Četrto mešanje političnih kart pri koritih lokalne oblasti v samostojni Sloveniji, katerega se vas je na v nasprotju z napovedmi domačih vremenoslovcev prav sončno nedeljo udeležilo 970.210 volilnih upravičencev, kar izraženo v odstotkih pomeni, da je bila po zaenkrat še neuradnih podatkih volilna udeležba na nivoju države 58,10 odstotna, seveda ni pokazalo, da sta Ljubljana in ostala Slovenija dve različni zgodbi, pač pa da se naraščajoči trend nezaupanja v domačo strankarsko politiko nadaljuje in še, da se tega aktivno zavedajo tudi v samih političnih strankah. To potrjuje predvsem dejstvo, da je največ od 135 že v prvem krogu izvoljenih županskih kandidatov, torej kar 45, tokrat nastopilo kot samostojni kandidati, ki so jih sicer uradno predlagale skupine volivcev, številne med njimi pa so v posameznih občinah podprle tudi po teoriji predstavniške demokracije za vodenje politike najbolj pristojne politične stranke. >>

Rusija in Turčija sta vstopili v prvo svetovno vojno na nasprotnih straneh. Turki so v Armencih kmalu videli rusko peto kolono. Februarja 1915 so vseh 60.000 mobiliziranih armenskih vojakov zaprli v delovna taborišča in jih pozneje eliminirali. Armencem iz bližine fronte - podobna usoda pa je doletela tudi tiste, ki so živeli daleč od frontne črte - so ukazali, naj pešačijo proti negostoljubnim puščavskim predelom Sirije in Mezopotamije. V Istanbulu in drugih pomembnejših turških mestih pa so 24. aprila aretirali in pobili armensko inteligenco. >>

Madžarski premier Ferenc Gyurcsany je, potem ko je maja na zaprtem sestanku svoje stranke priznal, da so se, milo rečeno, dogajale nepravilnosti, moral vse skupaj priznati še javno. Vse zaradi posnetka, ki je prišel v javnost. In v javnost je prišel s spletne strani samega premiera. To, da ga je potem objavil še nacionalni radio, je bilo samo še vprašanje časa. Logična posledica. >>

Ironija je, da se 67 let po nemškem napadu na Poljsko dogaja podoben obračun med tem, kar je poljsko in tem kar je nemško. Trenutni papež, Benedikt šestnajsti, v mladosti pripadnik Hitlerjeve mladine in nemških protiletalskih enot, si je očitno, kot eno izmed nalog svojega pontifikata, zadal rušenje vsega, kar je gradil njegov poljski predhodnik. Papež Janez Pavel drugi. Ta si je, kljub vsem konzervativnim stališčem, ki jih je zastopal, vseeno prizadeval za nekakšen dialog med religijami. Krščanstvo bi med verami seveda zavzelo status prve med enakimi. >>

V luči Bushevega boja proti globalnemu terorizmu se postavlja vprašanje, ali so teroristi res zgolj tako imenovni verski skrajneži ali pa so borci za svobodo in jim terorizem predstavlja le nadgradnjo konvencionalnega upora. Rešitev na vprašanje je najlaže poiskati na Bližnjem vzhodu, kjer praktično ne mine dan, ko mediji ne bi poročali o „terorističnih“ akcijah. O zapletenosti tega vprašanja priča eksplozija pred ameriškim veleposlaništvom v Damasku. Je šlo za napad islamskih skrajnežev na Združene države Amerike ali pa je bil cilj napadalcev destabilizacija sirskega režima? >>

