V petek je bila Stara elektrarna prizorišče dveh predstav, in sicer Zadnje egoistične predstave Mareta Bulca in (S)pozabe kaprice Irene Tomažin. Odvijali sta se v sklopu Maskinega dogodka Po vračanju? , ki je obeležil več letošnjih produkcij, katerim je skupno črpanje iz preteklosti. Starejše gledališke predstave so si umetniki podvrgli lastnim ustvarjalnim vzgibom in tako na specifičen način predelave obudili pretečen material ter ga vzpostavili v luči modernejše realnosti. Tako se je imela ponoviti tudi odmevna letošnja predstava, rekonstrukcija udarnega projekta Pupilija papa Pupilo Pa Pupilčki, ki je burila duhove leta 1969.
Alja, komentarji
Današnje beograjsko pismo je posvečeno problematiki in položaju homoseksualne populacije v Srbiji. Kar zadeva ureditev zakonskih pravic homoseksualne populacije, je bilo o tem precej govora v zadnjem času. Konec oktobra je namreč Srbija, po razglasitvi črnogorske neodvisnosti samostojna država, sprejela novo ustavo. Navkljub kratkem času, ki je bil dan za javno debato o predlogu nove ustave, je bila slednja sprejeta na oktoberskem referendumu. Ena od zamer ustavi, ki je po besedah predlagateljev ’moderna evropska ustava’, je bila tudi zakonska (ne)ureditev istospolnih partnerstev. 
U3 PRED U3
akšnega zatišja na kulturni sceni pa že dolgo ne. Na elektronsko pošto dobivamo večinoma zgolj voščila raznih kulturnih hramov in posameznih umetnikov. Celo na STA je tokrat bolj slaba bera. Ni kaj, prazniki so v počitek nagnali tudi sicer neustavljivo marljive kulturniške mline. Zato danes na Radiu Študent pri najboljši volji zgolj dve kulturni novici.
Najbolj zemeljsko na človeku je njegovo telo, ki mu s svojo mnogotero čutnostjo omogoča in delno tudi osmišlja življenje. Je njegova vez z zunanjim svetom, prek katere je vsak občutek neposredno pristen, pa naj gre za užitek ali trpljenje. In čeprav sodobni človek postavlja prevlado uma nad telesom in čustvi nasploh, ga to izumetničeno razmerje pogosto pusti na cedilu. Tako se bitje, tako ponosno na svojo civilizirano uglajenost in sistematično inteligenco znajde v precepu. Je v bitki dveh mogočnih sil, ki si ga obe lastita in ki ju obe potrebuje – v bitki telesa in duha. 
Prejšnji teden je Slovensko mladinsko gledališče premierno uprizorilo predstavo Kleist, ki jo je režiral, likovno in zamiselno zasnoval Silvan Omerzu, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada. Silvan Omerzu, sicer uveljavljeni lutkovni ustvarjalec se je tokrat prvič lotil režiserskega dela. Izbral si je kontroverzno persono iz preloma 18.v 19. stoletje – Heinricha von Kleista. 
V tednu od 10. do 18. novembra naprej se je na severu Italije, v mestu Lancie, zbralo filmsko. Tako cineasti, cinefili pa tudi Italjani, ki so na primer pridno množično in dolgo - verjetno kakšne dobre pol ure, če ne več - stali v vrsti, ki se je vila izpred kina Masimma in zavzemala še več deset metrov po ulici. Vse to le zato, da bi kupili vstopnico za projekcijo Pelts in pozdrav njenega stvaritelja, italijanskega režiserja Daria Argenta. Ne moremo si kaj, da ne bi zavili z očmi in pripomnili: »Kako italijansko!«
V tokratni oddaji se bomo izjemoma posvetili izključno eni temi. Gre za vprašanje pomembnosti skladateljic resne glasbe skozi čas.
V knjižni zbirki Mestnega Gledališča Ljubljanskega je izšla nova knjiga z naslovom »Javno uprizarjanje – Eseji o gledališču našega časa« ameriške teatrologinje Janelle Reinelt. Avtorica je mednarodno priznana strokovnjakinja, ki se ukvarja predvsem z odnosom med gledališčem in uprizoritvijo na eni strani ter družbenimi razmerami na drugi strani. 
