V današnji Tolpi bumov poslušamo težke, debele kitarske riffe z nalezljivimi melodičnimi miniaturami, hrustljavimi drvečimi ritmi ter močnimi dvojnimi vokali - vse to brez kančka studijske olikanosti. Tragedy so hard core punk band novega tisočletja. >>

Radikalnost je stalna značilnost, pravzaprav rdeča nit početja Tima Cedarja, vodje skupine Part Chimp, ki ga poznamo po delu v Penthouse in Ligament, ob njih naštejmo še skupine Quickspace, Scarfo in Loveblobs. Vse naštete druži glasen rock v nenehnem prepletu s hrupom, zaradi katerega so bile nezaželjene v določeni londonski dvorani. Tako bo tudi s Part Chimp, ki bodo zbudili vroče simpatije pri nostalgičnih ljubiteljih noise rocka osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let in vrnili upanje v rivitalizacijo tovrstnih rockovskih izbruhov danes. >>

Brightonski breakbeatniški producent Req na nek način potrjuje vedno večjo nagnjenost založbe Warp do hip-hop godbe. Ampak ne kakršnekoli hip-hop godbe - techno neodvisneži so okoli sebe nabrali vse tiste, ki po sledi avantgard lomijo ritme in s tem ustvarjajo solidno zaledje hipl hopl alternative. Req se torej podaja na vse mogoče zvočne teritorije, v splošnem pa je njegova glasba še vedno tipično angleška: počasna, polna detajlov in včasih na meji z bolj klubskimi zvoki.

juRE:m >>

Kaj nastane, če diplomanta glasbenega konzervatorija in fena THE DEAD KENNEDYS združita moči z bobnarjem, ki je v preteklosti sodeloval z GEORGEOM CLINTONOM & THE P-FUNK ALL STARS in OTTMARJEM LIEBERTOM? In če njihovo ploščo izda sam JELLO BIAFRA? Rezultat je tretji album progresivne rokovske trojke iz San Francisca DEADWEIGHT "Stroking the moon", nenavadna fuzija metala, funka, punka, popa in klasične glasbe, ki jo proizvajajo violinist in vokalist BEN BARNES, čelist SAM D. BASS in bobnar PAULO BALDI.
>>

Če se je Dwayna Sodahberka še pred časom oprijela fraza 'švedski tehno odpadnik', je to le mlačno in brezpomensko posploševanje njegovega svojskega in originalnega zvočnega izraza, ki besedno zvezo elektro-organsko povzema na zelo dosleden način. Tako kot lanski prvenec "Don't Want To Know You" tudi nova plošča "Unfortunately" razgrinja nadvse pester žanrski pedigre, ki seže od post-rocka, IDM-a, click'n'cuts estetike, minimalizma, indietronike, manipuliranega hip-hop ritma, avant-popa, hrupa do konkretnega. In ne moti, da svojih vplivov sploh ne zakrije, saj je več kot očitno, da je njegov domači CD igralnik velikokrat ponudil priložnost takim artsitom in bendom, kot so Slint, Bedhead, Bardo Pond, Autechre, Fennesz, Labradford, Electric Company in Oval. >>

Francoska elektronska scena je po bumu v drugi polovici devetdesetih rahlo zaspala, vendarle pa v zadnjih letih svetli žarki prodirajo tudi skozi francosko kopreno meglenih plesnih povprečnežev. Zatočišče za tovrstne presežke se zadnja leta vse bolj oblikuje v pariški založbi Gooom Disques. Njena zadnja izdaja je plošča Dead Cities, Red Seas & Lost Ghosts zasedbe M83. Gre za duet dveh mladih Francozov iz Antibesa, Nicolasa Fromageauja in Anthonyja Gonzaleza. V svojih niti še ne 25 letih imata za sabo že kar zavidanja vredno glasbeno preteklost. Po istoimenskem prvencu iz leta 2001 in nastopih na cenjenih evropskih festivalih napredne elektronske godbe, mdr. sta nastopila tudi na Sonarju, sta letos, konec septembra pri agilni domači založbi Gooom izdala svoj drugi album Dead Cities, Red Seas & Lost Ghosts. >>

