Pričujoči bootleg posnetek bo pripravil teren za predstavitev albuma Moa Anbessa, ki so ga holandski srčneži The Ex posneli z legendo etiopske tradicionalne glasbe, veličastnim saksofonistom Getatchewom Mekurio. V sklopu sedem-dnevne turneje, ki se je odvijala po Beneluksu in Franciji, je nastala neverjetna štorija o združenju energij vizionarskega evropskega free-rocka in svobodne silovitosti afriške tradicije. Ta štorija – še eden izmed izjemnih podvigov The Ex -verjetno najsilovitejšega in najsrčnejšega glasbenega kolektiva ta čas - je že odtisnjena na uradnem, pol studijskem, pol v živo posnetem albumu, ki ga je Terrie Ex izdal novembra lani za svojo založbo Terp Records, dokler ta album ne najde poti do nas, predstavljamo surovi, neobdelani posnetek iz enega od koncertov v omenjeni seriji. (v celoti!) ... >>

Za Trickya se zdi, da je tam nekje od preloma tisočletja, oziroma od izida albuma ‘Juxtapose’, vedno manj prisoten na glasbenem prizorišču. Od maja 2003, ko je izšel njegov zadnji album ‘Vulnerable’, pa o njem praktično ni nobenih informacij. Bojda se ukvarja z bendi pri svoji založbi Brown Punk, nared pa naj bi bil tudi njegov novi album, ki je napovedan za letošnje leto. Privrženci polni pričakovanj ugibajo ali se mu bo uspelo vrniti v formo izpred desetih let, ko je bil na višku svoje ustvarjalne moči. Z zadnjimi tremi albumi se je namreč precej oddaljil od tiste ostre, brezkompromisne godbe, ki ga je izstrelila med najbolj prepoznavna imena alter popa v sredini 90ih let. Podobno, kot za studijsko delo, velja tudi za njegove koncerte. Tisti, ki so ga imeli priložnost videti na njegovi zadnji turneji, so si bolj ali manj enotni, da je spremljevalna vokalistka Costanza Francavilla daleč od tistih standardov, ki jih je postavila Martina Topley-Bird v drugi polovici 90ih. >>

V letu 2006 so ljubljanski Pankrti doživeli kar nekaj novih retrospektivnih poklonov. Meseca maja sta bila skoraj istočasno objavljena kompilacija Pankrti_06 z obdelavami njihovih skladb v izvedbi slovenskih, hrvaških in srbskih bendov ter LP film Glasba je časovna umetnost o Dolgcajtu, prvem albumu Pankrtov iz leta 1980. Medtem sta konec leta Bora Kramberger, basist Pankrtov, in njihov kitarist Dušan Žiberna objavila samostojen album pod imenom dueta Sama doma, temu pa je v času otvoritve razstave ovitkov vinilnih plošč v MGLC-ju sledila še objava vinilne plošče Behind The Iron Curtain pri štajerskem Subkulturnem azilu. Vsaka stran te plošče ima svojo zgodbo in godbo. A. stran nam prinaša posnetek prvega koncerta Pankrtov, ki se je zgodil pred več kot četrt stoletja. Letos 18. oktobra bo minilo natančno trideset let, od kar so Pankrti prvič javno nastopili in zatresli Ljubljano. (v celoti!) ... >>

Koncert Nicka Cavea na slovenski kulturni praznik leta 1987 je bil eden najbolj težko pričakovanih alternativnih koncertov iz druge polovice osemdesetih let. Nick Cave se je po ploščah Your First Born is Dead in še posebej po Your Funeral… My Trial prav v tistem času prebil iz kultnega izvajalca za nekaj sto ljubljanskih alter posebnežev med širšo publiko Radia Študent. Tako ni nič čudnega, da je bila dvorana na Kodeljevem nabito polna, kar pomeni, da je vstopnice kupilo zavidljivih 3000 poslušalcev. (v celoti!) ... >>

Tokratni termin koncerta Radia Študent bodo izpolnili ameriški Foo Fighters s svojo prvo uradno živo izdajo z naslovom »Skin and Bones«, ki predstavlja četverico skozi nekoliko drugačen glasbeni pristop. V letošnjem novembru je torej luč sveta ugledala plošča, posneta na treh zaporednih nastopih v domačem Los Angelesu avgusta letos, kjer je zvezdniška zasedba predstavila stare in novejše hite v akustični različici. Kot se za takšno skupino in takšno izdajo spodobi, ta ponuja tudi nekaj povsem novih komadov. (v celoti!) ... >>

