Začetek letošnje pomladi je Beograjsko kulturno dogajanje zaznamoval 54. festival dokumentarnega in kratkega filma. Festival, obenem tudi najstarejši festival dokumentarcev na širšem evropskem prostoru, je potekal od tridesetega marca do četrtega aprila pod geslom »Kokice redijo – za kratke filme malo kokic!«. Festivalski žiriji je predsedoval in festival tudi otvoril, Karpo Godina, oziroma Karpo Ačimović Godina, kot se ga je na festivalu brez izjeme naslavljalo.
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Na odru Srbskega Narodnega Gledališča v Novem Sadu je na ogled zanimiva predstava klasičnega gledališča „Ujkin san“- v prevodu „Stričkove sanje“ - ki temelji na čisti igralski virtuoznosti. Pravi užitek je videti, kako lahko dobra zgodba in odličen igralski navdih naredita prijeten večer, ki je vreden pomnenja. 
Eno izmed bolj zanimivih beograjskih gledališč je ’Zvezdara Teatar’. Zanimiva predstava, ki sem jo videl na odru tega gledališča je vsekakor predstava „Hitrost teme“ v izvirniku „The speed of darkness“. Ta je bila pravo odkritje. Predvsem v smislu samega dramskega teksta, avtorja Stojana Steva Tešića. 
Današnje beograjsko pismo je posvečeno problematiki in položaju homoseksualne populacije v Srbiji. Kar zadeva ureditev zakonskih pravic homoseksualne populacije, je bilo o tem precej govora v zadnjem času. Konec oktobra je namreč Srbija, po razglasitvi črnogorske neodvisnosti samostojna država, sprejela novo ustavo. Navkljub kratkem času, ki je bil dan za javno debato o predlogu nove ustave, je bila slednja sprejeta na oktoberskem referendumu. Ena od zamer ustavi, ki je po besedah predlagateljev ’moderna evropska ustava’, je bila tudi zakonska (ne)ureditev istospolnih partnerstev. 
anašnje Beograjsko pismo posvečam problematiki Romov in njihovemu položaju v Srbiji, kjer je romska skupnost mnogoštevilna. V Srbiji živi neprimerno več Romov kot v Sloveniji, a se ne spominjam primerov vaških straž in dogajanja ljudstva kot v primeru ambruškega lova na čarovnice, ki je prerasel v vseslovensko veselje. 
Tokratno beograjsko pismo pišem v toplem naslanjaču svojega ljubljanskega domovanja ter ga namenjam osebnemu doživetju duha mesta in njegovih kulturnih posebnosti, z poudarkom na scenskih umetnostih. Beograd je velemesto ki živi noč in dan, kar mu daje poseben čar. Z lahkoto ga primerjam s svetovljanskim New Yorkom, kjer sem bil pred leti na raziskovalnem delu, le da je seveda Beograd balkanski. Ta balkanskost, v najlepšem pomenu besede, je vidna tudi v umetniških stvaritvah. Tu mislim na neko prvinsko strast do bivanja in do ustvarjanja, ki ima za posledico ogromno število kulturnih dogajanj. Beograd, to balkansko bure baruta je kulturno središče Balkana in kadar se na teh prostorih ne vojskuje, se tu dogajajo veliki umetniški dogodki. 
Oktober je mesec, ko se začenja nova gledališka sezona in ko smo ljubitelji teatra v prijetnem pričakovanju novih gledaliških stvaritev. Najsi bo to v Ljubljani ali pa tu v Beogradu, tiha radost pričakovanja je vedno znova prisotna. 
Show must go on 
Ena od specifik in konstant beograjskega kulturnega dogajanja je vsekakor tudi mednarodni gledališki festival z imenom BITEF. Letošnji je že štirideseti po vrsti, kar je vsekakor fascinantno z ozirom na festivalsko orientacijo. Festival predstavlja sodobne gledališke izraze, kar ni bilo vedno lahko glede na rigidnost političnega sistem, ki je vladal v nekdanji Jugoslaviji. Danes je to drugače in seveda sprejemljivo. 
Končno predstava sodobnega plesnega izraza na odru beograjskega gledališča! Beograd, je prepoln raznoraznih teatrov, ki negujejo raznolike žanre. Tako si lahko na rednem repertoarju ogledate vse od klasičnih dramskih del do broadwayskih musicalov. Sodobno plesno gledaliče na beograjskih odrih ne obstaja. Tovrsten scenski jezik je za mnogoštevilne ljubitelje scenske umetnosti tu v Beogradu, vendarle prevelika uganka. Ljudje enostavno ne vedo kakšno zvrst izraznosti predstavlja tovrsten scenski dogodek. Pogoste raje ostanejo nevedni, kot da bi se podali v neznano gledališko dogajanje. 
Čeravno je poleti V Beogradu večinoma gledališko zatišje, se v okviru Beograjskega poletnega festivala tu in tam zgodijo zanimive gledališke predstave. Ena takih je tudi predstava „Ružni“, ki je bila uprizorjena na večerni sceni gledališča ’Duško Radović’. Predstava je del festivalskega programa poimenovanega„Megapolis“, ki je posvečen fenomenom urbanega življenja. 
„Svoboda je prvi in najpomembnejši pogoj življenja,“ so besede Henrika Ibsena. Ob stoletnici njegove smrti se je zgodila zanimiva gledališka predstava. Bolje rečeno, šlo je za gledališki omnibus, nekakšen mozaik, ki skozi štiri zgodbe različnih avtorjev raziskuje fenomen svobode. 
Nekoč, že davno tega, je Albert Einstein izjavil: ’Obstajata dve neskončnosti. Neskončnost vesolja in neskončnost človeških neumnosti. Le glede vesolja nisem povsem prepričan.’ 
To kar je nekoč v časih preminule deželice Jugoslavije predstavljal - na področju filmske umetnosti - Pulski filmski festival, je na področju gledališke umetnosti pomenil novosadski gledališki festival, Sterijino pozorje. Poimenovan je bil po srbskem komediografu Jovanu Steriji Popoviću. O tem kako pomemben je bil ta festival, govori tudi to, da je bil eden od ustanoviteljev festivala, Nobelov nagrajenec za književnost Ivo Andrić. Festival je bil ustanovljen z namenom, da publiki in strokovni javnosti na enem mestu predstavi gledališke projekte, ki so bili ustvarjeni po dramskih delih domačih dramatikov. 
Nedelja ob treh zjutraj, klub Barutana, ki se nahaja znotraj obzidja Beograjske trdnjave. Tu se odvija Visual art & Clubbing dogodek posvečen video instalacijam, ki s simultanimi projekcijami predstavljajo scene iz New Yorka, s skupnim naslovom ’Beautiful strangers’... V ozadju nas nežno, v minimalističnem chill-out razpoloženju boža DJ Daniel Sanchez s svojim prijetnim izborom glasbe. 
Sarajevski teatar se je na odru „Jugoslovenskog Dramskog Pozorišta“ predstavil beograjski publiki s Shakespearovim ’Hamletom’ v režiji Harisa Pašovića in v produkciji Space Productions. Ko sem odhajal na predstavo, sem si mislil: ’O moj bog, še ena inscenacija Hamleta...takorekoč Hamlet na tisoč in en način’ . Velikokrat sem videl uprizoritve tega teksta, od popolnoma klasičnih, do ultra-modernih, ki so postavljene v današnji čas. In tako sem šel na predstavo, predvsem zaradi dejstva, da je to eno redkih gostovanj sarajevskega gledališča na beograjskih odrih.