Šele trupla ilegalnih migrantov na ograjah španskih eksklav Ceuta in Melilla so problem begunk in beguncev ter prosilk in prosilcev za azil v Evropski uniji ponovno uvrstila v ospredje javne pozornosti. Sicer socialistična španska vlada premierja Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera ga je naglo poskušala razrešiti s sklenitvijo dvostranskega sporazuma z Marokom o vračanju ilegalnih prebežnikov, ki jim je mejo s Španijo oziroma Unijo že uspelo prestopiti. Toda nad človekovimi pravicami zaskrbljene nevladne organizacije so v svet nemudoma poslale grozljive dokaze, kako nečloveško ravna z njimi Maroko. >>

Ekskluzivno! Objavljamo najnovejšo verzijo anarhističnega priročnika za izdelavo bomb in keksov iz marihuane. Downloadanje te literature iz spletnih strani je odsvetovano, ker se v takšnem primeru takoj znajdete v računalniški bazi evropskih in čezoceanskih tajnih služb. Zato vam na naši spletni strani omogočamo varno branje omenjene literature. Vse bralce pozivamo, da ne upoštevajo nasvetov iz priročnika, RAZEN če to ni res nujno.

Naročnik oglasa:

Al kaj? Da! >>

Najbrž ni veliko ljudi verjelo venezuelskemu predsedniku, zavzetemu levičarju v pravem pomenu te besede, Hugu Chavezu, ko se je pred dobrima dvema tednoma javno zavezal, da bo s subvencioniranjem nafte pomagal revnim prebivalcem sicer bogatih Združenih držav Amerike preživeti prihajajočo zimo. Obljuba, ki jo je Chavez oznanil v ameriških medijih, je bila v veliki meri interpretirana kot populistična floskula, izrečena v trenutku zanosa ob slavnostnem zasedanju Združenih narodov, ki so ravnokar praznovali svojih manj slavnih 60 let. V Bushevi administraciji so komaj pozabili na najnovejšo Chavezovo grožnjo – drugače njegovih besed niso niti mogli razumeti – ko se je že izkazalo, da je človek mislil povsem resno. Venezuela bo ameriške reveže reševala v eni izmed največjih humanitarnih akcij v zgodovini Združenih držav Amerike. >>

Samo Vatikanski sporazum kot klavzula na statutarno “civilnost” slovenske rimokatoliške cerkve - če sistem njenega financiranja, davčenja, vračanje premoženje in tudi splošno vpetost v družbo pustimo ob strani – je simptom njene priviligiranosti v odnosu do ostalih civilnodružbenih, tudi verskih, skupin. Zato se njena odgovornost - ki pa jo bremeni le, kadar to ustreza njenim interesom - ne prične, niti ne konča s sufliranjem odgovorov na volilnih lističih. Katoliška cerkev bi morala delovati na način, kot si želimo, da bi deloval nacionalni RTV servis.
>>

Državni sekretar v prvi Bushevi administraciji Collin Powell je pred par dnevi v enem izmed svojih redkih trenutkov prištevnosti in iskrenosti javno izjavil, da si je ob pripravah na vojno proti Iraku zapravil ves ugled. Najbolj se spominja sramotne drame, ki jo je februarja 2003 uprizoril v Varnostnem svetu Združenih Narodov, ko je z epruvetko belega prahu v rokah zatrjeval, da je Sadamovo kemično ter biološko orožje grožnja celemu svetu. Powell je s svojim kesanjem potrdil tisto, o čemer najvišji republikanski jastrebi nočejo na glas govoriti – namreč, da si je Busheva Bela hiša štiri leta po terorističnem napadu na ZDA ter dve leti in pol po invaziji na Irak povsem zavozila ugled v svetu. Orkan Katrina je pred dvema tednoma poskrbel, da si ga je zavozila še doma. >>