O nespregledljivem mestu skandinavske rockovske scene na svetovnem glasbenem zemljevidu je bilo že toliko povedano (vsaj na tej radijski frekvenci), da ne bi ponovno zapravljali časa in energije z utemeljitvenimi uverturami o rockovski produkciji s severa Evrope. Po ameriških in angleških zasedbah so skandinavska imena med najpogosteje omenjenimi, najmočnejšimi in tudi najpriljubljenejšimi imeni na globalni kulturno-glasbeni sceni. Ob Cardigans, Royksopp, Hives, Turbonegro, King of Convenience, Raveonettes, Hellacopters in še kom stoji v prvih vrstah aktualne skandinavske pop-rock srenje tudi norveška zasedba Madrugada. V desetih letih delovanja se je pretvorila iz neambicioznega rockovskega imena v še eno zvezdo s severa. Njena popularnost je prerasla skandinavske okvire, sploh leta 2004, po reizdaji tretjega albuma Grit za britanski trg. Z njim se je skupini Madrugada odprlo glasbeno tržišče na skoraj podoben način kot švedskim kolegom Hives dve leti prej s kolekcijo, naslovljeno Your New Favourite Band. (v celoti!) ... >>

Vladislav Delay, po domače Sasu Ripatti, sodi med protagoniste novodobne finske elektronske scene, kamor lahko prištejemo še oba člana dueta Pan Sonic ali pa bolj warp-ovsko usmerjene izvajalce, kot so Brothomstates, Aleksi Perala aka Ovuca oziroma Astrobotnia itn. Sasu Ripati s svojim Vladislav Delay sinonimom skrbi predvsem za valjenje električnih balvanov skozi dubbish vode in šumeča ter poklikana pobočja, občasno poraščena z akustičnimi mahom in oddaljenimi glasovi. Z ostalimi projekti, Luomo in Uusitalo, pokriva pretežno house in abstraktne tehno vode, ustvarja pa še pod imeni "Conoco" in "Sistol". Posnetek nastopa, ki ga boste slišali nocoj, se je zgodil pred tremi leti v prestolnici naše severo-vzhodne sosesede, Budimpešti. Tam se je do sedaj dvakrat zgodil festival Ultrahang... >>

Za vse, ki ste Schaeferja pred dobrim tednom zamudili v italijanski Gradisci, kjer je nastopil v okviru festivala All Frontiers, tokrat v RŠ Koncertu na posluh dajemo zapis njegove inštalacije, ki je nedavno izšla v obliki albuma poimenovanega ‘In the Last Hour’. Posnetek je nastal v lanskem novembru v sklopu priznanega Huddersfield Contemporary Music Festivala, v katerem pokrivajo tisto najbolj drzno kar ponuja sodobna kompozicija. Glavno vlogo v lanski ediciji festivala je imelo novejše delo nemškega modernista Helmuta Lachenmanna, ki svojo glasbo sicer tudi postavlja v okvir musiqe concrete, dasiravno skozi neko njegovo lastno pojmovanje. Precej bliže temu kar razumemo pod tisto splošno definicijo konkretne godbe, pa ustvarja Janek Schaefer, ki je pričujoči enourni set pripravil posebej za namen festivala. (v celoti!) ... >>

PJ Harvey je še ena izmed številnih glasbenikov, ki so se sprehodili čez slavne koncertne seanse pri legendarnem pokojnem britnaskem radijskem dj-u Johnu Peelu. Njene seanse zajemajo široko obdobje, razpotegnjeno med l. 1991 in 2004, gre pa za zelo oseben izbor skladb iz raznolikih ustvarjalnih obdobij njene kariere, s tem pa za širok nabor skladb, ki v živo dobijo primerno in suvereno podobo, kot nalašč za poklon eni najbolj pomembnih oseb v popularni godbi zadnjih štirideset let ... >>

