Ko govorimo o tako kompleksni in nekonvencionalni zasedbi, kot so Virgin Prunes, ne moremo mimo obstranskih dogodkov, ki so v veliki meri povzročili nastanek tega fenomena. Virgin Prunes je bila predvsem združba posameznikov, ki so se udejstvovali na najrazličnejših področjih recimo temu kulture. Kasnejši člani zasedbe so pripadali tedaj plodni avantgardni dublinski sceni, ki se je razvijala pod vplivom specifičnih okoliščin prostora in časa v tedaj napetem ozračju Irske republike. Pribežališče drugače mislečih na različnih področjih kreativnih posameznikov je postalo mesto v mestu, pravzaprav vas v mestu pod imenom Lypton Vilage, nekakšen skvot za outsajderje, ki so častili svojevrstno estetiko ter posledično umetnost, glasbo, literaturo. In prav takšni so bili tudi pripadniki te skorajda romantične združbe. Glasbeniki, vizualni umetniki, literati in performerji. Med ustanovitelji in začetnimi ključnimi člani sta bila tedaj zelo mlada Derek Rowen, kasneje samoiniciativno preimenovan v Gavina Fridaya, ter frontman še vedno ene največjih globalnih glasbenih skupin U2, Bono Vox. >>

Soulwax je projekt, katerega temelj sta brata Stephen in David Dewaele, doma iz Ghenta v Belgiji. Četudi so Soulwax prisotni na glasbeni sceni že dobro desetletje in imajo za sabo tri albume – če odštejemo »Nite Versions« – se je didžejevska inkarnacija bratov Dewaele, 2manyDJs, dosti uspešnejše zasidrala med poslušalstvom popularnoglasbenih žanrov. Znotraj glasbene scene so Soulwax namreč pozicionirani na način, ki se meni zdi dokaj nenavaden. Zna biti, da izpričana ambivalentnost korenini že v sami glasbi ansambla. Na eni strani gre pri njih za očitne vplive kitarskega rocka, ki bi mu sedla celo oznaka »hard«, na drugi pa so Soulwax nedvoumno tudi del plesne klubske scene in seveda se tudi ta inkarnacija več kot spodobno reflektira v glasbi matičnega benda (v celoti!) ... >>

V današnji oddaji vam bomo obzorja razširjali z godbo zasedbe SambaSunda, ki bo z Jave prispela v Ljubljano, kjer bo nastopila na otvoritvenem koncertu letošnje Druge godbe, v torek, 30. maja, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Vrteli vam bomo skladbe z njihovega prvenca, ki pa je šele pred kratkim doživel mednarodno objavo. Slog džaipongan se je razvil v sedemdesetih letih kot eden odgovorov na prepoved zahodne popularne glasbe, ki jo je predsednik Sukarno razglasil v šestdesetih letih. Začuda je bil džaipongan, čeprav je črpal iz tradicije, obtožen posnemanja oziroma prevzemanja zahodnih elementov. Prav v tej zvrsti se je sprva uril ustanovitelj SambaSunde Ismet Ruchimat, multiinštrumentalist, ki se je leta 1989 pridružil najbolj znani džaipongan zasedbi, Jugala Orchestra (več) ... >>

Predstavljamo vam še eno izmed kompilacij, ki povzema eno najpomembnejših doajanj v brazilski kulturi, ki ni odmevala le v godbi, temveč tudi širše v brazilskem vsakdanu. Spoznavamo ključne ustvarjalce poznih šestdesetih, ki so zanznamovali gibanje tropicalije: Gilberto Gil. Os Mutantes, Caetano Veloso, Tom Ze, Gal Costa, Jorge Ben, ... >>

