...klik do posnetka... >>

V današnji, tretji praznični kolumni gostimo Stojana Pelka, bivšega sodelavca Radia Študent. Stojan Pelko je bil in je filozof, filmski teoretik, oglaševalec, podjetnik, politik in še bi lahko naštevali. Z nami je delil svoje razmišljanje o potencialih navidezno nepotencialne prihodnosti. >>

V današnji, drugi praznični RŠ kolumni gostimo filozofa in profesorja politične filozofije na filozofski fakulteti, Igorja Pribca. Njegovo današnje razmišljanje bo izhajalo iz začetnih zasnutkov računalištva in informatike v Sloveniji v osemdesetih letih, ko je na tem področju veliko vlogo odigral tudi Radio Študent in od tam vleklo vzporednice z današnjim časom in njegovimi glavnimi težavami. >>

Theodor W. Adorno je pred pol stoletja opazil pojav, ki ga je poimenoval polizobrazba. Adornov sodobnik, Konrad Liessmann je opazil, da v družbah bolonjske reforme tudi o polizobraženosti ne moremo več govoriti. V tokratnem britju dlak z jezika bomo slišali, kako je Liessmannov pojem ne-izobraženosti z ministrom Žigo Turkom doživel preobrazbo v e-izobraženost. Pred novimi varčevalnimi ukrepi očitno ni varna niti abeceda. >>

Zakaj so besede pomembne? Besede vedno nekaj pomenijo. Pripisuje se jim moč, da nekaj počnejo, čeprav na ontološki ravni nimajo nikakršne povezave s tistim, kar označujejo. Obravnava se jih kot žive organizme, ki so sumljivo podobni ljudem. >>

Teden slovenske drame je letos prvič poleg Grumove nagrade, ki jo podeljuje že od leta 1979, razpisal še posebno nagrado za mladega dramatika. Iniciativa naj bi spodbujala to nekoliko deficitarno umetniško dejavnost pisanja za oder tudi med mlajšimi dramatiki. Zaradi spolno ne-nevtralne oblike nas skrbi, ali to velja tudi za mlajše dramatičarke.
Neuradne informacije pa nas skrbijo. Bo nagrada sploh podeljena? >>

Bodico bomo zapičili v argumentacijsko jedrce iz katerega izhajajo skoraj vse debate povezane z novim družinskem zakonikom. V javnem pismu proti novemu zakoniku recimo, ki ga je medijem razposlala skupina akademikom s teologom Ivanom Štuhecem na čelu, vse temelji na veliki začetni delitvi na naravno in kulturno. Citiramo: »kar dejansko razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti, je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja.« >>

Kaj za vraga pomeni, da imamo nekaj takega kot voditelje svobodnega sveta ali demokratične voditelje, s čimer se denimo rad naziva sam Barack Obama. Kako je sploh možno voditi ljudi, če so le-ti svobodni? >>

Minister za kulturo, izobraževanje in šport Žiga Turk v nekem intervjuju: "Tudi tako bomo zmanjšali število šefov, tajnic in fikusov."
Nek pisun iz 19. stoletja, ki ga citira Kirkegaard: "Človeštvo se deli na "Oficirje, služkinje in dimnikarje"

Psihoanalitična primerjava obeh izjav in pregled ministrove PPT predstavitve! Kulturna bodica pred začetkom festivala Rdeče Zore in pred 8. marcem!

>>

Komentar na ambiciozne urbane politike in kreativne industrije. >>

Teden dni nazaj nas je novi premier carjevič Ivan nagovoril iz graščine Brdo. Po njegovi navadi je govoril umirjeno, trezno in preudarno. Časi so kajpada resni in treba ja dati vtis, da smo kos novim okoliščinam in da vemo kaj delamo. Razgrinjanje bodočih ukrepov je spremljala avra nujnosti, preprosto zato, ker drugače ne more biti. Horizont je postal ožji od deviške soteske. Naša skupna in posamična bodočnost, kot jo je naslikal carjevič, bo lahko samo ena in edina. Ali bo tako ali ne bomo preživeli... >>

Kdo je danes kdo? Kdo je hipster? Kdo je "alter", kdo avtentičen, kdo komercialen, kdo neizviren?...