Aquiferji so naravni zemeljski oskrbovalni sistemi, ki preprečujejo vodi, da ponikne ter tako podpirajo nenehno kroženje in oskrbovanje življenja na zemlji. Bill Shoemaker, pisec spremnega teksta k albumu Aquifer tria Marka Dresserja, te pojave brez patetike lahko označi kot prispodobo ustvarjalnega procesa; izpovedni material ali ideje prehajajo različna agregatna stanja in so sposobne neštetih transformacij, kot jih je mogoče poslušati v ubrani kolektivni igri Maroneya, Zieglerja in Dresserja. Glasbeni material prehaja različne transformacije tudi pri Dresserju kot komponistu; zato ni nenavadno, da se na raznih njegovih ploščah in v različnih zasedbah le-te ponavljajo ter pri tem opazno spreminjajo. Transformacija zaznamuje tako tudi material, ki ga Dresser v svojem delu razvija in obdeluje tako zelo plodno ravno v triu, ki ga poslušamo v nocojšnji Tolpi.
Pripravlja Aleš Rojc. >>

Album "Winter Hymn Country Hymn Secret Hymn" že v samem naslovu ponuja 'trojnost', kar se kasneje izkaže tudi skozi vsebino. Plošča je namreč sestavljena iz treh, v različnih obdobjih in ruralnih lokacijah posnetih delov, ki se vsak zase ponaša s svojo zvočnostjo, žanrsko usmeritvijo in zbirko čustev. Stran A - oz. prvi trije komadi - je namreč prepletena z značilnim potujevalnim, psihadeličnim in atmosferičnim kitarskim post-rockom, ki se še najbolj približa trše 'zamotanim' kosom s kultne plošče "Goodbye Enemy Airship/The Landlord Is Dead". Stran B - oz. drugi trije komadi - prinaša zvočnost, ki je močno pomočena v poudarjeno vlogo trobil in pihal ter mutiranega jazzovsko-krautrockovkega žmohta. Stran C - oz. sklepni trije komadi - pa ponuja najbolj eksperimentalno in svežo podobo tega albuma, saj se bend osredotoči na raziskovanje avant-pop obrazcev, studijske manipulacije in elektronsko-ambientalnih dotikov. >>

Brazilski rap v vsej svoji neposrednosti, udarnosti in kreativnosti! Nekoč se je boj vršil v kilombih (suženjska osvobojena ozemlja), danes pa v periferiji (mestni getoji revščine), pravi zasedba iz Sao Paula, kjer raperji postajajo vse bolj glasni in vidni v 18-milijonski množici. Album je ... >>

V Tolpi bumov predstavljamo zabavno in čarobno privlačno ploščo Evana Ziporyna "Shadowbang" z glasbo, ki jo je napisal za predstavo tradicionalnega balijskega gledališča senčnih lutk mojstra I Wayanga Wije. V njej se eksotični patos hindujske epike prepleta z vročim igranjem ene najbolj naprednih ameriških skupin za sodobno glasbo Bang on a Can All Stars.
>>

JEDI MIND TRICKS, duet izvrstnega raperja Vinnie Paza oz. Ikon the Verbal Holograma, kot se imenuje njegov alterego, ter enega najbolj obetajočih producentov trenutno, Stoupe The Enemy Of Mankinda. Fanta, katerih domača gruda je Philadelphia, sta kaj hitro po svojem nastanku leta 1996 izdala nekaj uličnih ep-jev. Leta 1997 sta na založbi Superlegular izdala svoj odličen prvenec "Psycho-Social, Chemical, Biological & Electro Magnetic Manipulation", temačno ploščo, na kateri sta ustvarila res neverjeten zvok. Kmalu se je skupini pridružil še Jus Allah, ki pa je sodeloval le na projektu "Violent By Design" leta 2000, na najnovejši plošči imenovani "Visions Of Gandhi" pa znova ostaja le klasična zasedba Vinnie Paz in Stoupe. Plošča je za undergrounderske razmere doživela res neverjetno promocijo, saj smo njen izid lahko zasledil na skoraj vseh medijih, ki bolj poglobljeno sledijo rapu. Kakšna je plošča, boste lahko izvedeli v današnji Tolpi bumov.