Najbolj priznani baskovski tradicionalni pevec s svojimi sodelovanji in raziskovanji daleč prekaša tipično vlogo tradicionalnega interpreta, saj izročilo baskovske ljudske godbe oplaja s svobodno improvizacijo ter vnašanjem prvin drugih kultur, denimo severnoameriških staroselcev (»Indijancev«). Med njegovimi sodelavci najdemo znana imena, kot sta denimo Michel Doneda ali Kent Carter, pred njegovim vnovičnim obiskom Ljubljane (zaključni koncert Druge godbe, sobota, 2. junija) pa v Razširjamo obzorja z njegovim izvrstnim izdelkom iz leta 2000, albumom Leitza larrea.
Na njem igrata še Joel Merah in Benat Amorena, v ospredju pa je kajpak Achiaryjeva osupljiva vokalna tehnika, s katero dosega neverjetne učinke; njegov glas je enkrat tih in šepetajoč, drugič spet pretresljivo gromko doni, tretjič pa oponaša zvoke narave, šume, ptiče. Poseben pečat tej sugestivno magični godbi, ki deluje hkrati starodavno in moderno, pa Achiary daje s svojim neujemljivim ritmiziranjem, ki jih ustvarja z »naravnimi« inštrumenti - s kamni in palicami.
>>

Tartit so mešana, moško-ženska tradicionalna tuareška zasedba, ki uporablja v svojem reperoarju tradicionalna glasbila in pesmi. Že s skupinskim igranjem in petjem v taborišču so se verjetno začele mešati in prilagajati različne lokalne ali plemenske glasbene tradicije, s prihodom na odre pa so se Tartit morali malce prilagoditi tudi drugačnim pogojem in kontekstu izvajanja glasbe. Tartit tako poleg tradicionalnih pesmi izvajajo tudi svoje avtorske, med obema vrstama pa najdemo tako pesmi o miru in ljubezni kot tudi pesmi o izgnanstvu, družbeno angažirane in politične pesmi. Na prvem albumu so Tartit uporabljali zgolj tradicionalna glasbila, postopoma pa so posvojili še zvok kitare (mogoče celo po vzoru starejših Tinariwen), ki je tako prisotna pri nekaterih pesmih na njihovem drugem albumu Ichichila. >>

V oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent bomo v urici pred nami prisluhnili izbranim točkam z lanskoletne retrospektivne izdaje skupine Melvins, ki nam prinaša njihove razrezane demo posnetke iz najzgodnejše faze delovanja. Morda bo vse skupaj slišati kot antireklama pred sredinim koncertom FantomasMelvins Big Banda v Cvetličarni Mediaparku, kar pa vsekakor ni naš cilj. Naš namen je prikazati začetniško sliko te danes že prav velike, pomembne skupine, ki sodi med ključna imena rockovske glasbe zadnjih dvajsetih let. Še enkrat izpljunimo stare skovanke, da so Melvins botri grunga, da se je v njihovi družbi kalil Kurt Cobain in bil kratek čas tudi njihov roadie, da gre za skupino, ki je presegla okvirje in šablone rockovskih žanrov in podžanrov ter z lucidnim humorjem in pretresljivo nekonvencionalnostjo izoblikovala neverjetno bogat glasbeni opus, ki mu stežka najdemo konkurenta.
>>

»Poslušali boste dolgo pričakovano nadaljevanje albuma »Congotronics« skupine Konono No.1, zbirko devetih skladb šestih sorodnih skupin iz predmestij Kinshase, ki je z naslovom »Congotronics 2: Buzz'n'rumble from the Urb'n'jungle« izšla letos pri belgijski založbi Crammed Discs. Tako, kot so bili že Konono No.1 s svojim prvencem pravi šok za prizorišče »svetovnih godba«, pa tudi širše, je šokantna tudi zbirka »Buzz'n'rumble from the Urb'n'jungle«. Ta pravzaprav vzpostavlja pravi kontekst tisti izkušnji, ki smo je bili deležni s prvoomenjenim albumom in jo seveda pomembno nadgrajuje. V izhodišču že preprosto s tem, da dokumentira dejansko stanje na aktualnem glasbenem prizorišču Kinshase, predvsem v njegovem »off predelu«, v njenih predmestjih in na njenih ulicah (več) ... >>

