Filmsko delo japonskega režiserja Miike Takashija, kultni film iz leta 2001, Obiskovalec Q, je film za gledalce, ki prenesejo neoluščene prizore nasilja, stopnjevanje perverzij ter za tiste, ki se navdušujejo nad črnim humorjem in sarkazmom. Izkrivljenost družbe polemizira s sliko predmestnega malomeščanstva in refleksijo na onanirajočo zasvojenost s TV reality šovi. >>

Projekt Evropske unije in Japonske, ki so ga poimenovali 2005 Japan-EU Year of People to People Exchanges, je s pomočjo Japonskega veleposlaništva na Dunaju in Japan Foundation v Ljubljano pripeljal potujočo retrospektivo devetih celovečernih japonskih filmov sedmih različnih režiserjev. Imena Ishii Sogo, Shinobu Yaguchi, Toshiaki Toyoda, Yuji Nakae, Kiyoshi Kurosawa, Junji Sakamoto vam verjetno ne povedo veliko, a dva izmed njih nehote spomnita na znamenita ustvarjalca: filmskega režiserja Akiro Kurosawo ter glasbenega komponista Ryuichija Sakamota.  >>

Dragi poslušalci Radia Študent in obiskovalci Liffe: Dva predstavnika tajvanske kinematografije, dolgih kadrov, melanhočnih podob in počasnejšega tempa, oropanega akcije in strnjenih dramaturgij, sta včeraj prispela v Ljubljano. Nastanili so ju v najdražji in najmodernejši ljubljanski hotel, daleč stran od uličnega vrveža in festivalskih dvoran. To sta: Tsai Ming-Liang, režiser filmov, ki so bili predvajani na Liffe v prejšnjih letih in bo letos v to čast ponovljen le Koliko je tam ura? in njegov igralec iz tega in ostalih filmov Lee Kang-Sheng, ki bo na Liffe predstavil svoj režijski prvenec Pogrešana. >>

Mesto, ki ga je v 4. stoletju pred našim štetjem ustanovil Aleksander Veliki, sedaj drugo največje mesto Afganistana, daje naslov filmu iranskega režiserja Mohsena Makhmalbafa iz leta 2001. Film Kandahar kot hibrid med dokumentarnim in igranim filmom predstavlja Nafasino pot do svoje sestre, da jo reši pred smrtjo. >>

Salò ali 120 dni Sodome je zadnje filmsko delo kontroverznega italijanskega režiserja Pier Paola Pasolinija; dosedaj edina ekranizirana priredba de Sadovih 120 dni Sodome, oz. ekspliciten prikaz sadizma, nasilja in okrutnosti. Pasolinijev namen ni naslajanje nad preverznostmi izpod de Sadovega peresa, marveč edina dovolj radikalna govorica, s katero je nedvoumno, a še vedno v lastnem metaforičnem in poetičnem slogu prikazal odnose v svoji, nič več tako ljubljeni Italiji. Stopnjujoč sadizem je za Pasolinija orodje, le beseda, s katero ponazori boj ponižanega delavskega in kmečkega razreda, nemočnega pred absolutistično kapitalistično oblastjo in buržuazijo. Kultni film, nazoren in ekstremen prikaz politične moči in iztirjenosti človeške nravi.

>>

V dvorišču nekdanje tovarne Manufacture v Nancyu se je od 19. do 27. junija zvrstil že deseti festival kratkega filma Aye Aye, ki med bogato francosko paleto neodvisnih filmskih festivalov iz leta v leto postaja vse bolj priljubljeno kulturno srečanje tako mladih kot že uveljavljenih filmskih umetnikov. Pod letošnjim sloganom »Ailleurs et autrement« (Drugje in drugače) so organizatorji festivala predstavili okoli 140 kratkih igranih, animiranih, dokumentarnih pa tudi eksperimentalnih filmov, ki naj bi gledalcem - po mnenju direktorja festivala Silvaina Mariette - ponujali malce drugačen pogled na sodobni svet in spremembe v njem. >>