Pripravlja Jizah. >>

Plošča reykjaviške peterice, ki jo boste slišali nocoj, je letos izšla le za islandsko tržišče pri založbi TMT Entertainment, ki je pred leti skrbela tudi za prijatelje Mum, saj fantje še nimajo obstojnega založniškega zastopnika, distribucijo za Evropo in Ameriko pa morajo šele vzpostaviti. Do sedaj so namreč širne množice razveselili le z nekaj kompilacijskimi zarezi ter dvema kar odmevnima, a v nakladi omejenima singloma - "Stereo Rock & Roll", ki je izšel za založbo 13 Amp, ki jo vodi priznani David Holmes, ter "EP Romantika", ki ga je založila etiketa Duophonic, drugače v lasti Stereolabov. Prodirajo počasi, a nič ne de, saj imam občutek, da jih bo kmalu pograbilo kakšno zveneče podzemno založniško uho, ki bo takoj ugotovilo, da imamo opraviti z zares razburljivo in originalno godbo, ki jo peterica – štirje sintetizatorji in komplet bobnov - sama označuje kot mašinski rock'n'roll. Ok. Že res, da jim hedonizma, zvočne sile in črnega humorja ne primanjkuje, a so še precej več, kot pa bi lahko sodil po tej ozki žanrski oznaki. Apparat Organ Quartet me namreč skozi celoten prvenec spomnijo na mnoga priznana imena polpretekle zgodovine popularne in malo manj popularne muzike - od Trans Am, Kraftwerk, Mum, Stereolab, Terryja Rileya, Roedeliusa do Spiritualized. >>

Oktobrsko tolpanje začenjamo z Drugim diskom prve kvalitete, ki se ga med drugim spominjamo kot enega od favoritov prvega Klubskega maratona. Sežanska posadka je po istoimenskem prvencu izpred dveh let Drugič udarila z izvrstno bero progresivnega kitariranja, skrivenčenega ritmiziranja in klene kraševske besede ... >>

Melanholiki se vračajo. Zmagovalci slavnega Peelovega letnega top-50 za leto 2002 so objavili svoj drugi album "If we meet in the future", ki nas bo ujčkal v torkovi Tolpi bumov.
Pripravlja Katarina V. >>

Že res, da so The Silver Mt. Zion še vedno razpoznavni in specifični v svoji počasnosti in nepričakovanih izbruhih, a tokrat kose muzike še občutneje raztegnejo - povprečno do petnajstih minut -, kompozicije še izraziteje dodelajo, strukturirajo do zadnjega detajla in jih prepustijo živi skupinski veseloigri, za nameček pa so komadi večinoma prepojeni celo z vokali in verzi, ki jih tokrat prispeva kar Efrim Manuck sam. Veseli ravno niso, saj jih marsikateri od mojih znancev odpiše zaradi pretirane turobnosti in melanholičnosti, a upanje in vero vedno ohranjajo pri življenju. To je pač njihov način podajanja čustev in občutij, ki me vedno znova pritegnejo in očarajo zaradi lepote in že skorajda nabožnega ozračja.
... >>