To, česar dokument je ta letos spomladi izdani album, se zgodi morda enkrat ali dvakrat v življenju. Tistega večera se je na odru Francoskega kulturnega centra v Bamaku zbral cvetober malijskih glasbenic in glasbenikov; lepo število tistih, ki so vsaka oziroma vsak na svoj način v zadnjih letih pomembno sookrojili aktualno podobo malijskega glasbenega prizorišča. Med njimi so bili Djelimady Tounkara, Keletigui Diabate, Dieneba Seck, Madina N'diaye, Zoumana Tereta, Habib Koite in še nekateri drugi. Res je: če odmislimo Habiba, med njimi ni bilo najbolj razkričanih imen. A zato so bili zraven nekateri ključni iz ozadja, ki veljajo za prve mojstre svojih glasbil, ter nekateri, ki so s svojim aktualnim početjem dokazali, da prinašajo na to prizorišče osvežitve. Predvsem pa je bil to večer spontanega soigranja, neobremenjenega raziskovanja skupne dediščine, soočanja tradicij in odkrivanja novega. Ponujamo vam torej dobro uro trajajoč hudournik malijske glasbene radoživosti, pestrosti, žlahtnosti in mojstrstva. >>

V RŠ koncertu se bomo vrnili dobrih 36 let v preteklost. Natančneje na 25. oktober 1970, ko so v znameniti amsterdamski koncertni dvorani Concertgebouw (izg; konsertgebou) nastopili Soft Machine. Kljub temu, da je zasedba objavila svoj zadnji uradni studijski album daljnega leta 1976, ki obenem velja tudi kot datum prenehanja delovanja benda, pa zadnjih 15 let skoraj vsako leto dobimo njihove nove koncertne posnetke. V letošnjem letu smo dobili že kar tri – enega z njihovega začetnega obdobja, enega iz poznejših let, ter tega, ki ga bomo slišali danes iz njihovega srednjega obdobja v katerem so dosegli vrhunec. Koncertni zapis je izšel pod naslovom 'Grides', za razliko od ostalih uradnih posnetkov pa se prvič lahko pohvali tudi s priloženim DVD-jem, na katerem je sicer video zapis njihovega dvajsetminutnega sessiona v televizijskem studiu Radia Bremen, kjer so nastopili približno pol leta po amsterdamskem koncertu. (v celoti!) ... >>

Dream/ Aktion Unit je zasedba, ki sta jo izven Sonic Youth ustanovila Thurston Moore in Jim O' Rourke kot utelešenje bolj eksperimentalnih zvočnih tvarin na sledi improvizaciji, hrupu in svobodnjaškemu jazzu. Ščasoma je zasedba prerasla v raznoroden, spreminjajoč kolektiv, ki brati glasbenike iz vod jazzovskih godb, nojzerskih izbljuvkov, rokerskih dratarij in eteričnih sodobnih folk hipijad. V njej so se sprehodili člani No Neck Blues Band, Sunburned Hand Of The Man, Hair Police, Burning Star Core, Charlambdies, skratka široka paleta ustvarjalcev, ki danes tvori kreativni podij ameriškega zvočnega podtalja. Koncertna plošča, prvenec zasedbe Dream/ Aktion Unit je bil posnet na škotskem festivalu Stirling in predstavlja zasedbo v vsej svoji militanti, ekstatični nastrojenosti ... >>

Originalni Ganelin Trio, v katerem sta ob Vjančeslavu Ganelinu igrala še dva vrhunska ustvarjalca tedanjega sovjetskega glasbenega podzemlja - pihalec Vladimir Čekasin in tolkalec Vladimir Tarasov - je bil seveda ključni glasbeni agregat tamkajšnjega dogajanja tam nekje od 60. let prejšnjega stoletja pa do razpada SSSR. Čeprav je trio že vsa 80. obilo nastopal naokoli po svetu, se je Ganelinu šele proti njihovem koncu ponudila priložnost, da regularno zapusti svojo prvo domovino. Leta 1987 se je preselil v Izrael, oktobra omenjenega leta pa so Ganelin Trio tudi zadnjič nastopili. A potem je moralo miniti kar nekaj let, da se je v novi domovini znašel tudi glasbeno. Včasih se je že zdelo, da je nekako zaključil svojo glasbeno kariero. Ob solističnih nastopih, projektih v različnih duetih in sodelovanjih z različnimi izraelskimi improvizatorji so se takrat pojavljali tudi poskusi sestaviti originalnemu soroden format zasedb: trio. Kot kaže, je šele tisti iz leta 1999, ko se mu je pridružil stari znanec, vrhunski litvanski pihalec Petras Vysniauskas in manj znani, a zelo verzirani nemški tolkalec Klaus Kugel, zadovoljil Genelinove aspiracije. >>

