V minulem tednu se je na filmskem festivalu v simpatični istrski vasici Motovun, ki se je zaključil v petek s projekcijo celovečernega prvenca Štiri, ruskega režiserja Ilje Hržanovskega, odvrtelo okoli 80 filmov. V tekmovalnem programu je bil v četrtek predvajan tudi slovenski film Ruševine, Janeza Burgerja, ki sta ga na festivalu zastopala igralec Darko Rundek in producent Daniel Hočevar. Posebno neprijetna novica pa je isti dan doletela predstavnike slovenske ekipe dokumentarnega omnibusa Čez mejo: pet sosedskih pogledov, saj je menda zaradi spora med avstrijskim producentom in organizatorji festivala prišlo do nepopolne projekcije. Od petih delov omnibusa so se namreč odvrteli le štirje: poljski, češki, slovaški in madžarski. Umanjkal je slovenski prispevek Koreografija na morju v režiji Biljane Čakić Veselič.
>>Saška, komentarji
Arterija je upala, da bo oddajo posvetila Mednarodnemu grafičnemu bienalu, ko jo je doletela žalostna vest. V soboto, 23. 7. 2005 je umrl Igor Zabel. Na prvem mestu človek in takoj ob tem velik poznavalec sodobne umetnosti, kustos, pisec in teoretik. Njegovega mesta v prostoru slovenske umetnosti ni mogoče nadomestiti. 
Napovedujemo filmski festival v Motovunu, od 25. - 29. julija 2005, na katerem bosta prikazana tudi dva slov. filma. 
Film Vezilja francoske režiserke Eleonore Faucher, ki se trenutno vrti v kinu Dvor, zaznamuje čudovita režijska estetika, dobri igralci in izvirna glasba. Če si želite popestriti poletje v Ljubljani, je mirna in utečena zgodba kot nalašč za sprostitev živcev po napornem študijskem letu... 
László Darvasi je eden najizrazitejših avtorjev sodobne madžarske književnosti. Njegova dela so prevedena v več jezikov in zanje je prejel več uglednih nagrad doma ter v tujini. Nedavno je pri Beletrini izšel prevod enega njegovih najvidnejših del Dobiti žensko, v katerem pripoveduje zgodbe šestnajstih žensk znotraj širšega okvira vojne v Bosni. Oznaka, da gre za portrete žensk je morda malce zavajajoča. Zgodbe vedno pripoveduje moški prvoosebni pripovedovalec in prek njega ter tako tudi šele za njem spoznamo žensko iz naslova posamezne zgodbe. 
Po dolgem času je v ameriški literarni svet udaril beli anglosaksonski protestant. Leta dolgo, se je ameriška literarna smetana potila, ko so dobre knjige pisali Latinoameričani, Afroameričani, Kitajke, Indijanke in Indijke. Zdelo se je, da belci nimajo več kaj povedati, da se je po popisih vojn, v katere so bili vpleteni američani, izgubila vsaka pripovedna nit. A Jonathan Franzen je spisal Popravke in dokazal, da tudi v razviti, postkapitalistični družbi še lahko spišemo dobro družinsko zgodbo.. 
Oči, da ne vidijo so nam skušale približati osebo, ki je preminula. Med nami ni več Miklavža Ocepka, filozofa, etika. Z nami sta bila Iztok Osojnik in Primož Repar, njegova prijatelja in sodelavca pri reviji APOKALIPSA. 
Hollywood vsaj od Društva mrtvih pesnikov dalje prikazuje Shakespearove igre kot tista besedila, s preigravanjem katerih zbegani srednješolec naposled najde svojo identiteto. Vse peripetije ob postavljanju šolske predstave neizbežno vodijo k prepoznanju prave ljubezni, družbene vloge in življenjskega poslanstva. Ali pa, kot v omenjenem filmu, ki tudi marsikateremu poslušalcu teh valov nedvomno kaj hitro vzbudi nostalgične spomine, Shakespeare vodi vsaj v spoznanje o neizbežnosti samoizbrisa. Romeo in Julija, Sen kresne noči ali pa navsezadnje Ukročena trmoglavka ponujajo tudi še danes idealen vzorec za posameznikovo tragikomično prehajanje iz adolescence v navidezno zrelost. 
Odkar se veselo postavljamo z vstopom v veliko evropsko družino, se tu in tam tudi na kulturni mizi znajde kaka drobtinica evropske pogače. Večinoma večje institucije se vključujejo v različne projekte. Tam jih poleg možnosti sodelovanja z evropskimi partnerji in nadgradnje znanja, pričakuje tudi kakšen dodatni kulturni tolar. Moderna galerija se je tako leta 2003 vključila v projekt Gravity-Art, Religion, Science, ki ga je omogočil evropski program Kultura 2000. 