Pevka Uršula Ramoveš na svojem drugem albumu še naprej ostaja zakoreninjena v domačo Poljansko dolino. Vsa besedila, ki jih je prispeval njen življenjski in glasbeni sopotnik Janez Ramoveš, so napisana v poljanskem narečju, glasbeno pa se je Uršula odmaknila od bolj šansonjerskega, intimističnega glasbenega sloga, kakršnega je predstavila na prvencu "Sugar Free Baby". Tokrat je ta izjemna, odlična pevka ob pomoči glasbenih prijateljev, kot so Aleš Hadalin (producent, soavtor), Joži Šalej (klavir), Drago Ivanuša (klavirska harmonika), Janez Škof (diatonična harmonika), Jelena Ždrale (violina) in še nekaj drugih glasbenih gostov, ustvarila svojevrstno nadžanrsko mojstrovino, ki se spogleduje s šansonom, kavarniškimi pesmimi, kabaretom in ljudsko glasbo. >>

Skorajda bi lahko rekli, da v tem trenutku v svetu hip-hopa deluje več dobrih producentov, kot pa dobrih MC-jev. Eden izmed njih, Maker, donedavna še povsem neznano ime, se že s svojim prvencem presenetljivo, pa vendar dokaj suvereno pridružuje vedno večji karavani podzemnih zlagačev ritmov. S svojim poskusom sampladeličnega kolažiranja se sicer vrača k soundu svojih vzornikov iz prve polovice devetdesetih, ko je bila tovrstna estetika na vrhuncu, hkrati pa mu uspeva ustvarjati dokaj samosvoj zvok. Ta sicer ni nič revolucionarno novega, zato pa izžareva dobršno mero individualnosti in predvsem simpatije. Že dolgo časa nisem slišal plošče, ki bi me hkrati spomnila na najboljše, kar je prišlo izpod rok legend, kot so DJ Shadow, Solesides Crew in ekipe zbrane okoli Lavelleove založbe Mo' Wax. >>

Ne gre za običajen album, posnet naenkrat, ampak za izbor komadov s štirih plošč, izdanih za male založbe v zadnjih sedmih letih, ki jih je trio oziroma duo Seagull Screaming Kiss Her Kiss Her od leta 1996 do 2001 založil za male založbe. Plošča "Red Talk" je njihova prva redna izdaja zunaj meja rodne Japonske. Na prvi posluh zvenijo zelo avtentično zahodnjaško, a vplivov je preveč, da bi jim kakšnega zares pripisali, obenem pa je trojica dovolj eksperimentalna in široka v svojem glasbenem raziskovanju, da ji ne moremo očitati pomanjkanja glasbene ustvarjalnosti in svobode. Od rokenrola in grungea, so Seagull Screaming Kiss Her Kiss Her rasli preko post-rocka, elektronike ter celo bluesa in svoj zvok oplemenitili s prvinami popa in noisa.

Pripravlja HelenaB.
>>

Pred dvema letoma smo se ob recenziji albuma benda A Short Apnea, izdanega pri čedalje močnješi milanski avant-rock založbi Wallace, namučili z izgovorjavo njegovega naslova: "Illu Ogod Ellat Rhagedia", tokrat pa nas z imenom mučijo njihovi kolegi z založbe in bratje po glasbenem prepričanju. Še bolj intrigantna kot naslov pa je vsebina albuma, ki jo preveva z novovalovskim spominom hranjena in z elektronskim eksperimentiranjem začinjena kreativna rockovska energija. Milančani Resti Umani Non Identificati ... >>

Danes v Tolpi bumov predstavljamo najnovejši, sicer pa drugi po vrsti album skupine BROADCAST, "Ha Ha Sound", založen pred dobrim mesecem za Warp Records. Glede na izvrstnost debuta "The Noise Made By People" smo lahko pričakovali, da se bodo Broadcast spopadli s sindromom "težkega drugega albuma". A nič od tega; "Ha Ha Sound" je, na kratko povedano, tisto najboljše, kar smo letos dobili v pop-glasbi. Zbirka tako rekoč popolnih pop-pesmi. >>

