O malijskem balafonistu in pevcu z umetniškim imenom Neba Solo že kar nekaj vemo. Ne nazadnje smo ga v Ljubljani že gostili tudi »v živo« na Drugi godbi v ustvarjalni družbi s priznanim francoskim manipulatorjem z zvoki in iskrenim ljubiteljem afriških godb, Fredericom Gallianom.
Za razliko od njega pa je iranski trio tradicionalnih tolkalcev iz družine Chemirani za nas popolna neznanka. Že od leta 1961, ko so se naselili v Parizu, delujejo predvsem v Evropi in uživajo v določenih krogih, predvsem pa v krilu svoje matične skupnosti sloves boljših interpretov določenega tipa iranske tradicionalne godbe. Od zunaj pripravljeno sodelovanje teh dveh triov je porodilo enkraten projekt, ki se na tem albumu predstavlja z naslovom "Falak". Leta 2001 si ga je izmislil Philippe Conrath, organizator in programski direktor festivala Africolor ...
>>

Yume Bitsu je japonska zloženka, ki bi v približnem prevodu pomenila nekaj takega kot »sanjski utrip«. No, in čeprav skupina nosi japonsko ime, kaj dosti več skupnega z daljnim vzhodom nima. Yume Bitsu so namreč povsem ameriška zasedba, katere večina članov je lociranih v Portlandu v zvezni državi Oregon. Skupino je leta 1995 ustanovil Adam Forkner skupaj s Franzom Prichardom, bobnar Jay Anderson in klaviaturist Alex Bundy pa sta že od samega začetka precej manj opazna člana benda. Leta 1998 jim je uspelo izdati svoj prvi album maratonskega naslova Giant Surface Music Falling To Earth Like Jewels From The Sky. Ta se je kasneje izkazal za več kot le navaden prvenec. Bil je prvi korak v nekaj, kar je pozneje postalo znano kot »The Vessyl«. >>

The Mars Volta dubovsko fuzijo pristno zlivajo z ostrino in energijo kitar ter zaživijo novo glasbeno življenje, po katerem so klicali že iz prejšnje zasedbe At The Drive-In.
'Drive' je vsekakor ostal, psihadelijo so defacto obdržali, sinteza obojega pa je za sabo potegnila veliko več od tega. Z ekipo sta se Rodriguez in Bixler ponovno lotila brskanja po zaprašenih policah glasbene zapuščine. Tokrat je oživel 'pozabljeni' prog-rock, ki ga je koncem sedemdesetih pohodil val prihajajoče punk eksplozije. Poleg občutnih vplivov Led Zeppelin, se iz zvočnih podob zaznajo slike Santane, zgodnjih Pink Floyd in celo repetitivnosti kakšnih Can.
Dolgometražec De-Loused in the Comatorium je bogata, a ne kičasta nanizanka zgodb fantastične odisejade, ponuja energično melanholične zvočne modulacije, ki brnijo v kitarskih eskapadah še neizživetega rock futurizma.


>>

Pa smo končno dočakali tisto, kar smo dolgo časa pričakovali bomo napaberkovali ob orisu plošče Davea Gahana, tistega Gahana, ki predstavlja prvo grlo britanske elektro pop zasedbe kultnega pedigreja Depeche Mode.
Tistega Gahana, ki ves čas uživa le ugled showmana, sužnja v službi tekstopiscev svoje matice, prvenstveno Martina Gora, v polpreteklosti pa celo Vincea Clarka. Gahan je bil vedno le interpret, ki je vidno užival v odrskih vragolijah in pozornosti, ki jo je deležen v prvi vrsti. V dolgoletni karieri ni nikoli izpostavil svoje slabosti in strahov, papirnatih pošasti, kot pravi naslov prvenca, ki je zgolj metafora za nezmožnost, kreativno blokado, impotenco. Ti so sedaj odpravljene, scefrane, zmečkane, pred nami pa se prvič Gahan odstira kot avtor subtilnih pesmi, ki niso zgolj obračun, samoanaliza in lizanje ran, pač pa vešč prvenec v sferi sredinskega glasbenega okusa. >>