Black Forest/Black Sea sestavljata čelistka in vokalistka Miriam goldberg in kitarist Jeffrey Alexander. Gre za ameriški free folk duet, ki se je v letu 2004 odpravil na obsežno evropsko turnejo. V tem času je nastal koncertni album Radiant Symmetry, ki je skupek improviziranih kosov glasbe iz različnih evropskih krajev. Na večini komadov gostujejo tudi različni free folkarji iz različnih držav. Med odmevnejšimi imeni naj omenim člane finske zasedbe Kemialliset Ystavat, Angležev Volcano the Bear in italijanskega dronarja Stefana Pilia, sedaj aktivnega v triu 3/4 Had Been Eliminated. Pričakujete torej lahko fuzijo nove čudne Amerike in stare čudne Evrope. (v celoti!) ... >>

V tokratni epizodi RŠ koncerta se bodo na mastni eter ljbljanske kotline in v ušesa internetnih poslušalcev prilimali islandski Sigur Ros. Poslušalo se bo njihov koncert iz leta 2001, ko so igrali v St. Andrew's Wesley Church v Vancouer-ju. Koncert se je zgodil 1. oktobra, se pravi okoli dva tedna nazaj pred štirimi leti. >>

Pomena pihalca in skladatelja Steva Lacyja za zgodovino sodobnega jazza, katerega integralen del je bilo njegovo početje vse od poznih 50. let prejšnjega stoletja, najbrž ni treba poseben razlagati; vsaj ob tej priložnosti zagotovo ne. Je pa tudi res, da je bil Lacy za časa svojega kar dolgega in po glasbeni zapuščini izjemno plodovitega življenja nekako odrinjen ob stran. O tem, zakaj je bilo temu tako - ob njegovem osebnem značaju, načinu dela ter predvsem desetletnem bivanju v pariške ekzilu in ustvarjanju s tam zbranim dokaj ozkim krogom bolj ali manj stalnih sodelavcev - obstajajo različne hipoteze. Po njegovi smrti junija 2004 pa se ta »krivica« nekoliko popravlja. Ob odkrivanju njegovih že za časa življenja izdanih albumov tudi s posthumnimi izdajami posnetkov, izmed katerih mnogi niti niso bili namenjeni objavi. Eden takšnih primerov je tudi album »One More Time«, ki ga je lani izdala londonska založba Leo Records. >>

Leto 2005, v katerem je nastal tudi posnetek, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, velja za tisto prelomnico, ki je zasedbo Antony and the Johnsons iz relativne anonimnosti izstrelila med najbolj prepoznavna imena v sodobni glasbi. Največ zaslug za ta nenadni uspeh lahko pripišemo nekoliko nepričakovani nagradi Mercury za najboljši britanski album, torej tisti lovoriki, ki so si jo za svoj prvenec letos prislužili Arctic Monkeys. Za razliko od sheffieldske četverice, se Antony Hegarty, glavna figura Antony and the Johnsons, lahko pohvali s precej daljšim umetniškim stažem, saj njegovi začetki segajo v zgodnja devetdeseta, ko je deloval kot polovica kabaretskega performans kolektiva Blacklips. Ime si je ustvaril predvsem z delovanjem v znamenitem Pyramid klubu v East Villageu, ki je v zgodnjih osemdesetih veljal za eno močnejših alternativ takratnemu Studiu 54, vendar pa prepoznavnosti zunaj te manhatanske sredine Hegarty ni dosegel ( v celoti!) ... >>

