Trnowski nakladač prihaja s svojo drugo ploščo, na kateri je precej
manj opisov uličnih dogodivščin, zato pa je Klemen ojačal reinkarnacijsko-vampirsko-voodoojevske vsebine in dodal kanček introspektivnih rim ter narodobudnih recitacij ... vse skupaj pa je seveda še vedno podloženo s primitivno odbito varianto casio music ... zabavno! >>

In ko sem letos po dolgem pričakovanju - kot nadomestilo za ugasli trio We - končno dočakal prvenec "Bodega", moram priznati, da sem bil kar nekoliko presenečen. Prvenec DJ Oliva je namreč povsem nepričakovana stvaritev, če vzamemo v zakup njegovo dejavnost zadnjih let, ki se je družila predvsem z neoklasiko, eksperimentalnim gramofonarstvom, free jazzom, improvizacijo, konkretnim, avantrockom in še čem ... >>

Ena od pozitivnih plati globalizacije, pretoka idej in ljudi je pojavljanje evropskih, avstralskih, japonskih, južnoameriških glasbenih imen med večinsko anglo-ameriško popularno glasbo. Vedno več je neameriških in neangleških skupin in izvajalcev, ki se prebijajo in se postavljajo ob bok prevladujočim. Odraz lastne identitete je marsikoga ponesel med nadpovprečne, izvirno avtorstvo je vrlina, s katero privlečeš pozornost. Te ne moremo pripisati finskim Flaming Sideburns, a v rock and rollu je drugače. Ceni se njegova tradicija postavljena kot izhodišče in k njej so se po Avstralcih najbližje prismuknili skandinavski rockovski bendi, za katere že dolgo velja, da so bolj ameriški kot Američani sami.
Še pred petimi leti si ne bi mislil, da bodo Flaming Sideburns postali tako konvencionalno rockovski in se pri tem obnašali še bolj ameriško kot doslej. Na začetku smo že ugotovili, da se v rocku ceni njegova tradicija in prav s takšnim zanosom se vihtijo Flaming Sideburns na albumu "Sky Pilots". >>

Kanadčan Richie Hawtin je sedaj že legendarni projekt Plastikman pokopal pred nekaj leti, ampak očitno mu prav ta sinonim najbolj ustreza, zato ga je z albumom "Closer" ponovno revitaliziral. Slogovno sicer ne bomo naleteli na kakšnega od novih konceptov, saj se Hawtin povečini spopada z interpretacijami starih zvočnih poti, toda vseeno je čutiti drugačen pristop k delu ter veliko bolj temačno in filmsko tematiko komadov, na katerih tokrat prvič slišimo tudi Hawtinov glas. >>

Če se z delom Adama Pierca alias Mice Parade še niste srečali, bo tokrat uvod več kot veličasten, za vse druge pa se bo užitek skrival predvsem v opazovanju kontinuitete razvoja tega gibljivega, multikulturnega in odprtega projekta. Adam Pierce namreč ne predeluje vedno znova le samega sebe, ampak z včasih komajda opaznimi detajli in spremembami smeri, drugič pa spet s hitrimi rezi in prehodi k novi avanturi gradi meditativen zvočni konglomerat, ki preverjeno formulo raztegne tudi proti neslišanemu in nevidenemu ter nenazadnje ponudi prepotreben presežek - tako značilen za njegovo igralno mojstrstvo in obvladovanje celote. Ne smemo namreč pozabiti, da še vedno večino komadov odigra kar sam ... (več ...) >>

Ko je Eric prvič v življenju poskusil skrečati na sestrinem gramofonu, je to odločilno zaznamovalo njegovo nadaljno življenjsko pot. Vzgojitelj po izobrazbi, se je preusmeril v glasbeni posel, imel pri tem tudi dovolj sreče in danes je tam, kjer je. Pred nami je že drugi album Erica Sana, bolj znanega pod psevdonimom Kid Koala, nekoliko pretencioznega naslova Some Of My Best Friends Are DJ's, ki lepo nadaljuje zgodbo njegove prejšnje izdaje. >>

