Eno izmed bolj zanimivih beograjskih gledališč je ’Zvezdara Teatar’. Zanimiva predstava, ki sem jo videl na odru tega gledališča je vsekakor predstava „Hitrost teme“ v izvirniku „The speed of darkness“. Ta je bila pravo odkritje. Predvsem v smislu samega dramskega teksta, avtorja Stojana Steva Tešića.
Nebojša I, komentarji
Na vrhu nič novega, bi lahko rekli ob pogledu na lestvico pri nas največkrat izposojenih knjig v letu 2006. Še vedno je tam vztrajala Da Vincijeva šifra. Zanimanje za komercialno uspešnico Dana Browna je lani še podžgal film, posnet po romanu. Brown je bil tudi sicer najbolj bran avtor v Sloveniji. Med slovenskimi avtorji se na splošno bolje držijo tisti, katerih del se drži šolska patina. Čast na lestvici rešuje izbor novel Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača, sledi pa mu Desa Muck kot edina še živeča domača pisateljica, katere delu se je uspelo prebiti med 50 največkrat izposojenih knjig v knjižnicah, vključenih v sistem Cobiss. 
Kaj dojemamo kot gnusno, ogabno, ostudno in odvratno? Pri katerih pojavih nas obide zona, oblije kurja polt, spreleti srh ali pa se nam obrne želodec in nam gre na bruhanje? Kaj vse se nam upre, priskuti in »zagravža«? V tokratni Teoremi bomo govorili o pojavu gnusa, edinemu človeškemu čustvu, ki je tako zelo povezan s telesom in hkrati tako odvisen od kulturnih norm. Prepustite se gnusnim zadevam in prisluhnite v torek ob polnoči!
Pri Celjski Mohorjevi družbi so v komaj preteklem letu pripravili natis ene izmed povesti Hermanna Hesseja - Potovanje v Jutrovo deželo (Die Morgenlandfahrt) iz leta 1932. Gre za pripoved, moderno pravljico, ki jo je Hesse napisal relativno pozno in je predhodnica, uverturna napoved romana - Igra steklenih biserov, ki so ga mnogi kritiki dolgo šteli za vrhunec Hessejevega ustvarjanja. S posodobljenim prevodom Jožeta Udoviča se je tako obeležilo polnih 60 let, kar je Hesseju bil dodeljen naziv Nobelovega nagrajenca. Podeljena prestižna nagrada je takrat zaznamovala celoto njegovega obsežnega literarnega opusa kot tudi pacifistično prizadevanje, ki ga je gojil in za njim trdno stal v času razmaha vojskovanja ter nacionalsocializma. 
Če ga kulturniki še kar veselo-decembrsko biksajo, glede na to, da nam je na razpolago bore malo novic, pa ga nedvomno niso biksali v daljnem Egiptu. V Kairu je namreč potekal mednarodni Bienale, ki velja za najpomembnejšega v arabskem svetu in zelo pomembnega za kulturni dialog med Islamskim svetom in Zahodom. Na letošnjem, desetem, so se prvič predstavili tudi slovenski umetniki in umetnice – Cvetka Hojnik, Teo Spiller ter skupina »Trie«, ki jo sestavljajo Metod Blejec, Staš Kleindienst in Sebastijan Leban. 
Film Nesmrten je nastal pred dvema letoma v koprodukciji Francije, Italije in Velike Britanije. Je čudovita mitološka odisejada, v kateri se družijo bogovi in ljudje, animirane figure in živi igralci. Film s svojo retro-futuristično scenografijo, kostumografijo in tematiko spominja na Metropolis, Peti element in Iztrebljevalca, le da je v svojem pripovedovanju veliko bolj poetičen in mitološki. Poleg igralcev nastopajo animirani liki egipčanskih bogov, med katerimi prevladuje sokoljeglavi Horus, bog sonca in otrok nove dobe. 
Kdo bi si mislil, da se knjiga Spisi o seksualnosti, pod katero je podpisan sam izumitelj seksualnosti kot diskutabilne ideje, Sigmund Freud, konča na strani 158! Seveda ne gre za neko zbirko pavšalnih paberkovanj, ki bi jih med trde platatnice zvezal Freud sam, gre za izdajo Društva za teoretsko psihoanalizo. Izdajo v več smislih besede. 
V nekem intervjuju je Umberto Eco – romanopisec, ki o sebi raje razmišlja kot o profesorju semiotike - potarnal, da ne razume pisateljev, ki vsako leto napišejo nov roman. Sam skuša proces pisanja raztegniti kar najbolj, saj kakor pravi, ni nič lepšega kakor dolgo vrsto let preživeti s svojo zgodbo. Eco je gotovo užival, ko se je ob pisanju knjige Skrivnostni plamen kraljice Loane potapljal v čase svojega odraščanja, za bralca pa tega ne moremo trditi.
