Ker je Maroko že Afrika, v Afriki pa pravijo : »Mi imamo Čas, vi pa imate uro,« ti potovanje po tej socialno in geografsko pestri državi nudi lekcijo potrpežljivosti. Pa tudi strpnosti in tolerance do vseh deprivilegiranih. V tem primeru poznajo Kanta celo bolje kot mi, ki v razmišljanju o migracijah pravi, da se posameznik zaradi Zemljine okrogle forme slej ko prej sreča z drugim posameznikom. Prvotno tako noben človek nima večje pravice do nekega prostora kot drugi. In kdo je potem "v razvoju"? >>

Domačini pravijo, da je Teheran grdo mesto. To je deloma povsem res, saj je to 14-milijonsko urbano mravljišče posejano s poceni arhitekturo predvsem novejše ere z nekaj izjemami iz obdobja monarhije in posameznimi sodobnimi biseri. A tudi ta surovost, prežgana od žgočega sonca, ima svoje neizbrisne čare. Prometna ureditev je kaotična in amorfna, s tem je povezana izjemna onesnaženost zraka, vsako prečkanje ceste pa se zdi poskus samomora, dokler se posameznik tega ne privadi ... >>

Vse je na ulici, na skromnih štiridesetih stopinjah: koštrunova pleča; kure, s kavlji obešene za noge; pletene košare suhega sadja in raznobarvne začimbe; ob njih naravni zdravilec ponuja svoje rožce, ki so lično razstavljene kar na prašnem asfaltu. Tu so še pripovedovalec zgodb, ob nogi katerega sloni hendikepirani berač, upajoč na usmiljenje z bližnjega ražnja, s katerega se kopasto vali vonj sveže pečenega mesa ... >>

V četrtek, 26. junija, se Ana P. podaja skozi razstavo Sex, drugs & rock'n'roll v bruseljskem BOZAR-u. >>

Pisma iz tujine, tokrat iz Bruslja, prinaša Ana Podvršič. >>

Ko slišimo frazo "tri opice", seveda najprej pomislimo na tiste tri modre opice, ki nočejo videti, slišati ali govoriti. Mizaru, Kikazaru in Ivazaru izvirajo sicer z Japonske oz. Kitajske, vendar velja njihov primer za cel svet. Po zaslugi cineasta Nurija Bilgeja Ceylana se tako na turškem filmskem vrtu bohoti nova zlata palma, ki jo je zasadil režiserjev sveži filmski presežek Uc Maymun / Tri opice. >>

Ana se je iz Bruslja podala v Pariz, kjer je v galeriji Bailly obiskala razstavo grafitov z naslovom Taguer n'est pas jouer - nekaj takega kot: grafitanje ni igračkanje.
V Sloveniji grafite brišemo z vodnim curkom, v Franciji pa jim dajejo prostor v uglednih galerijah! Poslušajte več o tem ob 16h! >>

Mednarodni istanbulski filmski festival, eden od pomembnejših filmskih dogodkov turškega in širšega sredozemskega festivalskega prostora, je v aprilu znova osvetljeval istanbulska kinematografska platna. V sedemnajstih festivalskih dneh je sedemindvajseta festivalska edicija mednarodni publiki projicirala preko 200 filmskih stvaritev svetovne filmske produkcije. >>

V tokratnih Pismih iz tujine se nam bo javljala Ana Podvršič iz Bruslja, ki bo poročala o razstavi No Place – like Home, s podnaslovom Pogledi na migracijo v Evropi. Osemnajst belgijskih in tujih umetnikov predstavlja večplastno zgodbo o migracijskih mrežah, ilegalnih pribežnikih in čakajočih na status političnega begunca. >>