»Pretty girls make graves« je pesem skupine The Smiths, ki govori o tem, kako se Morrissey zaradi ljubezenskega razočaranja odpoveduje ženskim čarom, ki so ga do tedaj omrežili in zaslepljevali. Pretty girls make graves pa je tudi glasbena skupina iz Seattla, začinjena na vokalih z markantno žensko prezenco.
Poleg pevke Andree Zollo, bivše članice skupine Dead Wish Kids in Area 51, svoje vokale in ročne spretnosti na inštrumentih prispevajo še: Jason Clark, še vedno član zasedbe Kill Sadie, na kitari, Nick DeWitt na bobnih, Nathen Thelen na še eni kitari in bivši član Murder City Devils Derek Fudesco na bas kitari.
Pripravila Barbara P.
>>

S svojim prvencem "Redemptive strikes" je Directorsound predstavil svojo vizijo lepega nereda. Melanholija, liričnost klavirja in kitare nam slikajo predstave idiličnega, vase obrnjenega glasbenega sveta, medtem ko ga razmetani nerodni ritmi bobna sekajo kot strele nebo. Morda tudi psevdonim Directorsound prinese s seboj filmičnost in vizualno dimenzijo početja zvočnega manipulatorja Nicka Palmerja. Čarobnost prepletanja anarhije poskakajočih ritmov z rahločutnim nostalgičnim zvokom preteklosti dajejo glasbi neko neotipljivo folk patino. Črepinje bendža se preko harmonike in orgel združujejo v plazovito skupno orkestracijo, v vrtiljak kaotične vitalnosti. V menholični izpovedi bi lahko v glasbi Directorsounda iskali odtise Willa Oldhama, v tistih najbolj ritmično razturanih delih pa čez prilepili brundanje Toma Waitsa. Directorsound alias Nick Palmer je kljub nizkoproračunski naravnanosti projekta "Redemptive strikes", ustvaril in izrazil kinetično poetično lepoto glasbenega nereda.
Pripravil Šiljo.
>>

Kinski se na svoji novi plošči poigravajo z vsemi postrockovskimi triki in ukanami, večplastnost zvočnega udara pa bržkone raztegnejo tudi do psihadeličnih eksplozij, pritajenega duha 'stoner rocka', potujevalnega učinka in "ritmično zaklenjenega" krautrocka. Že res, da je njihova večinoma instrumentalna različica dualizma zvočnih vzponov in padcev, napetosti in sprostitve, počasne gradnje in eksplozije že neštetokrat preverjena formula v postrocku, a podobno kot pri njihovih teksaških bratih Explosions In The Sky, tokrat dosega nove razsežnosti in ni namenjena le prazni ter monotoni reprodukciji. Tudi na primeru Kinski imamo namreč opraviti z nadvse nepretinciozno in samoučno ekipo, ki se ne skriva za miti, legendami in raznimi ideologijami, ampak prisega le na čist, primaren in čustveno nabit zvočni udar. Tak, ki mu reference in vplivi sploh ne škodijo – ponujajo mu odskočno desko k samostojni identiteti in nadgradnji. Nenazadnje je plošča "Airs Above Your Station" že njihov tretji veliki album (prvi za Sub Pop), ljubezen do zapuščine Neu!, Can, Spacemen 3, My Bloody Valentine, Acid Mothers Temple, Sonic Youth in Fushitsusha pa ne pojenja niti danes.
>>

Druženje avtentičnih virov afriške popularne godbe in sodobnih elektronskih praks, avtorsko predelovanje izvornih posnetkov prvih in studijsko obdelovanje tako pridobljenega gradiva je v preteklih letih porodilo že kar nekaj uspešnih projektov. Zame je še vedno referenčen projekt te vrste »The African Divas« francoskega didžeja in sploh izvrstnega studijskega manipulatorja z zvokom Frederica Galliana. Od nastanka »The African Divas« mi nekako ni uspevalo slišati projekta, ki bi ga lahko temu postavili ob bok. No, lani pa se je vendarle našel nekdo, za katerega smo z veseljem ugotovili, da je javnosti ponudil angleško vzporednico prej omenjenih »The African Divas«. Njegovo ime je Damon Albarn, ki si je to pohvalno primerjavo zaslužil s svojim albumom "Mali Music".
>>