Najbolj občuten premik naprej je Styrofoam naredil prav s tem, ko je prvič resneje uporabil tudi otožen in zamaknjen vokal ter se vrnil k izrabi živega inštrumentarija, ki seže od godal, basa, kitare do sintetizatorjev.
Styrofoam se je namreč razvil v prav poseben in magičen click-elektro-pop projekt, ki ponovno v prvi plan zanimanja vrača Van Petegemovo ljubezen do indierocka in dream-popa devetdesetih. Van Petegem je namreč v začetku devetdesetih - preden je sploh razvil projekt Styrofoam - deloval pri mnogih belgijskih indie-rock, drone-folk-pop bendih, ki so svoje vplive vlekli predvsem z zeljnika takih kultov, kot sta npr. Flying Saucer Attack in Slowdive. Nenazadnje pa je zadnja leta po svetu redno koncertiral tudi v tandemu z zasedbo Lani Puna, ki so zapustili občuten pečat na njegovi novi zvočni podobi. Poleg pa bi lahko dodal še marsikateri produkt Weilheimske scene z The Notwist na čelu. >>

Kultna norveška zasedba Turbonegro je že neštetokrat razpadla in se prav tako tolikokrat ponovno zbrala.
Z novim albumom "Scandinavian Leather" nadaljuje z naslanjanjem na rockovske rudimente, s katerimi so začeli operirati na drugem albumu "Never Is Forever" in dosegla vrhunec z leta 1998 objavljenim "Apocalypse Dudes". Od divjega in naj-obdobja "Ass Cobra" so se poslovili s slabšimi slogani in pretiranimi orkestrskimi aranžmaji. >>

Zvočne strategije berlinskega dub mojstra Stefana Betkeja, znanega tudi pod imenom Pole,
lahko v grobem primerjamo z njegovimi taktikami pri vodenju založbe Scape, ki je v nekaj letih postala nekakšen vzor pri odkrivanju novih zvočnih estetik in reciklaži starih glasbenih vzorcev.

Betkejev novi album, poimenovan preprosto "Pole", v marsičem sledi žanrskim spremembam, ki jih je doživljal katalog založbe Scape. >>

Ne morem reči, da so zvočno na novi, drugi in kar dvojni plošči Set Fire To Flames naredili občuten korak naprej. Že res, da so nekateri komadi raztegnjeni, še bolj poglobljneni, barviti in dodelani,
a dejstvo ostaja, da so tokrat še izraziteje minimalistični, repetitivni in podvrženi redukciji. Multižanrska nota je tudi tokrat v ospredju, saj kosi muzike sežejo od post-rockovske kitarske omame, ki nikoli ne eksplodira, srce parajočih neo-klasičnih godalnih poletov, konkretnih motenj, 'zatransiranih' neo-krautrockovskih jammov, zaciklanega minimalizma, ambientalne omame do mutirane jazzovske improvizacije. Spisek je zares pester, vplive pa bi lahko iskali tako pri psihadelikih Jackie-O Motherfucker in The Boxhead Ensemble, konceptih Harryja Partcha z idejo doma narejenih inštrumentov in vandravskega duha, namembnosti dokumentacije časa in prostora, s katero je bil obseden 'zgodovinar' Harry Smith, kot pri napevih eksperimentalistov Tonyja Conrada in LaMonta Younga. >>

Prizorišče današnje zgodbe: vetrovno mesto Chicago. Chi-Town hip-hop scena zadnja leta plodna kot le redkokje. Bendi, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin: zvezdnati Common, All Natural s svojim krujem Family Tree, Molemen s svojo ekipo in najfinejši od vseh Thawfor in Rubberoom ter celotni opus, ki je izšel iz te, na žalost že pokojne, ekipe MC-jev, DJ-jev in hip-hop producentov. >>

''Pred kratkim nastali japonsko ameriški trio R.U.B. je odlična
reminiscenca na neko polpreteklost, na godbo, ki je še nedolgo tega intrigirala naša ušesa z neobremenjenim multižanrskim talilnim loncem in drznimi prijemi ..."
>>

Na teh frekvencah ste se že imeli priložnost seznaniti s četverico SPUNK, z zgodbami o Piki Nogavički navdahnjeno anarhično impro zasedbo, katere polovica – Maja S. K. Ratkje in Hild Sofie Tafjord –sta si v drugi zvočni podobi nadeli ime FE-MAIL.










