(...) Pomembno vlogo v celotni prevari igra tudi britanski Band Aid, projekt štiridesetih največjih glasbenih imen, ki bodo decembra izdali skupni singl z naslovom 'Do they know it's Christmas?', denar od prodaje pa namenili lačnim v Afriki. Glasbeni bogatuni se bodo torej v pesmi spraševali, če Afričani vedo za božič. Seveda, da vedo! Če ne, bi bila to največja zarota na svetu. Tujci, ki bi okoli božiča pripotovali v Afriko, bi bili na letališčih opozorjeni, naj ne omenjajo Božička, na milijone afriških kristjanov pa bi se s cenzuriranimi biblijami v rokah spraševalo, če kdo ve, kdaj se je rodil Jezus. >>

Znameniti Alan Greenspan, predsednik ameriške centralne banke in prvi človek, ki je zadolžen za dobro kondicijo valute dolar, je konec prejšnjega tedna ameriškim finančnikom ter gospodarstvenikom sporočil novico, ki jo že vsi poznajo, a je nihče še vedno noče slišati. Povpraševanje po ameriškem dolarju se v svetu drastično zmanjšuje, kar pomeni nadaljnje nižanje vrednosti dolarja in povečevanje ameriškega tekočega primankljaja. Greenspan dodaja, da je primankljaj zaenkat obvladljiv, ne bo pa več dolgo, če bodo mednarodni investitorji iz strahu pred izgubami vse manj poslovali v dolarjih, kar se v bistvu že dogaja.
>>

Kričeč dokaz medijske represije v Iraku je primer arabske televizijske hiše al Jazeere. Njeno poslopje v Bagdadu so ameriška letala najprej bombardirala v času ofenzive marca lani. Uradna obrazložitev navaja, da je šlo za pomoto. Po Bremerjevi predaji oblasti so iraške oblasti al Jazeero obtožile širjenja laži in njenim novinarjem prepovedale poročanje iz Iraka, nekaj pa jih celo priprle. Prepoved je bila naknadno podaljšana »za nedoločen čas«. >>

Eden izmed BBC–jevih dopisnikov iz Bagdada je tik pred začetkom ameriške invazije na Faludžo poročal, da bo vojaška operacija, sicer poimenovana 'Fantomski bes', zelo nevarna za ameriške vojake. Na vprašanje, kaj bo s civilisti, je pomirjujoče zatrdil, da bodo marinci z megafoni opozarjali ljudi, naj se umaknejo. Poročevalec je zamolčal, da je v Faludži, ki so jo obkolile in zaprle koalicijske sile, ujetih več deset tisoč ljudi. Je pa omenil, da Američani mesto bombardirajo kot še nikoli - seveda brez kakršnega koli namiga, kaj to pomeni za same prebivalce mesta.
>>

Nobenih dvomov ni več. Jaser Arafat počasi, a zanesljivo zapušča ta svet. Palestinski predstavniki so včeraj javnosti sporočili, da so 75-letnemu Arafatu odpovedala jetra. Od vseh njegovih notranjih organov naj bi pravzaprav samostojno delovali le še možgani in srce, pa tudi ta podatek je vprašljiv glede na nasprotujoče si izjave, ki že od samega začetka prihajajo iz vojaške bolnišnice v Parizu. Kljub vsemu je Arafatova smrt le še vprašanje časa, morebiti celo samo nekaj ur, in vse več političnih analitikov ter medijskih komentatorjev glasno ugiba, kakšne posledice bo to imelo za bližnjevzhodno krizo. Pa poglejmo. >>

O državljanski vojni je govora v izraelskem parlamentu knesetu, na sestankih vlade, televizijskih pogovornih oddajah in v uvodnikih nacionalnih časopisov. Generali javno opozarjajo, da bi vojska utegnila razpasti. Šaronovi ministri pritrjujejo, da je obstoj Izraela v nevarnosti in da bi se v državi lahko ponovil scenarij iz španske državljanske vojne. Ariel Šaron, sicer bivši general, na nastajajoče probleme odgovarja z vojaško logiko. Zaporniškim uradom je naročil, naj pripravijo prostore za množične pripore, medtem ko se vojska pripravlja na morebiten vpoklic deset tisoč vojaških rezervistov. Grožnja je torej več kot resnična. >>