Vseznalski njujorški strunar Marc Ribot (John Zorn, Tom Waits, Elvis Costello, ...) nam v posvetilu italijanskemu preminulemu skladatelju Giacintu Scelsiju ponuja odlično, tudi zanj nenavadno ploščo, saj svoje idiosinkratične strunske prijeme vmešča v sfero sodobne ''nove glasbe''. Pri tem je spisal komorno godbo intrigantnega značaja ...
Jill Jaffe: violina, viola; Ned Rothenberg: klarinet, basovski klarinet; Ted Reichman: organ, harmonika; Chris Wood: bas; Marc Ribot: kitara, kompozicije; Christine Bard: tolkala, bobni; Roberto Rodriguez: tolkala, bobni; Anthony Coleman: klavir, organ, pozavna, sempler; François Lardeau: inštrument; Rob Thomas: violina, bas; Eddie Sperry: sempler.

www.tzadik.com >>

Če za producenta, pisca in poeta Aliasa še niste slišali - kar težko verjemem, saj je bil njegov sijajni prvenec že gost tega termina -, je nocoj idealna priložnost, da se končno seznanite z njegovim početjem. Nenazadnje je v Mainu rojeni, trenutno pa v Oaklandu prebivajoči Brendan Whitney sodeloval že pri nekaterih porodnih krčih Anticona in bil udarna moč kultnih, a izraziteje v podzemlju poznanih kolektivov tipa Live Poets, Deep Puddle Dynamics in So-Called Artist. A če se je njihova moč skrivala predvsem v govorjeni besedi, pa je kmalu spoznal vse učinke domačega studia in samoučnih produkcijskih prijemov, ki so trenutno njegova poglavitna strast ... >>

New York trenutno premore skorajda vse pomembne in čislane mlade sile, ki se spopadajo z zapuščino post-punka, no-wava, disko-punka in novega vala. In porabil bi precej prostora, če bi hotel našteti vse kreativne in vse 'zgrešene' poskuse. Za namen mojega teksta se bom raje posvetil prav slednjim, saj lahko v to 'kategorijo' brez dlake na jeziku uvrstim tudi The Rapture. Ok. Naj se popravim - eden od nosilcev te negativne kategorije je bržkone njihova zadnja plošča "Echoes". Bend, ki deluje že od konca 90-ih in pravzaprav po rodu pripada odpadnikom iz sandieške scene, je do danes v mojih očeh veljal za nebrzdanega in udarnega člana tega žanrskega preporoda, saj so njihovi zgodnji nosilci zvoka, ki so jih založili za založbe tipa Gravity, Gold Standard Laboratories in Sub Pop ponujali obilo 'naredi sam' drže, garažne podmazanosti, hrupnih prelivov in ostrih preobratov, ki jim ni primanjkovalo originalnega pečata - pa čeprav si vedno vedel, od kod črpajo svoje vplive. In kar ne morem verjeti, kam se je tokrat porazgubila vsa podzemna logika in udarnost. The Rapture so namreč danes - ob pomoči producentskega dvojca DFA - spoliran, zlakiran in popolnoma produkcijsko prečiščen bend, ki prisega le na miganje z boki in na hedonizem. Ne morem verjeti, kako se 'svetijo'. >>

Jezični dohtar in mojster prefriganih strunskih prijemov Eugene Chadbourne - državni sovražnik ZDA še iz časov Reaganovega režima - je zopet skoval protestniško ploščo, ostro usmerjeno proti sedanjemu svinjanju Busha mlajšega in njegove administracije. Polemiziranje in ironiziranje politike se odraža tudi skozi prevratniško glasbo, ki v lastnih kreacijah in ostrem branju ''čudakov'' tipa Captain Beefheart in Butthole Surfers išče ponovno razsvetljenje kolektivno sprane ameriške zavesti ... >>

