Bolečine ni moč napisati. Ona se zaradi čebeljega vboda razvejuje v tolikih odtenkih, katerih prelivi so za nas književnike neulovljivi. Bolečine od čebele se odlikujejo iz čustveno noto histerične nesprejemljivosti. To ne velja samo za razvajene osebe, temveč tudi za največjega srba. Ker to ni kot običajna bolečina, kadar vas čebela vbode v resničnost. Hipoteza predpostavlja, da je ta bolečina zamišljena kot večkratno hujša. Vi, upam, ne veste kakšna je bolečina od zoba, uha ali pankreasa. Ta je sto krat večja od pankreasa, tisoč krat od uha in million od zoba. Boli topo, a prodorno. Ostrejših bolečin si do sedaj niste predstavljali.

Tokratna teorema bo razkrivala vprašanja spolnih identitet. Sliki Jenny Saville in Gustava Courbeta bosta služili, da se bomo spustili po toboganu zamolčanih seksualnih resnic od 19. stoletja pa do danes.

V minulem tednu se je na filmskem festivalu v simpatični istrski vasici Motovun, ki se je zaključil v petek s projekcijo celovečernega prvenca Štiri, ruskega režiserja Ilje Hržanovskega, odvrtelo okoli 80 filmov. V tekmovalnem programu je bil v četrtek predvajan tudi slovenski film Ruševine, Janeza Burgerja, ki sta ga na festivalu zastopala igralec Darko Rundek in producent Daniel Hočevar. Posebno neprijetna novica pa je isti dan doletela predstavnike slovenske ekipe dokumentarnega omnibusa Čez mejo: pet sosedskih pogledov, saj je menda zaradi spora med avstrijskim producentom in organizatorji festivala prišlo do nepopolne projekcije. Od petih delov omnibusa so se namreč odvrteli le štirje: poljski, češki, slovaški in madžarski. Umanjkal je slovenski prispevek Koreografija na morju v režiji Biljane Čakić Veselič.

Arterija je upala, da bo oddajo posvetila Mednarodnemu grafičnemu bienalu, ko jo je doletela žalostna vest. V soboto, 23. 7. 2005 je umrl Igor Zabel. Na prvem mestu človek in takoj ob tem velik poznavalec sodobne umetnosti, kustos, pisec in teoretik. Njegovega mesta v prostoru slovenske umetnosti ni mogoče nadomestiti.

Monotono dolgočasnost poletnega ljubljanskega vsakdana so tudi letos skušali pregnati v Društvu Škuc. Ob podpori Mestne občine Ljubljana in posameznih donatorjev je zaživel projekt Dobimo se pred Škucem, tokrat prvič v razširjeni osemdnevni verziji. Brezplačni gledališki, filmski, plesni, literarni, glasbeni in likovni dogodki so poskrbeli za ljubitelje vseh umetnosti, umetniški program pa je še dodatno obogatila prodajna razstava umetniških izdelkov mladih oblikovalcev Kilo zelene, prosim in prodaja knjig Založbe Škuc ter Centra za slovensko književnost.

Na Ljubljanskem gradu lahko v okviru Festivala Ljubljana, vsak večer ob 22.uri, uživate v filmskih projekcijah pod milim nebom (v primeru dežja projekcija odpade). Od prve polovice julija pa do njegovega konca, bo vsak večer na sporedu film, ki vas bo popeljal skozi reprezentativnejši lanskoletni kinematografski program.

Cena vstopnice je 500 SIT.

Več o Festivalu Ljubljana na: www.festival-lj.si

PROGRAM...

Napovedujemo filmski festival v Motovunu, od 25. - 29. julija 2005, na katerem bosta prikazana tudi dva slov. filma.

Program si lahko ogledate na spletni strani festivala: http://www.motovunfilmfestival.com/

Film Vezilja francoske režiserke Eleonore Faucher, ki se trenutno vrti v kinu Dvor, zaznamuje čudovita režijska estetika, dobri igralci in izvirna glasba. Če si želite popestriti poletje v Ljubljani, je mirna in utečena zgodba kot nalašč za sprostitev živcev po napornem študijskem letu...

>>

Bojan Anđelković, komentarji

László Darvasi je eden najizrazitejših avtorjev sodobne madžarske književnosti. Njegova dela so prevedena v več jezikov in zanje je prejel več uglednih nagrad doma ter v tujini. Nedavno je pri Beletrini izšel prevod enega njegovih najvidnejših del Dobiti žensko, v katerem pripoveduje zgodbe šestnajstih žensk znotraj širšega okvira vojne v Bosni. Oznaka, da gre za portrete žensk je morda malce zavajajoča. Zgodbe vedno pripoveduje moški prvoosebni pripovedovalec in prek njega ter tako tudi šele za njem spoznamo žensko iz naslova posamezne zgodbe.