Po desetih letih tako imenovane svobode in demokracije v Južnoafriški republiki je povsem jasno, da tam vlada ekonomski apartheid.Temnopolti prebivalci so dobili svojo državo, bogati belci in v glavnem tuje korporacije pa so ohranili ekonomsko premoč, ki jim še naprej zvesto omogoča priviligiran položaj v državi. Sodeč po statističnih podatkih, ki jih je izdala sama vlada Afriškega nacionalnega kongresa, je med letoma 1995 in 2000 letni dohodek povprečne črnske družine upadel za devetnajst odstotkov in znaša le še slabih štiri tisoč dolarjev. Dohodek povprečne bele družine je medtem v istem času narasel za petnajst odstotkov na skoraj triindvajset tisoč dolarjev na leto. >>

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je v nemirni provinci Darfur na vzhodu Sudana zaradi lakote in bolezni v zadnjih dvajsetih mesecih umrlo že okoli sedemdeset tisoč ljudi. Toda vrtoglava številka ne vključuje umorjenih civilistov in vojakov v neposrednih bojih med uporniki in vladno vojsko ter provladnimi arabskimi paramilicami, zato dejansko število smrtnih žrtev še naprej ostaja mučna neznanka.

>>

Bushev način mišljenja je zakoreninjen globoko znotraj ameriške kulture in je tako poistoveten s tipičim ameriškim načinom življenja, kjer v ospredje rinejo načela življenja, svobode in zasledovanja sreče. Vsaj navidezno, oziroma pregovorno. V resnici je Amerika korporativna dežela individualcev in individualizma. >>

Recenzija knjige "Evropa pred zrcalom" avtorja Josepa Fontane. Ali zgodovina Evrope, kakršno smo se učili v šolskih klopeh, drži? Zgodovino pišejo zmagovalci. Kdo so tu torej poraženci? >>

Najvišje evropske birokrate, ki imajo v Bruslju že
zvrhano mero dela s tekočimi posli razširjene Unije,
verjetno počasi že boli glava zaradi prepirljivih
Hrvatov in Slovencev.
Prav simpatično bi bilo videti dolge obraze zadrtih
evropskih tehnokratov, ki bodo te dni poslušali
hrvaške in slovenske diplomate, ki se med seboj
tožarijo zaradi nekaj kubičnih metrov vode in hiše
nekega vaškega idiota. Pravi balkanski pasulj!

>>

Zakaj se v prihodnje na uredništvu Mladine najverjetneje ne bo več poslušalo Radia Študent 89,3 Mhz?

>>

Prvo, kar je treba razumeti, je, da je popolnoma vseeno, če v ovalni pisarni sedi republikanec, demokrat ali dvometrski kaktus po imenu Zelda. Bush, Kerry in Zelda presneto dobro vedo, da v Ameriki ne vladajo predsedniki, temveč interesi velikega biznisa. Vendar je bilo to očitno jasno malokomu drugemu, preden se je v Beli hiši pojavil orangutan s kavbojskim klobukom. >>

V knjižni zbirki Koda je v prevodu Sama Kutoša pred kratkim izšla zanimiva knjiga francoskega psihoanalitika Dominiqa Laporta – Zgodovina dreka. Avtor se na šaljiv in živahen način loteva človekovega odnosa do iztrebkov.
Osnovna teza knjige je, da je upravljanje s človeškimi iztrebki in odpadki nasploh ključnega pomena za izgradnjo identitete modernega individua. >>

Originalno so Američani želeli predati suverenost razširjeni verziji sveta prehodne vlade, ki bi ga v glavnem sestavljali voditelji bivše iraške opozicije, ki so se v državo vrnili na ameriških tankih. Toda glavni šiitski verski voditelj Ayatollah Ali al' Sistani, čigar glas v Iraku velja poslušati, je zahteval splošne volitve pred predajo suverenosti. ZDA so se tako morale obrniti na Združene Narode, ki so v Irak poslali posebnega odposlanca Brahimija, da bi ocenil, če so zgodnje volitve možne, oziroma povedano z drugimi besedami – da bi al' Sistanija prepričal, da niso. >>

