Po prezgodnji smrti Jeffa Buckleya, sina Tima Buckleya, se je pojavilo cel kup posmrtnih izdaj in neuradnih posnetkov, med katerimi se je znašel tudi Jeffov nastop v hamburškem klubu Logo v l. 1995, na katerem je z vso silovitostjo in pretresljivostjo, ki jo vsebuje njegova glasba izveden repertoar svoje prve in pravzaprav edine celovite plošče ''Grace''. (v celoti!) ... >>

Nocoj se že v drugo soočamo s švedsko zasedbo garaško-uživaškega saksofonista in komponista Martina Küchena – Exploding Customer. Že najbolj očitno dejstvo tega vnovičnega pojavljanja, namreč termin RŠ koncerta in ne na primer Tolpe bumov, je zgovoren. Govori pač o tem, da imamo opravka z živo glasbo ali kar 'živim delom' njene izvedbe, ki sâmozadostuje za vposluh v 'duha' nocojšnje zasedbe. Koncertni posnetek kot dokument, ki ne potrebuje vnovičnih izletov iz kraja, kjer glasba še najbolje zaživi. O tem smo se nenazadnje lahko prepričali tudi ob nedavnem obisku Exploding Customer na cerkljanskem odru, na tamkajšnjem Jazz festivalu. In kot sta vsaj dva meni znana recenzenta navdušeno označila to bližnje srečanje za enega od vrhuncev majskega dogodka, tako tudi pisec spremnega teksta k nocojšnjemu posnetku označi nastop Exploding Customer za veliko presenečenje Tampere Jazz Happeninga, ki se je pripetil novembra 2004 na ohlajenem Finskem. >>

Danes je skupina Make-Up del zgodovine, rockovske zgodovine. Sodi v sam vrh atraktivnejših, zanimivejših in unikatnejših imen neodvisnega rocka 90. let. V zelo plodnih šestih letih, med leti 1995 in 2000, je izdala šest albumov, dva živa in tri studijske, ter kopico odličnih singlov, ki so bili leta 1999 zaobjeti na kompilaciji I Want Some. Vse naštete izdaje še danes dihajo s svežimi pljuči in nam razkrivajo kreativni naboj kvarteta, ki se mu je bilo težko upreti in ki mu še danes gre pripisati iniciacijsko moč. S križanjem punkovske angažiranosti in gospelovske pridige so izoblikovali originalno glasbeno govorico, ki še vedno nagovarja k akciji, pa naj bo to individualna ali kolektivna, kulturna ali politična. Oboroženi z Biblijo in Manifestom komunistične partije, parafrazami Mao Zedongovih citatov in Kristusovih nagovorov so spletli križanca nabritih MC 5 in delavnega Jamesa Browna. Polovica jedra skupine, basistka Michelle Mae in frontman Ian Svenonius, je danes aktivna s skupino Weird War, ki kot nova stran v življenju razkrije razloge za razhod Make-Up. Letošnja izdaja koncertnega albuma potrjuje, da je le šlo za tovariški razhod (v celoti!) ... >>

Koncertni posnetek, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, je delno demistificiral persono za imenom Jandek, ki je do takrat kar 26 let živel v popolni anonimnosti. Morda se v današnjem informacijsko razgaljenem času to zdi za lase privlečena propagandna floskula, vendar resnici na ljubo o njem do tedaj nihče ni vedel ničesar. Nikoli namreč ni posnel videospota, nikoli ni dal intervjuja, nikoli ni dal kakršne koli izjave za tisk, prav tako pa v spremnih knjižicah njegovih albumov poleg imena in naslova založbe ni drugih relevantnih podatkov. Tudi novinar, ki se je na lastno pest podal v teksaški Houston z namenom, da spozna človeka, ki je v dobrega četrt stoletja izdal skoraj 40 albumov, ni bil povsem prepričan o tem, ali je dejansko spoznal pravega Jandeka. >>

