Če boste prisluhnili nocojšnji Tolpi bumov, bi vas prosil, da prenehate z vsem, kar trenutno počnete. Umirite se, zbistrite možgane in se sprostite. Drugače pač ne bo šlo, saj bomo imeli opravka z izrazito minimalistično, v detajlih zgrajeno, skrajno atmosferično in od tega sveta odtujeno kozmično godbo, ki zahteva celotnega poslušalca - brez predsodkov ali omejitev. Takega, ki si vzame čas, se usede pred radijski sprejemnik, si natakne slušalke in jakost privije do konca. Obljubim vam namreč, da boste odtavali tja, kamor si skrivoma najbolj želite, sanjarjenju pa tudi ne bo ne konca ne kraja. Ko boste namreč prisluhnili godbi projekta Colleen, vam bo kaj hitro jasno - vsaj meni je bilo -, da se za samo zvočnostjo skriva občutljivo, čustveno in v svojem svetu samozadovoljno dekle v poznih dvajsetih. Glasba sama je namreč preveč introvertirana, srčna, prežeta z otroškim duhom, občutljiva na vsak dotik, skrajno ranljiva ter, kot bi ponazorila sama gospodična z obrobja Pariza po imenu Cecile Schott, ki projekt tudi snuje in idejno vodi, melodična, minimalistična in topla ... (več)... >>

Novozelandski mojster kitarskega dronea je tokrat spesnil folkloristiko novega milenija ... >>

V današnji Tolpi bumov se zopet vračamo k otoški založbi Ninja Tune in enemu izmed njenih novejših varovancev Pest. Potem, ko smo na obratu tisočletja že rahlo pozabili na to brez dvoma pomembno britansko etiketo, nas je v lanskem letu ta znova bogato obdarila z novimi imeni in novimi ploščami. Ena izmed takih je tudi Necesarry Measures britanske petčlanske pošasti Pest. Vsak izmed članov kolektiva prihaja iz drugačnega glasbenega ozadja, kar se več kot očitno pozna na sami plošči. Po eni strani svojo kreativno slo v njem sproščajo pripadniki britanske plesne scene – od hip-hopa do UK garagea – po drugi strani pa se v njem enako uspešno udejstvujejo tudi klasično izobraženi muzikalci, čelist, trombonist in kitarist. >>

Dva karakterja, dva producenta, dve bogati zgodovini, dve različni viziji hiphopa. Iz te mešanice je nastal šampionski zvok, kreativen in zabaven avtorsko razčlenjen šus v glavo. Če boste v petek ob sedmih imeli ob sebi 13-letnika, ki misli, da je hiphop enako Eminem, ga odstranite iz prostora, kjer je radijski sprejemnik, ker tele plate zagotovo ne bo preživel (ali pa vam bo mega najedal, da je to čist brez veze). Če hočete sami preveriti, kaj pomeni ril hiphop šit, bodite ob taisti uri na frekvenci 89.3, ob sebi pa imejte napitek ali smotko. Sekancija zagotovljena! >>

Najbrž se je vaše ušesje v zadnjih letih že navadilo in sprejelo eksperimentalno in drugačno zvočnost, ki jo prinaša prečastita Montrealska etiketa Alien8 Recordings. Skozi njen katalog se namreč prepleta nadvse bujna in raznorodna žanrska pokrajina, ki vedno stavi na eksperimentalni zarez, svežino, čudaštvo in provokacijo - pa naj bo to skozi elektro-akustiko, čistokrvni hrup, bližnjevzhodni melos, psihadelijo, elektroniko, post-rock, neo-klasiko ali pač temačen folk-drone. Presenečenj je vedno znova mnogo, takega kot pa nam ga je založba pripravila tokrat, pa nisem pričakoval niti v sanjah. Mladoleten in samoučen lokalni trio The Unicorns je namreč prva prava izdaja te alternative, ki prisega izključno na spevnost, melodičnost, popolno zabavo, zavito v nepretenciozno depresijo, čustveni naboj in - šokantno - na pop formo. Ha. Kar ne morem verjeti. A bržkone je prav, da se tudi tako brezkompromisna založba, kot je Alien8, končno preda tudi nepričakovanemu in še neslišanemu... (več)... >>

Avstrijskega elektroničarja Bernharda Fleischmanna smo poslušali že prejšnji teden, v današnji Tolpi bumov pa nas čaka še drugi del njegovega novega albuma "Welcome Tourist", ki ga ne sestavljajo posamezne kompozicije, ampak neke vrste elektroakustični jam session, ki so ga v 45 minutah poigravanja na variacijo ene teme odigrali Fleischmann, Kurzmann in ostala dunajska kompanija, povečini vzeta iz impro in jazz krogov. Fenomenalni komad Take Your Time je logična ekspanzija prvega dela plošče, v marsičem pa jo z monotonim minimalizmom ter prepletanjem akustičnega in elektronskega presega. Sicer pa boste več slišali danes ob sedmih v Tolpi bumov. >>