Medtem ko se na jugu Libanona nameščajo prve enote Združenih narodov in se je izraelska vojska pripravljena umakniti na svoje ozemlje šele, ko bo južno od reke Litani ob libanonskih vojakih še vsaj 15.000 vojaških mirovnikov misije Združenih narodov, prihajajo na plan zanimive teorije vzgibov invazije Izraela na Libanon. Seveda malokdo zares verjame argumentom predstavnikov uradnega Tel Aviva, da gre pri vdoru izraelske vojske na južno področje Libanona in bombardiranju cest na severnem območju zgolj za samoobrambo Izraela pred Hezbolahom. Ta resda ni brezmadežna organizacija, spet pa ni takšna pošast, kot ga v imenu nekih drugih interesov prikazujeta Izrael in Združene države Amerike, in gotovo ni ključni razlog za ponovno izraelsko okupacijo Libanona. Kanadski profesor in direktor Centra za raziskovanje globalizacije Michel Chossudovsky meni, da gre v napadih Izraela v prvi vrsti za geostrateške interese Združenih držav Amerike ter nekaterih zahodnoevropskih držav >>

Čas rušiteljem ne bi mogel biti bolj naklonjen. Kot vemo, je bilo potrebno represivni organ za spremstvo angažirati 48 ur pred samim aktom. Vremenska napoved je bila ugodna. Obetala se je prva z dežjem nekoliko bolj naphana noč po dolgem času. In z njo upanje na okrnjeno prisotnost uporabnic in uporabnikov AKC-ja Metelkova mesto na kraju zločina. Okoliščine so bile verjetno olajšane tudi s koncentracijo človeškega kapitala na pravkar začetem festivalu v Trnovem. >>

Socialni demokrati, druga največja opozicijska stranka, so ta teden predstavili svoj strankarski program. Sicer je Liberalna demokracija Slovenije pod mentorstvom Dušana Kebra svojo novo vizijo predstavila pred Socialnimi demokrati, so pa slednji toliko bolj prepričani, da imajo najboljši program. Tako bi naj po njihovem mnenju na naslednjih generalnih volitvah stranka pod krmilom Boruta Pahorja z oblasti vrgla premiera Janeza Janšo in postala najmočnejša stranka v Sloveniji z levega bloka.
Veliko je govora o nedefiniranosti in izguljenosti slovenske levice, ki je ostala brez vizije in sprejemanje novih populističnih programov ji zagotovo ne bo pripomoglo k večji efektivnosti. >>

Volitve v Mehiki so šele konec minulega tedna dobile vsaj začasni uradni epilog. V več kot 100-milijonski državi z 72 milijoni volilnih upravičencev, je šlo zelo na tesno. Volilna komisija je razglasila rezultate po katerih je Felipe Calderon iz vladajoče stranke PAN le za dobrega pol odstotka ugnal izzivalca Lopeza Obradorja, nekdanjega župana prestolnice Mexico City, sicer pa kandidata levo usmerjene PRD. Volitve že doživljajo tudi ulično nadaljevanje, saj je v nedeljo v mehiški prestolnici protestiralo 100.000 ljudi, ki delijo mnenje s poraženim Obradorjem, da so se na volitvah zgodile nepravilnosti. Jeza je še toliko večja, ker so se med ponovnim štetjem 2,6 milijona glasovnic, ki ga je zahteval Obrador, rezultati že obrnili v njegov prid, na koncu pa se je spet veselil Calderon.
>>

Cerkveni predstavniki so vedno bolj polni besed o tako imenovanem ideološkem zlu nasprotnikov desničarske kvazidemokracije, pa čeprav so ravno oni danes najbolj ideološki, ker jim tako ukazujeta uradna vera in aktualna politična klima v državi. Za začetek se ustavimo pri vprašanju druge svetovne vojne, kjer se tirnice v tako imenovanem kulturnem boju obračajo na povsem ideološko desno stran. To se najlepše vidi pri zastavljanju problemov, ki sploh nimajo veze z bistveno tematiko druge svetovne vojne. Vsakdo danes mirne volje prizna, da je 10.000 mrtvih ljudi v Kočevskem rogu bila zgrešena politika. In tudi marsikdo se strinja z uporabljeno besedo 'povojni poboji' in ne 'usmrtitve', kajti izraz usmrtitev predvideva sodniško obsodbo, ki je v Kočevskem rogu ni bilo. Vendar čim pridemo do kočljivih tem, je odgovor desnice pač ta, da so takrat bili vsi zavedeni. >>