Pravijo, da se je treba ustaviti, da lahko sploh vidiš, kaj si prehodil. Zato se tokrat ne bomo sprehajali. Vsaj ne v dobesednem pomenu … Prejšnji teden je v Bruslju potekal festival dokumentarnega filma na temo človekovih pravic One World 2008. Festival One World že osem let prireja češka nevladna organizacija People In Need/PIN, ki je plod naslednikov Žametne revolucije. >>

Če smo se nazadnje odpravili od Kraljevega parka do konca ulice Royalle na en slasten kebab čistokrvnega belgijskega porekla, se bomo tokrat ustavili kar sredi poti. Pri številki sto dvaintrideset. Sredi bolj ali manj na bruseljski način urejenih pročelij izstopa stavba, ki bi jo lahko primerjali z minimundusom evropskega parlamenta. Na številki sto dvaintrideset pozornost mimoidočega pritegne sedem raznolikih zastav, ki kraljujejo nad ulico ... >>

Vsak tretji prebivalec Bruslja je musliman, kar naredi belgijsko prestolnico ne le prestolnico Evrope, temveč tudi prestolnico islama. In ne arabskega, temveč evropskega, bolj natančno avtohtono belgijskega islama. >>

Razstava izbranega segmenta vizualnih umetnikov mlajše generacije s Kosova je bila v Novem Sadu in Beogradu napovedana že začetek januarja. Iskanje primernejšega trenutka za organizatorja razstave – nevladno organizacijo Kontekst in Inštitut za fleksibilne kulture in tehnologije - ni bila izbira. Zato so v Novem Sadu razstavo gostili konec januarja v Muzeju sodobne umetnosti. >>

MAPA je torej mobilna in fleksibilna. Ni pozicionirana: studio, oprema, pisarne – vse je premikajoče in začasno. Način delovanja in mreža, ki jo vzpostavlja s poučevanjem in sodelovanjem, ji omogoča poletne turneje lastne produkcije po partnerskih gledališčih centralne in vzhodne Evrope. V manifestu ima MAPA zapisano prizadevanje za izmenjavo idej, informacij, za razvijanje stabilnega in učinkovitega art mreženja – le kje se potemtakem stvar zalomi? >>

V Kulturnem domu REX v Beogradu se je decembra otvorila retrospektivna razstava slovenskega tandema Eclipse. Ob otvoritvi se je v živo izvedel performans Spectrum Magenta, ki je bil slovenski publiki prikazan že daljnega leta 2004. Pogovarjali smo se s kustosinjo Tatjano Orbovič. >>

V prvih dneh meseca decembra je v Beogradu pod sloganom Trgni se! Poezija! potekal prvi, mednarodni festival poezije v organizaciji Trećega trga. Branje poezije so organizatorji postavili na ulico, pred biblioteko, na trg, v kavarno, saj se je kot osnovno vodilo festivala navajalo prav prizadevanje za oživljanje interesa za sodobno poezijo ter oznanjanje mimoidočim, da je poezija živa umetniška zvrst. >>

Damir Arsenijević, član redakcije RAZLIKA - časopisa za kritiko in umetnost teorije iz Tuzle –, ki se veliko ukvarja s temo bosansko-hercegovske poezije
družbenih sprememb od poznih 80-ih let, je zapisal: ''Smatram, da danes v BiH ženske pišejo najboljšo, družbenokritično poezijo.''
Prvega mednarodnega festivala poezije, ki je v Beogradu potekal od 3. do 5. decembra (www.trecitrg.org.yu), sta se udeležili dve pesnici iz BIH: Tanja Stupar Trifunović in Šejla Šehabović. Slednjo smo povabili pred diktafon: >>

Putujuće pozorište Šopalović slika potujočo skupino igralcev, ki pridejo v Užice igrat Schillerjeve Razbojnike. Ker gre za čas nemške okupacije, ko so se začela streljanja, obešanja ljudi na trgih in atentati, veljajo vojni zakoni. Po mnenju ljudi čas ni primeren za umetnost. Skupina igralcev je prezirana, njihovi rekviziti so prepoznani za hladno orožje, obtoženi so zbiranja ljudi na javnem mestu, poneverjanja osebnih imen ... >>