Če bi se moral odločiti za najboljši uvodni kader vseh videnih filmov, potem bi brez relativiziranja in pomislekov izstrelil: Aguirre, der Zorn Gottes. To je film Wernerja Herzoga iz leta 1972, na katerem je ta režiser prvič sodeloval s krautrockerji Popol Vuh, uvodna sekvenca pa je poroka med naslovnim komadom Aguirre in dih jemajočimi posnetki Amazonskega gozda. Pravzaprav gre za uprizoritev različnih antipolov, kateri se v vsej svoji številčnosti zlivajo v eno uravnovešeno in uglašeno celoto. Na eni strani imamo jutro v goratem pragozdu, bujno zeleno rastje, v katero se zajedajo tropske meglice, deželo indijanskih bogov in skratka realnost rdečekožcev, katera bo zahodnjaškemu spoznanju vedno nedostopna. Na drugi strani pa imamo horde konkvistadorjev, ki s svojo pojavnostjo, torej težkimi in okornimi oklepi in vso ostalo šaro predstavljajo vdor zahodnjaške zavesti kot tujka v ta harmonični svet, hkrati pa pravo posilstvo vseh vrednot takratne Južne Amerike. To neopisljivo stanje mojstrsko uglasbijo omenjeni Popol Vuh. Pravzaprav je glasba tako močna, da človeku sploh ni jasno, kaj je nastalo prej - film ali glasba? >>

V Ljubljani že slab mesec vrti film Capote, ki pripoveduje zgodbo o pisanju romana Hladnokrvno ameriškega pisatelja Truman Capotea. Pred desetletjem je isti roman že zaživel v operi Failing Kansas Mikela Rousea, ki je glasbenim kritikom ostala v spominu predvsem po uporabi t.i. couterpoetry - ritmičnem kontrapunktu, ki ga skladatelj spleta iz govorjenega ("rapanega") besedila. >>

Otomo Yoshihide je s svojo razširjeno jazzovsko bando zagrizel v žlahtno dediščino jazzovske godbe in se pogumno lotil ene izmed prelomnih plošč v zgodovini jazza, plošče Out To Lunch pokojnega velikana Erica Dolphyja, ki je s to stvaritvijo ustvaril svojo največjo mojstrovino, v kateri vre od kreativnosti, drznosti in misterioznosti. Ves ta naboj pa japonska banda z mednarodnimi gosti vešče ohranja ... >>

Sun Ra je trdil, da je bil poslan na Zemljo iz daljnega Vesolja kot pripadnik »rase angelov«, da bi tu rešil človečnost in vzpostavil harmonijo na tem svetu. Če ste imeli srečo, da ste bili udeleženci kakšnega izmed njegovih koncertov, mu verjetno verjamete. Tokrat vam lahko ponudimo samo posnetek enega izmed mnogih.
Pri znani londonski založbi Leo Records, v njeni zbirki »Golden Years of New Jazz«, je pravkar izšel dvojni album z naslovom »What Planet is This?«. Nastal je s pomočjo »Waitawhile Sun Ra Arhiva«, ki med vsem drugim hrani tudi posnetek kompletnega koncerta Sun Raja in njegovega Space Arkestra, ki je bil v New Yorku 6. julija 1973. Koncert je izvedla ena najmočnejših zasedb Arkestra, kar jih je kdaj koli bilo, saj je štela 25 članov (več) ...
>>

Tokratni termin oddaje Razširjamo obzorja bo posvečen ameriški zasedbi Cynic, ki je leta 1993 za založbo Roadrunner Records posnela prvi in edini album z naslovom »Focus«. Ta bo večno zapisan kot eden najkultnejših izdelkov floridske death metal scene, studia Morrisound ter producenta Scotta Burnsa. Cynic so se kot band formirali v letu 1987 ter začeli preigravati zelo bazičen death metal, vendar je zasedba ob mnogih menjavah članov v nadaljevanju prerasla v mnogo širše zastavljen projekt. Prav to, da so ves čas delovali bolj kot nekakšen projekt kot prava glasbena skupina, je razlog, da je bilo njihovo funkcioniranje omejeno le na kratek izsek časa šestih let s premnogimi prekinitvami. >>

Začetki delovanja bratske 3 Hürel segajo v sredino 1960. let, ko je v poplavi turških, z rockom zastrupljenih skupin nastala tudi zasedba Istanbul 4. Na eni strani navdušenje nad zahodno glasbo, rock and rollom, in hkrati zavedanje lastnih korenin je oblikovalo zelo močno in heterogeno turško rockovsko sceno, ki je na začetku temeljila predvsem na posnemanju in preigravanju zahodnih hitov. Kmalu so se na sceni začeli pojavljati posamezniki in skupine, ki so izstopale z močnim avtorskim pečatom. Med njimi je bila v ospredju skupina ÜÇ HÜREL, ki je za razliko od prevladujoče večine nastopala in snemala zgolj lasten avtorski material. >>