>>

Julien Loquet alias Dorine Muraille ponudi enega najbolj svojskih in originalnih posegov v digitalno-organsko okolje daleč na okoli.
Nikoli namreč ne bi pomislil, da prihaja iz Francije, saj svoje vplive vleče predvsem iz zapuščine takih kultov, kot so Stockhausen, Xenakis, To Rococo Rot, Fennesz in nenazadnje Markus Popp - bolj znan po delu v Oval. Loquet se namreč podreja idejam strukturalizma, žrtvuje zvezanost in jasnost za sintetiziran naturalizem ter izkoristi polne potenciale konkretne muzike in minimalizma za potrditev lastnih konceptov. Nimamo namreč opravka s klasično strukturo, tempom in zgradbo komadov, temveč se na vsakem koraku srečamo z rušenjem osnovnih pravil, urejenim kaosom razpadajočih detajlov in na prvi posluh težko razumljivo logiko podajanja čustev in razpoloženjskih stanj. Vedno znova pa se lahko tudi vprašamo, kako dojemamo čas in prostor. In tudi sam ne vem, kam naj ga žanrsko uvrstim, saj se ne morem šteti med tiste navdušence, ki projekt Dorine Muraille mečejo v koš halucinogenega in poetičnega lap-top folka. >>

Malijski pevec Abdoulaye Diabate je na tamkajšnjem glasbenem prizorišču prisoten že zelo dolgo, saj je bil njegov prvi mednarodni album, s katerim smo se pred več kot desetimi leti srečali tudi na tem radiu, še vinilen. A od tedaj so bili njegovi nam dostopni posnetki presneto redki. Abdoulaye Diabate je očitno še eden izmed tistih preštevilnih zahodnoafriških glasbenikov, ki jim nesporna kvaliteta njihovega glasbenega opusa ni pomenila samoumevne odskočne deske za mednarodno uveljavitev. Očitno mu zadošča domača slava in je čisto zadovoljen z ustvarjanjem v domačem okolju. Tako je nastal tudi njegov zadnji, mednarodnemu tržišču namenjen album, ki je lani izšel pri francoski založbi Colbalt pod naslovom »Samory«. Posnetki zanj so nastali v njegovi lastni hiši v njegovem domačem kraju Koutiala, spremljali pa so ga najboljši lokalni glasbeniki, ki so se za to priložnost združili pod zgovornim nazivom »Koutiala Orchestra«. >>

Založba Chicks on Speed se v zadnjem času uveljavlja kot epicenter v Evropi zbrane ženske godbe. Kmalu po tem, ko nas je s svojimi fantazijami razveselila Angie Reed, so "čikice" ponovno v napadu. Kevin Blechdom, polovica odbitega ameriškega avant-elektro-dueta Blectum from Blechdom s svojim prvencem ... >>

Njujorški trio Yeah Yeahs je že na začetku poti predstavil mešanico garažnega rocka z novim valom in post-punkom. Z impozantno seksipilno post-punkovsko ikonografijo raztrganega in ponovno zlepljenega so s prvencem "Fever To Hell" nadgradili začeto pot in ponudili izdelek z aranžmajsko dodelanimi skladbami, ki jih diktira zanimiva vokalizacije Karen O. >>

Drugi album Ogurusuja Norihideja MODERN je šarmanten poskus ponovnega vstopa tega formalno izobraženega šintoističnega duhovnika iz Kyota v paradoksni svet eksperimentalnega pop minimalizma.

Njegov laptop folk, kot ga je sam poimenoval, je zaobljenih robov, brez velikih tenzij ali pretirane dramatike. Je svojevrstna študija ekspanzivne čutnosti varčnega komponiranja, kjer zna tudi tišina zaigrati. Njegova glasba je lepa in pravi antipod hektični post-milenijski džungli, v kateri smo se hočeš - nočeš znašli. >>

Album Pressure je Kevin Martin v zadnjih letih snoval v verjetno najtežavnejši finančni situaciji zadnjih let, saj je celo razmišljal, da bi se dokončno izselil iz predrage Anglije.
In kar je zanimivo, je to, da je v takih situacijah v preteklosti ustvaril kar se da napadalno, uničujočo, sadistično in širše neposlušljivo glasbo, tokrat pa ubral povsem drugačno smer. Zvočno je namreč plata Pressure izrazito 'funky', strukturno skeletna, celo plesno nastrojena in nič kaj pretirano antagonistična. Ok. Vokalni udar je še vedno v večini primerov provokativen in politično nekorekten, a očitne spremembe ne morem preslišati. In prav lajajoči, agrasivni, ekspresivni in skrajno neposredni vokalni delikti so tisto, kar Martin v zadnjih letih še posebej izkorišča sebi v prid. Vsakič z drugačnim pristopom, kar je dokazal že z Ice in Techno Animal, The Bug pa vztrajno sili proti četi poetov in 'toasterjev', ki si vsak odreže svoj kos sočne pogače. >>