Predsednik Slovenije Janez Drnovšek je v soboto na proslavi samostojnosti veličastne Slovenije izgubil zavest. Pustimo ob strani razloge, zakaj se je to zgodilo, oziroma ali so ga zapustile transcedentalne sile luči, ki še najbolj spominjajo na otročjo domišljijo, ki prevladuje v filmih Vojne zvezd.
Sicer je njegova newagerska efvorija zajela veliko Slovencev, saj njegovo gibanje podpira ena tretjina državljanov. Drnovšek je med drugim en teden nazaj poslal pismo predsedniku vlade Janezu Janši, v katerem je izrazil naklonjenost Metelkovi. Odzivov vlade na pismo ni bilo in jih verejtno ne bo. Še slabše pa se slovenskemu predsedniku godi v svetovnem merilu, kjer noben resen aktivist ne namenja veliko pozornosti Gibanju za pravičnost in razvoj. In to ne brez razloga.
>>

Pred jesenskimi lokalnimi volitvami je iz dneva v dan znanih več strankarskih kandidatov, ki se bodo potegovali za mesto župana v svojih občinah. Najbolj zanimivo bo kajpada v Ljubljani, ki je bila do sedaj pod okriljem levičarsko usmerjenih strank, sedaj pa se v bistvu niti ne ve, če bodo slednji letos obdržali svojo tradicionalno oblast v prestolnici. Zaenkrat tudi ni znanih nobenih imen kandidatov, jasno je le, da je desnica že začela svojo predvolilno ofenzivo. Poleg Slovenske demokratske stranke je ena izmed zadnjih alternativ Socialnim demokratom in Liberalni demokraciji Slovenije tako imenovani nestrankarski Zbor za Ljubljano. Slednjemu predseduje direktor programskega Sveta radiotelevizije Slovenija, Stane Granda. Poleg njega je ena izmed ključnih figur ustanovitve Zbora pesnik in član Nove revije, Niko Grafenauer.
>>

Kot kaže, kobilarna Lipica še dolgo ne bo dobila svojega epiloga, vsaj takšnega ne, ki bi bil dober za kobilarno in kulturo v temu delu Krasa nasploh. Predsednik sveta zavoda Lipica Miha Brejc, fanatičen ljubitelj golfa, še naprej zagovarja rešitev kobilarne s turizmom. Kakšen turizem ima v mislih Brejc, dokazuje že igralnica, ki se nahaja nedaleč stran od slovenskih žrebcev. >>

Včasih so bile stvari jasne. Mladi po vsej Evropi so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja znali povedati, za kaj in proti komu se borijo na uličnih barikadah svojih mest. Eden izmed temeljnih sloganov, ki jih je združeval, se je glasil: »Nočemo živeti v družbi, v kateri je obljuba, da ne bomo pomrli od lakote, kupljena s tveganjem, da bomo umrli od dolgčasa!« Danes so stvari gnusno drugačne. Beseda 'revolucionarno' označuje le še najmanjše novosti v pralnih praških, medtem ko sodobno, samopoimenovano uporniško gibanje vodijo naduti buržujski kvaziintelektualci ter kronični utopisti, ki jih bo realnost 21. stoletja slej ko prej odplaknila v kanalizacijo. Nastopi teh samooklicanih aktivistov jasno odražajo zgolj njihovo kolektivno slabo vest, ker pač dobro živijo na račun nekoga tretjega. In takšna je zadnje čase podoba kvaziaktivizma tudi v Sloveniji. >>