Nocojšnji RŠ koncert prinaša v posluh živi nastop angleškega MC-ja in producenta Dizzeja Rascala z enega od koncertov njegove lanskoletne severnoameriške turneje. Še ne 21-leten mladenič s pravim imenom Dylan Mills je poleg MC Wileya najbolj zaslužna oseba, ki je povzdignila glasbeni stil grime v mainstream. Oba grime protagonista izhajata iz vzhodnolondonske druščine Roll deep crew, ki ji je uspelo prodreti na britanske hit lestvice z ohranjanjem svoje ulične glasbene tradicije. Dizzejev prvenec Boy in da corner, izdan pri londonski založbi XL, si je leta 2003 prislužil glasbeno nagrado Mercury. Prodanih je bilo več kot 250.000 izvodov albuma, drugi singel Fix up, look sharp pa je dosegel 17. mesto na britanski hit lestvici. Dizze je bil označen kot najbolj originalen in razburljiv ustvarjalec zadnjih deset let, ki je vzklil iz plesne glasbe. >>

V tem trenutku so Dupain zagotovo najbolj vroč adut francoskega drugogodbenega prizorišča; so eden tistih redkih francoskih bendov, ki je zrasel iz povsem lokalne sredine in se v nekaj letih zavihtel na mednarodno prizorišče, kjer zdaj na evropskih festivalih in koncertnih odrih navdušuje dovolj obilno občinstvo ob boku nekaterih sorodnih španskih, portugalskih, katalonskih, baskovskih, galicijskih, grških, italijanskih, sicilijanskih, korziških in sardskih in še kakšnih bendov oziroma izvajalcev, ki so svojo prepoznavnost izoblikovali iz lokalnih značilnosti, umeščenih v širši kontekst tiste izkušnje, ki jih tam nekje od sredine 80. združuje skupni imenovalec »mediteraneo«. So lokalno v »melanžu« sredozemske pestrosti, z vplivi, ki prihajajo tudi z neevropskih obal tega večtisočletnega osišča kulturnega prepletanja; katerega ime zatorej nima samo geografskega, ampak ima tudi simboličen pomen: je »sred-ozemlje«, poligon, ki s svojo odprto pozicijo omogoča vse to bogato prepletanje. >>

Skandinavska branža jazzovskih godb se je že v šestdesetih oplajala z vrhunskimi ameriškimi glasbeniki, ki so harali po njenih mrzlih prostranstvih. Zmrzal so z ognjevitimi in tedaj revolucionarnimi špili razpihavali Cecil Taylor, Albert Ayler in Don Cherry, ki so zbujali radovednost med bolj klasično usmerjenimi domačimi špilavci. Stopinje v snegu skandinavskih jazzovskih godb pa so se trajno obdržale in v zadnjem desetletju odtiskujejo mogočne brazde v mednarodnih vodah svobodnjaškega jazza. Ena od mnogih navdušujočih zasedb je tudi kvartet Exploding Customer, ki v svoji godbi vehementno in duhovito spaja raznorodne historične poti jazzovske tradicije … >>

Dvojica, ki je odigrala pričujoči nastop, predstavlja zanimivo kombinacijo pristopov, zgodovinskih ali osebnih glasbenih snovanj. Čudenje 'različnosti' glasbenikov sicer ne more biti umestno, kolikor imamo opravka z muzikami, gibajočimi se na samem robu ali izven prisilnih glasbenih kategorizacij. Če zadevo umestimo še v nekakšen geo-glasbeni kontekst, je čudenje še manj na mestu: saj ravno iz Norveške že lep čas prihajajo domišljijo razburjajoči in konvencije ignorirajoči glasbeni zvoki. Po besedah ene izmed pri nas že slišane tamkajšnje glasbenice je Norveška glasbeno morda preveč živahna, a tudi populacijsko preredka dežela, da se ne bi slej ali prej vkup znašli 'elektronikarji', 'jazzerji' in na primer 'akademiki'. A v primeru nocojšnjega koncertnega posnetka bi špil Frodeja Gjerstada in Lasse Marhauga sam raje opisal kar kot, četudi nikoli povsem razločljivo, sopostavljanje prostorskega in časovnega zvočnega/glasbenega dogajanja. >>

Eden od bendov, ki je nedvomno zaznamoval pozna osemdeseta in prvo polovico devetdesetih v ušesnih kanalih ljubiteljev podtalnega, angažiranega punk rockanja pri nas, so washingtonske legende Fugazi. Bend, ki v sebi nosi najžlahtnejše prvine skrajno angažirane veje hardcora iz začetka osemdesetih iz ameriške prestolnice, je kar štirikrat drgnil različne odre v Ljubljani, ob tem pa vedno pustil nenadjebljiv vtis preko popolnoma predanega, z znojem in iskrenostjo prepojenega nastopa. >>