V nedeljo, 17. decembra, se je pred Glejem zbrala gruča entuziastov, ki so izpod zimskih pokrival sramežljivo opazovali drug drugega, si potihem priznavali, da vedno zaspijo šele ob treh zjutraj, ko se na Discoveryju končajo FBI Files, in pri sebi ugibali, koliko in katere nove umazane podrobnosti bodo izvedeli na predstavi, ki se bo vsak hip pričela. Tisti najbolj obsedeni med njimi se kar niso mogli znebiti vtisa, da bodo dvorano zapustili razočarani, hmm, saj veste – nikoli ni tako dobro kot v fantazijah ...
Razstava Pogled z druge strani - Konservator Restavrator Umetnik, ki so jo te dni odprli v Mestnem muzeju Ljubljana, je posvečena Veljku Tomanu, dolgoletnemu sodelavcu muzeja. Razstave, kot je pričujoča, so pomembne, ker predstavijo potek dela restavratorjev in konservatorjev, ki je običajno skrit očem javnosti. V sklopu razstave, ki bo odprta do 4. marca, bodo januarja in februarja potekale ustvarjalne delavnice za odrasle in otroke. 
V gledališču Glej je bila pred kratkim uprizorjena predstava »Ljubljana-Zagreb-Beograd-STOP«. Na sporedu se bo ponovno vrtela v drugem delu sezone, začenši s ponovitvami v Januarju 2007. Predstava, ki so jo avtorji poimenovali "kratka energijska zgodba", je nastala v koprodukciji 'BU Teatra' in 'Gledališča Glej' ter predstavlja zanimivo kombinacijo različnih uprizoritvenih medijev. Združuje vse od giba, video prezentacije, neodvisne glasbene spremljave pa do verbalnega gledališča. 
Trideset tisoč let p. n. št . – z jamskimi slikarijami pračlovek odkrije prvi medij 
Filozofija v kuhinji? Prva slutnja bi bila, da gre še za en primer iz niza zlorab besede filozofija, ki jo je dandanes zmožno pritakniti katerikoli dejavnosti ali z njo ustaviti dejavnost govornikovih ust, ki bljujejo preveč besed, tistih abstraktne sorte. Nehaj že enkrat filozofirat in mešat zrak, bi se glasila zapoved. Avtorica knjižice že v uvodu odpira vprašanje meja banalnega na način, ki bi ga lahko označili kot upravičevanje svojega, za resno in kanonizirano filozofijo hudo neresnega početja. 
Nagrade imajo umetnike rade. Letošnja dobitnika Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko v preteklih dveh letih sta Josip Osti za Vse ljubezni so nenavadne in Miklavž Komelj za Hipodrom. Po mnenju žirije za podelitev nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, sta nagrajeni zbirki v marsikaterem pogledu komplementarni knjigi, a obe izrekata nepojasnljivost sveta, vendar v vsaki pesmi podeljujeta imena in pomene njegovim zagonetnostim. 
Pred dobrima dvema tednoma je v politični magazin »U sridu« hrvaške Nove tv prišla oblečena kot nuna. Mimika in gibi so ustrezali njeni vlogi, le njene ironične izjave so izstopale. Vprašanje, ki ga je tedaj namenila predstavniku hrvaške konzervativne politične opcije, sodi med antologijske izjave. Zanimalo jo je, ali njegovo preteklo ginekološko prakso in sedajšnje politično delo v HDZ-ju združuje dejstvo, da se pri obojem ukvarja s pizdarijami? Vedrana Rudan ni le pisateljica, je medijska oseba – komentatorica, kolumnistka, nastopačica. 
»Izvzemši peščico visokih funkcionarjev, nihče ni doumel nevarnosti bližajoče se velike pizdarije. In tako se je zgodilo, da je Catherine, ko je dopolnila šestnajst let, videla Marcela, kako je pekarno polil z bencinom, takoj zatem pa jo je mimoidoči polkovnik zažgal. Prišel je Victor, izbezal njene starše na plano in se začel z njimi igrati »Ljubljana – Zagreb - Beograd - Stop«. Če sta se uspela dotakniti zidu, jima je bilo prizanešeno. Če sta se v neprimernem trenutku premaknila: pok, pok.