Dekliški trio LAIS je že vse od svoje pojavitve leta 1999 največja atrakcija sodobne belgijske ljudske glasbe, ki si je utrla pot tudi v širši (belgijski) popularni glasbeni svet. Njihov prvi eponimni album je imel močan pečat ljudske glasbe, drugi album "Dorothea" je bil precej bolj sodoben, najnovejši album "A La Capella" pa je natanko to, kar pove ime samo. >>

Današnja plošča, ki je bila posneta v Doshevi domači kleti, predstavlja precejšen odklon od klasične hip-hop culture, čeprav je izšlapri dosedaj prepoznavni hip-hop založbi Anticon. Martin Dosh, ritmičar trenutne Ninja tune atrakcije Fog, je na tej plošči ustvarilkolekcijo inštrumentalov, ki je čudovit soundtrack njegove zvrtinčene osebnosti. >>

Za Chicks On Speed ne moremo reči, da so "pridne" punce. No, zaradi njihove "porednosti" jih imamo še toliko raje. "99 Cents", njihov tretji album, sledi konceptu pop-kapitalizma, oplemenitenega s poceni umetnostjo. Je to pop-art? Niti ne. Art? Hmmm, morebiti, mestoma. Že iz dizajnerskih oblačil, ki jih ustvarjajo Chicks, je jasno, da gre pri njihovi filozofiji za popolno nadrejenost sporočilnosti in agitacije nad samo obliko izdelka. Zabavno in trashy, površno in globokoumno v isti sapi. S sodelovanjem Peaches, Miss Kittin in Tine Weymouth (ex-Talking Heads, Tom Tom Club).
>>

"Z novim albumom pihalca, skladatelja ter vodje ali sodelavca vrste zasedb, Vaska Atanasovskega, smo dobili dvojno potrditev pred časom že izrečenih ugotovitev: da je stanje na domačem mladojazzovskem prizorišču izjemno ter da se je prav Atanasovski sam in s svojimi ansambli izoblikoval v enega osrednjih akterjev tega dogajanja. Ustvarjalna vitalnost tega dogajanja pa gre tokrat v korak tudi z njegovim diskografskim dokumentiranjem. Razveseljiva je namreč frekvenca, s katero se daje v javnost v albume opredmetena ustvarjalnost Atanasovskega. Niti leto dni ni minilo, odkar smo v tej oddaji hvalili njegov prejšnji album »Vročinska roža/ Heat Flower« in že se lahko navdušujemo nad novim, ki ga je spet naslovil dvojezično: »Suite de passion / Suita pasijonska«. V izstopajoče lični in prijazni embalaži ga je nedavno tega izdala prodorna novomeška založba Goga". (Zoran Pistotnik) >>

Plošča "The Civil War" - originalno sta celo izbirala še med naslovi "The South", "The Pleasure Wizards" in "Coffin Of Music" - je namreč bolj kot s politično-socialnega vidika zanimiva z glasbene perspektive. Matmos sta namreč s kopico zanimivih gostujočih pomagačev na živih inštrumentih, ustvarila še eno veličastno mojstrovino, ki se povsem distancira od pretekle dejavnosti tega dvojca, če izvzamem le kultno ploščo "The West", ki je prav tako v elektro-organski zmešnjavi svoje vplive vlekla iz bogate zapuščine folka, post-rocka, psihadelije in countryja. A album "The Civil War" je še precej več, saj bi ga lahko vrgel tudi v koš trenutnega trenda t. i. 'Nove čudne Amerike' ter potegnil marsikatero vzporednico s čudnim obdobjem britanske muzike poznih '60, kjer so artisti združevali srednjeveško tradicijo, halucinogeno psihadelijo in orientalizem s folkom, jazzom, bluesom, rockom in poezijo. >>

Glasgowska sedmerica z novim albumom zapušča znane, a zanj vsekakor ne več vabljive vode indie-glasbe in zakoraka v smer mainstreama. Belle and Sebastian so presedlali k legendarni založbi Rough Trade Records, za producenta novega albuma pa so izbrali starosto Trevorja Horna, najbolj znanega kot producenta Frankie Goes to Hollywood ali TaTu. The Belles so se izkazali kot spretni krmarji, ki so lastno zorenje dobro pretkali s spremembami glasbenega fokusa ter vse oplemenitili z izvrstnim večglasnim petjem in bogato orkestralno produkcijo.
Spremno besedilo prispeva Katarina V. >>