Inner terrestrials so na zelo punkovsko naravnanem novem albumu "X" za poskus precej zvišali hitrost. Sicer gre za ploščo, ki bo zadovoljila trendu vnovičnega obračanja punk publike k reggae in dub glasbi, tako kot apetite tistih, ki so v času punk eksplozije spoznali dodatno vrednost The Clash in Ruts, bandov, ki so prvi med punk bandi poskušali povezati punk in reggae in temu dati pomembno politično dimenzijo. >>

Bruno Garcia alias Sergent Garcia je otrok punka, kar se očitno pozna ob koncu sedemletke, ki jo je opravil z odliko na zadnjem albumu "La Semilla Escondida". Za njim je nameč sedem let samostojne kariere, ki jo je gradil v dveh skupinah, poleg Sergent Garcia Banda še v skupini Los Locos Del Barrio, ki je vezana na pariško metisse sceno. Vendar je ta postala tako rekoč hobi ob uspehih zadnjih dveh albumov. Prav "Sin Fronteras", Garcijin tretji album, je nakazal potenciale populariziranja Garcijenega sloga, ki ga lahko mirno postavimo ob bok tistemu, kar počne Manu Chao ali pa recimo Los de Abajo...
(več...) >>

Preproščina in ponižnost sta besedi, ki najbolje opišeta današnji dvojec, ki v vaše uhlje prihaja iz Atlante – mesta, ki sta ga v lanskem letu zaznamovala edina širše družbeno sprejemljiva hip-hop izobčenca Outkast. In če sta se onidva brez sramu spogledovala z mainstreamom, današnja gosta prav tako brez sramu ostajata zasidrana v undergroundu. Mars Ill je dvojec, ki ga tvorita gostobesedni MC Manchild, Greg Owens, ter njegov producentski partner DJ Dust, Nate Corrona. Fanta, danes že oba skrbna družinska človeka z izoblikovanim krščanskim pogledom na svet, sta se spoznala na nekem hip-hop simpoziju, kjer sta se po kratkem pogovoru hitro ujela in od takrat pridno sodelujeta. Po nekaj začetnih izdajah na singlicah in raznih kompilacijah sta leta 2001 izdala svoj dolgometražni prvenec Raw Material, ki je doživel lep odziv med ljubitelji podzemlja pa tudi kritiki so mu bili naklonjeni. >>

Nedolgo nazaj sem razmišljal, kako bi bilo moje življenje dolgočasno in monotono, če bi se omejeval izključno na določeno žanrsko zvrst. Groza, ni kaj. Sploh če bi bil npr. rocker z vsemi možnimi pripomočki, ki ne vidi dlje od svoje praga in se nenehno vrti v začaranem krogu. Že res, da dandanes v svetu hiperprodukcije vsaka glasbena zvrst od odprtih oči in uhljev zahteva iskanje igle v kupu sena in hudo selekcijo, če želiš doseči originalnost in presežek, a moram priznati, da me v sferah sodobnega rocka moti prav nenehno poveličevanje 'praznih' in napovedovanje nove revolucije. Lepo vas prosim! Mislim, da bi tu še najbolje 'sedle' besede Aphexa Twina, ki je pred časom rekel, da četudi bi danes prekinili celotno svetovno glasbeno produkcijo, bi nam še vedno ostalo preveč glasbe. Nenazadnje je bilo narejeno že praktično vse. In bodimo si na jasnem - nimam nikakršnih predsodkov, le izrazoslovje in uporabljen besednjak bi se moral pri glasbeni kritiki danadnes kaj hitro spustiti na realna tla. Ni namreč primerno vsakemu zelencu takoj pristaviti naziv kulta ali celo legende. Trenutno se pač ti dve besedi pretirano izrabljata in izgubljata ves svoj pomen. In zato sem še toliko bolj srečen, ko mi ušesje razpara eno najbrž najbolj prodornih, samosvojih, a na žalost ne pretirano izpostavljenih imen sodobne rockovske ponudbe - trio Pleasure Forever. Postavite vstran vse Stroks, White Stripes ali pač Queens Of The Stone Age - prava mojstrovina in eden najboljših rockovskih albumov lanskega leta vas namreč čaka na jedilniku prav nocoj... (več)... >>