Medtem ko turška kontradiktornost nasilno stresa politično in zasebno sfero, multikulturni trki hkrati odpirajo polja zanimivih kulturoloških raziskovanj. S kritično oddaljenostjo od naivne idealizacije turške multikulturnosti se bomo z različnimi obrazi njenega shizofrenega obraza spogledovali tudi na Radiu Študent. Preko otomanske estetike, ostrih pisateljskih peres in produktivne filmske industrije do kulturno aktivnih diaspor, sodobnih smernic, napajajočih se iz globalnih kulturnih vrelcev, in konkretnih fenomenov bomo z besedami potovali v turških edicijah Pisem iz tujine, ki jih bo iz turškega inozemstva pošiljala Pina.

>>

20. oktobra naj bi se obeležil začetek druge faze rekonstrukcije Doma Omladine v Beogradu. Nadaljevanje rekonstrukcije se je prestavilo iz dveh razlogov: zaradi birokratskih postopkov ali predpogojev dodeljevanja sredstev s strani ameriškega donatorja in pa zaradi sodnega spora med Domom Omladine in Trgocentrom d.o.o. ter bifejem Tačka. Pogovarjali smo se s tajnikom in pravnim svetovalcem Doma Omladine, Aleksandrom Đukićem.
>>

Beogradsko dramsko pozorište je pretekli teden obudilo spomin na letošnji BITEF. V manjši dvorani omenjenega gledališča pri Crvenem krstu je bila uprizorjena predstava Dalije Aćin – Handle with great care. Konec prejšnjega tedna pa se je scensko začinil še en prostor v Beogradu - v ulici Kraljeviča Marka je bila v Magacinu uprizorjena predstava Enjoy july, pod avtorstvo katere se je podpisal Ivo Dimčev, umetnik bolgarskega rodu. >>

Asociacije na pojav, ki ga imenujemo birokracija, so po večini: okenca, obrazci, nerazumljivi izrazi, frustracija. V drami Hothouse, ki trenutno igra v National Theatre, so stvari točno takšne in še hujše. Najbolj znani angleški dramatik, Harold Pinter, je ustvaril svet, kjer birokracija kot pošast odtujenosti in instrumentalnosti preveva medčloveške odnose in se posebej izraža na govoru kot temeljnem načinu komunikacije. >>

Andy Warhol naj bi leta 1965, ko je prvič zagledal nasmejano dekle - hard core verzijo Paris Hilton - vzkliknil Oh, she is so beee-you-ti-full! Prikupna dvaindvajsetletnica je bila Edie Sedgwick. Ogabno bogata ameriška dedinja, ki je po mestu divjala v limuzinah, polovico svoje dediščine zapravila kot bi spila požirek vode. Ni je bilo moč videti brez kozarca žganja in prižgane cigarete v elegantni ročici. Svoboden značaj, aristokratska nemarnost pri upoštevanju družbenih pravil ter konstantno zamujanje so Edie že tedaj ustvarili slabo ime in pokončali njeno komaj začeto kariero v modni industriji. Edie očitno ni imela smisla za medijsko samopromocijo. Zato je to delo opravil njen novi prijatelj. >>

Iz Londona se javlja Iva Kosmos. Poročala bo, kaj se dogaja na Festivalu Indije. Le-ta že od julija omogoča obisk različnih kulturnih dogodkov, ki predstavljajo bivšo angleško kolonijo. Festival traja do septembra. >>

ALI SI LAHKO DANES SKUPAJ ZAMISLIMO SOCIALNO ENAKOST, EKOLOGIJO, DRUŽBO IN URBANIZEM

Pred stotimi leti je v mestih živelo le 10 odstotkov planetne populacije. Zdaj jih živi že več kot 50. Po podatkih Združenih narodov naj bi število mestnih prebivalcev do leta 2050 vključevalo tri četrtine splošne populacije. To pa še ne pomeni, da bomo dobili več malih prikupnih mest z obilo zelenega odprtega prostora, kot je to na primer Ljubljana. Trenutno obstaja več kot 20 velemestnih regij z več kot desetimi milijoni prebivalcev in več kot 450 mestnih regij, ki premorejo čez milijon ljudi. To znaša prek milijarde posameznikov na relativno majhnem področju. In prav število slednjih bo še naraslo ob prihodu novih someščanov.