Ohlapnejša definicija fašizma navaja, da je fašizem najbolj nasilna oblika kapitalistične diktature. Tukaj lahko spomnimo na preganjanje sindikatov v fašistični Italiji, medtem ko se je tudi nekdanji britanski premier Winston Churchil v času pred drugo svetovno vojno navduševal nad Musolinijevim gospodarskim modelom, češ da v Italiji vlaki vozijo točno. Širša definicija pojma demokracija pa pravi, da gre tu za vladavino ljudstva. Izhajajoč iz tega lahko povzamemo Murphyjev zakon, ki navaja, da je demokracija takšen politični sistem, v katerem vsi dobimo tisto, kar si večina itak zasluži. In kaj smo dobili od Janševe vladavine? >>

Na to, kar se dogaja zadnje dni, ne smemo gledati kot na spontani spopad med dvema svetovoma, enim, ki prisega na tradicijo in drugim, ki prisega na modernost. Verjeti gre, da protizahodne demonstracije v muslimanskih državah v veliki meri podpirajo, če že ne razpihujejo tamkajšnji režimi, zato je tudi lahko prišlo do požiga ter uničenja nekaterih evropskih ambasad. Na drugi strani pa so časopisi, ki so pod pretvezo branjenja svobode izražanja ponatisnili žaljive Mohamedove karikature, to več kot očitno storili le zaradi svoje samopromocije in s tem večje prodaje. Zato ima ta spopad vse vrline spektakla, če seveda vzamemo za razlago striktno situacionistično definicijo, ki pravi, da spektakel ni zbirka podob, ampak mreža socialnih razmerij med ljudmi, ki jih uravnavajo podobe.
>>

Moje sporočilo se nanaša na vojno v Iraku ter Afganistanu in na način, kako ju končati. Bogu hvala, naši položaji se izboljšujejo, medtem ko za vas velja obratno. Kar me je spodbudilo, da spregovorim, je bil Bushev odziv na javnomnenjske raziskave, ki kažejo, da si večina izmed vas želi umika vaših sil iz Iraka, čemur pa Bush nasprotuje, saj naj bi to sovražniku poslalo napačno sporočilo. Bush pravi: bolje se je z njimi bojevati na njihovi zemlji, kot da se oni borijo proti nam na naši. Moj odgovor tej zmotni predstavi je: v Iraku vojna divja naprej in operacije v Afganistanu se stopnjujejo v našo korist, Bogu hvala. >>

Predsednik George Bush in njegovo osebje v Beli hiši zadnje čase veliko žalujejo zaradi tragične smrti ameriške heroinje Tine, ki je po njihovem mnenju umrla veliko prezgodaj. Žalne brzojavke ne prihajajo ravno s celega sveta, jih je pa zato veliko prišlo iz Mednarodnega denarnega sklada ter Svetovne banke, kjer ravno tako točijo krokodilje solze nad Tinino tragično smrtjo. Slišati je vse več pozivov, da je treba kaznovati tiste, ki so zagrešili gnusni umor. To pa so 'El Presidente' Fidel Castro, njegov venezuelski kolega Hugo Chavez ter novoizvoljeni bolivijski predsednik Evo Morales. Kdo je torej bila Tina? >>

Medtem ko so »spin doktorji« Busha mlajšega v spopadu s kritičnim javnim mnenjem primorani delati nadure, je evro-poslancem pod krinko dolgočasne administrativne vsakdanjosti uspelo Evropsko unijo približati Orwellovi mračni viziji, ne da bi širša javnost sploh trznila. Ni kaj. Američani so resnično pravi amaterji.