Postavitev country glasbe, enega ameriških nacionalnih ponosov, v kontekst sodobne elektronske glasbe na nepodcenjujoč in inovativen način je precej zahtevna naloga, saj naša ušesa vse preveč polnijo vsi mogoči hibridi, ki osnovni izraz največkrat le popačijo, oziroma do njega ne pokažejo prav nobene spoštljivosti. Da je moč stare country uspešnice predrugačiti tudi na zabaven in obenem povsem dobronameren način, dokazujejo odlični glasbeniki, katerim improvizacija in domišljija nista tuji in so se za posnetek, ki ga bomo poslušali v nocojšnem RŠ Koncertu, zbrali v San Francisco Art Institute v oktobru 2002. To so bili Drew Daniel in M.C. Schmidt, bolje znana kot dvojec Matmos, Vicki Bennet alias People like us in Jon Leidecker, ki se skriva pod psevdonimom Wobbly (v celoti) ... >>

Čas konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let je bil, ob vseh ostalih glasbenih premikih, v znamenju prvih zametkov tako imenovanega hard core gibanja. Bandi, kot so Black Flag, Discharge ali The Germs, so začenjali tudi javno razkazovati svoj razturaški odnos do glasbe in sveta nasploh. Posebno slednji so bili najpomembnejši in najodločilnejši vpliv za tedaj mlade portlandske fante, ki so si leta 1980 nadeli ime Poison Idea. Losangeleški The Germs so se izkazali za veliko vplivnejše, kot se je to kazalo tedaj, in tudi Poison Idea so v njih našli ter takoj prevzeli tako značilno odpadniško in ekstremistično punk etiko. >>

V nocojšnjem Koncertu Radia Študent se vračamo v skupno preteklost nekdanjih protagonistov newyorške eksperimentalne rockovske zasedbe VELVET UNDERGROUND – JOHNA CALEA in LOUJA REEDA –, ki smo ju v minulih dneh, v posodobljenih različicah, imeli priložnost videti in slišati tudi v Ljubljani. Vračamo se v 29. januar 1972, ko sta CALE in REED v navezi z občasno vokalistko svoje skupine, NICO, odigrala koncert v pariškem klubu Le Bataclan. Trojka je predstavila repertoar največjih uspešnic VELVET UNDERGROUND s posameznimi komadi iz njihovih solističnih karier. Gre za posnetke, ki so med feni dolgo krožili v obliki bootlegov, nato pa slabih dvaintrideset let po nastanku, pred dvema letoma, pri založbi Bataclan končno dočakali uradno objavo v navadni in dopolnjeni deluxe ediciji. >>

V nocojšnjem RŠ koncertu bomo poslušali koncertni album ameriškega glasbenika in pisca besedil Tima Buckleyja, Honeyman. Album je izšel leta 1995 pri založbi Manifesto. Koncert je bil posnet pred majhnim studijskim občinstvom za radijski prenos na newyorški postaji WLIR. To je bilo malo po objavi njegovega osmega albuma Sefronia in malo več kot leto in pol pred njegovo smrtjo. Tim Buckley je umrl 29. junija leta 1975 zaradi prevelike doze heroina in alkohola. Takrat je bil star 28 let. Posnel je devet studijskih albumov. Po legendi so bile njegove zadnje besede 'Bye, bye, baby'. Umrl je v dolgovih, v osebni lasti pa je imel le kitaro in ojačevalec. >>

