Festivalski termin liffe je tokrat namenjen sekciji ekstravaganca. Skupaj s Simonom Popkom, enem izmed selektorjev omenjene sekcije, se bomo pogovarjali o tem, kakšna so (bila) merila za uvrstitev filmov med ekstravagantne. Mora biti film nerazumljiv, drugačen, eksotičen ali preprosto le neumestljiv v druge sekcije? Nekaj besed bo namenjenih tudi ekstravagantnim filmom preteklih liffov, seveda v navezavi s filmi, ki so se v skupini znašli letos. Za konec se bomo vprašali kakšno tržno (tako ekonomsko, kot interesno) nišo zapolnjujejo tovrstni filmi in kakšna je njihova prihodnost.
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Pozdravljeni v tretjem festivalskem terminu Ljubljanskega filmskega festivala. V naslednjih dvajsetih minutah se bomo osredotočili na filme s socialno-politično ostrino, razmerje med dokumentarcem in igranim filmom ter vprašljivo moč reprezentacij. Z vami smo: Taja in Pina, ki okupirata mikrofon, in tehnik Božo.
Poljski režiser Kieslowski je slovenski publiki najbolj znan po filmu Dvojno Veronikino življenje, Treh barvah: Modri, Beli in Rdeči ter po filmskem ciklusu Dekalog,v katerem se poigrava z desetimi božjimi zapovedmi. Retrospektiva njegovih filmov, ki je doživela otvoritev 7. oktobra in je trajala do 20. oktobra, pa je poleg omenjenih filmov predvajala tudi kratke filme iz režiserjevega študijskega obdobja.
Ob omembi Finske se čez možganski zaslon menda najprej zakotali misel o savni. Pa sever, sneg in mraz ter nenavadno tuje zveneč jezik. V treh - ne tako naključno izbranih filmih s Tedna sodobnega filma v Cankarjevem domu, ki je potekal med 12. in 18. oktobrom, najdemo od naštetega predvsem finščino. Ki je prevajalcem očitno delala precejšnje probleme, saj je vsem trem filmom skupno to, da so bili prevodi rahlo šepavi. Razen finščine pa lahko v preseku vseh treh filmov najdemo ujetega še finca z imenom Matti. 
Prvi in drugi teden septembra je v Kinoteki in Dvoru potekal v znamenju retrospektive filomov italijanskega juga. Cinema Sud, ki je začel svoje popotovanje v New Yorku leta 2005 je projekt, ki ga podpirajo diplomatsko-konzularne službe in italijanska kulturna predstavništva v tujini z namenom internacionalizacije južnih italijanskih regij. Cinema Sud je na pobudo italijanskega kulturnega inštituta obiskal tudi Slovenijo in z retrospektivo zlasti mladih italijanskih režiserjev pokazal na nove smernice v predstavitvi kulture in pokrajine italijanskega juga. V Kinoteki so se odvrteli kratki filmi režiserja Vittoria De Seta, v katerih prikazuje preproste ljudi in njihovo življenje v ruralnem okolju skozi tradicionalne običaje in rituale, ki jim grozi izumrtje. Njegovo antropološko obravnavanje tem in poetičen pristop h snemanju sta očarala tudi režiserja Salva Cuccia, ki je s filmom Detour de Seta obeležil pol stoletja De Setove kinematografije. 
Perujski film Santiagovi dnevi, ki je lansko leto navduševal obiskovalce Cinema Izola in za las zgrešil nagrado občinstva, bo 13.9. s premiero v Kinodvoru začel svoj pohod po slovenski art mreži. Film je križanec novega latinskoameriškega angažiranega filma in Scorsesejevega Taksista. Režiser Josue Mendez, ki je sam napisal izvrsten scenarij, je za navdih vzel resničnega vojaka, ki je prisostvoval 24- dnevnem snemanju, na katerem so igralci zlasti s pomočjo improvizacije prikazali življenje prevarane perujske generacije. 