Posnetek, katerega hipnotične učinke bomo kmalu použili, sega v poznejše obdobje Sun Rajevega galaktičnega delovanja na planetu Zemlja, natančneje v leto 1978. Stalno spreminjajočo se zasedbo Sun Rajevega ansambla, znanega tudi pod imeni Myth Science Arkestra, Astro-Infinity Arkestra, Jet Set Omniverse ali Solar Arkestra in še kaj drugega, tokrat srečamo v dokaj številčni postavi. Poleg dveh bolj ali manj stalnih spremljevalcev, ki sta več desetletij prepihovala alikvote ob Sun Rajevem boku – to sta John Gilmore na tenorskem in Marshall Allen na altovskem saksofonu – se temu medplanetarnemu pohodu pridruži še vokalistka June Tyson in kot je v navadi, kar nekaj tolkalistov, pa tudi pihalcev, ki marsikaj pridodajo h kaotičnosti celokupne zvočne mase. (v celoti!) ... >>

Masayuki ''Jojo'' Takayanagi je že pokojni legendarni japonski strunar s kultnim statusom, ki se mu danes poklanjajo Jim O 'Rourke, Thurston Moore, Otomo Yoshihide, Weasel Walter, Kevin Drumm in drugi. Takayanagi je bil v šestdesetih v prvi bojni liniji svobodnjaških struj v deželi, kjer je jazz najbolj cenjen na svetu. Kot kitarist je razprl polje jazza radostnemu hrupu in v polje strukturiranih improvizacij vpeljal elemente družbene kritike tedanje dobe. Prisluhnite eni ključnih koncertnih reizdaj njegove zasedbe New Direction Unit ... >>

Zbirka posnetkov, ustvarjenih za BBC Radio1, predstavlja prerez celotne zgodovine »prvih« Pixies, vse od prvega albuma Surfer Rosa do zadnjega Trompe le Monde. V tem času so Pixies petkrat obiskali BBCjeve studie in tam posneli skupno dvajset skladb, od katerih jih je petnajst pristalo na »Pixies at the BBC«. Z današnje perspektive so tako zanimive predvsem skladbe, ki ne sodijo v set-listo največjih hitov (na kateri praktično ni skladb z zadnji dveh albumov), ki jih Pixies zadnja tri leta v nespremenjeni obliki preigravajo po odrih širom sveta. Na posluh. >>

Pred šestimi leti, ko je Andre Williams prvič obiskal naše kraje, je s seboj pripeljal takrat še dokaj neuveljavljen bend “The Sadies”. Koncert v nabito polni dvoranici KUD-a France Prešeren je bil resnično nekaj posebnega. To je bil stoprocentni koncertni užitek z vsemi značilnimi presežki in presenečenji, ki ga verjetno nikoli ne bomo pozabili. Vendar ob tem velja opomniti, da je na tem koncertu v prvi vrsti blestel predvsem spremljevalni bend in ne toliko glavna zvezda večera. Ko se je „Williams“ čez par let ponovno vrnil v Ljubljano, še zdaleč ni tako prepričal, zato lahko sklepamo, da je imel na svojem prvem ljubljanskem koncertu s seboj odličen bend, ki ga bomo nocoj predstavili v koncertu Radia Študent.
V zasedbi “The Sadies” igrajo: brata “Travis” in “Dallas Good” na kitarah, bobnar “Mike Belitsky” in basist “Sean Dean”. Bend se je po desetih letih delovanja razvil v prekaljeno glasbeno enoto in dvojni plošček „The Sadies: In Concert Vol. 1” to tudi dokazuje.
(v celoti!) ... >>

Vsebino posnetkov iz leta 2004, ki jo bomo v eter Radia Študent spustili to sredo okrog ponoči, najdete na predzadnjem izdanem in zaenkrat edinem koncertnem albumu legende nigerijskega afro-beata, zgodnjega sodelavca Fele Anikulapoja Kutija, enega najbolj cenjenih afriških bobnarjev nasploh, aktualnega sodelavca Damona Albarna – ki seveda, obratno, sodeluje tudi pri njegovih projektih – skratka: Tonyja Allena. Naslov albuma je preprost: »Live«. (v celoti) ... >>