Z znanimi, all-star zasedbami je križ. Na eni strani jih vnaprej določa preteklo delo, ki poraja visoka pričakovanja ob napovedih novih projektov in plošč.
Pričakovanja vključujejo željo, da bi bilo noviteto moč primerjati in prepoznati, vsaj po posameznih motivih, s tistim, kar je bilo pohvalnega v starih izdajah. Obenem je na drugi strani še ena želja, nasprotna prvi – poslušalec si želi, da bi ga “stari znanci” presenetili in pretresli, poslušalka pa, da bi jo pošteno zmedli in potem objeli kot svojo.

Sploh, kadar govorimo o zasedbi Tomahawk, ki je pred tremi leti nastala na pobudo neustavljivega Mika Pattona ... >>

Bembeya Jazz – nekaj časa tudi z dodatkom National – so osrednja gvinejska glasbena skupina iz 60. let prejšnjega stoletja.
V času kulturnega osamozaveščanja, pravkar izpod tudi kulturne kolonialistične nadvlade osvobojenih zahodnoafriških ljudstev, so z izrazito podporo državnih institucij v Gvineji, Maliju, Gani na nek način, torej brez tako opaznega angažmana države, pa tudi v Senegalu, Kongu, Keniji in drugod nastajale skupine, ki so bistveno preporodile popularno glasbeno ponudbo svojega kulturnega okolja.
Z manjšo zamudo, saj gre za enega najbolj intrigantnih albumov minulega leta, ki se še vedno izvrstno drži na prodajnih lestvicah tovrstne godbe, vam ponujamo dokaz, da so v popularno glasbenem svetu godbe, ki začasno zamrejo, odmrejo pa ne, ampak se prepojene z novimi ustvarjalnimi sokovi zlahka zavihtijo v samo ospredje dogajanja, ko ponovno nastopi čas zanje. Tokratni dokaz se imenuje Bembeya Jazz. >>

Nekateri smo kar precej nestrpno pričakovali nov CD Dropkick Murphys. Še posebej zato, ker nas je zanimalo, kaj lahko še ponudijo po odličnih treh predhodnikih – še posebej po "Sing Loud, Sing Proud".
Blackout sicer ponuja en kanček manj “razdiralne” street-punkerske moči, kot njeni predhodniki, zato pa prinaša še več radoživega keltskega duha in lirike za razmislek. >>

Tokrat poslušamo enega najbolj kreativnih islandskih
glasbenikov, ki ga mnogi poznate kot soustanovitelja
gverilske organizacije Kitchen Motors, do danes pa je
sodeloval že s takimi imeni, kot so Barry Adamson, Pan
Sonic, Sigur Ros in še vrsto drugimi.
Album, ki je pred nami, je njegov solistični prvenec, ki se
osredotoča na minimalistično interakcijo med elektronsko manipulacijo in neo-klasiko.
>>

The Kills ponavljata zgodovino.
Tako kot je določen krog rockovske generacije izpred desetih let na novo odkrival čare bluesa, sta tudi onadva začarana z njegovo neizpetostjo. Manj hipnotična in manj psihadelična kot danska kolega Raveonettes, s katerima ju druži velika ljubezen do rock 'n' rolla, ustvarjata svojevrsten blues in pri tem skrbita za njegovo organskost. >>

Svojevrstni ljubljenček elektronskih navdušencev po svetu KIERAN HEBDEN (aka FOUR TET) s svojim tretjim albumom znova osvaja naša hipnotizirana ušesa. Z naslovi albumov DIALOGUE, PAUSE in zadnjim ROUNDS Hebden že tradicionalno posega v glasbeno izrazoslovje. Novi album je poimenoval po znaku za ponavljanje glasbene teme (saj veste: dvopičje in dve črti, da capo al fine) in s tem morda še najbolje ponazoril to, kar ustvarja kot solo glasbenik. Inventivna folktronica z obskurnimi samplanimi zvoki iz okolice ter repeticija na potenco. Če ste že slišali album Pause, vam Rounds zagotovo ne bo neznanka... >>

