Na jugovzhodu Slovenije že nekaj mesecev ne zeva več »gledališka vrzel«. V Novem mestu se je namreč decembra 06 uradno aktiviralo novo profesionalno gledališče Anton Podbevšek Teater - APT. Pot do ustanovitve je bila sicer vijugasta, zato pa uvodni ustvarjalni vzleti toliko bolj udarni in prepričljivi. APT, čigar glavno krmilo krmari Matjaž Berger, pod svojo streho zbira in razvija različne umetniške zvrsti. Artistična heterogenost se napaja ob tokovih gledališča, filma, plesa, glasbe in fotografije. Hrabro zastavljen koncept multidisciplinarnosti se odločno potrjuje z vsakim novim projektom, ki nam ga novopečeni teater ponudi.
>>
Konec februarja ste si lahko v Gleju in Stari Elektrarni ogledali ponovitve treh izmed realiziranih petih predstav VIA NEGATIVE. Gre za uprizoritve, ki so v slovenskem prostoru že bile videne. Incasso je bil premierno uprizorjen leta 2004, Bi Ne Bi leta 2005 in Viva Verdi leta 2006. Zasedba, ki se nenehno malenkostno spreminja, je tako v gledališče pozvala pretežno zamudnike in nevedneže, ki predstav še niso videli. Zaradi deloma odprtih struktur uprizarjanja in ponekod temeljne interakcije z občinstvom pa je vsakokratno pojavljanje omenjene gledališke zasedbe na odru nedvomno unikatno. 
Konec januarja/začetek februarja pristaniško mesto tisočerih kanalov naselijo tigri. O tigrih, sodobnih filmskih biserih in zakulisju festivalskega dogajanja Rotterdamskega filmskega festivala v Očeh, da ne vidijo v torek ob 24.00! Na slišanje! Grrrr…. 
Minilo je natanko eno leto, odkar je svoja vrata odprla prenovljena Kinoteka. Novo platno je 6. februarja defloriral film Hajka. Film Živojina Pavloviča, ki je z zgodbo o partizanih in četnikih, njihovem boju in medsebojnih konfliktih, simptomatično sovpadel s takratnim spopadom okoli kadrovske reorganizacije Slovenske kinoteke. 
V tednu od 10. do 18. novembra naprej se je na severu Italije, v mestu Lancie, zbralo filmsko. Tako cineasti, cinefili pa tudi Italjani, ki so na primer pridno množično in dolgo - verjetno kakšne dobre pol ure, če ne več - stali v vrsti, ki se je vila izpred kina Masimma in zavzemala še več deset metrov po ulici. Vse to le zato, da bi kupili vstopnico za projekcijo Pelts in pozdrav njenega stvaritelja, italijanskega režiserja Daria Argenta. Ne moremo si kaj, da ne bi zavili z očmi in pripomnili: »Kako italijansko!«
Medtem ko je v Ljubljani potekal sedemnajsti LIFFE, se je desetdnevni filmski praznik dogajal tudi v grškem Solunu. Od sedemnajstega do šestindvajsetega novembra je letos, že sedeminštirideseti po vrsti, TIFF ( Thessaloniki international film festival) obmorski jesenski Solun prevetril s filmi, v resnici pa predvsem s pomočjo njihovih ustvarjalcev in gledalcev. Poleg ogromnega nabora grških filmov, se je letošnji festival osredotočil na brazilsko in novo kitajsko produkcijo, videti pa se je dalo tudi nekaj zanimivih retrospektiv, od katere je najbrž v večini oči izstopala tista, posvečena predsedniku Evropske Filmske Akademije Wimu Wendersu. 