V petek je bila Stara elektrarna prizorišče dveh predstav, in sicer Zadnje egoistične predstave Mareta Bulca in (S)pozabe kaprice Irene Tomažin. Odvijali sta se v sklopu Maskinega dogodka Po vračanju? , ki je obeležil več letošnjih produkcij, katerim je skupno črpanje iz preteklosti. Starejše gledališke predstave so si umetniki podvrgli lastnim ustvarjalnim vzgibom in tako na specifičen način predelave obudili pretečen material ter ga vzpostavili v luči modernejše realnosti. Tako se je imela ponoviti tudi odmevna letošnja predstava, rekonstrukcija udarnega projekta Pupilija papa Pupilo Pa Pupilčki, ki je burila duhove leta 1969.
Današnje beograjsko pismo je posvečeno problematiki in položaju homoseksualne populacije v Srbiji. Kar zadeva ureditev zakonskih pravic homoseksualne populacije, je bilo o tem precej govora v zadnjem času. Konec oktobra je namreč Srbija, po razglasitvi črnogorske neodvisnosti samostojna država, sprejela novo ustavo. Navkljub kratkem času, ki je bil dan za javno debato o predlogu nove ustave, je bila slednja sprejeta na oktoberskem referendumu. Ena od zamer ustavi, ki je po besedah predlagateljev ’moderna evropska ustava’, je bila tudi zakonska (ne)ureditev istospolnih partnerstev. 
U3 PRED U3
akšnega zatišja na kulturni sceni pa že dolgo ne. Na elektronsko pošto dobivamo večinoma zgolj voščila raznih kulturnih hramov in posameznih umetnikov. Celo na STA je tokrat bolj slaba bera. Ni kaj, prazniki so v počitek nagnali tudi sicer neustavljivo marljive kulturniške mline. Zato danes na Radiu Študent pri najboljši volji zgolj dve kulturni novici.
Najbolj zemeljsko na človeku je njegovo telo, ki mu s svojo mnogotero čutnostjo omogoča in delno tudi osmišlja življenje. Je njegova vez z zunanjim svetom, prek katere je vsak občutek neposredno pristen, pa naj gre za užitek ali trpljenje. In čeprav sodobni človek postavlja prevlado uma nad telesom in čustvi nasploh, ga to izumetničeno razmerje pogosto pusti na cedilu. Tako se bitje, tako ponosno na svojo civilizirano uglajenost in sistematično inteligenco znajde v precepu. Je v bitki dveh mogočnih sil, ki si ga obe lastita in ki ju obe potrebuje – v bitki telesa in duha. 
Prejšnji teden je Slovensko mladinsko gledališče premierno uprizorilo predstavo Kleist, ki jo je režiral, likovno in zamiselno zasnoval Silvan Omerzu, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada. Silvan Omerzu, sicer uveljavljeni lutkovni ustvarjalec se je tokrat prvič lotil režiserskega dela. Izbral si je kontroverzno persono iz preloma 18.v 19. stoletje – Heinricha von Kleista. 
V tednu od 10. do 18. novembra naprej se je na severu Italije, v mestu Lancie, zbralo filmsko. Tako cineasti, cinefili pa tudi Italjani, ki so na primer pridno množično in dolgo - verjetno kakšne dobre pol ure, če ne več - stali v vrsti, ki se je vila izpred kina Masimma in zavzemala še več deset metrov po ulici. Vse to le zato, da bi kupili vstopnico za projekcijo Pelts in pozdrav njenega stvaritelja, italijanskega režiserja Daria Argenta. Ne moremo si kaj, da ne bi zavili z očmi in pripomnili: »Kako italijansko!«
V tokratni oddaji se bomo izjemoma posvetili izključno eni temi. Gre za vprašanje pomembnosti skladateljic resne glasbe skozi čas.
V knjižni zbirki Mestnega Gledališča Ljubljanskega je izšla nova knjiga z naslovom »Javno uprizarjanje – Eseji o gledališču našega časa« ameriške teatrologinje Janelle Reinelt. Avtorica je mednarodno priznana strokovnjakinja, ki se ukvarja predvsem z odnosom med gledališčem in uprizoritvijo na eni strani ter družbenimi razmerami na drugi strani. 
V nedeljo, 17. decembra, se je pred Glejem zbrala gruča entuziastov, ki so izpod zimskih pokrival sramežljivo opazovali drug drugega, si potihem priznavali, da vedno zaspijo šele ob treh zjutraj, ko se na Discoveryju končajo FBI Files, in pri sebi ugibali, koliko in katere nove umazane podrobnosti bodo izvedeli na predstavi, ki se bo vsak hip pričela. Tisti najbolj obsedeni med njimi se kar niso mogli znebiti vtisa, da bodo dvorano zapustili razočarani, hmm, saj veste – nikoli ni tako dobro kot v fantazijah ...