V Novem mestu se godi, že tretje leto zapored, festival kratkega filma, Sniff po imenu. V večini kinematografov na stranski tir postavljena forma kratkometražnega gibanja, tako igranega, dokumentarnega, animiranega, pa tudi eksperimentalnega, je dobila svoj prestol v lični in hudo akustični dvorani Kulturnega doma Janeza Trdine v središču mesta. >>

Za nami je že drugi filmski festival, ki je prevetril zasidrane poglede in morebitne ideje o politični korektnosti. Na treh prostorih Metelkove in letos prvič v atriju SAZU se je zrolalo 35 filmov raznovrstnih žanrov in dolžin. Rdečo nit festivala je povezovala vsebina projekcij, ki so priromale iz vseh koncev sveta ter pod drobnogled vzele aktualne pa tudi že prezrte politične teme. Vsekakor pa smo gledalci gibljivih slik dobili veliko bolj realne predstave o dogodkih kot pa jih v javni prostor preslikavajo poročevalski mediji. Torej, PI-FF se je trudil z reinterpretacijami medijsko posredovanega pogleda. Vsi poznamo cenzuro v korist vladnih avtoritet, mar ne? >>

Najnovejši film Anne Fontaine lahko imamo za neke vrste freudovsko različico na filmskem platnu, nekakšno (psiho)analizo mučnega in kompleksnega odnosa med očetom in sinom, ki raziskuje vplive Ojdipa v obdobju čustvene zrelosti in stabilnosti. Gre za enega od filmov, ki nas pretresajo z ekraniziranjem odnosa med starši, ki vedno vedo, kje se skrivajo vsi gumbi, na katere lahko pri svojih potomcih pritisnejo. A za razliko od večine podobnih zgodb film Kako sem ubil svojega očeta ne obsoja očeta, ker na te gumbe pritiska, temveč sina, ker te gumbe ima. >>

Zadnja retrospektiva, ki jo bo Slovenska kinoteka ponudila na svojem platnu, pred svojim polletnim zaprtjem, ki jo bo odelo v nov »dekor«, se bo ta teden zgodila otvoritev indijskega filma. Morda retrospektiva, ki od vseh v zadnjem letu zbuja še največ protislovij. >>

Znotraj filmske umetnosti lahko prav gotovo posebno poglavje namenimo filmom, posnetim po literarnih predlogah. Dovršene literarne umetnine, ki znotraj svoje stroke zavzemajo poseben status, ker so preživele dobo, v kateri so nastale, so zaradi svoje aktualnosti privlačne ne le za številne bralce, ampak tudi za umetnike, ki jih posamezni motivi še vedno prevzamejo. Tako o njih bodisi ponovno spregovorijo bodisi za svojo podlago vzamejo delo kot tako. >>

Zbogom Lenin! je prikupen film o družini, ki se znajde na prehodu iz socialistične v kapitalistično Nemčijo. Po eni strani pripoveduje o posameznikovem sprejemanju novega, drugačnega družbenega reda, kot ga je bil vajen do sedaj, hkrati pa o možnosti zavajanja in prirejanja sedanjega v tisto prejšnje. >>

Gre za lirično meditacijo, polno famoznih posnetkov narave in budističnih simbolov, ki pa v končni fazi le pripomorejo k vdoru krutosti, vendar na izrazito estetski in subtilen način. >>

Rahlo humorno, intelektualno plitko, zato pa verjetno širši množici dostopnejše in zabavnejše. >>

Od jutri ob pol devetih zvečer dalje bo celotna druga polovica marca v Kinoteki v znamenju Ermanna Olmija. Štirinjast celovečernih filmov, med njimi tudi najdaljši, več kot triurni, film Drevo za cokle, za katerega je v Cannesu leta 1978 prejel zlato palmo. >>

Pazite, odštevamo! Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dva, ena: Abbas Kiorastami je Irancem na platno zopet postavil kulturološko ogledalo, imenovano Deset, s pomočjo katerega je drzno izpostavil aktualna pereča vprašanja. >>