Danes v RŠ Koncertu poslušamo Johna Faheyja, kultnega kitarista, začetnika tako imenovanega ameriškega primitivnega folka in glavnega prenašalca zapuščine delta blues kralja Charleyja Pattona, do sodobnih kreativcev, kot so Jim O'Rourke, Jack Rose, Sir Richard Bishop in mnogi drugi, ki se uvrščajo v krog Nove, čudne Amerike. Čeprav se je Fahey za razliko od studijskih plošč na koncertih držal bolj sredinskega folka, pa prav ti posnetki najbolj neposredno razkrivajo njegovo vizionarnost, brezkompromisnost in občutek popolne iskrenosti. Na idejo, da bi po tedaj več kot 20-letni karieri prvič na vinil vtisnil tudi koncertni posnetek, je prišel povsem spontano. Potem ko se je med avstralsko turnejo leta 1980 v trenutku alkoholne omame spomnil članka o Tasmaniji, ki ga je v otroštvu prebral v National Geographicu, je v 4 dneh organiziral snemanje in sestavil celoten repertoar. Tako je album obenem tudi lep prikaz njegove sposobnosti improviziranja. >>

Tole, kar boste lahko tokrat poslušali v Koncertu Radia Študent, je zvočna vsebina zadnjega dela zanimivega projekta, ki ga je Ken Vandermark peljal vzporedno z delom s svojimi The Vandermark Five nekje od leta 1999 pa do konca leta 2005, ko se je z izdajo dvojnega albuma »The Vandermark 5 – Free Jazz Classics Vols. 3 & 4« odločil, da je na tem terenu izčrpal vse vire navdiha, ki so ga k njemu nagovorili. Leta 1999 se je namreč odločil, da bodo posneli serijo »free jazz« skladb nekaterih velikih skladateljev iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Do takrat je kvintet igral in snemal samo njegove kompozicije. Raziskati delo skladateljev, ki so pomembno vplivali nanj oziroma ga navdihovali pri njegovem dotedanjem delu, tako, da bi napisal predelave njihovih izbranih, najbolj markantnih skladb posebej za ta bend, se mu je takrat pokazalo kot izjemen izziv. (več!) ... >>

Anonimni diskoholiki so Thurston Moore iz Sonic Youth, vsestranski Jim O' Rourke in švedski robustni pihalec Mats Gusttafsson, združba neumornih zbirateljev nosilcev zvoka, ki se povratno vtiskujejo v njihovo ustvarjanje, pa najsi gre za punk rock, svobodnjaški jazz, svobodno improvizirano godbo, elektronsko glasbo do najbolj obskurnih hrupnih gnjavaž. V l. 2002 je trio ružil po deželi vzhajajočega hrupa in tam na odrih s saksofonom, kitaro in sintetizatorjem zvoka dostojno branil združene barve hrupnih teroristov, zbranih pod branžo nojz (noise). >>

Gospod Pinhas se je ob svojem času, ko je še bil pripravljen biti družbeno koristen, ukvarjal s poučevanjem modroslovja na pariški Sorboni. Je pa dal vedeti, da ga bolj kot modrovanja o Nietzscheju zanimajo kitarske strune že v svoji mladosti, ko je začasno celo prekinil študij in se popolnoma angažiral v zasedbi Heldon. Gre za bend, ki je v francoski avantgardni rockovski godbi pustil močan pečat, njihova eksperimentiranja z elektroniko pa so močno vplivala tudi na sodobno francosko elektronsko eksperimentalo. Solistične albume izdaja že vse od leta 1977, kot vplive pa navaja Jimija Hendrixa, Roberta Frippa, tako solo kot skupaj z King Crimson in v navezi z Brianom Enom, pa blues rock psihedelike Cream ter še nekatere druge progresivne rockovske zasedbe iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Posnetek, ki ga bomo slišali, je nastal desetega avgusta 2003 v sklopu kreativnega tabora Sajeta, ki zadnjih nekaj let vsak avgust na Sotočje pri Tolminu privabi ljubitelje eksperimentalne glasbe >>

RŠ koncert tokrat nekoliko drugače. Pred nami je namreč album Yo La Tengo Is Murdering the Classics, kompilacija glasbenih želja, ki jih je newjerseyjska trojka med letoma 1996 in 2003 izpolnjevala na rednih februarskih dobrodelnih maratonih na renomirani newyorški javni radijski postaji WFMU. Za prispevek, nižji od 100 dolarjev, so si donatorji lahko zaželeli priredbo, za znesek med 100 in 200 dolarjev komad YO LA TENGO po izbiri, za višje vsote pa katerokoli pesem, ob kateri so lahko sami pritegnili bendu prek telefona. Med 31 priredbami na albumu so komadi Downtown (Petula Clark), Roadrunner (Jonathan Richman), Sweet Dreams (Eurythmics), Oh! Sweet Nuthin' (Velvet Underground), Raw Power (The Stooges), The Night Chicago Died (Paper Lace), 20th Century Boy (T. Rex) idr. >>