Po dolgem času je v ameriški literarni svet udaril beli anglosaksonski protestant. Leta dolgo, se je ameriška literarna smetana potila, ko so dobre knjige pisali Latinoameričani, Afroameričani, Kitajke, Indijanke in Indijke. Zdelo se je, da belci nimajo več kaj povedati, da se je po popisih vojn, v katere so bili vpleteni američani, izgubila vsaka pripovedna nit. A Jonathan Franzen je spisal Popravke in dokazal, da tudi v razviti, postkapitalistični družbi še lahko spišemo dobro družinsko zgodbo..

Roman – pajčevina je podnaslov romana Pogovor s Spinozo. Prejel je makedonsko nagrado Roman leta in je bil preveden že v več tujih jezikov, spleten a je iz šestih niti. Pajkova mreža po avtorjevem mnenju najbolje predstavlja propadanje krhkih stvari v vesolju. Ustvarjena je od boga kot večne in neskončne substance. S to oznako nas pisatelj Goce Smilevski že subtilno ujame direktno med niti svoje pripovedne mreže.

Oči, da ne vidijo so nam skušale približati osebo, ki je preminula. Med nami ni več Miklavža Ocepka, filozofa, etika. Z nami sta bila Iztok Osojnik in Primož Repar, njegova prijatelja in sodelavca pri reviji APOKALIPSA.

Hollywood vsaj od Društva mrtvih pesnikov dalje prikazuje Shakespearove igre kot tista besedila, s preigravanjem katerih zbegani srednješolec naposled najde svojo identiteto. Vse peripetije ob postavljanju šolske predstave neizbežno vodijo k prepoznanju prave ljubezni, družbene vloge in življenjskega poslanstva. Ali pa, kot v omenjenem filmu, ki tudi marsikateremu poslušalcu teh valov nedvomno kaj hitro vzbudi nostalgične spomine, Shakespeare vodi vsaj v spoznanje o neizbežnosti samoizbrisa. Romeo in Julija, Sen kresne noči ali pa navsezadnje Ukročena trmoglavka ponujajo tudi še danes idealen vzorec za posameznikovo tragikomično prehajanje iz adolescence v navidezno zrelost.

Odkar se veselo postavljamo z vstopom v veliko evropsko družino, se tu in tam tudi na kulturni mizi znajde kaka drobtinica evropske pogače. Večinoma večje institucije se vključujejo v različne projekte. Tam jih poleg možnosti sodelovanja z evropskimi partnerji in nadgradnje znanja, pričakuje tudi kakšen dodatni kulturni tolar. Moderna galerija se je tako leta 2003 vključila v projekt Gravity-Art, Religion, Science, ki ga je omogočil evropski program Kultura 2000.

Roman Govorica okuževalca Gesualda Bufalina, ki je v preteklem letu izšel pri Študentski založbi, nam ponuja redko priložnost vpogleda v sicilijansko literarno tradicijo, ki je od nekdaj v precejšnji meri prispevala k italijanski književni produkciji. Roman, ki je bil zasnovan že leta 1951 in dokončan v začetku sedemdesetih let, je po desetletju revidiranj končno izšel leta 1981 in s svojo slogovno izbrušenostjo navdušil literarne kritike.

Za prebivalce Grumove Goge je bilo značilno, da se venomer čakali na dogodek, ki bi za trenutek odpihnil nabrano soparo zatohlega niča, ki se je kot doma ustalila v njihovi kotlini. Nekaj podobnega čutijo danes tisti, ki jim je usoda namenila živeti na zapadni strani ali tam kjer jajce prileze iz kokoši. Postmodernistična urbana konstrukcija, ki danes tam leži, je bila odgovor na politiko zahodnih velesil in njihovega rezanja povojnega kolača. Regija je potrebovala nov center in takratna vzhičenost povojne oblasti in ponosnega ljudstva je lansirala parolo: »Zgradimo nekaj kar bo sijalo čez mejo!«

4. julija smo si v Salzburgu ogledali cirkuško predstavo kolektiva AOC z naslovom Questions de directions, ki je nastala v sodelovanju z italijansko koreografinjo Rebecco Murgi. Rebecco Murgi slovensko občinstvo pozna iz predstav Mateje Bučar Room and Road pa tudi kot ustvarjalno sodelovko Emila Hrvatina iz predstave COLECT-IF. V preteklem času je veliko sodelovala tudi z Iztokom Kovačem in vsem poznano skupino ENKNAP.