V tokratnji oddaji imamo opraviti po sami pojavnosti in po vsebini izjemno predelavo legendarne klasike »free jazza« iz leta 1965, katere avtor je seveda John Coltrane. To je namreč šele druga javno poznana in tudi posneta predelava te skladbe, kar jih je bilo do sedaj sploh zagrešenih; obe so povzročili isti akterji, poznani kot Rova Saxophone Quartet. Če je prvo Rovino soočenje s tem segmentom Coltranove zapuščine, opravljeno leta 1995, sledilo izvorni avtorjevi instrumentalizaciji, je bil tokrat storjen še korak naprej; opraviti imamo z njeno električno in elektronsko nadgradnjo v razširjeni zasedbi. Štirideset let po nastanku originala zveni ta njegova reinterpretacija ne le skladno z duhom časa, ampak predvsem tudi z v tem obdobju razvitimi izraznimi možnostmi, ki so tokrat izkoriščene zares optimalno. Zato gre kar pritrditi prepričanju Larryja Ochsa, da bi danes tudi sam Coltrane novo izvedbo svoje »Ascension« zastavil na podoben način ...
>>

Plošča ''The Brave & The Bold'' tke vezivo med vse bolj prodornim ameriškim piscem pesmi Willom Oldhamom in ''botri post rocka'', zasedbo Tortoise. Vezivo tke niti med različnimi zvočnimi estetikami in žanri, ki predstavljajo ustvarjalne semenke v ustvarjanju obeh vpletenih ustvarjalnih strani, kot poligon pa služijo priredbe skladb iz različnih sfer popularne godbe, od pop glasbe, tropicalije, hardcore dediščine, punk rocka, countryja in folk godbe. S tem se zastre historični spomin in meša izvorno s sodobnim. Mi bomo to vezivo rahljali z vrtenjem izvornih izvedb in njihovimi priredbami ... >>

V tokratnem razširjanju glasbenih, hkrati pa še kakšnih obzorij vas vabimo na zvočno popotovanje na jug Sudana. Tja se do zdaj nismo podajali prav pogosto; pravzaprav smo se ga glasbeno do sedaj le dotaknili. Tokrat pa nam to mogoča izid albuma »Wunda! Wunda!« - »Prisluhni!«, tako naslovljen po uvodni pesmi vanj. Album vsebuje posnetke, ki so nastali - lahko bi rekli – ob »letnem nastopu kulturno umetniškega društva« skupnosti pripadnikov ljudstva Dinka Malual, ki živijo na severozahodu Združenih držav Amerike. Nastali so v letu 2004 v Seattlu in so istega leta izšli pri nam nepoznani ameriški založbi Rakumi z zgovornim podnaslovom »Sudan's Lost Youth in Seattle« ... >>

Tokrat razširjamo obzorja z detroitskim “bubblegum”, “punk’n’roll” bendom Nikki & The Corvettes, ki je deloval med leti 1976 in 1981. Predstavljamo torej zbirko vseh posnetkov, ki so jih Nikki & The Corvettes objavili pri najstarejši neodvisni ameriški založbi Bomp! Records, ki jo je že leta ‘74 ustanovil legendarni Greg Shaw. Izhodišče njihovega glasbenega izražanja je značilna preprostost “powerpopa”, hkrati pa način vokalizacij spominja na “doo-wop” ženske zasedbe petdesetih in šestdesetih... (v celoti...) >>

Zasedba After Dinner je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v svojem igrivem odnosu do uporabe elektronskih pripomočkov in njih uporabo skozi formo čudnih pop pesmic japonsko glasbeno dogajanje približalo sorodnemu početju na evropskih in še raje ameriških tleh. O tem vsaj priča podatek, da je prvi izdani singel te leta 1981 ustanovljene zasedbe, Cymbals at Dawn, romal v playliste nekaterih evropskih radijskih postaj. Sledili so mu še štirje albumi in kasnejše ponovne izdaje z remiksi, preko teh radijskih frekvenc pa smo After Dinner lahko slišali v družbi z njujorškimi glasbeniki, na primer v soundtracku za dokumentarec s Fredom Frithom, Step Across the Border... (v celoti...) >>