Nocojšnji RŠ koncert bo posvečen newyorški skupini Sonic Youth in njihovemu koncertu v čikaški glasbeni hali Cabaret metro. Posnetek celega koncerta je leta 1991 izšel na skupinini založbi Goofin' na LP formatu. Uradnemu bootlegu so dali naslov Hold that tiger. Sedem let pozneje je koncertni album Hold that tiger izšel še na CD formatu, prav tako pri založbi Goofin'. Stari koncertni posnetki Sonic Youth še vedno predstavljajo iskano blago predvsem množici fenov. Tega se skupina dobro zaveda in na nedavno remasterizirani izdaji prvenca Sonic Youth iz leta 1982 so objavili tudi nikoli prej predstavljene koncertne posnetke iz leta 1981 ter studijski posnetek Where the red fern grows. Povsem razumljivo je, da glasbeniki delijo svoje navdušenje nad lastno ustvarjalnostjo z množicami glasbenih ljubiteljev. Po drugi strani pa razsipavanje z obilico nikoli izdanih posnetkov med glasbenimi odjemalci nemalokrat ustvarja stanje nevroze. Ljubitelsko ali poklicno poslušanje glasbe se tako spremeni v lov za posnetki in zbirateljsko manijo in ta ponavadi glasbeno vsebino postavlja v drugi plan. Če ne drugega pa se da z zdravim pristopom do takšnih posnetkov vsaj pričarati atmosfero in čas, ki ju poslušalec zaradi različnih okoliščin ni mogel doživeti v živo. >>

Izjemni dokument zasedbe Supersilent, ki ga bomo slišali v današnji ediciji RŠ koncerta, je bil posnet približno mesec dni po njihovem nastopu v Ljubljani pred skoraj natanko dvema letoma. Četverica buri duhove že vse od svojih začetkov v sredini leta 1997, ko so orali ledino oziroma postavljali smernice za nastajajočo založbo Rune Grammofon, ki si je kljub svoji relativno kratki zgodovini ustvarila nadvse prepoznavno vlogo pri ljubiteljih improvizirane elektronske in jazzovske glasbe. Vse te tri prvine nadvse uspešno obvladujejo tudi Supersilent, ki z vsako novo ploščo, bodisi zapisom koncertnega dogodka ali pa improviziranega studijskega sessiona, temu izrazu postavijo nove mejnike. Komunikacija med člani zasedbe je s sociološkega vidika bojda nadvse borna, ima pa zato njihova komunikacija skozi glasbo skorajda telepatske razsežnosti in te so pravzaprav tiste, ki nas najbolj zanimajo, zato prisluhnite koncertu in si populite lase če jih je tudi vam uspelo zamuditi na Ljubljanskem koncertu. >>

V nocojšnjem RŠ koncertu, kjer vam predstavljamo madžarskega pihalca Akosh-a Szelevenyi-a, oziroma natančneje, njegov kolektiv "Akosh S. Unit" in njihov živi posnetek "Omeko". Naslov koncertnega albuma je "Omeko". Na uradni Akosh-evi strani so to besedo prevedli v Amour, kar po francosko pomeni ljubezen, internetni slovarji pa to besedo prevajajo v razne vulgarne izraze ženskega spolnega organa. V samo etimologijo besede se sicer nisem spuščal, niti ne vem kakšno je dejansko ozadje naslova dotičnega albuma, vendar je kljub temu zanimivo aplicirati dvojni pomen te plošče na glasbo samo. Na eni strani imamo besno divjanje, nepremišljeno atonalno razpihavanje, prostaško redukcijo glasbe na hrup, na drugi strani pa poduhovljenje tega ropotanja, ki ob pozabljanju svojih temeljev rezultira v nekakšno ljubezen do glasbe. >>