nekajletnem odmoru se s pravo mojstrovino lirične melanholije vrača David Sylvian tokrat v nabolj eksperimentalni različici.
Svojo osebno, nežno liriko je ovil v strunanje Dereka Baileya in računalniške zvočne odvode Christiana Fennesza in ustvaril brezčasno mojstrovino, ki prekaša vsa njegova dosedanja sodelovanja z Ryuchijem Sakamotojem, Robertom Frippom, Holgarje Czukayem in ostalimi ...''

www.davidsylvian.com
>>

Jedro skupine South Filthy tvorijo Monsieur Jeffrey Evans iz Gibson Bros. in 68' Comeback, Walter Daniels iz Jack O' Fire, Big Foot Chester in zadnje čase redni sodelavec Eugenea Chadbourna ter Jack Yarber iz Oblivians in Compulse Gamblers.
Druži jih ljubezen do country blues tradicije, ki jo vračajo brez nagnjenja po posodabljanju. Barsko sproščeno in zakajeno se sprehajamo skozi plato in ob marsikaterem komadu tudi obstanemo, kot na primer v Sandra Lynn's Blues, ko preprosto obnemimo.
>>

Plošča "One Word Extinguisher" nadaljuje s tistim ogrodjem in zasnovo, ki jo je Prefuse 73 že začel razvijati skozi svojo razpoznavno podobo v zadnjih letih - z vsemi razpoznavnimi znaki, produkcijskimi triki in zbirko zvočnih idej, ki jim je kar težko slediti v njihovi nepredvidljivosti in nenehnih preobratih. Tako kot DJ Shadow v svojih raziskovalnih letih, tudi Prefuse 73 s svojim semplerjem in gramofoni ne zmolze vsakega zvočnega vzorca do smrti, jih pa zato v celoto zmeče tako količino, da jih album komajda še lahko prenaša. A kot vedno so deli celote še kako disciplinirano in do tona natančno postavljeni in realizirani. Deformirani in na novo zlepljeni ritmi padajo iz vseh strani, basi bombardirajo vse pred seboj, vokalni sempli lebdijo v ponorelem poletu, vzorci živih inštrumnetov, kot so kitare, klaviature, pihala in godala, barvajo in polnijo nalezljivo atmosfero, pretežno inštrumentalna hip-hop-karkoli lepljenka pa že dolgo ni zvenela tako osebno izpovedno in introvertirano. >>