...komentar ob izidu zbornika Subkulture - Mladi 2010 >>

Pavza. >>

Populili bomo tako rekoč poslednjo dlako z jezika, ki nas še draži v zvezi s krizo univerze in zasedbami fakultet, kjerkoli se le-te že dogajajo. Kaj je tisto tam "nazaj" (pri starih), kar bi lahko prihodnost Univerze spremenilo v možnost? >>

Metelkova je dobila novega soseda, ki je odločil da bo nosil isto ime. Gre za MSUM ali Muzej sodobne umetnosti Metelkova, ki bi po vsej logiki moral imeti naslov na Maistrovi. Ker je ime Metelkove veliko več od samega naslova, so tudi igre in interesi, ki se odvijajo za to nomenklaturo novega muzeja, več od birokratskih formalnosti.

Zgodba okrog imenovanja in propagande nove depandanse Moderne galerije je namreč šolski primer sodobne mitologije. >>

Včeraj je bil dan, ko je bil domala ves svet na koncu svojih svetov zaznamovan z eno vsebino, smrtjo Steva Jobsa. Kljub temu, da je bilo že slabo leto znano, da ga bo rak, ki se je razbohotil v njegovi trebušni slinavki, precej hitro pobral, so se kolaži medijskih spletnih strani zapolnili z njegovo podobo. Pojasnilo se je; Jobsu je uspelo še v nečem, Jobs si je ob imperiju zgradil še tempelj, obredje kulta njegovega lika živi, v njegove trgovine, k svetu velike skrivnosti, ljudje enostavno derejo. >>

Na dan jesenskega ekvinokcija smo se morali Slovenci soočiti z izgubo Kalinovega bronastega kipa talca iz Gramozne jame. Ob tem se zastavlja vprašanje, čemu danes služijo zgodovinski spomeniki, katerih gonilo je predvsem politična volja. Koliko je ohranjanje zgodovinskega spomina in nacionalnega ponosa sploh še pomembno za posvetno oblast? >>

Konec sage o Harryju Potterju je konec ene redkih velikih zgodb tega tisočletja. Kaj še ostane po zadnjem filmu, Harry Potter in Svetinje smrti, 2. del, v katerem Harry in prijatelji odrasejo in na Bradavičarko pošljejo svoje otroke? Brez skrbi, promocijski stroj franšize bo legendo še dolgo ohranjal pri umetnem življenju, da bo pobiral vrtoglave dobičke. Pottermanija pa prinaša tudi politične učinke. >>

Spoštovane, spoštovani. Kakorkoli obračamo četrtkovo tragedijo v ljubljanskem Kinodvoru s katarzično končno izjavo o novem začetku se zdi, da je dogodek zarezal v polje odnosov med političnim in javnim s skorajda nespodobno potezo. >>

Tokratno dlako z jezika posvečamo aktualnemu youtube hitu Rebecce Black z naslovom »Friday«. Verjetno ste že slišali za tako imenovano »najslabšo pesem vseh časov«, ki je že presegla mejo dvestotih milijonov ogledov. Ne moremo, da ne bi izustili nekaj samoumevnih vprašanj: Zakaj hočejo oziroma hočemo vsi gledati slabe stvari? Ali ni bolj logično želeti si gledati nekaj dobrega? Ali je nemara slabo postalo boljše od dobrega? Ali je nemara, vsaj če upoštevamo število ogledov, najslabše postalo najboljše? >>

Beseda ''proslava'' smrdi po starem in mi progresivci je ne prenesemo. Zakaj proslave nimajo veze s preteklim in zakaj je bila Bergerjeva vredna pozornosti. >>

20 let nečesa. Priznati, da nismo ravno gotovi, kaj je bilo na delu v zadnjih 20 letih ni znamenje šibkosti ali ignorance. Kvečjemu bi pomenilo, da smo hote ali nehote zapostavili svoje možnosti pomnjenja in spomina. Bolj kot slavje ali radost lahko v teh dneh pričakujemo podvojen občutek, da se je nekaj izjalovilo, da nam je bilo nekaj ukradeno. >>

