V Ljutomeru so leta 1905 nastali prvi slovenski filmski zapisi, ki jih je v eni osebi režiral, editiral, produciral in posnel ljutomerski odvetnik in svetovljan dr. Karol Grossman. Natanko 101 leto kasneje pa se je v Ljutomeru odvijal »2. Grossmannov festival filma in vina«, ki znova opozarja, da ime Karola Grossmana v tem kraju še ni utonilo v pozabo.
Julija_sa, komentarji
Diskretni šarm provincionalnega Bleda in blišč kozmopolitskega Pariza na drugi strani. Smrt in življenje. Zakonsko udobje, ki ga ogroža vihrava ljubezenska avantura. Iskrena sreča ob boku neustavljive melanholije. 
"V rokah imamo oblast - kaj pa v glavi?"
„Svoboda je prvi in najpomembnejši pogoj življenja,“ so besede Henrika Ibsena. Ob stoletnici njegove smrti se je zgodila zanimiva gledališka predstava. Bolje rečeno, šlo je za gledališki omnibus, nekakšen mozaik, ki skozi štiri zgodbe različnih avtorjev raziskuje fenomen svobode. 
Srednjeveško istrsko mestece Motovun se je od 24. pa do 28. avgusta že osmič odelo v filmsko-festivalsko preobleko. V mestecu se je naselilo filmsko pleme, med katero se je pomešalo pleme tistih s filmi v drugem in zabavo v prvem planu. S profilom »pravega Motovunčana« pa nam je postregel umetniški direktor festivala: 
Že nekaj let kulturno brezpravje, v katerem se poleti znajde prestolnica, k večji harmoničnosti uspešno peha tudi Festival Sanje. Dokaj neopazno se priplazi med vročinski mestni vrvež in zveste privržence pa tudi naključne mimoidoče preseneča z bogato paleto kulturnega dogajanja. Ponuja se predvsem poezija in proza, festivalu pa ne uidejo niti gledališke predstave za otroke in odrasle ter še marsikatera druga zvrst umetnosti. 
Ravno pred petnajstimi leti so poslednji naborniki jugoslovanske vojske še pospravljali vojašnico na Metelkovi, ki so jo nato zapustili. Bili so zbrani z vseh vetrov, bili različnih ver. Potem so prišli demokrati. 
»Številka 12 je bil prvi, ki se mu je zmešalo. Zelo hitro je postal brezbrižen. Prehiteval je tok dogodkov. Vstopil je v paviljon velike bolečine, svojo glavo, ali kar je ostalo od nje, pa odložil na prag taborišča. Nekateri so trdili, da so ga videli, kako se trudi, da bi si snel glavo, in se sklanja, da bi jo zakopal med dva velika kamna.« 
Na današnji dan mineva natanko eno leto in en teden odkar je umrl dr. Borut Brumen. Na tem radiu ga ni potrebno posebej predstavljati. Bil je namreč član sveta Radia Študent, bil je aktivist Metelkove, bil je tudi profesor in predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Vse besede, ki poskušajo natančno umestiti Boruta Brumna v nek omejen kontekst, povedo premalo. A je kljub vsemu, po enem letu vendarle potrebno premisliti, kakšna je njegova zapuščina na intelektualnem področju. 
Moderna galerija v teh dneh sodobnemu očesu ponuja kar tri razstave. Medtem, ko v večjem delu zgornjih prostorov domuje odlična predstavitev dela arhitekta Ilije Arnautoviča, spodnje dvorane ponujajo predstavitev vizualnih komunikacij BiH. Razstava oblikovalskih dosežkov je odlično nasprotje razstavi študentov seminarja Sinal Art Laboratory Oko detektiva: prolog, ki jo je zasnoval Nicolas Bourriaud. 
Dne 22. 6. 2006 smo v Kinobaru objavili prispevek z naslovom Vsi si želijo v nebesa, ampak nihče si ne želi umreti našega novinarja Petra Karbe. V odgovor smo prejeli pismo avstralske slovenke, poslušalke Radia Študent in tajnice ASK SSK Jožice Gerden, ki je pred vami v celoti.
Kdo so migrantje v kulturi? Kakšne so nihove zgodbe? Zakaj so prispeli v Slovenijo? Kako tu živijo in preživijo?
Jasna Vombek se je po šestih letih intenzivnega refleksivnega stika s sočasno gledališko produkcijo odločila svoje revialne objave zbrati v knjižni obliki pod naslovom Prevzetost pogleda. S to gesto je hotela približati svoja razmišljanja širšemu krogu bralstva. V izhodišče svojega ustvarjanja je postavila »željo po intenzivnejšem stiku z določenimi uprizoritvami«, ki jo je oblikovala po načelih popolne formalno-vsebinske svobode. Vsakokraten pristop do gledališke uprizoritve je na ta način v prvi vrsti narekoval sam značaj uprizoritve, zaradi česar je forma gledališke kritike mestoma postavljena pod vprašaj, obenem pa se razpira v novih dimenzijah. 