Najhujši prizori uničenja in kaosa, ki ga je na jugovzhodu ZDA, še najbolj pa v New Orleansu, za seboj pustil orkan Katrina, so končno mimo. Medtem ko se voda počasi že umika in razmere na terenu umirjajo, pa se najtežje delo za nekatere šele začenja. Busheva administracija bo tako morala napeti vse mišice, da bi zakrila svoje nepopravljive napake, ki so v veliki meri potencirale razsežnosti katastrofe, reševalce, vojake in policiste pa v tem času čaka odkrivanje na tisoče trupel sodržavljanov, med katerimi so mnogi umrli v ruševinah svojih domov ali pa zaradi tega, ker nujno potrebna pomoč nikoli ni prišla do njih. Mediji sicer zvesto spremljajo tragedijo in opozarjajo na slabosti svetovne velesile, ki jih je razgalila Katrina, vendar kljub temu nekatere najbolj očitne stvari še vedno ostajajo zamolčane. >>

V boju proti terorju in organiziranemu kriminalu evropski minister za pravosodje ter Evropska komisija razmišljata o uvedbi ukrepa hranjenja podatkov o telefonskih in internetnih komunikacijah evropskih državljanov.

Iz shranjenih prometnih podatkov bo mogoče ugotoviti, kdo in kdaj je komu telefoniral ali poslal elektronsko sporočilo, kdo in kdaj je obiskal katero spletno stran ter celo to, kje se je kdo nahajal, ko je imel s seboj svoj mobilni telefon. >>

(...) Kakor drugod po Evropi se tudi v Sloveniji vidno povečuje prepad med bogatimi in revnimi, priviligiranimi ter zapostavljenimi. To skorajda ni moglo biti bolj očitno ta vikend v Velenju, ko je 50 brezposelnih delavk propadlega podjetja M Klub organiziralo protest ob teniškem turnirju VIP, na katerem se je zbrala politična in gospodarska smetana Slovenije. Na eni strani ograje so se kozarci šampanjca pogovarjali o liberalizaciji trga delovne sile, na drugi strani pa so lačna usta liberaliziranih delavk zahtevala izplačilo zaostalih plač ter odpravnin. Njihov dolžnik, podjetnik Marjan Gabršek, se ni hotel srečati z njimi. Prikazal se je le minister Drobnič, ki je delavke opozoril, da ulica ni kraj za pogovore, in se nato umaknil s skisanim nasmehom evnuha, kakršen tudi je.
>>

(...)Posredovanje vojakov je spremljala tudi obsežna medijska intervencija. Izraelski časnik Haaretz je poročal, da je dogajanje v Gazi pokrivalo več kot 900 domačih ter svetovnih novinarjev, medtem ko se jih je še na stotine spotikalo drug ob drugega v večjih izraelskih mestih, kjer so spremljali reakcije ljudi. Vprašanja se zastavljajo sama od sebe. Kje je bilo na stotine novinarjev prejšnjo jesen, ko so izraelske čete pri obleganju begunskega taborišča Jabalye v Gazi pobile več kot sto Palestincev? Kje je bilo na stotine novinarjev aprila 2002, ko je Šaron zaukazal svojim vojaškim silam, da zravnajo z zemljo begunsko taborišče Jenin? In kje so bili vsi ti novinarji zadnjih pet let, v katerih so Izraelci ubili skoraj 700 palestinskih otrok? >>

Zvezdnika in humanitarna ambasadorja Bono ter Bob Geldof sta po srečanju kluba G8 vzhičeno ponavljala, da se bo na desetine milijonov Afričanov zbudilo v nov dan brez dolgov na svojih plečih. To je oslarija, ki ustvarja vtis, da bo do tega prišlo preko noči, medtem ko je prav nasprotno res. Proces odpisa starih dolgov naj bi trajal celih 40 let, kar pomeni, da bosta Svetovna banka in MDS ohranila svojo diktaturo nad afriškim gospodarstvom še za štiri desetletja, v tem času pa bo dovolj priložnosti za nove zadolžitve.
>>

Nedolgo po prvih bombnih napadih v Londonu, ki so terjali preko 50 življenj, je ameriški predsednik George Bush za teroriste dejal: »Dokler so na begu, ne morejo organizirati napadov. Zato bomo ostali v napadu.« Kot smo že vajeni, pridemo do resnice, če njegove besede obrnemo za 180 stopinj. Namreč: medtem ko so ameriške ter koalicijske sile obtičale v Afganistanu ter Iraku v vojni, ki je ne morejo dobiti niti zapustiti, se zdi, da je na drugi strani globalne fronte terorizem v čedalje večji ofenzivi. V zadnjih dveh tednih je odjeknilo v turških letoviščih, ponovno je streslo London, sledil je pokol v egiptovskem 'Sharm el Sheiku', da o standardnih kriznih žariščih niti ne govorimo. Nič torej ne kaže, da bi bili Bushevi 'zli možje' na begu.

