Britanska režiserka Andrea Arnold je tokrat našla svoj izraz v redkobesednem Heathcliffu, liku iz slavnega romana Viharni vrh, pisateljice Emily Brontë. >>

Kako gledati film, ki se posreduje kot molitev? Film Archeo Jana Cvitkoviča se razglaša za imaginarni obrazec, za odvrnitev od racionalnega dojemanja filma. Kako pristopiti k njemu, ne da bi zanemarili te sfere imaginacije in z racionalnim orodjem nasilno izklesali primerne podobe? >>

Šesdesetletnik, ki išče ljubezensko avanturo na napačnih krajih. Vesela sta ga le še psa in njegova 'prastara' mati, ki ga zajeda s prijazno posesivnostjo. Lov za izgubljeno mladostjo nekega izmučenega starega, krhajočega motorja, je bil obsojen na pogubo še preden se je zares začel. >>

Razmislek ob dokumentarnem filmu Grebinj – po sledovih Petra Handkeja >>

>>

Polanskemu je v Carnage uspelo nekaj izjemnega; ekranizirati gledlaišče in ga pri tem v nobeni točki ne razvrednotiti. Pri tem pa še mimogrede okrcati človeka in njegov nadzorovani in ukročeni jaz, ki daje slutiti, da se je klanje začelo že dolgo pred tistim otroškim ravsom. Zelo za. >>

Zakaj bi si nekdo želel posneti črno-beli nemi film v času, ko se filmsko industrijsko kolesje vse bolj digitalizira, digitalne kamere pa prevzemajo vlogo nekdaj nezamenljive »35 – tke«, ki so jo veliki proizvajalci lansko jesen celo prenehali proizvajati? Mar ni glede na aktualne trende odločitev za tovrstno produkcijo v zmagovitem pohodu digitalnega dispozitiva popolna norost? >>

Tesnobni danski dokumentarni triler »Into Eternity« iz leta 2010 se sprašuje o prihodnosti 200.000 – 300.000 ton visoko-radioaktivnih jedrskih odpadkov, ki jih proizvajamo spričo vedno večjih energetskih potreb? Kakšna je naša odgovornost do prihajajočih generacij? Kako zaobjeti nerazumljive časovne okvirje razpolovnih dob radioaktivnih izotopov, ki posledice naših dejanj postavljajo deset tisoč let v prihodnost? >>

V tokratnem Kinobaru se bo kadilo, peklo, rezalo, sekljalo, filalo, cvrlo in nekajkrat tudi klalo. Dobrodošli na mesenem kulinaričnem popotovanju v zgodovino evropske vojaške kuhinje pod taktirko nevidnih akterjev preteklih vojn- ducat skrbno izbranih kuharjev in kuharic, ki so se sovražniku zoperstavili elegantno in z okusom, z začimbami, kuhalnicami in mesoreznicami. >>

Med najbolj enostavnimi filmskimi strategijami upora dominantnemu diskurzu o neki tematiki je seveda negativna preslikava. Finski mojster komičnega žanra Aki Kaurismäki ve, da so pogosto najbolj enostavne stvari tudi najbolj učinkovite... >>

Majhno mestece na francoskem podeželju, sedemdeseta, buržoazija, veliko pastelnih barv, retro dekorja, tapet, zaobljenega pohištva, trapezastih hlač, dežnikov in natopiranih pričesk. In ena sama brezčasna gospodnija. >>

Na smrtnem tripu je tisti, pravi von Trier, ki se ne boji umreti...

...a občinstvo ni prišlo na retro samurajski film, zato se dogajajo še zanimivejše stvari. >>

Mednarodni festival animiranega filma Animateka že 8. leto zapored oživlja Ljubljanske, letos pilotsko pa tudi Mariborske kinodvorane in klube. S skupinskimi močmi smo se podali na sled animiranim podobam, ki so se razvrščale v preštevilne sklope ... >>

Pozne jeseni so v prestolnici vselej filmsko obarvane. Postliffovsko festivalsko vzdušje se v ljubljanski Kinoteki tako nadaljuje z počasi že iztekajočim se Festivalom gejevskega in lezbičnega filma. Festival, ki velja za najstarejši tovrstni festival v Evropi, je v tokratni ediciji gledalcem namenil približno 30 kratkih, dokumentarnih in celovečernih filmov, ki si jih poleg Kinoteke, lahko ogledate še v celjskem Kinu Metropol, koprskem Mladinskem in kulturnem centru ter ptujskem Mestnem kinu. >>

V tokratni postfestivalski ozdaji Kinobar-a postavljamo v fokus četverec: špansko bizarno popotovanje Finisterrae, mehiško odisejado Naprej, Alicia, avstrijski družinski kaos Brez očeta in ameriško apokalipso Zaklonišče. >>

V obdobju, ko mediji besedno zvezo »grški scenarij« uporabljajo z izrazito negativno konotacijo, je sveža podoba Grčije in njenih mnogoterih scenarijev, ki jih prinaša Liffova sekcija »Mladega grškega filma«, več kot dobrodošla. Grčija namreč ni zgolj in samo prostor globoke finančne krize, temveč je trenutno tudi prostor najmočnejše filmske erupcije. >>

Vse filme, ki smo si jih uspeli ogledati, odlikuje obvladovanje filmske govorice. Ker pa je film še veliko več kot obrtništvo, se kopja videnega lomijo prav v tej točki. Kdaj, kje in zakaj se vzpostavijo minimalne razlike med filmi? Odgovore na dana vprašanja bomo iskali v jutrišnjem Kinobaru. Vljudno vabljeni k poslušanju. >>