Pete Astor, človek in napol legenda v svetu alternativne godbe, je markantna osebnost z britanskega otočja, ki si je v začetku devetdesetih s svojim brezkompromisnim pisanjem pesmi ustvaril že pravo malo svetniško avreolo med poznavalci njegove glasbe. Z bendi The Weather Prophets in The Loft je skupaj haral pri tisti čas izjemno cenjeni založbi Creation. Kasneje je objavljal svoje pesmi tudi kot solist, vendar je nekje po letu 1993 zaradi razočaranja nad glasbenim poslom izstopil iz mašinerije in se posvetil drugim stvarem. Po nekajletni odsotnosti se je spočit in navdušen nad novimi glasbenimi igračami zopet pojavil, tokrat reinkarniran v dveh novih preoblekah. Ena se je imenovala Ellis Island Sound, druga pa Wisdom Of Harry. >>

Faudel Bellula se je rodil leta 1978 v pariškem predmestju Mantes La Jolie v alžirski priseljenski družini, "Drugo sonce" je njegovi tretji album, prvi "Baida" je izšel konec leta 1997, drugi "Samra" pa leta 2001, vmes pa je malega princa raija, kot mu pravijo, med zvezde zagnal projekt "Treh Sonc" z Rachidom Taho in s Khaledom. >>

Druga studijska plošča v Evropo priseljene kanadske glasbenice Merrill Nisker je bolj heterogena od prvenca "The Teaches of Peaches", osnovna glasbena bit je večplastnejša, način petja pa prehaja od rapa v zapeljivo petje ali divje 'girl riot' dretje. Zaradi tovrstne raznolikosti album sam po sebi morda ne zabije 'žebljice na glavico', kot ji je to uspelo s prvo ploščo izpred treh let, pa vendar ohranja originalen pristop in zadovoljiv napredek. Njena poetika je še vedno preprosta, vulgarna, vzdihujoča, a dovolj ironična, da učinkuje. Pri produkciji albuma je sodelovala Joan Jett, nespregledljivo pa je sodelovanje z Iggyem Popom, ki je na svojem albumu "Skull Ring" obdelal njeno takorekoč že klasiko Rock Show, na plošči "Fatherfucker" pa skupaj odpojeta komad Kick It.
Recenzira HelenaB.
>>

Marsikdo se strinja, da je anarhistično gibanje dobilo nov zagon z dogodki v Seattlu leta 1999. Zdi se, da so tudi stari londonski anarho punkerji Conflict začutili moč novega gibanja, ki je pogrela njihovo staro anarhistično kri. Rezultat je album "There's No Power Without Control", ki prinaša njihov postseattleovski opus. Da moči ni brez nadzora, se lahko prepričate v nocojšnji Tolpi bumov, ki jo je pripravil Goc. >>

Youngblood Brass Band so devetčlanska zasedba mladih nadebudnežev iz Madisona v zvezni državi Wisconsin, ki bi kaj lahko ostala nič več kot le še ena izmed navijaških pleh godb lokalnega kolidža, vendar so fantje konkretno poprijeli za svoja zvočila in se lotili spajanja dveh do sedaj ne ravno pogosto oplajajočih se glasbenih izročil. V svojem glasbenem izrazu, ki se ga je pred leti oprijel izraz brass-hop, namreč združujejo zvočno podobo klasičnih njuorleanških brass bandov in na drugi strani socialno ozaveščen hip-hop pristop. V tem svojem početju pa so dovolj prepričljivi, da jih lahko umestimo med najbolj sveže skupine tega trenutka, gledano z obeh polov. Če smo podoben poskus zasedbe Coolbone izpred kakšnih petih let zaradi precej brezveznega MC-ja označili za milorečeno neposrečenega, smo lahko z Youngblood Brass Band precej bolj prizanesljivi. >>