>>

London je naposled vendarle doletel pričakovani iraški ter afganistanski vsakdan. Štiri bombne eksplozije, ki so za seboj pustile razpoznavne krvave odtise al Kaide, so sprožile valove spektakularnega medijskega ogorčenja, ki na bregove zahodnih kompleksov večvrednosti naplavljajo že slišane demagoške definicije o civiliziranem svetu ter barbarskem terorizmu. Drama je dosegla svoj nov vrhunec včeraj, ko so mediji objavili prvo ime ene izmed dvainpetdesetih mrtvih oseb, Blair in Bush pa sta vsak na svoji strani Atlantika obljubila maščevanje za pokol, ki sta ga skupno označila kot “napad na civilizirani svet”. Ob vsem tem ostaja zasenčeno dejstvo, da sta oba samooklicana voditelja svobodnega sveta izkoristila bombni napad za opravičevanje svoje imperialistične politike, ki je v zadnjem času doživela močan padec javne podpore. >>

Deset let je minilo od padca Srebrenice, takrat zaščitene cone

Združenih narodov. Krivdo za pokol si deli več strani: srbska

stran, ki je zločin izvršila, kontingent holandskih modrih čelad, ki

je bil zadolžen za zaščito, IN mednarodna skupnost, ki je pustila,

da se je zločin zgodil vsem na očeh. >>

Svetovni mediji so ga označili za najpomembnejši dogodek dneva. Številni nastopajoči glasbeniki in njihovi producenti so v pompoznih in promocijskih intervjujih dodajali, da to ni bil zgolj eden izmed največjih glasbenih ‘happeningov’ v zgodovini, temveč tudi vrhunec dviganja zavesti o neskončnih problemih, s katerimi se soočajo prebivalci afriškega kontinenta. V bistvu pa ‘Live aid’ koncerti niso bili prav nič drugega kot spektakularna lutkovna predstava za mase idiotov, ki znajo danes o Afriki ter revščini povedati le par novih sloganov in prav nič drugega. >>

Slaba vest mi narekuje, da se opravičim, ker mi ni uspelo izvesti direktnega javljanja iz Afganistana. K temu velja kot olajševalno okoliščino navesti dejstvo, da tukajšnji telefoni niso nič bolj zanesljivi od kondomov domače proizvodnje. Vedeti morate, da imajo Afganistanci povprečno blizu deset otrok. Zato vam te vrstice pišem v Heratu, mestu na zahodu države, v skoraj utopičnem upanju, da jih bo najbližji internet povlekel do Ljubljane. Inshallah. >>

Vlada je pretekli četrtek dokončno, dober mesec po napovedi

projekta, izoblikovala predlog rebalansa proračuna za

letošnje leto. Državna blagajna naj bi letos razpolagala z dobrimi

1683 milijardami tolarjev, odhodkov pa naj bi bilo za skoraj 1775

milijard.
>>

Pogodba uspešnega podjetnika z Italijani, ki jo je ob začetku svojega mandata, poleti 2001, v podpis poslal vsem gospodinjstvom 60-milijonskega naroda, je torej pretrgana. Če smo natančni, jo je s svojim odstopom prekinil še uradno, de facto jo je, tako kot celo vrsto drugih zakonov, že prekršil z vsakim novim dnem svoje vladavine. Izpolnil ni niti ene od dobrih sto obljub, namenjenih italijanskemu ljudstvu, naveličanemu levičarskih bojev, ki si je izvolilo vladarja s pravljično zgodbo o uspehu za sabo. Zgodbo o sinu bančnega uslužbenca in gospodinje, ki si je kruh začel služiti s petjem po turističnih barkah, potem pa postal najbogatejši Italijan.
>>

Vladajoča politična garnitura je že pred svojim uradnim ustoličenjem ugotavljala, da je z našo deželo nekaj treba narediti. Nekaj je bilo treba storiti, da bo pristno desničarstvo prepredlo Slovenijo in se zavleklo v sleherno poro. Desničarstvo v smislu skrajnega konzervativizma na področju družbe in kulture ter ekstremnega ekonomskega neoliberalizma . >>

Dragi Karol Jozef Wojtyla. Pravijo, da o mrtvih vse dobro. Tudi ti si zdaj mrtev. Mediji so se razgovorili o tem in skoraj vsi te kujejo v zvezde. Od branjevk na trgu do šolanih gospodov. A mene vendarle pri vsem skupaj nekaj gloda.