Ustvariti si utemeljeno mnenje o podnebnih spremembah zagotovo ni lahko početje, saj smo soočeni z dvema nasprotnima si teorijama. Za upravičeno prepričanje bi morali sami preverjati podatke, a bi kaj kmalu ugotovili, da znanstveno adekvatno upravičenih podatkov praktično ni, kar nas naposled nujno pripelje do antinomije, ali drugače - sedanje stanje številnih teorij globalnega segrevanja je zgolj logična posledica, ki jo bomo v prispevku poizkušali razložiti z delčkom Kantove Kritike čistega uma. >>

Vsako nagrado je treba misliti kot subjekt. Sleherna nagrada je namreč prisiljena delovati tako kot umetnik, odločati o strategijah, logistiki, rizikih. Namesto da bi o nagradah razmišljali kot o nekih mrtvih institucijah ali imobilnih kategorijah, ki naj bi jih nalepili umetnikom, je mogoče bolje izbrati nasprotno smer in pogledati, kako nagrada v nekem slehernem polju celo konkurira umetniku, se nanj referira ali ga izključuje, z edinim ciljem napredovanja na lestvici vrednosti. >>

Na podlagi Knjige vprašanj Blanche Wittman, kraljice histerije par excellence, je Per Olov Enquist, švedski literarni ponos, spisal Knjigo o Blanche in Marie, ki je v okviru projekta Knjige za vsakogar v prevodu izšla nedavno tegá pri Študentski založbi v času pred obiskom avtorja na letošnjem Festivalu Fabula. >>

Te dni se odvija 14. pripovedovalski festival »Pravljice danes«, zato je naslednjih pet minut posvečenih vsem tistim, ki si prizadevajo, da bi ohranili govorjenje, spomin, domišljijo, pripoved, pravljice. Obenem pa je naslednjih pet minut precej manj slovesno namenjenih še eni vrsti mnogo bolj usodnih pravljic in njihovim razpečevalcem, ki se gredo slabega pravljičarstva v obliki lucidno treznih vizij razvoja in napredka. >>

V vsem skupaj ne gre za razkrinkovanje kapitala, temveč za njegovo potuhnjenost in zamolčevanje. Konkretneje, v tokratnem primeru gre za skrivanje za pojmom umetnosti kot gonilom marketinga za prihajajoči spektakel. V povezavi in pall mallu interesov Jankovićeve Mestne občine Ljubljana s Športnim centrom Stóžice in Lipice kot širšega kompleksa različnih hotenj je iz ničesar vzniknilo navdušenje taistega MOL-a za umetnost in umetnine Avgusta Černigoja. In nenazadnje tudi za slovenske lipicance. >>

Tokratnje razmišljanje je spodbudila knjiga Meje uma Rolfa-Petra Horstmanna, specialista za nemško klasično filozofijo. Posebej se bomo posvetili avtorjevi uvodni nepretenciozni samokastraciji in utemeljitvi pomebnosti zgodovine filozofije, iz katere lahko izpeljemo širše značilnosti današnjega teoretskega diskurza, ki ga zaznamujeta previdnost in defenzivnost, ki prehajata v očitno strahopetnost. Zakaj filozof ne sme več bemtiti, zabijati in pribijati? Zakaj lahko to počno samo še raperji? >>

Ponujajo nam nove rešitve, nove horizonte, o strategijah in konceptih se obremenjujejo več od samih filozofov. Če bi verjeli njihovim obljubam, bi prisilili celo lastno babico, da iz svojega kvačkanja naredi tekstilno multinacionalko. Monopolisti v polju komunikacije in estetike ustvarjajo videz nedotakljivih krotilcev vidnega; poskušajo nas prepričati, da so edini, ki nas lahko izvlečejo iz globalne krize. Takšen je manifestativen diskurz sodobnih podjetij za odnose z javnostmi ali na kratko PR-ja.

>>

V založbi Sanje je izpod peresa Esada Babačića izšla avtorizirana biografija slovenskega boksarja in trenutnega svetovnega prvaka po verziji IBF v welterweight kategoriji Dejana Zavca z naslovom Trdobojec. Ker naj bi ta sestavek bil recenzija, najprej opravimo s tem delom. Knjiga je napisana tako, da tistim, ki sicer radi berejo, niti približno ne bo zadovoljila literarnih potreb, tisti, ki berejo bolj poredko ali sploh ne, pa bodo v njej mogoče videli nekakšno simpatičnost. >>