B. Fleischman je svoj prvi samostojni album z naslovom »Pop Loops for Breakfast« posnel z znanim avstrijskim glasbenikom Christofom Kurzmannom in njegovo založbo »Charizma«. Kmalu se je udeležil turneje z Morrovo Lali Puno. Morr Music ga takrat vzame za svojega in Fleischmann prestopi k njihovi založbi. Vmes je delal nekaj samostojnih projektov, med drugim z režiserjem Paulom Divjakom, odpravil se je na italijansko turnejo z Iso68. Istega leta se je ob mešanici krut-rock, electro-duba kot bobnar uril z duom Villalog. Njegovi nastopi se kmalu iz avstrijskih in nemških mest pomnožijo na celo severno poloblo.
Bernhard se je s svojim novim albumom pravkar vrnil z ameriške turneje. Torej, »Welcome tourist!« bi lahko pomahali v pozdrav njegovemu isteoimenskemu albumu, ki se je te dni znašel na naših policah.
(več...) >>

Pod težko izgovorljivim imenom Schlammpeitziger se skriva Koelnski producent Jo Zimmermann. Čudna beseda Schlammpeitziger je pravzaprav rahlo spremenjena beseda za vrsto ribe, ki živi na morskem dnu in lahko hkrati diha skozi usta in zadnjično odprtino. In že s tem imenom se nam razkriva odtrgan smisel za humor, ki preveva celotni njegov opus, ki sega v zgodnja devetdeseta leta, ko je izdal svoje prve vinilke. Zimmermann je že od vsega začetka posebna figura na Koelnski elektronski sceni, saj je njegova glasba povečini sestavljena iz poceni zvokov casio sintesajzerjev, ki jim doda še ritem mašino in nekaj semplov. >>

Mislim, da mi ni več potrebno razglašati originalnosti in celotnega življenjepisa prečastitega Raza Mesinaija, saj je bilo na njegov račun z moje strani prelitega že veliko črnila. Skorajda vsaka stvaritev tega tolkalskega mojstra, skladatelja, šolanega pianista in nasploh moža mnogih obrazov se je namreč že znašla na meniju tega prominentnega termina - pa naj so bili to Sub Dub, Badawi ali pač improvizirana medigra njegovega solo izleta pod pravim imenom. A če bi že v neki namišljeni igri poiskal svojega favorita, čustveni presežek in tudi idejni koncept, ki absolutno sloni na trenju in dvoboju kultur - tako zanimivih za današnji čas, ki ga živimo, bi se bržkone odločil za odvod Badawi. Sploh zato, ker je tako večplastna in na spremembah bazirana entiteta, ki nenehno spreminja svojo podobo, zanimanje, širi dovoljene meje do skrajnosti ter nenazadnje dosledno izrazi tudi notranji Mesinaijev boj, ki bržkone poteka že od rojstva - je namreč tako palestinske kot izraelske krvi... >>

"Peek- Ara- Boo" je že tretji uradni album simpatične japonske avant pop trojke Hoahio, že drugi po vrsti izdan na založbi Johna Zorna Tzadik. Haco (vokal, besedila in različna glasbila in zvočila) ter Yagi Michiyo (koto) sta ob plošči "Ohayo Hoahio" izgubili kraljico ''visokotonskega brnenja'' Sachiko M. S tem se je izgubila abstraktna zvočna komponenta v strukturah popačenih pop pesmi, ki pa na novi plošči ohranjajo stik z zvočnimi avantgardami preko odlične, klasično izobražene tolkalistke Mari Era. Slednja v glasbo Hoahio vnaša ritmična členjenja sodobne klasične glasbe, raziskovanja barvnega spektra in tolkalske vzhodnjaške tradicije. Kljub prevratniškim konceptom, pa pesmi ostajajo spevne in duhovite ... >>

Zev Love X, Mf Doom, King Geedorah, Daniel Dumile oz. v tokratni reinkarnaciji Viktor Vaughn je človek raperskih presežkov. Letos je poleg svojih plošč, kjer ponuja inštrumentalne Special Herbse, izdal še kar nekaj svojih izdelkov, med katerimi vidno izstopata dva. King Geedorah je že gostoval v Tolpi bumov, Viktor Vaughn je na vrsti sedaj. Viktorjeva plošča "Vaudeville Villain" je predramila rapersko podzemlje, ena najbolj influentnih strani Hiphopsite pa ji je dodelila laskav naslov najboljše plošče leta 2003. Se strinjam, vse to pa je MF Doomu (ali kakorkoli je fantu že največkrat ime) na plošči, kjer skoraj nepredstavljivo sam ni sproduciral niti enega samega komada ... >>