>>

Kljub temu, da poleti v Beogradu nikakor ne vlada kulturno zatišje, pa je vročina velikokrat enostavno preveč neznosna. Težko se je osredotočati na kaj več, kot na misli o hladnih pijačah ali kakšni drugi primerni osvežitvi, ki bi pregnala pasjo vročino. Vendar pa Beograd poleti ne počiva. V začetku junija se je v srbski prestolnici začelo nordijsko poletje. »Nordijsko poletje« je večmesečna kulturna manifestacija, ki jo organizira združenje ustvarjalcev »Kulturni front Beograd«. Obsegala bo več razstav in glasbenih dogodkov, ki se bodo na različnih beograjskih prizoriščih dogajali do začetka septembra.

>>

Sredi maja v Beograd začne vdirati neznosna vročina. Ohladi se šele zvečer, ko ulice po celodnevnem segrevanju postanejo nekoliko znosnejše. Že več let zapored spomladi poteka po beograjskih muzejih dan, ko so vsi muzeji odprti pozno v noč. Letos se je to zgodilo devetnajstega maja. Noč muzejev je vzporedno potekala v Beogradu in še v štiridesetih drugih evropskih muzejih. Tudi zato, ker je od prejšnjega oktobra beograjska noč muzejev priključena evropski noči muzejev, ki jo med drugim podpira tudi Svet Evrope.

>>

Eden najvažnejših in najvidnejših objektov srbske moderne arhitekture je Državna tiskarna v Beogradu, arhitekta Dragiše Brašovana. Stavbo večina Beograjčanov pozna pod drugim imenom - kot Beogradski izdavačko grafički zavod, ali krajše - BIGZ. Brašovan je objekt zasnoval leta 1933, gradnja pa je bila končana 7 let kasneje. Ta ogromna svetlo rumena zgradba je v svojih zlatih časih na površini 25 000 kvadratnih metrov zaposlovala skoraj 3 000 ljudi. Zadnja leta pa se je v BIGZ poleg nekoliko sedežev tukajšnjih firm, vselilo tudi veliko število mladih umetnikov.

>>

Prvomajske praznike v srbskem glavnem mestu je večina Beograjčanov vzela precej resno. Veliko se jih je za nekaj dni odpravilo ven iz mesta. Ulice so bile zato razmeroma prazne in so čakale novih delovnih dni. Kljub navideznemu zatišju, pa se je v prvih majskih dneh v centru Beograda odvijal mini festival »Dnevi Sarajeva v Beogradu«. Festival je organiziran ob petnajsti obletnici obleganja Sarajeva, v znamenju ideje o razvijanju komunikacije mladih iz omenjenih dveh balkanskih mest.

>>

Začelo se je leta 1989. Saj vemo. Tudi za nas. 1989-ega je padel Berlinski zid, nekateri smo postali prvošolčki ... Stvari so se nekako, lahko bi rekli, same od sebe začele spreminjati. RadioŠtudent je deloval že polnih dvajset let, medtem ko je v maju iz Beograda prvič oddajal radio lokalnih mulcev, ki se niso hoteli včlaniti v Partijo. Pravljica se tokrat ne začne z »...nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami...«, pač pa z napako tonskega mojstra. Namesto posnetega uvodnega prispevka in pozdrava poslušalcem, je šla v eter reklama, ki bi morala slediti uvodu.

>>