Sredi devetdesetih so se na britanskih gledaliških odrih začele pojavljati drame domačih avtorjev, ki so s svojo brutalnostjo, okrutnostjo ter eksplicitnimi prikazi nasilja, dodobra razburile okostenele gledališke kroge. V času, ko je Hollywood ponovno odkrival privlačno moč kontroverznih nasilnih filmov kot sta Pulp Fiction in Rojena morilca, je britansko gledališče vzelo nasilje za način raziskovanja družbenih tem. Igre kot so Blasted (Sarah Kane), Mojo (Jeza Butterwortha), Shopping and Fucking (Marka Ravenhilla) ter Trainspotting (roman Irwina Welsha, dramatizacija Harryja Gibsona) niso vzpodbudile samo kritiškega pisanja na kulturnih straneh osrednjih časopisov, temveč so postale senzacija na naslovnicah. Izbruh atraktivnih iger je tako povzročil medijsko razvpitost mladih avtorjev – fenomen, ki je v gledališču precej redek. Gledališče je, bodisi zaradi marketinških prijemov bodisi zaradi širšega ustvarjalnega valovanja, nenadoma postalo novica dneva. >>

Petja Grafenauer v tokratnih Očeh, da ne vidijo (11.8.2002, ob 20.00) ponudi pregled ene od velikih bienalnih predstavitev sodobne umetnosti - Manifesta 4. v Frankfurtu. Vizualnalna razstava je manjša od Documente ali Beneškega bienala in bolj vezana na vzhodne države, oziroma ustvarjena prav za pospešitev komunikacije med vzhodnim in zahodnim svetom umetnosti. Kljub temu, da mnogokrat ni več mogoče razlikovati med deli umetnikov iz vzhodne ali zahodne Evrope, obstaja vsaj bistvena razlika v razvitosti umetniškega trga, kar je velik razlog za prebeg umetniškega potenciala na zahod. >>