V bogati zgodovini bostonske punk/hardcore scene se The Blue Bloods uvrščajo med mlajše protagoniste, vendar pa zato nič manj odlične. Njihovo sicer sarkastično ime je pravzaprav čisto primerno, saj nam The Blue Bloods na svojem tretjem albumu ponujajo najžlahtnejše zvoke, ki imajo izvirajo s cest Bostona, iz njegovih tovarn in barov. >>

Z drugim albumom nam The Strokes nepretenciozno predstavljajo in ponujajo v posluh nekaj zelo neobveznega in tudi že slišanega. Kljub izraziti mladostniški energiji črpanje navdiha iz preteklosti ne nadgrajuje dosedanje zakladnice. >>

Velikokrat nekatere osebnosti tako močno zaznamujejo določeno glasbeno zvrst ali pa kar celotno geografsko območje, da so vsi poznejši ustvarjalci nujno podvrženi primerjanju s to osebo. Amalia Rodrigues nedvomno sodi med takšne močne osebnosti in kdorkoli se je že lotil interpretacije fada mora hočeš-nočeš prestati primerjave s to grandiozno vokalistko. Mariza, mladi up fada, se še kako zaveda svojega nehvaležnega položaja. Po eni strani se je Amalii oddolžila s tem, ko je na zelo hvaljen prvenec "Fado em mim" uvrstila kar štiri pesmi, znane iz repertoarja Rodriguesove. Po drugi pa se na novem, drugem albumu zavestno oddaljuje od premočne sence, ki jo na fado meče velika vzornica. Ne le, da je na "Fado curvo" uvrstila le eno skladbo, ki jo poznamo v Amalijini izvedbi – Primavera –, marveč že z naslovom nakazuje svoj delni, a vendarle, odklon od tradicije. >>

Enota Monolake že lep čas deluje kot solistični projekt Roberta Henkeja, izvornega berlinskega dub-tehnaša, ki se po malce daljšem premoru vrača z novim albumom "Momentum". Nova plošča zvesto sledi Monolake predpostavkam iz preteklosti, kar pomeni nagnjenost k obravnavanju problemov računalniške produkcije zvokov, tehničnih aspektov živega nastopanja, ki je v veliki meri
podlaga za zvočni material albuma, ter seveda inteligentno mešanico techna, abstraktnih lomljenih ritmov ter ambienta. >>

Aesop Rock je s svojima prvima dvema ploščama "Float" ter "Labor Days" dokazal, da je odličen MC, za seboj pa je imel tudi več kot odlično produkcijsko ekipo. Na novi plošči "Bazooka Tooth" je določene stvari spremenil, za glasbene podlage več ali manj poskrbel sam ter lanskega septembra izdal svojo tretjo ploščo Bazooka Tooth, s katero se je predstavil v malo bolj drugačni luči... >>

Plošče s svojskim, mistificiranim in že skorajda bizarnim konceptom znajo bržkone vedno delovati zanimivo. Sploh če se ideološka podlaga koncepta skriva za nečem, kar je že skorajda neuresničljivo in obstoji predvsem v našem sanjskem svetu. Pri delovanju berlinske založbe Morr Music tega zares nismo bili pretirano vajeni, kaj šele da bi ideološka nota prevladala nad samim zvočnim učinkom in čustvenim izlivom. Ok. Nekaj poskusov je bržkone bilo, a bi jih najbrže lahko preštel na prste ene roke. Med izstopajočimi imeni bi lahko usmeril pozornost predvsem proti aktivističnemu, melodičnemu in eksperimentalnemu IDM-u, projektu Phonem, ki se je npr. na plošči "Ilisu" prepustil kontroverznosti vprašanja gradnje razvpitega jeza v Turčiji. A če tematike iz same zvočnosti ni bilo lahko razbrati – to ti je uspelo predvsem skozi samo verbalno-pisno podlago -, pa je zgodba naših nocojšnjih gostov še izraziteje pomočena v znanstveno fantastiko ... >>

Minnesoški trio PARTY OF ONE, alias ERIC FIFTEEN (avtor glasbe in besedil, vokalist in kitarist), basistka TERRIKA KLEINKNECHT in bobnar GEOFF McCUSICK, je lani pri britanski založbi Fat Cat Records izdal svoj prvenec "Caught the blast". Album je zaradi svoje domnevne politične nekorektnosti naletel na nenavadno razdeljen sprejem pri kritikih, od grdega pluvanja do (redkejših) hvalospevov, v Tolpi pa lahko preverite, katera od ocen tega nadvse melodičnega in eklektičnega albuma vam je bliže.
>>