Pred kratkim je Literarno umetniško društvo Literatura v sklopu zbirke Prišleki izdalo novo zbirko pesmi Gregorja Podlogarja z naslovom Milijon sekund bliže. Naslovnico za knjigo je izdelal Žiga Kariž, s katerim je Podlogar v družbi Primoža Čučnika že sodeloval pri izdelavi eksperimentalne knjige z naslovom Oda na manhatnski aveniji. 
Škuc že tradicionalno zadnji teden v juliju rešuje zaspano ljubljansko dogajanje. Na Starem trgu tako ni manjkalo ne stare ne mlade ljubljanske srenje, ki se je mešala s pijano turistično, v povprečju relativno najstniško populacijo. S povabilom Dobimo se pred Škucem smo lahko tokrat okušali mlade glasbene talente, na delavnicah kracali kitajske pismenke ter se vživljali v junake gledaliških iger. Vsakdo si je lahko privoščil kakšen umetniški izdelek iz Škuceve tržnice Supermarket, in tako podprl mladi umetniški kader. Za konec mini festivala so nam organizatorji postregli s filmom Glasba je časovna umetnost 1. – Pankrti - Dolgcajt in z njim obudili spomin na Ljubljano pred 25 leti. 
S prevodi in poznavanjem norveške literature se Slovenski narod ne more hvaliti. Morda se še spomnimo na kakega Ibsena ali Hamsuna, za Undseta pa so verjetno slišali le poznavalci. Pa vendar je tudi v deželi hladnejšega, snežno sivega podnebja v začetku osemdesetih let zacvetela nova generacija pisateljev.
Nekoč, že davno tega, je Albert Einstein izjavil: ’Obstajata dve neskončnosti. Neskončnost vesolja in neskončnost človeških neumnosti. Le glede vesolja nisem povsem prepričan.’ 
Sodobno slovensko potopisje s senzacionalističim pisanjem Zvoneta Šeruge, ekstremnimi izkušnjami Nejca Zaplotnika ali aktualnim pristopom Branka Gradišnika na čelu je dobilo novo protiutež. Uveljavljeni kulturni novinar in literarni kritik Jože Horvat je v knjižni zbirki S poti, ki deluje pod okriljem Cankarjeve založbe, izdal niz kratkih potopisnih zapisov, zbranih pod naslovom Tihožitje z goro. 
Ali v Ljubljani potrebujemo muzej sodobne umetnosti? Kdo je tisti ki bo vlekel niti? Kakšen bo ta muzej in kdo ga bo naselil? Na vsa ta vprašanja še ni odgovora, začenja pa se debata! V torek, pol ure pred polnočjo se na Radiu Študent z sodobno umetnostjo spopada Petja v Očeh, da ne vidijo.
S šestletnim zamikom smo tudi v slovenščini dočakali predzadnji roman Milana Kundere Nevednost. Za založbo Beletrina ga je prevedel Jaroslav Skrušny. 
Knjižico, naslovljeno Luknja v novcu, je leta 2003 založilo društvo Apokalipsa v zbirki Fraktal. Prinaša izbor iz edine, takoj po Kermaunerjevi smrti leta 1966 objavljene knjige. Poslušali bomo izsek z literarnega večera Društva Apokalipsa, ki si je dogodil 30. maja v Celici na Metelkovi v Ljubljani. 
Pred kratkim se je v izdaji založbe Modrijan pojavil nov prevod znanega francoskega pisatelja Frederica Beigbederja. Do zdaj smo v slovenščini lahko brali njegovi svetovni uspešnici 2.999 SIT ter Windows on the World. V prvi knjigi naj bi nam Beigbeder razjasnil zakulisje sveta oglaševanja, v drugi pa naj bi nam – v času ko sta boeinga treščila v »nebotičniška dvojčka« - psihološko in filozofsko razložil dogajanja v World Trade Centru 11. septembra. Tudi v knjigi Ljubezen traja tri leta, ki je bila sicer napisana prej, si ni zastavil nič manjše naloge. V njej nam je Beigbeder hotel pojasniti kaj je to ljubezen in koliko le-ta traja. 
Ne dolgo tega so v enem od ljubljanskih blokov, kjer domuje knjigarna in založba Mladika, predstavili štiri nova knjižna dela. Dve knjigi sta iz knjižne zbirke Trepetlika, kar pomeni, da sta namenjeni najstnikom okrog štirinajstega leta, drugi dve pa iz knjižne zbirke Liščki, namenjene malčkom iz prvih razredov osnovne šole. Vse so trdno vezane in bogato opremljene z ilustracijami, ki tekste dopolnjujejo, ponekod celo prekašajo, le njihova cena ni pretirano mikavna za, v večini primerov, stroškovno preobremenjeno mlado družino.
Kljub svetovni slavi in fenomenu »Terzanijevega ljudstva« v Italiji, je Tiziano Terzani v Sloveniji relativno neznan. Njegovo ime se ne povezuje z velikim poročevalstvom iz vojnih žarišč v Aziji kot tudi ne z zagnanim glasništvom za mir.