SUPERNATURAL, najbrž najboljši svetovni freestyler, pred leti tudi gost ljubljanskega Orto bara, na koncertu zasedbe The Pharcyde. Slovi kot izvrsten glasovni interpretator, ki med drugim totalno "poskine" recimo Notorious BIG-a. Po več kot desetletju delovanja na raperski sceni, je šele letos izdal svojo prvo ploščo, ki pa se od njegovih freestylerskih podvigov razlikuje. Plošča The Lost Freestyle Files, na kateri med drugim gostujejo tudi člani zasedbe Jurassic 5, Vinnie Paz in drugi. Mešanica freestylov iz raznih radijskih oddaj ter nekaj napisanih komadov nas tako premetava iz odličnih freestylov, v povprečno napisane tekste. >>

Naš tokratni gost Nick Forte je že lani na projektu "Christmas Decorations" nakazal pričakovano razvojno pot svoje kariere, ki ga je iz post-punka, ki je pogojevalo delo njegovega prvega benda Beautiful Skin, popeljala k elektronski manipulaciji, post-rocku, minimalizmu, krautrocku in ambientalizmu. Nick Forte je namreč tempo spustil na minimum, skorajda povsem odrezal zaznaven ritem, celoto pa zgradil le na skeletni, a z detajli napolnjeni elektro-organski mineštri, ki je vse stavila le na atmosferične harmonije in zamaknjene melodije. A če so "Christmas Decorations" še vedno iskali ravnovesje med elektronsko manipulacijo in živo igro, pa je na njegovem solo prvencu "Pasted Lakes" kar težko razločiti, kaj je procesirano, kaj pa odigrano v živo. Meja je namreč dokončno zabrisana, zvočni avanturizem pa radikalen, kot že dolgo ne, saj se spušča v svet konkretnega, cut'n'pasta in eksperimentalne elektronike.

Pripravlja Danny.
>>

Mogoče se spominjaš, kako so pred dvema letoma neki avstralski rokerji nenapovedano popestrili festivala Trnje in Koupa Fest, šarmirali v Ortu in krvavo branili Gromki oder pred hrvaškimi nacionalisti. Trojica fantov in dekle iz Melbourna so takrat pod imenom Luxedo prečesavali staro celino, si v pavzah med viharnimi koncerti krajšali čas s skladanjem melanholičnih, počasnih napevov, ki so jih uspeli posneti v nekem praškem studiu. >>

Konec avgusta letos je izšla nestrpno pričakovana druga plošča kalifornijskega tria Black Rebel Motorcycle Club z naslovom »Take Them On, On Your Own«.
Problem druge plošče, naslednika uspešnega prvenca, so zelo uspešno nadgradili in rešili s tem, da so tempo komadov opazno pospešili in se približali hitrosti komada »Punk Song« s prve plošče, pa tudi nekatera besedila so dobila še bolj neposredne politične konotacije, komad U.S. Government, v komadu »Generation« npr. se ukvarjajo z apatijo generacije, s tem, da tematike, kot so smrt, religija, droge in sex, še vedno ostajajo na njihovem repertoarju priljubljenih tem.
Če so na prvencu gradili na lebdeči psihedelični atmosferi, pa tokrat na drugi plošči udarijo neposredno, brez prevelikih kompromisov in v elementu, po katerem so tako prepoznavni - čisti umazani rock'n'roll. Album je posnet v ZDA in mixan v Veliki Britaniji. Pri tem so vztrajali pri maksimalni umetniški svobodi, saj je produkcija maslo vseh članov benda.
>>