Z občutkom za ritem in melodijo so se Dirtbombs izognili zapletanju in s konstruktivno gradnjo retro rockovskih elementov naredili poslušljiv in zelo plesen album, kjer se zlivajo v eno celoto toplina soula, razgibanost boogieja, udarnost punka in umazanost rocka. >>

Pa začnimo z razmišljanjem o današnji plošči pri njeni predhodnici. V letu, ko je izšel prvenec zasedbe Bast, je to gotovo bila ena izmed boljših stvari, ki so se takrat pojavile na slovenskem glasbenem tržišču. S svojo eklektično tvarino je takrat navdušila malodane celotno glasbeno redakcijo tega radia in mislim, da celo postala plošča leta med domačimi kandidatkami. Nobena skrivnost ni, da je marsikdo vneto čakal na novo ploščo te intrigantne zasedbe. >>

MOTORPSYCHO & JAGA JAZZIST HORNS: In The Fishtank
(Konkurrent, 2003)

Nizozemska serija improviziranih srečevanj različnih bendov in zvrsti nam v deseti ediciji ponuja severnjaško kreativo v zakotju rokerske psihadelije zasedbe MOTORPSYCHO in pihalske sekcije elektrificiranih jazzistov JAGA JAZZIST. Nastala je plošča, ki se v trenutkih lovi, a na koncu izbruhne v fantastični fuziji, ki glorificira preteklost tudi preko klasik, kot je ''Theme De Yoyo'' (Art Ensemble of Chicago) in kreira zvočno sodobnost pararokerske godbe ...

www.konkurrent.nl
>>

Ob prvem poslušanju projekta Octavius sem kaj hitro pomislil na dva očitna vpliva, ki takoj zbodeta pozornost. Plošča "Audio Noir" namreč potuje po podobnih apokaliptičnih, informacijsko prenapolnjenih, nad urbanim navdušenih in kozmičnih svetovih, ki so še kako značilni za nihilizem projektov Kevina Martina - od Techno Animal pa vse do Ice - in nenazadnje tudi za brate iz New Jerseya - kolektiv Dalek ... >>

V današnji Tolpi bumov predstavljamo album "Oumou" Ouomu Sangare, ki bo na področju afriške popularne godbe ali tudi širše t. i. »svetovnih godb« letošnje leto zagotovo bistveno obeležil. Izid dvojega albuma te izjemne malijske pevke in avtorice je zagotovo eden osrednjih dogodkov v prej omenjenem kontekstu. Ne samo zaradi njene vrnitve na mednarodno prizorišče z diskografskim izdelkom, na katerega smo čakali polnih sedem let, pa tudi ne zgolj zato, ker so dvojni albumi celo največjih afriških ali sploh »world music« zvezdnikov še vedno redkost, ampak predvsem zaradi njegove vsebine ter okoliščin, ki so se ob "Oumou" nabrale o njegovem izidu. >>

Najbrž bi tudi Riow Arai ostal neznanka našemu ušesju, če letos ne bi agilna in priznana Otoška založba Leaf Label reizdala njegovo najbrž najbolj inovativno in eksperimentalno delo "Mind Edit", ki je sicer izšlo že leta 1999 za malo in neodvisno japonsko etiketo Soup-Diks, ki je med drugim japonsko zatočišče tudi takih imen, kot sta Microstoria in Jan Jelinek ... >>

Kontroverzni škot Watti Buchan se vrača z pomlajemo ekipo in novim albumom, ki je glasnejši, hitrejši in agresivnejši kot katerikoli do zdaj! >>

Današnji album bi po vseh merilih tegale radia moral iti v eter vsaj pred kakim letom, vendar se je po spletu okoliščin takrat nekako izmuznil našim grabežljivim rokam in ušesom. Po načelu »Bolje pozno kakor nikoli« si je pred koncem leta vendarle izboril svoje zaslužene tričetrt ure. Za imenom Yohimbe Brothers se skrivata ustanovna člana Black Rock Coalition, Vernon Reid in DJ Logic. Po več kot desetletju skupnega dela sta lani končno na plano dala svoj dolgo pričakovani prvenec Front End Lifter, ki je izšel pri založbi Ropeadope Music Entertainment. Oba protagonista sta seveda stara znanca naših radijskih valov. Vernon Reid se je najbolj opazno udejstvoval pri nekdanjih črnskih prvakih Living Colour, medtem ko je DJ Logic že izdajal tudi solo plošče. Kar se tiče njegovih sodelovanj, pa skromno omenimo samo sodelovanje z Bernsteinovimi Sex Mob. >>