>>

Diplomatsko dogajanje »par excellence« preteklega tedna – ne da bi pri tem pozabili na meje in stranpota Evrope, oziroma zahodocentrizma – je bila mednarodna turneja novega starega predsednika ZDA po evropskem kontinentu. Gostovanje Georga Busha mlajšega je bilo pomembno, čeprav ni in najverjetneje tudi ne bo prineslo kakih vidnejših rezultatov. >>

Mit številka ena: na volitvah so glasovali Iračani.

Mit številka dve: volitve predstavljajo prelomnico za Irak na njegovi poti do demokracije.

Mit številka tri: volitve so dokaz iraške svobode.

Mit številka štiri: Iračani so si sami izbrali svojo prihodnost.

Mit številka pet: Američani sponzorirajo demokratične volitve po svetu.
>>

George Bush v svojem inavguracijskem govoru ob prevzemu drugega predsedniškega mandata ni pustil nobenih dvomov glede svoje zunanje politike v prihodnjih štirih letih. Kot je povedal, Združene države Amerike ne bodo stale ob strani in mirno opazovale, kako nedemokratični režimi zatirajo svoje ljudi. Vojna proti terorizmu je bila v inavguracijskem govoru spretno preimenovana v vojno za svobodo narodov. Številni diktatorji so njegovo sporočilo nedvomno dobro razumeli in verjetno že utrjujejo svoja zaklonišča. Bush je namreč razglasil novo vojno napoved, izognil se je zgolj imenovanju naslednje tarče. Vse več je indicev, ki kažejo, da bi to lahko bil Iran.
>>

(...)Najbolj znan primer je prav območje jugovzhodne Azije, ki ga je leta 1997 prizadela huda ekonomska kriza. Mednarodni denarni sklad je od indonezijske vlade zahteval, naj pred nakazilom denarja poleg restrukturiranja bančnega ter javnega sektorja tudi ukine državne subvencije za gorivo, elektriko in hrano. V par letih se je število najrevnejših podvojilo na 100 milijonov, plače pa so upadle za povprečno 30 odstotkov. Poročilo Svetovne banke iz leta 2002 razkriva, da polovica Indonezijcev živi z manj kot dvema dolarjema na dan, medtem ko ta številka v indonezijski provinci Aceh znaša 90 odstotkov populacije. Bolezni, kot sta malarija in hepatitis, sta v Acehu polnili pokopališča že zdavnaj pred prihodom cunamijev. Isto velja tudi za Šri Lanko in druge države v jugovzhodni Aziji.. >>

(...) Mahmud Abas na početje Izraelcev ne more bistveno vplivati, razen tega da v imenu svojega naroda protestira pri mednarodni skupnosti. Ob tem velja še navesti, da Abas ni predsednik Palestincev, temveč predsednik 'palestinske samouprave'. Gre za predstavniški organ, ki je bil oblikovan leta 1993 v Oslu na mirovnih pogajanjih med Palestinsko osvobodilno organizacijo in Izraelci. Po dogovoru med stranema so glavne prioritete palestinske samouprave šolstvo, zdravstvo, pobiranje davkov, upravljanje z infrastrukturo in pomoč Izraelcem pri zatiranju gverilskih skupin. Naloge palestinske samouprave so torej vzdrževanje nadzora nad zasedenimi teritoriji ter ohranjanje temeljev okupacije in pa občasno podpisovanje mirovnih sporazumov, ki v prvi vrsti Izrael odvezujejo plačila nadomestil Palestincem za njihovo ukradeno zemljo. >>