Sightings, ''normalen'' rockerski sestav basa, bobna in kitare, se je tekom svojega razvoja spustil v cefranje zvočne tvarine in bazičnega vokabularja svojih glasbil in jih na zadnji plošči "Absolutes" prignal v sfero zvočnosti, kjer se je funkcija forme povsem raztopila v hrupno zvočno pokrajino. Ta se
še vedno naslanja na uho parajoči punk rock etos, ki so ga Sightings od plošče do plošče razgrajevali ter ga s tem v zadnji ustvarjalni fazi prignali do vrhunskega vrtinca soničnih deviacij radostnega hrupa ... >>

Avtobiografija Iggya Popa ima zloglasen naslov "I Need More". Z njim je boter punka jasno in glasno zakoličil smisel svojega življenja, ki je prepojen z življenjskimi sokovi, krvjo in znojem. Z novim albumom ni sestopil z zastavljene poti, še bolj trdo jo nadaljuje. Življenje je posvetil samo eni in to je glasbi rock and roll.
56-letni punk rocker si je z mlajšimi generacijami zamenjal kri s še bolj vročo in to je nespregledljivo dejstvo albuma "Skull Ring", podobno kot zgodovinski, ponovni shod Stooges. >>

Tito Paris je – kot kaže marsikaj iz njegove dosedanje kariere in dogajanja okrog nje – moška izvedenka Cesarie Evore v kontekstu zelenortske glasbene ponudbe – tako doma kot na lusofonskem in počasi tudi na mednarodnem prizorišču. »Guilhermina«, njegov zadnji album, izdan lani pri eni izmed vej velike francoske založbe Universal Music, ta njegov predvidljiv status, ki si ga je sicer dokončno utrdil že svojim odličnim koncertnim albumom "Live in Lisbon", posnetim leta 1998, samo še krepi. Končni izplen tega početja je kompakten, prepričljiv, dovolj raznolik, ravno prav dolg nabor desetih pesmi, zaokrožen v slišno in tudi vizualno lep album značilnega zelenortskega ugodja; seveda v glavnem v znamenju tamkajšnjih otožnih »morn«. >>

Nova plošča zasedbe Him ne prinaša nobene revolucije in težnje po občutni spremembi, saj je album še vedno napolnjen s čustveno in nepretenciozno mešanico post-rocka, afro-beata, psihadelike, zamaščenega kao-funka, jazzovske fuzije na sledi Milesa Davisa, dubovskih manipulacij in pritajene izrabe mistike svetovnih, predvsem afriških godb. Kar pa najbolj preseneti, je občutna izraba vokalnih harmonij, ki jih večinoma zagrešita Kristin iz islandskih ljubljencev Mum in Christian Daustreme - znan tudi po delu v bendih tipa The Letter E in The Screw, nenazadnje pa je sodeloval že v samih začetnih naših gostov Him. A tu se spisek zanimivih gostujočih imen še ne konča. Omenim lahko vsaj še priznanega čikaškega 'trobilskega' mojstra Roba Mazureka, basista Joeja Goldringa, ki ga poznamo vsaj po delu v Swans in Out In Worship, čislanega Adama Pierca iz Mice Parade ter Abdouja M'boupa - priznanega senegalskega muskontarja, ki skrbi za milozvočnost kore. >>

AKROBATIK je še eden iz množice razvpitih bostonskih MC-jev, ki so v zadnjih letih prodrli na rap sceno. Zgodba Jared Bridgemana alias Akrobatika se prične leta 1998, ko izda svoj prvi single "Ruff Enough", kmalu pa mu takrat vodilna indie rap založba Rawkus izda še single "Internet Mćs", ki postane underground uspešnica. V naslednjih letih je raperski svet opozarjal na svoje delovanje z gostovanji na ploščah svojega dologoletnega prijatelja Mr. Lifa, letos pa je pri založbi Coup D'Etat izšel njegov prvenec imenovan "Balance". Produkcijsko in tekstovno precej raznolik projekt, pri katerem avtor dokaže, da ni zgolj tipičen raperski "jamrač", temveč marsikaj drugega. Razgledan govorec, ki na trenutke svojega poslušalca že kar poučuje, spet drugič verbalno napada, vse pa počne na samosvoj prijazen in veder stil ...
>>