»Zbirka, s pomo?jo katere na zvokih rumbe nezgre?ljivo zapluje? po vodah reke Kongo v zgodovino glasbene Afrike razpet med in hkrati povezan z njenima dvoj?icama – prestolnicama: Brazzavillom in Kinshaso. In pristane? v sedanjosti!«.

Pod prej navedenim opisom, pobranim iz ene izmed ocen te atraktivne zbirke in pod njenim zgovornim naslovom »El Congo: Rumba congolaise«, se skriva odli?na zbirka kongole?kih rumb. Pravzaprav niti ne gre za tipi?no kompilacijo, temve? za zbirko posnetkov, ki so nastali posebej, t.j. projektno, za ta album... (v celoti...) >>

Obujanje glasbenih vzorcev iz polpretekle zgodovine je v zadnjem času precej pogost pojav in tudi elektronska glasba tukaj ne izostaja. Govorimo o trendu ponovnega analognega kreiranja glasbe, torej uporabe sintetizatorjev, sekvencerjev in ritem mašin, ki vse bolj izpodrivajo računalnike. To velja tudi za pod-žanr elektronske glasbe, imenovan acid, katerega v zadnjih letih obujata predvsem Luke Vibert in Andy Jenkinson alias Ceephax Acid Crew, v minulem letu pa se jima je pridružil tudi Richard D. James aka Aphex Twin s serijo Analord, s katero se vrača k svojim koreninam, torej analogno ustvarjeni elektronski glasbi, v kateri združuje prvine več glasbenih izrazov... (v celoti...) >>

Newyorški glasbeni velikani Sonic Youth so nastali leta 1981. Prvi koncert, ki so ga odigrali pod tem imenon je bil performans na 10-dnevnem nojz festivalu v galeriji White Columns v Sohu, ki ga je organiziral Thurston Moore. Ime je skoval Thurston neposredno pred koncertom tako, da je kombiniral imeni Freda "Sonica" Smitha, kitarista MC5 in Sonićs Randevouz Band, ter reggae avtorja in pevca Big Youth-a. Takratna postava Sonic Youth je bila Thurston na kitari, Kim Gordon na basu ... (v celoti...) >>

V srcu Skalnih gora je leta 1988 skrivnostni umetnik Jeffrey-Paul Norlander postavil temelje ansamblu, ki je ustvaril prepoznaven american gothic-folk zvok in odprl vrata skupinam, ki so pozneje dodobra zaznamovale denversko glasbeno sceno. Govorimo o bendih kot so Slim Cessna’s Autoclub,16 Horsepower, kasneje pa tudi Lilium in Wovenhand, čigar člani so nekoč igrali v tem čudaškem kolektivu, poimenovanem The Denver Gentlemen... (v celoti...) >>

Tole bo posthumna predstavitev enega ključnih snovalcev modernizacije klasičnega ganskega high-lifa, ki pa je zaradi prezgodnje smrti imel zelo kratko glasbeno kariero. Gre za odličen arhivski primerek zrelega zahodnoafriškega etnopopa, za katerega je poskrbela za takšne projekte specializirana angleška založba zgovornega imena RetroAfrica. Azongo Nyaaba, pozneje, na poti k uspehu, poznan kot Captain Yaba, se je na glasbenem prizorišču v Accri, glavnem mestu Gane, pojavil v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja, z njega pa dokončno odšel leta 2001 po daljši bolezni. V tem času je postal lokalni glasbeni heroj, zapustil pa je samo dve diskografski deli: danes nedostopno kaseto iz leta 1989 in album iz leta 1996, ki je z dodanim, do zdaj neobjavljenim gradivom predstavljen na tem dokumentu. Rezultat je glasbeno izjemen album, ki dokumentira manj znan izseček iz zgodovine zahodnoafriške in še posebej ganske popularno glasbene produkcije. >>