>>

Vojna v Iraku, ki praznuje svojih nečastnih 1000 dni, v celotni srhljivi podobi prikazuje vse prevare današnje dobe laži in iluzij. Tisti, ki narekujejo ter vodijo to vojno, so že tolikokrat razglasili njen konec, da je to do danes postala rutina. Najprej je konec večjih vojaških operacij razglasil ameriški predsednik Bush prvega maja 2003. Potem so v Beli hiši razglašali njen konec po uboju Husseinovih sinov, aretaciji Husseina in po predaji oblasti iz rok okupacijskih sil pod vodstvom civilnega upravitelja Paula Bremmerja v roke Iračanov. Toda oborožen upor je še naprej naraščal iz meseca v mesec. Po krvavi invaziji na uporniško mesto Faludža je Bush oznanil, da je hrbtenica uporniškega gibanja zlomljena, po prvih parlamentarnih volitvah pa, da je demokracija premagala skrajneže. Toda vojna se kljub številnim razglašenim zmagam nadaljuje. >>

Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je splošno znan po tem, da njegovo notranjepolitično nastopanje narekujeta ošabnost ter odkrita sovražnost do kritičnih novinarjev, medtem ko si v mednarodnih vodah utira pot predvsem z izrazito servilnostjo. Iz slednjega je že dalj časa znano, da je Rupel velik prijatelj Bele hiše. Iz vreče neštetih primerov izvlecimo enega. V začetku leta 2003 so ZDA po celem svetu mrzlično kupovale zaveznike pri napadu na Irak. Je bilo treba Rupla podkupiti? Ne. Skupaj s svojimi ministrskimi kolegi iz držav srednje in vzhodne Evrope je podpisal Vilnuško izjavo, ki je izražala podporo Bushevi vojni. To je Rupel storil celo brez vednosti lastne vlade. Ameriški obrambni minister Rumsfeld je potem razpredal o novi Evropi, medtem ko smo se doma spraševali, kdo je Ruplov šef: Tone Rop ali George Bush? >>

Če komu slučajno še vedno ni jasno. Rokerski častilci dosežkov rdeče revolucije Zaklonišče prepeva so očitno za honorar postali navadni klovni za potrebe vzdrževanja pokornosti kapitalizmu ljubih dronov. Razumete? Revolucija je še enkrat postala samo eden mnogih kapitalističnih potrošnih artiklov; zgolj benigen in za potrebe vnovčljivosti že močno izkrivljen spomin. Zdi se, kot da od nje vedno bolj ostaja le še predstava, da je šlo za en sam velik žur, ki so ga poosebljale pedofilsko seksi pionirke v premajhnih belih bluzicah in kratkih krilcih, z rdečo rutico okrog vratu in titovko na glavi.

>>

Ko je treba javnosti pojasnjevati negativne učinke socialnih ter gospodarskih reform, se vlada skupaj s svojimi birokratskimi evnuhi in ekonomskimi 'strokovnjaki' zateka k obrabljenim klišejem, kot je tisti o »evropskem duhu«. Reforme so, citiramo, »evropsko usmerjene, so usklajene z EU« itd. Ta 'evropskost' potem obvisi v zraku kot slab zadah in nikoli si nihče ne vzame časa, da bi jo definiral ali pojasnil njen izvor. Skozi leta so nas učili, da je treba vse, kar je evropskega, sprejeti kot nekaj samoumnevnega in dobrega. Napočil je čas za postavljanje vprašanj z dvignjenimi obrvmi. Na primer: kaj je pri predlaganih socialnih ter ekonomskih reformah tako zelo evropskega?
>>

Če se je 16. LIFFE sploh držal kakšnih smernic, je bila to popolna benignost in pasivnost do aktualnih problemov ter nesposobnost zdrave provokacije. Prevladujejo intimistične zgodbe malih ljudi, minimalizem je v polnem razmahu, le Amerika je predmet rahlega evropocentrističnega prezira. Drugega tudi ni bilo pričakovati. Če to počne Cannes, zakaj ne bi mi? >>

»Konfrontacija, na katero pozivamo, z apostatskimi režimi ne pozna Sokratovih debat, Platonovih idealov ali Aristotelove diplomacije. Vendar pa pozna dialog metkov, ideale atentata, bomabardiranja ter uničevanja in diplomacijo topa ter mitraljeza. Islamske države nikoli niso bile in nikoli ne bodo ustanovljene na podlagi miroljubnih rešitev in zborovanj. Ustanovljene so, kakor so vedno bile: s peresom in puško, z besedo in metkom, z jezikom in zobmi.«