Kapitalistični sistem, v katerega smo že rojeni kot sužnji, nas skozi življenje izkorišča predvsem na dva načina: kot delavce in kot potrošnike. V obeh primerih je naš dostop do materialnih dobrin zelo omejen. Ena izmed bolj praktičnih rešitev tega problema je kraja. Radikalni tekst, ki ga ravnokar berete je predvsem posledica logičnega sklepanja, da krasti kapitalistom v bistvu predstavlja sledenje kapitalistične logike.
>>

Nekdanji ameriški predsednik Ike Eisnehower je izjavil: »Da bi rešili gospodarstvo, moramo kupovati, kupovati karkoli.« Francoski situacionist Raoul Vaneigem je dobro desetletje kasneje v svoji znani knjigi 'Revolucija vsakdanjega življenja' dodal kritiko: »V kraljestvu potrošnje je državljan kralj. Sedanji ekonomski sistem lahko reši le spreminjanje človeka v potrošnika in ga tako identificirati s čim širšo paleto potrošniških vrednot, skratka praznih, fiktivnih in abstraktnih vrednot.« Slednja trditev ni nikoli izgubila svoje aktualnosti. Diktatura potrošnje je med ljudmi izbrisala vse meje, razen ekonomske. V osnovi je vsakdo svoboden, da nakupuje. Na milijone svobodnih sužnjev, omamljenih z redno dozo televizijskih reklam, se vsak dan izgublja v labirintih nakupovalnih centrov.
>>

Američani veseli december praznujejo z množičnim nakupovanjem. Potrošnja naj bi bila celo večja od večine napovedi in pričakovanj. Vendar pa razlogov za to ne gre pripisati krepitvi gospodarstva po dolgem obdobju recesije, kot to trdijo v Beli hiši, saj je ta bolj fiktivna kot kaj drugega. Eden izmed verjetnejših razlogov za povečano potrošnjo leži v odsotnosti strahu pred ponovnim terorističnim napadom, ki je še lani ob tem času srca ameriških potrošnikov polnil z negotovostjo. Edini bradati možje, ki te dni ogrožajo varnost Američanov, so pijani Božički, ki se majejo na vsakem drugem vogalu. >>

Cela vojaška operacija imenovana 'Iraška svoboda' je bila že od samega začetka popoln polom. Ameriški marinci so bili poslani v boj z vojaškim priročnikom iz leta 1940. Slednji tako med drugim ponuja nasvete, kako v boju uporabiti mulo, zraven pa še dodaja, da so rasno mešane družbe težko obvladljive. Ameriška vojska je šele to jesen svojim vojakom razdelila posodobljen priročnik s smiselno vsebino. Pri njegovem sestavljanju so s svojimi nasveti in predlogi pomagali ameriški vojaki, ki so se že vrnili iz Iraka ter britanska vojska, ki ima dolgoletne izkušnje z bojem proti urbani gverili na severnem Irskem.
>>

(...) Viktor Juščenko se je leta 1999 potegoval za premierski stolček in pri tem užival podporo desetih parlamentarnih strank in seveda Washingtona. Ruska agencija ITAR-TASS je sedemnajstega decembra 1999 poročala: »Veliko članov parlamenta verjame, da je Mednarodni denarni sklad pripravljen povečati posojilo Ukrajini čez tristo milijonov dolarjev, če Juščenko postane novi premier.« Taktika 'korenček in palica' pade na um. Takoj po zavzetju položaja je Viktor Juščenko začel z izvajanjem direktiv MDS-a, ki so domačo industrijo pahnile v bankrot. Poskušal je tudi spodkopati bilateralne pogovore z Rusijo o trgovanju z nafto, ker slednja ni želela poslovati v ameriških dolarjih, kot je to zahteval Washington. >>

Glavno vlogo v tem boju za nadzor nad dobavo črnega zlata igra ukrajinski naftovod, ki poteka od mesta Odesa ob Črnem morju do mesta Brodi, ki se nahaja ob poljski meji. Izgradnjo naftovoda so pred več kot dvema letoma finančno podprli ameriški naftni lobiji, ki so računali, da ga bodo preko Črnega morja v kratkem povezali z bogatimi nahajališči surove nafte v tako imenovanem kaspijskem bazenu. Tam pa so se stvari nepričakovano zavlekle in naftovod Odesa-Brodi je tako votlo sameval skoraj dve leti, dokler se vanj niso vtaknili Rusi. >>