Danes predstavljamo detroitsko superskupino Sonic’s Rendezvous Band, bend, ki je v svoji karieri med leti 1973 in 1981 izdal le en singel, pa vendar je s kompleksno združitvijo rhythm’n’bluesa, soul gorečnosti in nabritih “detroitskih” kitar, začrtal smernice nadaljnega razvoja rocka in to predvsem zaradi svojih energičnih koncertih nastopov, ki so bistvo vsakega prepričljivega rock’n’roll benda. Že v začetku sedemdesetih let so se pričeli zbirati bivši člani bendov MC5, The Stooges, The Rationals in The Up. Baza benda se je formirala v Detroitu leta 1973, ko sta se pričela družiti velika “bikerska” navdušenca: bivši MC5 kitarist, Fred Sonic Smith in preizkušeni detroitski basist, ki je igral v številnih zasedbah v šestdesetih, Ron Cooke... (v celoti...) >>

Vzporedno s pojavom britanskega mainstreamovskega acid housa v poznih osemdesetih, so se pojavile tudi prve oblike elektronske glasbe katere značilnost je bila, da je primerna tako za klubski prostor, kot za poslušanje v domačem naslanjaču. Lahko bi rekli da je šlo za združevanje trdih plesnih ritmov ter umirjene, ambientalne glasbe. Kultna neodvisna založba Warp je novonastali glasbeni izraz definirala z imeni kot so Nightmares on Wax, LFO in Sweet Exorcist, njihova alternativa pa sta bili dve založbi - Aphex Twinov nekoliko bolj plesno usmerjeni Rephlex records, ter nekoliko manjši a nič manj pomembnejši SKAM records. Vse tri založbe so zaslužne za kanonizacijo izraza znanega kot IDM, sinonima za elektronsko glasbo, ki je bazirala na nekonvencionalnem sekvenciranju in procesiranju... (v celoti...) >>

Eden izmed razlogov za povzdvigovanje pristnega, grobemu kitarskemu zvoku zapriseženega punkovskega revolta iz 70-ih na eni strani in omalovaževanje 80-ih na drugi je morda predvsem pohod sintetičnega zvoka in vse pogostejše in drznejše uporabe elektronskih inštrumentov. Ker za to v 80-ih pravzaprav gre, ko se kitaram v srditem boju za vodilni inštrument v orkestru zvokov običajnega ali avantgardnega benda nasproti postavi »plastični sintič«, ki kasneje razširi področje bojevanja in si celo upa pomesti še z ostalimi akustičnimi instrumenti, v zameno pa ponudi en kup neprebavljive zvočne mase, ki hrope iz množice elektronskih napravic, ki preplavljajo trg v neomejenih količinah, zmeraj bolj. Treba je priznati, zalogaj ni majhen... (v celoti...) >>

Salif Keita je danes seveda planetarno poznana ikona sodobne malijske glasbene ponudbe. A širše občinstvo v svetu ga je začelo spoznavati in priznavati njegovo glasbeno veličino šele po letu 1987, po izidu njegovega odličnega, tedaj še vinilnega albuma »Soro«, ki je bil njegov prvi mednarodno dostopen diskografski izdelek. Potem so se njegovi bolj ali manj uspešni, praviloma pa vsi zelo odmevni albumi za poznane evroameriške založbe vrstili vse do konca prejšnjega tisočletja. Slabše je poznano njegovo obdobje pred omenjenim albumom, še manj pa se je dalo slišati zvočnih zapisov njegovega skupnega dela s kitaristom in skladateljem Kantejem Manfilo. »The Lost Album« nam omogoča vsaj površen in naključen vpogled v to zadnje ... (v celoti...) >>

Letošnjo pomlad sta na dveh različnih koncih sveta skoraj hkrati na plano prišli dve kompilaciji, ki v osemdeseta leta zasledujeta zgodbo o brazilskih bendih, ki so v Sao Paulu počeli nekaj podobnega kot Arto Lindsay in DNA, James White & The Contortions, Liquid Liquid in ostali v New Yorku, ter njihovi angleški sodobniki Pop Group, A Certain Ratio, Joy Division, Gang Of Four in podobni na otoku. Post-punk, new wave in no wave na brazilski način torej!

>>