V obče se za normalnost domneva, da je le drugo ime za kolektivno norost. Vendar s tem ne povemo nič, če rečemo, da smo na nek način vsi nori. Šele od znanosti dalje imamo natančno diagnostificirano norost in norišnice. Pred tem je bila destinacija ubogih na duhu določena šele v onstranstvu, vendar precizno, nebeško kraljestvo je zanje imelo na stežaj odprta vrata. Obstaja določena kvalitativna razlika med klinično norostjo in vsakdanjo norostjo ali tako imenovano normalnostjo, namreč, prvi se ni potrebno več samoreflektirati in spraševati o meji med enim in drugim, slednja pa tega prespraševanja ne zmore, saj je bolj ali manj globoko potopljena v vsakdanjo normalnost. In dozdeva se, da imamo opravka ravno z globino, saj bi morda ne biti nor pomenilo predvsem poznati pravo mero normalnosti.
Igor Bijuklič, komentarji
Pozdravljeni. Tokratna oddaja Arterija se bo dotaknila nekaterih, po našem mnenju ključnih, dogodkov v polju sodobne vizualne umetnosti zadnjih dveh tednov v prestolnici, ki trenutno ravno ne poka po šivih od preobilice kulturne ponudbe. Tako je Petja obiskala razstavo v trenutno e 
Dejstvo je, da sem si ogledal film Faktotum. Režiral ga je Norvežan Bent Hamer, producirali so ga njegovi sorojaki, ter Švedi in Francozi, v njem pa igrata Matt Dillon in Marisa Tomei. Sodeč po pravkar naštetem, je film definitivno vreden ogleda. Če dodamo še to, da je roman, po katerem je film posnet, napisal Charles Bukowski, potem imamo zmagovalca. A res? Sodeč po dokaj medlem odzivu, ki ga je film doživel, tako v medijih, kot kar se tiče obiska, bi lahko dejali, da ne. Kljub vsestranskim navezam, dokaj znanim igralcem ter zvezdniški predlogi, je film mlahav, morbiden in morda primeren le za največje občudovalce Bukowskega, tako na primer pravi v svoji oceni Zdenko Vrdlovec.
O smrti človeka, ki je celo življenje bril norca iz protislovja, med tem kako zlahka ljudje prizadejajo smrt in kako tragično jo doživljajo kadar zadeva njih same, naj najprej spregovori kar avtor sam. Prisluhnimo citatu Vo 
Dragi moji, se opravičujemo, ampak danes je za kosilo samo posladek. Današnja la grande chefica je namreč Svetlana Makarovič, slovita specialistka za grenko-sladko, ki jo dobro poznamo in je zato ne bomo natančneje predstavljali, njena tokratna kuharska pomočnika pa sta Vera Kovačevič in Janez Plestenjak. Da ne bo prevelikega razburjenja, smo vam pripravili dva hôda, od katerih bo prvi prosta improvizacija na znani recept, ki se ga šefica rada poslužuje in ki jedcem skoraj vedno zelo tekne, drugi pa bo vseboval šefičine najljubše sestavine in bo zato narejen z dušo. 
»Vsaka resnica je lahko zgolj en vidik resničnosti,« je dal zapisati Vili Ravnjak ob svojem ponovnem, a še daleč ne zaporednem, nastopu na mesto umetniškega vodje SNG Maribor. V trenutku, ko je pod mariborsko streho varno spravil prvo trojico uprizoritev, že lahko okušamo resnico njegovih besed, ki - gotovo ne po naključju - obenem konceptualno napovedujejo otvoritev prebojne drame. Kopenhagen Michaela Frayna z obdelavo ozadja v nastajanju atomske bombe, sodobnega gledalca dovolj zgovorno zaplete v aktualizacijo, sicer le slabo desetletje starega teksta. Odgovornost za njegovo odmevnost je z režijskimi interferencami prevzel Sebastijan Horvat. 