Tale mali Bush pa res nima sreče. Pripotoval je v Evropo, da bi se udeležil vojaške proslave v Normandiji ter popravil odnose s starimi zavezniki in s tem svoji domači javnosti pokazal, da je še vedno pravi svetovni voditelj vreden novega, štiriletnega predsedniškega mandata. Nobena skrivnost namreč ni, da si je Bush od svoje evropske protokolarne turneje obetal predvsem dvig javne naklonjenosti doma, ki mu je v tem občutljivem predvolilnem času nizko padla. In kaj se zgodi potem? Skoraj ves 'prime time' prostor v medijih mu prevzame Ronald Reagan. Ki je pač umrl. Pri triindevetdesetih letih starosti. Lahko bi rekli: končno.
>>

John Kerry bo, v primeru, da bo novembra izvoljen za predsednika, nedvomno nadaljeval Bushevo politiko na vseh področjih. To je že dokazal s svojimi dejanji v preteklosti. Kerry je vedno podpiral socialno politiko, ki je milijone Američanov pahnila v še večjo bedo ter revščino in se zavzemal za smrtno kazen. Tudi kar zadeva ameriško politike do izraelsko – palestinskega konflikta, je Kerryevo stališče povsem jasno. 'Izrael ima pravico do samoobrambe', pravi Kerry, medtem ko se mu Šaronove neštete kršitve najosnovnejših določil Ženevske Konvencije sploh ne zdijo sporne.
>>

Znani francoski filozof Jean Jacques Rousseau je nekoč zapisal: 'Od trenutka, ko je postalo jasno, da je koristno imeti več zalog od svojega bližnjega, je enakopravnost med ljudmi izginila, pojavila se je lastnina in delo je postalo nuja. Brezmejni gozdovi so bili posekani, da so lahko nastala polja, ki jih zalivajo s človeškim znojem. To so polja suženjstva, na katerih bridkost in beda rasteta skupaj s pridelki.' >>

Ena od skrivnosti našega bednega, a potencialno čudovitega časa, je ta, da nam je razmišljanje lahko v velik užitek. Predstavili vam bomo priročnik, ki vam bo pomagal ustvariti osebno teorijo. Konstrukcija osebne teorije prinaša revolucionarne užitke, užitke ustvarjanja osebne teorije revolucije.
>>

Kar sprijaznite se. Naši globalni vasici vlada tolpa polpismenih, pokvarjenih, lakomnih, arogantnih in krvoločnih banditov, medtem ko ljudska raja, slepa, gluha in nema, izgubljeno tava naokoli, poljubljajoč nevidno vladarsko roko, ki naj bi po neki sila čudni ter sprevrženi logiki pazila na poneumljene. Stvari je treba enkrat za vselej razčistiti in zraven prikimati, da bi bilo povsem brezpredmetno olepševati dejstva, ko pa je že dalj časa jasno, da smo dosegli dno greznice človeškega napuha in nespameti. >>

Po podatkih evropskih tajnih služb naj bi bilo po svetu raztepenih okoli 30.000 islamskih teroristov oziroma svetih bojevnikov džihada. V evropskih velemestih se tako ljudje sprašujejo, kdo je naslednja tarča.
Evropski voditelji so se simbolično zavzeli za enotnost v boju proti terorizmu, toda v sobanah institucij politične moči Evropske Unije v Bruslju in Strassbourgu ni otipljivega konsenza glede tega, kako opraviti s kugo enaindvajsetega stoletja. >>

Tudi vizni režim proti Azerbajdžanu in morebiti ostalim kaspijskim državam nima resnih možnosti, da bi zaustavil prodor Nata v tej regiji. Vedeti moramo predvsem dve stvari. Prvič, Rusija je s svojo zgrešeno varnostno politiko sama zapravila možnost vplivanja na razmere v Centralni Aziji. Vsi njeni vojaški projekti, razen »Organizacije za kolektivno varnost«, ki pa je omejena predvsem na Kazahstan in Kirgizstan, so propadli in Rusijo pripeljali v slepo ulico. NATO izjemno taktično izkorišča nastali vakuum. Drugo dejstvo pa je to, da si kaspijske države same želijo članstva v Natu, ker v njem vidijo določeno stopnjo varnosti.
>>