Zasedbo Wilco pooseblja Jeff Tweedy. S tem nočem reči, da je Jeff Tweedy skupina Wilco. Ne, jasno je, da skupino tvorijo vsi njeni člani, sinergija, ki jo ustvarjajo, njihovo medsebojno učinkovanje. To je - kar bom poskušal pokazati tudi v tem primeru - ključno za končni izid, ne glede na ustvarjalno moč nosilca. Jeff Tweedy je pač edini stalni. Natančneje: edini preostali član, gonilna sila, glavni ustvarjalec zasedbe Wilco, ki je začela z delom leta 1994, to je po razpadu Uncle Tupelo, prelomne zasedbe sodobne ameriške glasbe, oprte na izročilo, ki je ena od začetnic tistega, kar so zatem poimenovali alter country. In prav ta skupina je bila, kar se podpisnika tegale spremnega besedila tiče, nekaj najbolj vznemirljivega, najbolj polnokrvnega med vsem, kar se je dogajalo v okviru rock and rolla v Ameriki v devetdesetih pa do dandanes. >>

V današnjem poživljajoče živem RŠ koncertu bomo prisluhnili posnetku skandinavske freejazzovske zasedbe The Thing iz leta 2003, ki je na polno zapihala v največjem avantgardno naravnanem skandinavskem klubu Bla v Oslu. Trio The Thing sestavljajo sami mladi stari mački skandinavske impro scene; Paal Nilssen-Love na bobnih, basist Ingebrigt Haker Flaten ter prodorni saksofonist Mats Gustafsson. Vsi trije že dobrih deset let pohajkujejo po odrih na Norveškem in Švedskem, pa tudi drugod po Evropi in v Ameriki. >>

Danes v oddaji RŠ koncert na Radiu Študent predstavljamo posnetek glasbenega vnebovzetja, ki se je zgodil 30. decembra leta 2004 v njujorškem klubu Tonic. Ta dogodek sta zakrivila one man band Birchville Cat Motel in kitarist Sonic Youth-ov, Lee Ranaldo. Naveze članov Sonic Youth in avantgardnih improvizatorjev seveda niso nobena novost. Bogato zbirko tovrstnih druženj imata poleg Ranalda še Jim O'Rourke in Thurston Moore. Ta imena se pogosto pojavljajo v raznoraznih projektih, ki segajo na različna področja glasbe. Od elektronike pa do free folka, jazza in celo avantgardne klasike. Zato ni presenetljivo, da so se v času takšnih in drugačnih glasbenih druženj napletle tudi simpatije s sceno v Novi Zelandiji. >>

Poslušali boste integralni posnetek koncerta, ki ga je imel za to priložnost posebej sestavljen trio pihalca Anthonyja Braxtona, pianista Györgyja Szabadosa in tolkalca Vladimirja Tarasova 13. septembra 2003 v okviru festivala jazza in improvizirane glasbe v vojvodinskem mestu Kanjiža. Posnetek je izšel lani na albumu z naslovom »Triotone« pri angleški založbi Leo Records ... >>

Dobršen del lanskoletnega jazzovskega leta je minil v znamenju novice, da so januarja v washingtonski Kongresni knjižnici našli koncertne posnetke Monka in Coltrana iz slovitega Carnegie Halla, za obstoj katerih sploh niso vedeli, ter pozneje v pričakovanju albuma in špekuliranju o kakovosti posnetkov in izvedbe, na koncu pa še v samih hvalospevih, s katerimi so kritiki dočakali to izdajo. Zadeva je tako razburkala jazzovsko srenjo, da je album postal uspešnica, kakšne jazz dolgo ni imel. Pred slabim mescem je bil celo najbolj prodajani cede na Amazonu, in to v vseh kategorijah! Kar pomeni, da je za seboj pustil tudi razvpite pop zvezde, kakršna je, denimo, Madonna. Trenutno je na taisti spletni prodajalni nekje okrog dvanajstega mesta ... >>

Nostalgia 77 je studijski projekt Bena Lamdina. V sodelovanju z založbo Tru Thoughts je Ben v preteklosti posnel dva precej zanimiva albuma – ‘’Songs for my Funeral’’ in ‘’The Garden’’. Njegovo glasbo bi še najlažje opisali kot počasno jazzy elektroniko, ki pogosto vsebuje značilne aranžmaje pihalne sekcije. Pred kratkim pa je Ben sestavil skupino, nekakšno živo verzijo svojega nostalgičnega projekta, ter jo poimenoval Nostalgia 77 Octet. Člani skupine so Graham Fox na bobnih, Riaan Vosloo na basu, Ross Stanley na klaviaturah, Tom Allan na trobenti, Trevor Mires na trombonu, Jonny Spall na alt saksofonu, Mark Hanslip na tenorju in Ben Lamdin na kitari. >>