ROMI. Od tistih, s katerimi so se znašli v istem času in prostoru, so bili zmerom označeni za Druge. Ljudje, ki so Rome označili za Druge, so to njihovo Drugost potrebovali zato, da so z njo potrjevali svojo lastno identiteto. Romom, temu velikemu Drugemu, so pripisali vse možne negativne lastnosti. To se Romom dogaja še danes. Skozi vse zgodovinske čase zato odmevajo besede: »Ljudje mi gledajo pod prste, ker sem Ciganka.«
SREDSTVA MINISTRSTVA V PROGRAMSKEM RAZPISU 2007-2009 SE DELIJO TAKOLE: 
Brez njega ne bi bilo Radia Študent, brez njega sploh ne bi bilo nobenega radia. Ob 150-letnici rojstva človeka, ki je spravil v jok Marka Twaina, navdihnil Orsona Wellsa, ustvarjal potrese, nevihte in takorekoč postal Nietzschejev Nadčlovek... Nikola Tesla: Bog in batina - v torek ob 23.30 v oddaji Oči da ne vidijo pod taktirko Miše Gams. 
Konec avgusta lahko doživite Sarajevo, posuto s filmskim prahom. Ko skupaj z ljubitelji filma jadrate od prvega do enajstega platna, se mimogrede zaletite v regionalnega filmarja, v kafani pa lahko srečate mednarodno zvezdo. Na 12. Sarajevskem filmskem festivalu ste lahko v poznih nočnih ali bolje zgodnjih jutranjih urah naleteli tudi na malce alkoholiziranega Nicka Nolteja, ki se je v svoji limuzini basal s pleskavico, lastnik prodajalnice pa vam je vzhičen pokazal papirnato vrečko, na katero se mu je podpisal prijazni igralec. Ali pa se ti po projekciji filma v dvorani prikaže Bono, ki se je odločil nenapovedano za en dan obiskati svoje drugo mesto. Pa preidimo od rumenih zvezdniških k resnejšim zadevam.
V okviru 150-letnice Freudovega rojstva je v Ljubljani potekalo kar nekaj predavanj o Freudu. Omenim naj Žižkovo predavanje v Mestnem muzeju, kjer se je lotil analize aktualnih družbenih dogodkov s psihoanalitične perspektive. Njegovo kratko, a sočno in vsestransko predavanje je bilo začinjeno z veliko mero pretanjenega humorja, zaradi česar je Žižek izvrsten in popularen svetovni predavatelj, kar je med psihoanalitiki prava redkost. Na koncu predavanja je Žižek poudaril misel, da v teh časih manjka dobre teorije, saj vladajoči državni aparati napihujejo idejo »manj filozofiranja, več dela« prav zato, ker se bojijo vpliva dobre in konstruktivne teorije. Ta je lahko podlaga za razvoj nove ideologije, ki lahko čez čas privede do sprememb v državnem aparatu. 
Srednjeveško istrsko mestece Motovun se je od 24. pa do 28. avgusta že osmič odelo v filmsko-festivalsko preobleko. V mestecu se je naselilo filmsko pleme, med katero se je pomešalo pleme tistih s filmi v drugem in zabavo v prvem planu. S profilom »pravega Motovunčana« pa nam je postregel umetniški direktor festivala: 
Ali v Ljubljani potrebujemo muzej sodobne umetnosti? Kdo je tisti ki bo vlekel niti? Kakšen bo ta muzej in kdo ga bo naselil? Na vsa ta vprašanja še ni odgovora, začenja pa se debata! V torek, pol ure pred polnočjo se na Radiu Študent z sodobno umetnostjo spopada Petja v Očeh, da ne vidijo.
Iz uredništva za kulturo in humanistiko prihaja odmev na osemnajsto svetovno prvenstvo, ki se je prejšnji teden začelo v Nemčiji. Prepričani smo, da je nogomet zgodba, ki jo lahko beremo na mnogo načinov. V eter Radia Študent vam kulturca prinašata sveži pripovedi, ki vsaka na sebi lasten način kljubuje populizmom, nestrokovnosti in dolgočasnosti poročanja o igri, ki je postala religija nacij in zabave. Poslušalcu v pomoč pri umevanju dodane umetniške vrednosti, ki je bo deležen v polnočni kompoziciji, opozarjava, da to ne bo navaden intervju, ampak sestav mnenj dveh nogometnih navdušencev, ki se v življenju nista še nikoli srečala. 