Vojaški pakti ustvarjajo vojaške pakte. To je starodavno pravilo, ki obstaja že od kar obstajajo vojna zavezništva. Zakaj bi bila torej širitev Nata izjema? Preletimo na hitro nekaj dejstev iz polpretekle zgodovine. Po razpadu Sovjetske Zveze in posledično še Varšavskega Pakta je na območju srednje in vzhodne Evrope nastal nekakšen vakuum. V očeh novih vladarjev sveta je to področje veljalo za nikogaršnje ozemlje. NATO se je tako pod vodstvom Amerike nemudoma začel pripravljati na širitev na vzhod Evrope.
>>

Postavimo si preprosto vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi Bushevo doktrino vzeli povsem resno in bi NATO ali pač Koalicija dobre volje napadla vsako državo, ki pomaga terorističnim organizacijam? Odgovor: med prvimi tarčami bi se zagotovo znašla ameriška zvezna država Florida, ki ji predseduje - glej ga zlomka - Bushev brat, guverner Jeb Bush.
>>

Januarja letos je vrhovno sodišče, ki mu predsedujejo verski fanatiki, ženskam prepovedalo peti na televiziji. Razen v Kabulu in njegovi neposredni okolici je ženskam s prepovedjo šolanja in zaposlitve onemogočeno aktivno vključevanje v družbo. Toda tudi Kabul niti slučajno ne ponuja varnega zatočišča. Veliko Kabulčank je zaradi strahu pred nasiljem še vedno ogrnjenih v pregrinjala, imenovana burke, ki so jih leta 1996 uvedli Talibani. Vsaka Afganistanka s polakiranimi nohti pa še vedno tvega, da ji bodo odsekali prste.
>>

Je še kdo opazil, da svet postaja čedalje bolj podoben Palestini? Na eni strani imamo teroriste, ki za svoja dejanja trdijo, da so odgovor na imperialistične vojne zoper njihove države. Na drugi strani pa imamo zahodne velesile, ki v imenu vojne proti terorizmu vršijo invazije na obubožane države, ki zraven še slučajno plavajo na nafti. Dejanja prvih in drugih imajo le eno skupno stvar – za seboj puščajo na stotine ali tisoče mrtvih civilistov po celem svetu. Mar je to ta globalna vas, o kateri je bilo toliko govora v 90-ih letih prejšnjega stoletja?
>>

Ena izmed bolj pogubnih posledic intifade za Izrael je vsekakor globoka recesija, ki državo stiska v jekleni pesti že več kot tri leta. Nezaposlenost je več kot 10 odstotna in še narašča. Povprečna plača v Izraelu vztrajno pada že leto dni. Vlada medtem v sklopu svojih socialnih reform zmanjšuje denarno pomoč najrevnejšim slojem prebivalstva. >>

Eden izmed okrutnejših haitijskih diktatorjev je bil predsednik Duvalier, ki mu je ljudstvo leta 1986 zasluženo izpodmaknilo vladarski stolček. Decembra 1989 so bile organizirane prve demokratične predsedniške volitve v zgodovini Haitija. Prepričljivi zmagovalec je bil nekdanji katoliški duhovnik, Jean Aristid, za katerega sta glasovali kar dve tretjini prebivalstva. V Washingtonu so bili šokirani nad zmago populističnega Aristida, ki je prisegal, da bo služil svojemu ljudstvu in ne tujim kapitalističnim interesom. V Beli Hiši so tako nemudoma začeli rovariti proti prvi demokratični haitijski vladi. >>

Sydney so nedavno pretresli rasni nemiri, ki so zajeli predvsem tiste dele mesta, kjer živijo temnopolti prebivalci Avstralije, Aboridžini. Povod za nemire je bila smrt 17-letnega Thomasa Hickeya, ki je po mnenju politikov in medijev umrl v čudnih okoliščinah. Dečka so našli nabodenega na visoki ograji. >>

Ko govorimo o beguncih, največkrat pomislimo na vojne, revščino in politične krize, ki ljudi silijo v migracije. Toda vedno bolj jasno postaja, da vse več ljudi zapušča svoje domove zaradi naglih klimatskih sprememb, ki jih povzročata brezobzirno uničevanje planeta Zemlja in nevestna poraba naravnih virov, za kar so odgovorne predvsem razvite države.
>>