Aprila izdana plošča švicarske zasedbe Impure Wilhemina "I Can't Believe I Was Born In July" je vase zaprto delo; je pravljica za soparno in težko noč brez spanca, je glasba za tisto samoto, v kateri se je težko spomniti in še težje verjeti v ljubezen, ki naj bi nas vse povrgla.
>>

Prince Paul je eden najbolj integentnih in duhovitih ljudi v svetu hiphopa.
Dokaze za to je moč najti v številnih projektih, ki jih je ustvarjal, odkar je pri šestnajstih vstopil v kultno skupino Stetsasonic. Ustvarjanje zvoka skupin De La Soul in Gravediggaz, sodelovanje z Danom The Automatorjem v Handsome Boy Modelling School ter solo projekta Psychoanalysis in prva hiphop opera Prince Among Thieves so samo njegovi najbolj izpostavljeni projekti. Na novi plošči, ki ponuja cinično kritični vpogled v svet glasbenega biznisa, je svoje beate zastavil kot parodično skinevanje različnih produkcijskih šol popularnega hiphopapa, na mikrofon pa zvabil same hude MC-je, tudi upokojenega Ice-T-ja. Res vredno čekiranja!
>>

Tolpo pripravlja Katarina V.

>>

Legendarna jazzovska figura pretanjene igre sopranskega saksofona, Steve Lacy, že vrsto let goji poseben odnos do pisane besedne umetnosti, bodisi da uglasbuje vzhodnjaško pramodrost ali poezijo.
Z "The Beat Suite" se je zopet poklonil generaciji beatnikov, s katero je rasel in se obojestransko napajal v burnih šestdesetih. Takrat se je ameriška umetnost radikalno prevračala, v slikarstvu z abstraktnim ekspresionizmom, v poeziji z beatniki, v glasbi z
''njujorško šolo'' (Cage, Feldman, Brown, Wolff) in svobodnjaškim jazzom. Lacy je svojo ustvarjalno pot začel ravno v prežetju različnih umetnostnih praks. Skupaj z dolgoletnimi partnerji v življenju in glasbi, pevko Irene Aebi, tolkalcem Johnom Betschom, basistom Jean Jacquesom Avenelom ter gostom, pozavnistom Georgeom Lewisom, so kreativno in subtilno uglasbili poezijo Jacka Keruaca, Allena Ginsberga, Williama Burroughsa, Boba Kaufmana, Lewja Welcha, Gregoryja Corse, Roberta Creeleya, Jacka Spicerja, Anne Waldmann in Kennetha Rexrotha ... >>

Ko se je večina punk bandov v 80-ih spraševala o pomenu besede anarhija, je neka newyorška skupina z imenom Swans z brneče kompresiranimi zvoki prepevala o mazohističnih mučenjih, poniževanjih in brutalnem seksu. Danes Swans-ov ni več. A zdi se, da je Michael Gira, vodilna osebnost banda, ohranil nekaj njihovega duha. S sedanjo skupino Angels of Light je v štirih letih obstoja izdal že svoj tretji album. Ta odkriva nove, direktnejše in natančnejše zvoke. Girovi glasbeni sprehodi so zgodbe, odprte knjige na nočni omari, tiha ždenja. Plata je kolaž s številčnejšo zasedbo in več orkestralnimi vložki. A kljub temu še vedno zelo intimna. >>

Beans je poskrbel za lep kos arhaičnega glasbenega retro futurizma, ki ga na nek način nakazuje že ime "Tomorrow Right Now".
Kot bivši član epohalnih Anti Pop Consortium se Beans še vedno giblje nekje med zgodnjimi začetki hip-hopa v osemdesetih in elektroniko devetdesetih, besedila pa zvesto sledijo liniji abstraktne poezije in poglobljene samorefleksije. Beans je
torej idealno elektro beat utelešenje iz osemdesetih, obogeteno s pošteno dozo zvočne avantgarde. >>

V današnji Tolpi spet ena transžanrska plošča, osmojena s soncem. Godbeni vplivi zasedbe A Band Of Bees segajo vse tja v sedemdeseta in še naprej. Soul, reggae, stari dobri funk in jazz ter brazilske godbene vsebine. Vse to na svojem prvencu "Sunshine Hit Me" uspešno mešajo fantje z »glasbenega« britanskega otoka Isle of Wight. Svetla glasba z osojne strani britanskega otočja ... >>