Coil ?e vse od svojih za?etkov v letu 1983 velja za eno najbolj avantgardnih, eksperimentalnih ter obenem vplivnih zasedb in verjetno ni ?anra, ki se ga v svoji dvajsetletni zgodovini ne bi dotaknili, najbolj pa so zaznamovali industrial glasbo v postpunk revoluciji in elektronsko glasbo skozi devetdeseta. Zasedbo je sprva kot solisti?ni stranski projekt Psychic TV ustanovil John Balance, kmalu pa se mu je pridru?il tudi Peter Christopherson, prav tako biv?i ?lan Psychic TV in Throbbing Gristle. Balance in Christopherson sta bila edina stalna ?lana oziroma jedro zasedbe, ?tevilo ostalih sodelavcev pa se je ves ?as spreminjalo. Vse do leta 2000 Coil velja predvsem za studijski kolektiv, potem pa sledijo precej obse?ne turneje, s katerimi obredejo malodane ves svet... (v celoti...) >>

Supersuckers so se že leta 1999 z naslovitvijo dvojne kompilacijske plošče “How The Supersuckers Became The Greatest Rock and Roll Band In The World”, ki je izšla pri sloviti založbi Sub Pop, malo za šalo in malo za res proglasili za najbolj imeniten rock’n’roll band na svetu. Bleščeča titula po več kot petnajstih letih vztrajnega “rockanja” in “rolanja” kljub izdatni meri samoironije postaja neke vrste realnost, ki jo zadnja leta bolj ali manj upravičujejo tudi številni koncertni posnetki te izredno zanimive seattleske zasedbe... (v celoti...) >>

Današnji RŠ koncert bo posvečen kultni zasedbi Ekatarina velika. Preselili se bomo slabi dve desetletji v preteklost, v zlata leta skupine, ki je 2. novembra 1986 odigrala in posnela nastop v zagrebškem klubu Kulušić. Prav v Zagrebu so Ekatarina veljali za najbolj priljubljene in to, zanimivo, kljub situaciji v zadnjih petnajstih letih, ostali vse do danes. Koncert je nastal na turneji, ki je promovirala njihovo tretjo veliko ploščo in drugo pod tem imenom, naslovljeno »S' vetrom uz lice«, na kateri se morda najde največ prepoznavnih uspešnic... (v celoti...) >>

Na koncertu, ki se bo odvrtel nocoj, so Jaga Jazzist delili oder z Robinom Trowerjem, Oneido in Hutspot. Seveda se je dogodek zgodil v klubu Paradiso v Amsterdamu. Po zaslugi internetnih informacij lahko postrežemo še s tem, da je v klubu en dan prej igral Juan De Marcos, vodja Afro Cuban All Stars, dan za tem pa Damon & Naomi. Za nameček pa je dva dni za Jaga Jazzist v klubu Paradiso nastopil celo Rambo Amadeus. Zaradi časovne omejenosti bomo v nocojšnjem RŠ koncertu zavrteli le 5 komadov z več kot dveurnega koncerta skupine Jaga Jazzist... (v celoti...) >>

V nocojšnjem RŠ koncertu boste poslušali zaključni del posnetka koncerta tria PAF, ki je bil 8. decembra 1996 v Kopru. Trio so sestavljali: trobilec in elektroničar Paolo Fresu, pianist in harmonikar Antonello Salis ter basist in elektroničar Furio di Castri. Celotni posnetek je objavljen na njihovem albumu »Live in Capodistria«, ki je izšel leta 1998 pri založbi Splasc(H) Records... (v celoti...) >>