Roman Govorica okuževalca Gesualda Bufalina, ki je v preteklem letu izšel pri Študentski založbi, nam ponuja redko priložnost vpogleda v sicilijansko literarno tradicijo, ki je od nekdaj v precejšnji meri prispevala k italijanski književni produkciji. Roman, ki je bil zasnovan že leta 1951 in dokončan v začetku sedemdesetih let, je po desetletju revidiranj končno izšel leta 1981 in s svojo slogovno izbrušenostjo navdušil literarne kritike. 
Za prebivalce Grumove Goge je bilo značilno, da se venomer čakali na dogodek, ki bi za trenutek odpihnil nabrano soparo zatohlega niča, ki se je kot doma ustalila v njihovi kotlini. Nekaj podobnega čutijo danes tisti, ki jim je usoda namenila živeti na zapadni strani ali tam kjer jajce prileze iz kokoši. Postmodernistična urbana konstrukcija, ki danes tam leži, je bila odgovor na politiko zahodnih velesil in njihovega rezanja povojnega kolača. Regija je potrebovala nov center in takratna vzhičenost povojne oblasti in ponosnega ljudstva je lansirala parolo: »Zgradimo nekaj kar bo sijalo čez mejo!« 
4. julija smo si v Salzburgu ogledali cirkuško predstavo kolektiva AOC z naslovom Questions de directions, ki je nastala v sodelovanju z italijansko koreografinjo Rebecco Murgi. Rebecco Murgi slovensko občinstvo pozna iz predstav Mateje Bučar Room and Road pa tudi kot ustvarjalno sodelovko Emila Hrvatina iz predstave COLECT-IF. V preteklem času je veliko sodelovala tudi z Iztokom Kovačem in vsem poznano skupino ENKNAP. 
Od 28.6. v galeriji Equrna razstavljata Jelka Flis in Marjan Gumilar. Za oba velja, da sta se rodila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Hkrati je za oba značilno, da ju zanima abstraktno slikarstvo, raziskovanje določenih vzorcev in cikličen pogled na življenje in umetnost, kar je razvidno iz pričujoče razstave, v kateri Marjan Gumilar nadaljuje raziskovanje anatomije očesa oz. kroga, Flisarjeva pa raziskuje vpetost spirale v zamaknjeni kvadrat. 
Razstava dvoumnega naslova Čisto umazano, ki je do 22. julija na ogled v galeriji ŠKUC, vstopa v eno izmed pomembnih delov življenja posameznika in družbe – področje osebne higiene. Odločitev kustosov - tečajnikov Sveta umetnosti, da osnovno izhodišče pustijo odprto in vanj vključijo možnost apliciranja temeljnih kulturnih, družbenih in političnih vprašanj, je pogojevala strukturo razstave. Ta je konglomerat različnih tematizacij pojma higiena in binarnih relacij med pojmoma čistoča ter umazanija. 
Mircea Cărtărescu, pesnik, pisatelj, esejist in teoretik romunskega postmodernizma z romanom Nostalgija prvič vstopa v slovenski literarni prostor. Roman, ki je prvič izšel že leta 1989, vendar zaradi cenzure v skrajšani obliki, je svojo neokrnjeno izdajo z naslovom Nostalgija končno dočakal leta 1993 in požel takojšen mednarodni uspeh. Pred kratkim pa je Cărtărescujev roman, ki ga že uvrščajo med romunska klasična literarna dela izšel tudi v slovenskem prevodu. 
Pisatelj, pesnik in prevajalec Kajetan Kovič je nam, večnim otrokom, bolje poznan kot avtor Mačka Murija. V pisani besedi se je prvič predstavil bralcem v zbirki Pesmi štirih, leta 1953, s Cirilom Zlobcem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom. Pripadnik medvojne generacije, avtor obširnega opusa in dobitnik mnogih odlikovanj za literarne in kulturne dosežke je v svoji zadnji knjigi, v vlogi jutranjega sprehajalca, naredil sprehod po svoji dosedanji življenjski poti in si na njenih mejnikih skušal zapisati svojo malo avtobiografijo. 
Magdaléna Platzová, češka pisateljica mlajše generacije in hčerka znane pisateljice Ede Kriseove, si je na prelomu devetdesetih, takoj po maturi, začela krojiti zanimivo preteklost. Najprej je bolj študijsko obiskala nekaj delčkov sveta. Študirala je v Washingtonu in prepotovala ZDA, eno leto je preživela kot štipendistka v Angliji, v šoli, ki jo je ustanovil indijski filozof Krishnamurti. S skupino učiteljev in študentov je prečesala Indijo. 