Klikneš: ABC TERORIZMA >>

Pred desetimi leti je bil, v naglici in brez tehtnega razmisleka o dolgoročnih posledicah, v letalskem oporišču Wright-Patterson, blizu ameriškega mesta Dayton, podpisan sporazum med predsedniki Jugoslavije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, s katerim se je končal najbolj krvav spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Z Daytonskim mirovnim sporazumom je bila postavljena daytonska Bosna in Hercegovina z vsemi republiškimi mejami. To je postala Bosna s tremi konstitutivnimi narodi, tremi jeziki, dvema pisavama, enim distriktom in dvema entitetama: Federacijo BIH (be-i-ha) in Republiko Srbsko. >>

O ptičji gripi menda že vse veste. Zaenkrat je za njenimi
posledicami umrlo toliko ljudi, kot jih umre v Iraku na nekoliko bolj krvav dan. Toda pandemija smrtonosnega virusa, ki se bo sposoben prenašati iz človeka na človeka, naj bi že vrebala izza vogala sosedovega kokošnjaka. Napovedi so črne. Mediji praviloma dajejo prednost napovedim s šestimi ničlami. In bolj ko narašča panika med ljudmi, bolj narašča prodaja časopisov in gledanje pogovornih TV-oddaj. Namen komentarja ni polemizirati o spektakelski naravi ptičje gripe, marveč opozoriti na dejstvo, da nam zaradi uničevanja planeta v bližnji prihodnosti grozijo veliko hujše nevarnosti, pa o tem ne slišimo skoraj nič.
>>

Osrednji namen reform naj bi bilo zvečanje konkurenčnosti našega gospodarstva. Jasno imajo reforme številne nasprotnike. Nekateri so iz stroke in predvsem ne verjamejo v njihovo izvedljivost. Drugi, recimo delavstvo, ki ga zastopajo sindikati, pa se predvsem bojijo njihovih posledic za lastno blagostanje. Tako stroka kot potencialno prizadeti nasprotniki reform imajo močne argumente. A morda prav vsi streljajo mimo...

>>

... ne gre zgolj za Francijo. Na las podobne razmere vladajo tudi v drugih državah zahodne Evrope. Smešni so danes tisti, ki pravijo, da se francoski nemiri kljub nekaterim zažganim avtomobilom v Nemčiji in Belgiji k sreči niso razširili po Evropi. Ti nemiri v Evropi obstajajo že ves čas. Anglijo so poleti 2001 zajeli najhujši ulični izgredi v zadnjih dveh desetletjih. Mladi Azijci so se več tednov spopadali z belimi rasisti ter policijo v Oldhamu, Bradfordu in West Yorkshiru. Več sto mladih bangladeškega porekla je v Leedsu napadlo policiste, potem ko so ti v njihovem getu pretepli nekega moškega.
>>

Te dni na številne aktivistične spletne portale prihajajo zmedena sporočila samooklicanih revolucionarjev in drugih varuhov buržujske previdnosti, ki bi francosko temnopolto mladino radi podprli, ne znajo pa podpreti nasilja. Toda skozi zgodovino so ljudje simbole družbene represije napadali. Izgrednikov ni treba nujno podpirati. Dovolj je, da bi jih razumeli. Njihov upor proti družbi je prerasel v poetično igro nepokorščine, ki jo samo idioti lahko razumejo kot nesmiselno nasilje. Te noči se mladi uporniki učijo, da barikade zapirajo ceste, vendar odpirajo poti, in obujajo star situacionistični slogan: 'V družbi, ki je ukinila vse oblike avanture, je edina avantura, ki nam je še ostala, ta, da to družbo ukinemo.'
>>