1948 leta rojena francoska režiserka Claire Denis se je vrsto let šolala pri številnih velikih režiserjih kot so npr. Dušan Makavejev, Jacques Rivette, Costa Gavras, Jim Jarmusch in Wim Wenders. Najbolje jo poznamo po njenem prvem celovečercu z naslovom Čokolada ali pa po filmu Nčnette in Boni, ki se je pred leti vrtel v distribuciji Kinoteke. Vendredi soir je njen najnovejši film. >>

Svet žerjavov, El Bonerese ter na letošnjem LIFFE-u predvajane Majhne zgodbe so samo trije izmed filmov, ki v zadnjem času mnogim cinefilom pomenijo upanje na novo odkrito deželo, ki bi s svojim filmskim repertoarjem lahko ponudila nekaj svežega in inovativnega – Argentino. >>

Mehiški režiser Alejandro Gonzálesa Iñárritu se je svojega drugega celovečernega filma (prvi je Pasja ljubezen) lotil na videz nadvse spretno, saj je z malimi zvijačami poskušal prikriti scenaristične slabosti. Film namreč bazira na dokaj klasično in neustvarjalno pisanem scenariju, v katerem se prepleta usoda treh glavnih igralcev. >>

Cinemanija se da gledati na več načinov: kot fikcija, ki prikazuje prebivalce New Yorka, ki se iščejo v neomejenih možnostih velemesta, kot 'cinemaničnost', primer skrajne oblike bega pred resničnostjo, kot sarkazem nad zbirateljstvom in odvisnostmi vseh vrst ali v končni fazi kot preizpraševanje cinefilskega gledalca-. >>

Cantet opisuje glavnega junaka Vincenta kot nekoga, ki s srhljivo sposobnostjo živi dvojno življenje. >>

Sječaš li se Dolly Bell?, Tajvanska kanasta, Maratonci trče počasni krug, Petrijin venac, Specijalno vaspitanje, Sabirni centar, Miris poljskog cveća, Nešto između, Bure Baruta in Balkan Ekspres. Vse te filme povezuje detajl, nespregledljivi element jugoslovanskega filma: Zoran Simjanović -Simke. >>

Povejmo že kar na začetku. Južnokorejski film Laži, katerega režijo je podpisal Jang Sun Woo, sprevrača osnovne moralne (spolne) vrednote korejske družbe in obenem tematizira osamljenost ljudi v individualističnih družbah. Film je sestavljen iz dokumentarca o snemanju filma in same zgodbe. Na neki točki se zlijeta oba dela v eno naracijo. >>

Skozi Vinterbergov film lahko razumemo tudi to, da je ljubezen tista, ki ustvarja nek nov svet, v katerem je prostor za toplino, naklonjenost in medsebojno skrb, ki rešujejo pred absurdnimi razdaljami, zaradi katerih na koncu odpove srce. >>

Preden smo vstopili v kinodvorano, smo novinarji dobili lično mapico z Neom in Trinity na naslovnici in napisom “The Matrix Revolution”. >>

Tokratna retrospektiva v Kinoteki je animatečna. Predstavljen bo skoraj celoten opus češkega umetnika, igralca, lutkarja, scenografa in filmarja Jana Švankmajerja. >>

Lutke, glasba, animacija, film, režija, humor ...- to in še marsikaj asociira na izredno lucidnega, inovativnega in uglajenega gospoda, s katerim smo nekateri preživeli petkov animatečni večer. >>

Prejšnji teden se je na Dunaju odvil in odvrtel 10. festival gejevskega in lezbičnega filma. Izmed 80-imi projekcijami ter precej manj tistih, ki sem jih uspela videti, me je skoraj dobesedno katalpultiral v noč španski film A mi madre le gustan las mujeres – My mother likes women, režiserk Daniele Fejerman in Ines Paris. >>

Aki Kaurismaki nam je v svoji novi mojstrovini »Možu brez preteklosti« znova razkril širok spekter melanholičnih likov in razrušen kapitalistični sistem. V svojem značilnem slogu poslikava preprosto zgodbo o marginalcih sodobne družbe. >>

Na kinotečnem platnu so se konec januarja zvrteti nekateri Hou Hsiao-Hsienovi filmi. Retrospektiva pa se nadaljuje še v tem mesecu. >>