Založba ZRC leta 2004 Alešu Erjavcu izda, za refleksijo današnjega stanja umetnosti še kako pomembno, teoretsko delo s povsem laičnim naslovom; Ljubezen na zadnji pogled. Sam naslov teoretičnega dela, čeprav deluje paradoksalno in sprva na obravnavano tematiko nenavezujoče, se na koncu docela razjasni. Erjavec namreč tenkočutno teoretizira nekatera poglavja avantgarde, oriše razvoj in trenutno stanje, vse bolj globalizirane, estetike in problematizira idejo o koncu umetnosti. Po pozornem branju se tako lahko razjasni, da tista Ljubezen označuje čustveno, intelektualno in eksistencialno relacijo, ki jo je družba modernosti gojila do Umetnosti. Zadnji pogled je torej tisti, ki zaključuje neko epohalno lastnost umetnosti modernega časa in ki razkriva nov čas in neko novo stanje. 
Za večjimi, odmevnejšimi in pomembnejšimi umetnostnimi dogodki smo se navadili v naši domovini že zdavnaj stikati na tujem. Domače dogajanje namreč nikakor ne dosega razsežnosti že vrsto let uveljavljenih zahodnih prostorov. Tako kot so največje in najdragocenejše zbirke umetnosti 20. stoletja iz področja jugovzhodne Evrope, kamor sodi tudi naša dolina Šentflorjanska, v lasti tujih korporacij in posameznikov, ki jih pridno zbirajo, razstavljajo in jim tako dodajajo vrednost, želijo tudi naši umetniki in galeristi prodreti na zahodni trg in se tako izviti iz začaranega kroga domače brezizhodnosti.
Poslušalkam in poslušalcem Radia Študent sporočamo žalostno vest. Umrla je hiša, Slovenska cesta, po domače Šumi. Dolga leta je svojim prebivalcem dajala streho nad glavo. V svoje milo okrilje je vedno rada sprejela vsakogar, ki je pri njej iskal zavetje in spokoj pred vsakdanjim in neusmiljenim mestnim hrupom. Res, to je bila hiša velikega srca. Brez slabe vesti smo čakali, da zaspi in tiho umre. Kljub temu, da je zadnja leta samo še kot starka sedela ob kaminu, molče mežikala dogorelim trskam duš, ki jim ni bilo mar za njo, je sedaj, ko je več ni, izdolbla v nas globok ponor, vrtoglavi nič. Obljubljajo nam, da bo na njeno mesto prišla druga hiša, lepša in večja, da jo naj pozabimo. A Šumi, stare dobrotnice v sivih zakrpanih cunjah, ne bo nikoli več. Kaj pa si o tem mislijo ljudje? 
Oči, da ne vidijo so nam skušale približati osebo, ki je preminula. Med nami ni več Miklavža Ocepka, filozofa, etika. Z nami sta bila Iztok Osojnik in Primož Repar, njegova prijatelja in sodelavca pri reviji APOKALIPSA. 
V oddaji smo predstavili tri odmevne dogodke likovne scene v začetku meseca junija. Saša Bučan je obiskala razstavišče Mestna galerija, kjer je na ogled kratek pregled sodobne italijanske umetnosti, ki je nastal pod taktirko milanskega profesorja in kustosa Claudia Cerrittellija. Čeprav izbrani avtorji izhajajo iz različnih generacij pa jih družita predvsem konstruktivistična naravnanost na eni strani in raziskovanje narave na drugi. Do 19. maja je bila v prostorih Stare elektrarne v Ljubljani v okviru Festivala pomladi , na ogled zanimiva razstava Kitajskega političnega plakata, ki je obvladoval vizualno kulturo Ljudske republike Kitajske od njenega začetka leta 1949 pa vse tja do konca kulturne revolucije leta 1979. Razstavo si je ogledala Sara Jassim. V četrtek 26.maja smo se premetavali iz enega na drugo prizorišče kot po tekočem traku. Po podelitvi nagrad Essl mladim obetavnim umetnikom v Moderni galeriji, se je v projektni sobi Zavoda za sodobno umetnost SCCA ob izjemno skopem obisku zgodil projekt in predavanje znanega video umetnika, začetnika video umetnosti na Slovenskem in med drugim tudi člana skupine Borghesia, Nevena Korde. Multimedijskega predavanja se je udeležila in o njem poročala, Saša Bučan 