Kljub temu, da so plošče, ki jih Raz Mesinai izdaja pod svojim pravim imenom, predvsem solistični produkti, pa to drži le deloma. Že res, da vse napiše, aranžira in obdela sam, a za realizacijo si vedno izbere tudi obilico pomočnikov iz newyorškega "downtowna". In če je v preteklosti angažiral taka imena, kot so npr. priznani Mark Feldman, Ralph Farris in Shelley Hersch, pa na tretji plošči "Resurrections For Goatskin" spet najdemo povsem nova imena. Poleg Mesinaija, ki posega po elektroniki, piščalih, klavirju in raznoraznih tolkalih, namreč na albumu zasledimo še Marcusa Rojasa na tubi, Tima Barnesa na tolkalih in Okkyunga Leeja na čelu. Že spisek uporabljenega inštrumentarija nam da slutiti, da je tokratnja razgradnja komore in neo-klasike prisotna v manjšini, saj se album osredotoča predvsem na elektro-akustično zmešnjavo, pritajen jazzovski 'feeling', minimalistično potujevanje, ponovno pa se vrača tudi nazaj k proučevanju ritmične zapuščine Bližnjega vzhoda ... >>

V tokratni Tolpi boste imeli priložnost slišati novo ploščo kanadskega "elektronskega" artista Sandra Perrija oz. Polmo Polpo, kakor se je, za naša ušesa precej hecno, poimenoval sam. A elektronskega le še pogojno, saj so se medtem njegovi psihedelični tehno manifesti spreobrnili v vse kaj drugega. >>

C Rayz se je kalil na zgodnejših izdajah založbe DEF JUX, sočasno pa je imel fant še svojo na pol legalno založbo "Sun Cycle Entertainment", kjer je precej redno izdajal svoja dela. S sodelovanji je postal znan tudi širši rap publiki, saj ni minil mesec, da se ne bi pojavil vsaj na eni odmevni raperski plošči ali bi na trg lansiral svoj novi single. >>

Kanadska veseljaška četverica HOT HOT HEAT se predstavlja z LP prvencem "Make up the breakdown", ki ga je produciral nekdanji producent NIRVANE JACK ENDINO, izdala pa prav tako legendarna seattlska založba Sub Pop lansko jesen.
Plošča prinaša pol ure ironične, zabavne in igrive mešanice punka, rocka in novega vala, ki jo kitarist DANTE DeCARO opisuje kot godbo THE CLASH z vokalom ROBERTA SMITHA na antidepresivih in ritem sekcijo LED ZEPPELIN.

Pripravlja Polona P. >>

Čebule narežemo na kolobarje in jih rahlo (do osteklenitve) prepražimo na malo olja. Dodamo narezan peteršilj, vejico rožmarina in poper v zrnu. Malo premešamo, potem pa zalijemo s preostalim oljem, kisom in vodo. Na majhnem ognju počasi kuhamo še slabih 10 minut, potem pa s to mešanico prelijemo pečene ribe. Serviramo z limono in močno ohlajeno ... Marinada Marina Alvira, veterana reške nojz-rock scene, ki smo ga v devetdesetih občudovali kot nabritega kitarista /pevca bendov Zona Industriale in Glasshopper, pa je nastala po drugačnem receptu: >>

Naš nocojšnji gost Ulrich Schnauss se je do ustvarjanja indietronike pripeljal po zanimivih stranpoteh. Od srede devetdesetih je bil na berlinski sceni namreč dejaven predvsem v poskočnih in hedonističnih diskotečnih krogih ter prisegal izključno na minimalistični techno, house in drum'n'bass. Najbrže vam imena projektov, kot so Ethereal 77, Hexaquart in View To The Future ne zvenijo kaj preveč znano, a dejstvo ostaja, da mu je šla vloga didžeja zelo dobro od rok. A če je hotel s tovrstno dejavnostjo predvsem prodreti na plesišče in zaslužiti denar za preživetje, svežo opremo ali pač novo kolekcijo plat, pa dandanes z indietronično podobo ustvarja prav poseben zvočni svet le za svojo dušo in osebno izpoved. Kdaj se je ta sprememba tudi zgodila vam ne morem povedati, najbrže pa je v svojem zvočnem ustroju pogrešal čustva in pristne, naravne zvočne odtenke.

Pripravlja Danny. >>