Nagrade imajo umetnike rade. Letošnja dobitnika Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko v preteklih dveh letih sta Josip Osti za Vse ljubezni so nenavadne in Miklavž Komelj za Hipodrom. Po mnenju žirije za podelitev nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, sta nagrajeni zbirki v marsikaterem pogledu komplementarni knjigi, a obe izrekata nepojasnljivost sveta, vendar v vsaki pesmi podeljujeta imena in pomene njegovim zagonetnostim.
JasminaJ, komentarji
Pred dobrima dvema tednoma je v politični magazin »U sridu« hrvaške Nove tv prišla oblečena kot nuna. Mimika in gibi so ustrezali njeni vlogi, le njene ironične izjave so izstopale. Vprašanje, ki ga je tedaj namenila predstavniku hrvaške konzervativne politične opcije, sodi med antologijske izjave. Zanimalo jo je, ali njegovo preteklo ginekološko prakso in sedajšnje politično delo v HDZ-ju združuje dejstvo, da se pri obojem ukvarja s pizdarijami? Vedrana Rudan ni le pisateljica, je medijska oseba – komentatorica, kolumnistka, nastopačica. 
»Izvzemši peščico visokih funkcionarjev, nihče ni doumel nevarnosti bližajoče se velike pizdarije. In tako se je zgodilo, da je Catherine, ko je dopolnila šestnajst let, videla Marcela, kako je pekarno polil z bencinom, takoj zatem pa jo je mimoidoči polkovnik zažgal. Prišel je Victor, izbezal njene starše na plano in se začel z njimi igrati »Ljubljana – Zagreb - Beograd - Stop«. Če sta se uspela dotakniti zidu, jima je bilo prizanešeno. Če sta se v neprimernem trenutku premaknila: pok, pok.
V dvorani UFA Palast am Zoo, v Berlinu, se je 10. januarja 1927 premierno odvrtela izvorna, 153 minutna verzija Metropolisa. Film Fritza Langa je bil v vseh aspektih kinematografije tistega časa preprosto revolucionarni presežek. Najdražji, najspektakularnejši, najprodornejši, vizionarski, skratka mojstrovina monstruoznih dimenzij iz zlate dobe ponižane in obubožane weimarske Nemčije, se je za ceno skorajšnjega bankrota studia UFA, skupaj s filmi Murnaua in Lubitscha, dokončno zapisala v filmske leksikone in zgodovino. 
Miha tokrat reflektira projekt Tine Smrekar in Katje Kobolt, ki se je zgodil v Škucu. Projekt nosi naslov Warmarkt in ilustrira vojno ter ekonomsko mešetarjenje v središču naše prestolnice. Petja razmišlja o Neue Slowenische Kunst in knjigi skupine Irwin z naslovom Irwin: retroprincip, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi. Maja pa se tokrat poglabljam v eno najpreprostejših ravni bivanja – svoje dihanje, ki sem ga skozi zvočno-vizualno instalacijo Matevža Leskovška v Kiberpipi, doživela kot metafizično izkušnjo. 
Titovo Velenje je amorično. V regionalnem multimedijskem centru Kunigunda se je prejšnji teden začel 1. multimedijski festival - festival eksotičnih umetnosti. Gre za večmedijsko umetniško eksotično akcijo "MC veza", na kateri se predstavljajo umetniki s področij mode, fotografije, glasbe, videa, animacije in performansa ter dijaki in študentje umetniških šol iz Slovenije in tujiine. Rdeča nit festivala je ljubezen. 
V četrtek 7. decembra zvečer sem se z veseljem odpravil v Cankarjev Dom na premiero plesne predstave z naslovom 'Rekel ni nič, a odšel je, kot da bi vse povedal' avtorja in koreografa Branka Potočana. Zanimiv naslov si mislim. Pred predstavo si podrobno preberem gledališki list, spremni tekst in v njem vse visoko intelektualno in skorajda poetično. Dobro si mislim, to bo lep večer! Želim si, da bi bil lep večer. Zaradi sebe, zaradi ljudi, ki so ustvarjali to predstavo. Hja! Ne bo šlo! Še en scenski dogodek, ki mi skače po živcih. 
Medtem ko je v Ljubljani potekal sedemnajsti LIFFE, se je desetdnevni filmski praznik dogajal tudi v grškem Solunu. Od sedemnajstega do šestindvajsetega novembra je letos, že sedeminštirideseti po vrsti, TIFF ( Thessaloniki international film festival) obmorski jesenski Solun prevetril s filmi, v resnici pa predvsem s pomočjo njihovih ustvarjalcev in gledalcev. Poleg ogromnega nabora grških filmov, se je letošnji festival osredotočil na brazilsko in novo kitajsko produkcijo, videti pa se je dalo tudi nekaj zanimivih retrospektiv, od katere je najbrž v večini oči izstopala tista, posvečena predsedniku Evropske Filmske Akademije Wimu Wendersu. 