Konec poletja nas je filmske navdušence Kinodvor prijetno presenetil s premiero Klapischevega novega filma Ruske Lutke, ki so nekakšno bolj ali manj logično nadaljevanje njegovega prejšnjega celovečerca L'Auberge Espagnole. V ruskih lutkah so študentski junaki pet let starejši, vstopajo torej v trideseta leta, in nekoliko utrujeni iščejo vlogo, v kateri bi lahko udobno preživeli naslednjih nekaj let.
Avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja ni treba posebej predstavljati. Ni dvoma, da gre za enega najpomembnejših evropskih režiserjev, ki ustvarjajo v zadnjih dveh desetletjih. V njegovem opusu ni preveč oscilacij. Od svojega prvega filma Sedmi kontinent iz leta 1988 pa vse do lanskoletnega canskega nagrajenca za režijo Skrito je Haneke konstantno briljanten in dosleden v svoji filmski poetiki. Ta doslednost pa je posebne vrste. Njen del je tudi to, da nas Haneke z vsakim novim filmom znova preseneti. O njegovih filmih lahko na splošno rečemo, da so anti-holywoodski, saj v njih na videz ni nič spektakularnega in so zaradi tega mnogim dolgočasni. Lahko rečemo še marsikaj, vendar bo eno gotovo držalo: ti filmi so predvsem inteligentno posneti.
V Ljutomeru so leta 1905 nastali prvi slovenski filmski zapisi, ki jih je v eni osebi režiral, editiral, produciral in posnel ljutomerski odvetnik in svetovljan dr. Karol Grossman. Natanko 101 leto kasneje pa se je v Ljutomeru odvijal »2. Grossmannov festival filma in vina«, ki znova opozarja, da ime Karola Grossmana v tem kraju še ni utonilo v pozabo. 
Škuc že tradicionalno zadnji teden v juliju rešuje zaspano ljubljansko dogajanje. Na Starem trgu tako ni manjkalo ne stare ne mlade ljubljanske srenje, ki se je mešala s pijano turistično, v povprečju relativno najstniško populacijo. S povabilom Dobimo se pred Škucem smo lahko tokrat okušali mlade glasbene talente, na delavnicah kracali kitajske pismenke ter se vživljali v junake gledaliških iger. Vsakdo si je lahko privoščil kakšen umetniški izdelek iz Škuceve tržnice Supermarket, in tako podprl mladi umetniški kader. Za konec mini festivala so nam organizatorji postregli s filmom Glasba je časovna umetnost 1. – Pankrti - Dolgcajt in z njim obudili spomin na Ljubljano pred 25 leti. 
Svoj tretji celovečerec Naomi Kawase postavlja v starodavno japonsko prestolnico Naro. V Sharasojyu – drevesu sorodnih duš njen rojstni kraj, v katerega se je v svojem obsežnem filmskem opusu že večkrat vrnila, postane mesto življenja. Mesto izginevanja, izgubljanja, pozabljanja, sprejemanja, soočanja, spreminjanja in mesto ponovnega rojstva. 
Dober dan. Lep dan vam želimo, spoštovane tovarišice in tovariši, mladinke in mladinci in, vemo da vztrajate z nami, zveste pionirke in pionirji. 
Iz Izole v Ljubljano!
Medtem ko se je v Izoli odvijal Kinootok, se je vaš poročevalec odpravil na filmski festival v Slavonsko Požego. Prikazanih je bilo 60 del. Med dvajseto in triindvajseto minuli petek zvečer. Da, v slabih treh urah smo najprej stoje poslušali hrvaško himno, zaploskali žiriji in formatu filmov primerno kratkim otvoritvenim govorancami in si ogledali pet ducatov filmov. 
Filmski festival Kino Otok je festival kinematografij Afrike, Azije, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope s prijatelji. Festival Kino Otok je zamišljen kot festival v pravem pomenu besede, živo srečanje ustvarjalcev in obiskovalcev ob filmski umetnosti, s sproščenostjo in temperamentom, ki je značilen za ta okolja.