V dvorani UFA Palast am Zoo, v Berlinu, se je 10. januarja 1927 premierno odvrtela izvorna, 153 minutna verzija Metropolisa. Film Fritza Langa je bil v vseh aspektih kinematografije tistega časa preprosto revolucionarni presežek. Najdražji, najspektakularnejši, najprodornejši, vizionarski, skratka mojstrovina monstruoznih dimenzij iz zlate dobe ponižane in obubožane weimarske Nemčije, se je za ceno skorajšnjega bankrota studia UFA, skupaj s filmi Murnaua in Lubitscha, dokončno zapisala v filmske leksikone in zgodovino. 
Miha tokrat reflektira projekt Tine Smrekar in Katje Kobolt, ki se je zgodil v Škucu. Projekt nosi naslov Warmarkt in ilustrira vojno ter ekonomsko mešetarjenje v središču naše prestolnice. Petja razmišlja o Neue Slowenische Kunst in knjigi skupine Irwin z naslovom Irwin: retroprincip, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi. Maja pa se tokrat poglabljam v eno najpreprostejših ravni bivanja – svoje dihanje, ki sem ga skozi zvočno-vizualno instalacijo Matevža Leskovška v Kiberpipi, doživela kot metafizično izkušnjo. 
Titovo Velenje je amorično. V regionalnem multimedijskem centru Kunigunda se je prejšnji teden začel 1. multimedijski festival - festival eksotičnih umetnosti. Gre za večmedijsko umetniško eksotično akcijo "MC veza", na kateri se predstavljajo umetniki s področij mode, fotografije, glasbe, videa, animacije in performansa ter dijaki in študentje umetniških šol iz Slovenije in tujiine. Rdeča nit festivala je ljubezen. 
V četrtek 7. decembra zvečer sem se z veseljem odpravil v Cankarjev Dom na premiero plesne predstave z naslovom 'Rekel ni nič, a odšel je, kot da bi vse povedal' avtorja in koreografa Branka Potočana. Zanimiv naslov si mislim. Pred predstavo si podrobno preberem gledališki list, spremni tekst in v njem vse visoko intelektualno in skorajda poetično. Dobro si mislim, to bo lep večer! Želim si, da bi bil lep večer. Zaradi sebe, zaradi ljudi, ki so ustvarjali to predstavo. Hja! Ne bo šlo! Še en scenski dogodek, ki mi skače po živcih. 
Medtem ko je v Ljubljani potekal sedemnajsti LIFFE, se je desetdnevni filmski praznik dogajal tudi v grškem Solunu. Od sedemnajstega do šestindvajsetega novembra je letos, že sedeminštirideseti po vrsti, TIFF ( Thessaloniki international film festival) obmorski jesenski Solun prevetril s filmi, v resnici pa predvsem s pomočjo njihovih ustvarjalcev in gledalcev. Poleg ogromnega nabora grških filmov, se je letošnji festival osredotočil na brazilsko in novo kitajsko produkcijo, videti pa se je dalo tudi nekaj zanimivih retrospektiv, od katere je najbrž v večini oči izstopala tista, posvečena predsedniku Evropske Filmske Akademije Wimu Wendersu. 
Spoštovani. Prejšnji teden je občasni avtorski dvojec CONA.SI, v katerem že nekaj let veslata Brane Zorman in Irena Pivka, v galeriji ŠKUC predstavil nov projekt Ulica Rutli/ Rütli Straße. 
Zaključni pregled dogajanja na letošnjem 22. Festivalu Lezbičnega in Gejevskega filma, ki se je zaključil v soboto 9. decembra: Posebnost tega festivala je v tem,da se ne ukvarja samo z umetniškimi dosežki posameznih filmskih stvaritev temveč se posveča tudi angažiranosti filmov v smislu lezbične in gejevske problematike. Ta družbeni in aktivistični aspekt daje festivalu poseben ton. Namen festivala, poleg umetniškega, je še vedno ozaveščanja in približevanja homoseksualne tematike in njene mnogotere problematike širšemu krogu ljudi. Žal je tako, da družbena klima v Sloveniji in seveda marsikje drugod, še vedno zahteva močno prisotnost homoseksualnega gibanja. Obstaja še vrsta pravic za katere je homoseksualna populacija prikrajšana samo zato, ker ima drugačne seksualne preference. Dokler ne bo povsem jasno, da je seksualnost pravzaprav ‘stvar okusa’ in konsenza dveh posameznikov do takrat bo obstajala potreba po ‘oznanjanja drugačnosti’.