... posamične komade s plošče Live04 smo v živi izvedbi sicer lahko slišali že na kateri od malih plošč, toda posnetek celega koncerta je preprosto nenadomestljiv, še posebej zaradi tega, ker Mouse On Mars koncertne odre obvladajo s takšno razigranostjo in nevsiljivo rutino, ki jim omogoča tudi veliko mero improvizacije. To je točka, kjer odpove velika večina elektronskih producentov, ki se na odru skrivajo za računalniškimi zasloni. Finta je v tem, da se nastop z računalniki ne razlikuje kaj dosti od studijskega dela, s to izjemo, da se komade pač miksa v živo, kar pa poslušalcem ne prinese veliko novih zvočnih izumov in deviantnih ovinkov stran od ustaljene podobe, ki jo slišimo na ploščah. Mouse On Mars so si tukaj pustili veliko mero kreativne svobode, saj se ne zanašajo le na računalnike, ampak je njihov nastop vedno tudi interakcija živega bobnanja, petja in seveda cele vrste naprav, ki so zelo priročne pri ustvarjanju digitalnega kaosa, ki je nemški zasedbi od nekdaj zelo blizu. Njihovi nastopi so na nek način dekonstrukcija materiala iz rednih studijskih albumov, ki jih na odru ponovno sestavljajo skupaj, s tem, da je vse skupaj bolj podobno remiksanju, kot pa preprosti reprodukciji ... >>

Kolektiv Art Ensemble Of Chicago je verjetno eden najbolj poznanih nasledkov razvoja čikaškega jazza po letu 1960, ki ga opredeljuje nekaj, kar je Valerie Wilmer nekoč imenovala “socialistična revolucija v glasbi”. Ni kar tako, da besede “kolektiv” ali ansambel v omenjenem primeru zazvenijo precej številčno, čeprav se je v njem vseskozi razvrščalo štiri ali pet glasbenikov. Od njih je slišati mnogo drobnih zvočnih domislic, ki glasbo orkestrskih razsežnosti in navadno brez neke klasične ritem sekcije zlahka napravijo izrazito perkusivno in veliko... (v celoti...) >>

Tokratni termin RŠ koncerta je posvečen zasedbi, ki je dodobra zaznamovala začetke devetdesetih let in utrdila pozicijo ženskih bandov na rock sceni. Ob bežnem pogledu na celotno diskografijo Babes in Toyland dobimo povsem zgrešeno predstavo o njihovem delovanju. Ob zares veliki množici uradnih izdaj pa lahko iz vsega izluščimo le dve mini izdaji ter tri velike studijske plošče. Zadnja je izšla leta 1995, vse poznejše izdaje pa so zgolj spominki in pomniki nekega preteklega časa. Ena takšnih je tudi pričujoči album »Lived«, na katerem so razen treh komadov izključno živi posnetki z različnih koncertnih prizorišč... (v celoti...) >>

Prisluhnili bomo živemu studijskemu nastopu švedskega tria TAPE (Andreas & Johan Berthling, Tomas Hallonsten), ki ga je trojka posnela v zdaj že kultni serijalki koncertov na nizozemski radijski postaji VPRO, ki jih vestno beleži založniška hiša Staalplaat pod bojnim krikom francoskih študentskih nemirov iz druge polovice prejšnjega stoletja ''Mort Aux Vaches''. Obeta se nam milozvočna godba, preplet improvizacij, folka in elektronike ...

www.staalplaat.com

>>

Eagles of Death Metal bi ostali spregledana skupina, če v njej ne bi bilo Josha Hommeja iz Queens of the Stone Age, ki je v zadnjih letih postal ena najbolj vročih figur sodobnega rocka. Že s skupino Kyuss se je prebil med tiste glasbenike, ki so vsaj malo premaknili glasbene meje in odpirali ušesa. O Queens of the Stone Age ne bomo izgubljali besed, vsekakor pa moramo omeniti še en Hommejev projekt, Desert Sessions, iz katerega se ni porodila le omenjena današnja največja skrb in tudi lastnina Josha Hommeja, ampak še ena njegova skupina-projekt... (v celoti...) >>

Bonga ima sicer ravnokar zunaj nov koncertni album, zato je morda še kako prava priložnost, da nocoj odstranimo »programski manjko« s predvajanjem njegove prve izdane koncertne plošče. Gre za posnetke, ki so nastali med koncerti, ki jih je imel avgusta leta 1995 v Berlinu v okviru takratnega The HeimatKlange Festivala, ki je bil tisto leto v celoti posvečen odkrivanju t. i. »lusofonske godbe«. To je bilo obdobje, ko je bila glasba portugalsko govorečih dežel, seveda bivših kolonij, v Latinski Ameriki, še posebej pa v Afriki, relativno nepoznana ... (v celoti ...) >>