V Mali drami smo petega junija bili priča predstavi Jeana Geneta Služkinji. Gre za eno izmed tistih dram, ki so po zaslugi Martina Esslina padle pod pojem drame absurda in so pomenile pomemben preobrat v zgodovini teatra, saj so njegovo tradicionalno podobo povsem predefinirale. Svojo prvo podobo v slovenskem prostoru sta Služkinji dobili s prevodom Radojke Vrančič, režisersko roko Diega de Bree ter igro Janeza Škofa, Gregorja Bakovića in Alojza Sveteja.

Festival Kino Otok, ki je letos potekal že četrtič, je tako kot prejšnja leta ponudil okrnjeno, čeprav najbolj izbrano paleto filmov, tudi ljubljanskemu občinstvu. V sredo sta se v Dvoru predvajala dva filma iz letošnjega programa in lanskoletni dobitnik nagrade občinstva – film Polno in prazno, ki ga bo ljubljanska publika lahko spremljala vse do nedelje, ko se bo Otok v Ljubljani za letos poslovil.

Francija ni le pravi talilni lonec svetovnih kultur ter živahno prizorišče umetniških snovanj raznoterih svetovnih skupnosti, temveč tudi ena prvih in mogočnejših nosilk dogajanj v t. i. glasbah sveta, in sicer že vsaj tam nekje od 70. let: veliko je založb, festivalov in agencij, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi, klasičnimi in (recimo) urbanimi glasbami z vseh koncev sveta, zlasti iz Afrike in Azije.

Eden od mož, ki je ena od gonilnih sil tega dogajanja tudi že vsaj vse od 70. let, je Alain Weber – muzikolog, publicist, glasbeni poznavalec in strokovnjak za romske, arabske in severnoafriške godbe, sodelavec založbe Ocora in francoske javne radijske hiše, občasno tudi sam založnik in promotor ter za nameček polnopravni član rebabist odlične gornjeegipčanske zasedbe Les Musiciens du Nil, ki jo je že v 70. letih vozil po svetovnih odrih in studiih in je Ljubljano do zdaj obiskala dvakrat.

Muzike neke dežele ne moremo predstaviti v borih 30 radijskih minutah, sploh če je želimo tudi kaj zasukati, zato le nekaj zabeležk, namigov in splošnih misli ter bolj ali manj naključni izbor povečini še delujočih zasedb in avtorjev različnih žanrov, ki pa vsi delujejo že vsaj od 80. let, skratka današnje hite z morebitno in verjetno jutrišnjo pozabo, kakor tudi šanson, ki je po novem globalno gledano bojda world music iz Francije, bom povsem opustila, opustila bom pravzaprav še marsikaj ...

- znani nagrajenci festivala Kino Otok;

- v Kiberpipi nova instalacija "MicrocosmoZ";

- izšla prva številka časopisa za film in filmsko - KINO!;

- 50.obletnica Muce copatarice

Andrej Skubic je že s svojim prvim romanom Grenki med pustil pečat v sodobni slovenski literaturi, saj je prejel tako nagrado za najboljši prvenec kot tudi nagrado Kresnik. Dve leti kasneje je izdal roman Fužinski bluz, ki je doživel dramatizacijo na odru ljubljanske Drame in z zbirko zgodb Norišnica potrdil, da mu niti pisanje kratkih zgodb ni tuje. Njegov zadnji roman Popkorn je bil lansko leto na natečaju Cankarjeve založbe proglašen za najboljši roman iz sodobnega življenja.

Lara Lingua se izgublja po umetnosti Francije in Franciji umetnosti, zavzdihne, da lahko človek po francoskem ozemlju celo večnost teka od jamskih slikarij do grafitov, našteva ves dnevni program imena znamenitih osebnosti in jih ob tem več izpusti, kot pove ... Sklene zamolčati portret arhetipskega dekadentno hedonističnega francoskega umetnika z baretko ali brez nje ... Se vsakokrat ujame v glasbo ... In svet glasb ... Mimogrede ugotovi, da ni Francija brez Drugega absolutno nič (pa tudi vsi drugi). In na koncu s Prevertom in Sergeem Reggianiem zavzdihne: Ah ta ljubezen ...

Ko govorimo o hermenevtiki, ne moremo mimo vprašanja o jeziku. Brez jezika ne bi bila možna komunikacija in sporazumevanje, ne bi moglo priti do soglasja. Zato lahko rečemo, da jezik oplemeniti človeka in ga s tem ločuje od živali. Razum se je pri človeku pojavil skupaj z jezikom in zmožnostjo govora. Grški logos tako predstavlja v istem paketu govorjeno besedo in mišljeno stvar. Kaj bi nam koristil razum in z njim mišljenje, če tega ne bi mogli izpovedati? Tudi mišljenje je namreč notranji govor duše same s seboj, zato lahko upravičeno trdimo, da mišljenje brez jezika ne bi obstajalo oz. da je vsaka misel lahko misel le, če je hkrati ubesedljiva in zaznamovana z jezikom.

Suzana Tratnik se je v pisanju romana prvič preizkusila že z romanom Ime mi je Damijan, v katerem glavni lik preizprašuje svojo spolno identiteto. V romanu Tretji svet pa se skozi oči enaidvajsetletne junakinje Alenke spusti v raziskovanje lezbične identitete. Zgodba je postavljena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se Alenka udeleži lezbične konference v Ženevi, kjer spleta poznanstva z lezbijkami iz vsega sveta in med drugim tudi sama aktivno sodeluje na predavanjih in demonstracijah.