Spoštovani. Prejšnji teden je občasni avtorski dvojec CONA.SI, v katerem že nekaj let veslata Brane Zorman in Irena Pivka, v galeriji ŠKUC predstavil nov projekt Ulica Rutli/ Rütli Straße. 
Zaključni pregled dogajanja na letošnjem 22. Festivalu Lezbičnega in Gejevskega filma, ki se je zaključil v soboto 9. decembra: Posebnost tega festivala je v tem,da se ne ukvarja samo z umetniškimi dosežki posameznih filmskih stvaritev temveč se posveča tudi angažiranosti filmov v smislu lezbične in gejevske problematike. Ta družbeni in aktivistični aspekt daje festivalu poseben ton. Namen festivala, poleg umetniškega, je še vedno ozaveščanja in približevanja homoseksualne tematike in njene mnogotere problematike širšemu krogu ljudi. Žal je tako, da družbena klima v Sloveniji in seveda marsikje drugod, še vedno zahteva močno prisotnost homoseksualnega gibanja. Obstaja še vrsta pravic za katere je homoseksualna populacija prikrajšana samo zato, ker ima drugačne seksualne preference. Dokler ne bo povsem jasno, da je seksualnost pravzaprav ‘stvar okusa’ in konsenza dveh posameznikov do takrat bo obstajala potreba po ‘oznanjanja drugačnosti’.
Iva Krajnc v Estoniji, Dušan Jovanovič pa v New Yorku.
V soboto se je končal Preglej, bilateralni projekt izmenjave, ki je konceptualno povezal dramsko dogajanje dveh mest, vraščenih v drugačno kulturno okolje - Ljubljano ter New York. Prvi sklop se je odvil septembra in oktobra v Velikem jabolku, kamor so svoje znanje ponesli trije slovenski ustvarjalci, ki so v času dvotedenske rezidence sodelovali z lokalnimi dramskimi ustvarjalci Drugi del je potekal v prostorih gledališča Glej, delno pa tudi v stavbi Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Tam so se odvijale delavnice dramske pisave, na katerih so poučevali trije ameriški dramatiki, namenjene tako laikom kot tudi tistim bolj izkušenim. 
Saška G. bo v studiu gostila Petro Slatinšek, ki bo poslušalcem RŠ-a predstavila otroški del programa letošnje Animateke. 
So večeri, ko bi bilo bolje ostati doma. 
POTOPISJE NA PRIMERIH NICOLASA BOUVIERA IN HENRYA MILLERJA 
Zaradi nenehnega medijskega šikaniranja Zdravo Pravdič – Pec, predsednik društa Onej, večinoma ne daje izjav za medije. Z izjemo Radia Študent. Povedal je, kakšne spore ima Art center z občino.
V času, ko postajata spet aktualna družinska problematika in problem integracij manjšinskih skupin v družbo, vam Galerija Škuc ponuja video projekt Ulica Rütli. Video je produciran in realiziran v Berlinu septembra in oktobra 2006. Tema projekta si zastavlja vprašanje, kako živijo priseljenci v novi deželi, kako je tam z drugo in celo tretjo generacijo priseljencev. Poleg videa se bo v času od 5. do 10. decembra dogodila še navzkrižna predstavitev dveh projektov s skupno tematiko in podobnim imenom: cona.si in Cona Fužine. 
V soboto se je končal festival improvizacijskega gledališča Goli Oder. Letos je imel namen v skupen objem združiti različne umetnosti, v katerih delujejo improvizatorji. Na podlagi te usmeritve je nastalo že tradicionalno presenečenje festivala - festivalska produkcija, ki, kot vsako leto, nastaja za časa trajanja Golega Odra. Mednarodno zasedbo je v nastanku nove izdaje z imenom Sestavljanka vodil režiser Enno Kalisch. V predstavi je združeno skupno delo gibalke, igralcev, glasbenikov, in slikarja. 
»PROFESOR: Kljub nedolžnemu videzu mi je vaša najdražja zastavila sveto vprašanje. Običajno se glasi: »Katero knjigo bi vzeli s seboj na samotni otok?« Vprašanje, ki se mi je zmeraj zdelo neumno, ker je absurdno: kajti, če bi poklic univerzitetnega profesorja med drugim omogočal izlet na samotni otok, bi se to kmalu razvedelo. Toda, če ga zastavimo obratno, postane vprašanje bistvenega pomena: katere knjige bi brez obotavljanja sežgali?«