Danes, štirinajstega novembra ob štirih popoldne si drznite odškrtniti celofan bonbonjere, ki se ji reče Ekstravaganca...vas notri čakajo slastne čokoladice ali gnilobni klopotci? Več ob štirih, samo na RŠ! >>

Jutri ob 21.30 se bo v Slovenski kinoteki s projekcijo filma »Srh« začela retrospektiva zgodnjih del kanadskega režiserja in scenarista Davida Cronenberga. Več v Kinobaru! >>

Danes zvečer se z lahkotno irsko komedijo »Policist« pričenja težko pričakovani 22. Liffe. Povabljeni izbranci si bodo film lahko ogledali v Linhartovi dvorani novo tlakovanega Cankarjevega doma. Namesto po šarmantni Ravnikarjevi dediščini se bodo obiskovalci tako sprehodili po modernem bambusovem parketu, ki spravlja v obup slovensko arhitekturno stroko. >>

Jessica Hausner se v svojem tretjem celovečercu z naslovom »Lurd« ukvarja z izmuzljivim fenomenom verskih čudežev. V njem na subverziven način pokaže, da je rimokatoliška obsedenost s čudeži dejansko masovna turistična industrija, ki v primeru Lurda konkretno generira do 5.000.000 romarjev letno. Gre torej za čisto pravo industrijo čudežev, kjer je zaželeno vse, razen čudežev samih ... >>

Nov izvozni artikel Québeca, ultimativni hipster in čudežni mladenič, ki pri svojih rosnih dvaindvajsetih zaključuje že svoj tretji celovečerec. Vse to je gospodič Xavier Dolan, ki se v oktobru na platna Kinodvora vrača s svojim drugim celovečercem »Namišljene ljubezni«. >>

Nihče drug kot Mathieu Amalric vas popelje na burleskno turnejo po francoskih pristaniščih v spremstvu skupine izkušenih ameriških umetnic striptiza. A kar sprva izgleda skoraj kot dokumentarec, se kmalu začne topiti v alegorično popotovanje prav posebne vrste... >>

Ruski cineast mlajše generacije Aleksej Popogrebski se je že kot otrok navduševal nad zapisi udeležencev arktičnih ekspedicij. Pred kratkim se je tudi sam podal na skrajni severovzhod Ruske federacije, na otok v avtonomni pokrajini Čukotka, kjer je posnel svoj tretji celovečerec “Kako sem preživel to poletje”, ki si ga te dni lahko ogledate v kinu. Več v tokratnem Kinobaru... >>

Drevo življenja, peti celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Terrenca Malicka, je v filmsko leto 2011 prinesel nemalo razburjenja. Mnogi ga imajo za mojstrovino, primerljivo zgolj s Kubrickovo Odisejo: 2001. S čim je ta velikopotezni projekt, ki si prizadeva odgovoriti na nekatera temeljna eksistencialna vprašanja, pravzaprav očaral festivalske žirije, kritiko in, če sodimo po obiskanosti Kinodvorovih projekcij, tudi splošno publiko? >>

Deviški ples smrti je film o tem, kako šovbizu niti ni treba pokvariti umetnika, saj je v svoji dionizični sli že od samega začetka skoz in skoz zloben. In to ni zloba, ki bi se po baudelairovsko naivno izražala prek izdelave nekakšnega satanskega javnega lika, ne, gre se za nekaj političnega, za smrtni gon navzven obvladanih ljudi, ki je sla po posedovanju, obvladovanju in uničenju svojih varovancev oziroma sodelavcev. >>

Gaspar Noé je režiser, ki ga malikuješ ali pa sovražiš, tako preprosto je. Z njim je enako, kakor z njegovimi filmi. Ni tiste srednje poti, nevtralnosti, ni kompromisa, ni uravnovešenosti, je samo skrajnost. Surova, gola in čista skrajnost, tako fizična in resnična kolikor je lahko. Gnusna, ekstatična skrajnost, ki prevzame in osupne. In nič drugače ni z Noéjevim zadnjim filmom, njegovo blazno alegorijo življenja in smrti, ki pooseblja vse človeško, božansko in demonsko hkrati. V imenu Gaspar Noéa, amen. >>

Res je, da velikomestni Američani ne znajo nehati opevati in karikirati osrednje Amerike, osrčja, kot mu pravijo sami, a to je le potvorba. Vsi ti meščani se križajo pred podobo urejenih malih mest in ustaljenih, skrčenih življenj, ker se s tem poklanjajo svoji puritanski dediščini. Ko gledamo, beremo ali poslušamo amerikano, smo priča ritualni pokori neke tuje kulture za civilizirano življenje, podobno, kot da bi gledali ritualno pitje čaja. >>

Štirje Levi angleškega režiserja Christopherja Morrisa, so posmehljiva, neustrašena in bizarna črna komedija o četverici mladih muslimanov, ki modernemu kapitalizmu in dominantni zahodnjaški kulturi napovejo sveto vojno in v predmestni garsonjeri angleškega Sheffielda ustanovijo neodvisno teroristično celico. Briljantna burleska o teroristih, ki so bolj kot komurkoli drugemu, nevarni sami sebi, je v tej poletni sopari, obvezna vsaj toliko kot steklenica dobro ohlajenega piva. >>

Tina Dolinšek in Bor Pleteršek sta poročala iz Izole. >>