Vse se prične z vstopom v njegovo sliko – sliko slepega človeka. Prikrajšanost za vid ojača vse druge čute. In dotlej povsem mirno življenje bogatih meščanov z vstopom v sliko spontano in lahkotno zapluje v bolj razburkane tokove swingerstva. V filmu Slikati ali ljubiti se se Arnaud in Jean-Marie Larrieu - kot že tolikokrat doslej – ukvarjata z odnosi, le da tokrat malo bolj površno. 
Prejšnjo sredo je bil v Kinu Dvor premierno uprizorjen film Nikola Vukčevića, ki ga je bilo možno v slovenskem prostoru videti že na letošnjem LIFF-u. Film z naslovom Pogled z Eifflovega stolpa, ki je sicer nastajal v sodelovanju filmskih koprodukcij ex-Juge, naj bi naznačeval prebujanje črnogorske kinematografije po petnajstih letih sna. V primerjavi s Šijanovo komedijo Ko to tamo pjeva, ki je bila tudi del aprilskega filmskega sporeda Kina Dvor, lahko zaznamo strahotno izmaličenost filmskega karakterja, ki se je dogodil v obdobju 25.let. Če film iz 80.let prejšnjega stoletja še lahko budi nostalgično perspektivo zrenja nazaj v preživeli, razpadli sistem, pa film našega stoletja, vsaj v tem primeru, spodmika lovorike balkanski kinematografiji. 
Slika uspešnega filmskega festivala se danes meri z iz leta v leto izdatnejšim budgetom, večjim in udobnejšim mestom prikazovanja, povečano lastno promocijo in rastočim številom udeležncev. Stranski učinek je zmanjšana koncentracija tistih, ki jih zanima izključno projekcija, s čimer se prireditveni prostor pogosto zreducira v žur plac, kjer ogled filma ni nujno vključen. 
Dokumentarni film Češke sanje se začne s posnetkom iz leta 1989. Komunistična oblast pod taktirko velike Rusije je padla. Z njo pa so padali po tleh ljudje, ki so jih vojaki vlekli po ulici. Temu posnetku sledi prikaz iz leta 2002. Toda tokrat ljudje padajo po tleh, ker se prerivajo ob vhodu v nov supermarket. Na Češkem so namreč v nekaj letih zgradili nekaj manj kot 130 trgovinskih centrov. In še jih gradijo. Pa tudi ljudje še vedno padajo čez ograje. 
Značilnost filmskih festivalov v Ljubljani, ki se odvijajo pod okriljem Jelke Stergel, je rojevanje novih sekcij – muh enoletnic, stare pa navadno izginjajo – tako na Liffu kot tudi na Festivalu dokumentarnega filma. Slednji je doživel dve novi preimenovani sekciji Making of, in Aktualno, izbor za obe je opravila Stergelova. Stalnica je ostala Alpinistični in avanturistični film, ki že nekaj let nastopa v vlogi tekmovalne sekcije. Alpinistične filme je izbirala Neva Mužič, nagrado za najboljši film pa je letos osvojil Dotik smrti Kevina MacDonalda. Stergelovo smo povprašali, zakaj so v ospredju zmeraj alpinistični filmi? 
Laibache moramo razumeti kot nenehno razvijajoč se organizem. Prav na poudarjanju časovne relativnosti in prepletenostjo med preteklostjo in prihodnostjo temelji njihovo ustvarjanje. Te relativnosti se je v dokumentarcu o povolilni turneji Laibachov po Ameriki poslužil tudi Podgoršek. S kratkim vpogledom v izvor te provokativne skupine želim razjasniti nekatere pomisleke, ki bi se nam ob ogledu dokumentarca morda zastavili. Obenem pa tudi predstaviti, osnovno ideje skupine, ki se je pojavila v zgodnjih osemdesetih.
»Hvalnica ljubezni« Jean-Luc Godarda na rednem sporedu 
Kinodvora 
Film Vezilja francoske režiserke Eleonore Faucher, ki se trenutno vrti v kinu Dvor, zaznamuje čudovita režijska estetika, dobri igralci in izvirna glasba. Če si želite popestriti poletje v Ljubljani, je mirna in utečena zgodba kot nalašč za sprostitev živcev po napornem študijskem letu...