- slovenski film Delo osvobaja na festivalu v Houstonu
»Sprva se je Luc odločno branil, da bi verjel. Ko vam povejo, da je vaš najboljši prijatelj, boter vaše hčerke, najbolj pošten človek, kar jih poznate, ubil svojo ženo, otroke in starše ter da vam je povrh vsega še vsa ta leta lagal, mar ni normalno, da mu še vedno zaupate, ne glede na neizpodbitne dokaze? Kakšno bi le bilo prijateljstvo, ki bi se pustilo tako zlahka prepričati v lastno zmoto? Jean-Claude ne more biti morilec. V sestavljanki zagotovo manjka kakšen delec. Dobili ga bodo in vse bo dobilo nov smisel.«
Naslov umetniškega projekta Sveto prekletstvo ali Holy-Damn-it je izpeljanka imena malega letoviškega mesteca Heiligendamm na severu Nemčije. V tem idiličnem obmorskem Baltiškem mesecu bo od 6. do 
Film odslikava podobo današnje Italije, ki je razpeta med družinski ideal velike matere in krščanski ideal device Marije. Glavni junak Ernesto je uspešen slikar in otroški ilustrator, poleg vsega pa še ateist in oče sina, ki se vsak dan sprašuje, kako lahko bog nadzoruje toliko ljudi in kako je človek pravzaprav lahko zares sam. Nekega dne Ernesta obišče sel z novico, da bo njegova mama, ki jo ima v spominu kot neumno in neuravnovešeno žensko, razglašena za svetnico, saj naj bi za časa življenja pomagala ozdraveti kar nekaj ljudem. Da bi bilo vse skupaj še bolj groteskno, se Ernesto zbliža s svojim bratom, ki je ubil mamo, medtem ko se ostali družinski člani zavzemajo za beatifikacijo njegove matere. 
Začelo se je leta 1989. Saj vemo. Tudi za nas. 1989-ega je padel Berlinski zid, nekateri smo postali prvošolčki ... Stvari so se nekako, lahko bi rekli, same od sebe začele spreminjati. RadioŠtudent je deloval že polnih dvajset let, medtem ko je v maju iz Beograda prvič oddajal radio lokalnih mulcev, ki se niso hoteli včlaniti v Partijo. Pravljica se tokrat ne začne z »...nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami...«, pač pa z napako tonskega mojstra. Namesto posnetega uvodnega prispevka in pozdrava poslušalcem, je šla v eter reklama, ki bi morala slediti uvodu. 
- v Carigradu so v nedeljo na Istanbulskem filmskem festivalu podelili tulipane
Kulinarika dandanes dosega svoj vrhunec družbene popularnosti in hrana vse bolj postaja dvoplastni simbol. Na eni strani slastni užitek, na drugi strastni greh. Tokrat se je kot osrednji faktor v predstavi izoblikovala v nekakšen interaktivni »užitni rekvizit«. Ljubezen na smrt s pomočjo hrane ustvari nove principe odnosa percepcije in igralske prezence. Gledalca preobrazi v gosta restavracije, medtem ko igralca umesti v subjekt, ki razpolaga s kuharskimi veščinami in pevskim animatorstvom. Gledališče ni več domena ponujanja zgolj »duhovne hrane« - napočil je čas, da se ga dobesedno okusi. 
Za začetek: da bi se zdajle lotevali pretresa sezone enega izmed repertoarnih gledališč, pravzaprav nimamo pravega razloga. Takšne reči se navadno počnejo proti koncu sezone, ko so bile odigrane že vse premiere, ko lahko predstave podvržemo primerjalni analizi in ko lahko skozi vse skupaj potegnemo črto, da preverimo, kako trdna je celota. Pa današnji razmislek nima tako ambicioznih namenov. Recimo raje, da gre za bežen pokuk v delovanje in ureditev enega izmed večjih slovenskih gledališč, ki ga zaradi njegove ne-ljubljanske pozicije na Radiu Študent sicer vse preveč zanemarjamo. 
Prisluhnite prvi oddaji Lara Lingua, posvečeni nemškemu jeziku, v živo v ponedeljek, 16. 4. od 12-13h. Princip je isti kot pri oddaji Lokacija, le da bomo zdaj klicali Gunnarja, ki se nam bo javljal iz Nemčije. Uganiti je treba le, v katerem mestu se nahaja in, če bo čas dopuščal, kateri predmet drži v roki. 
- podeljena Esslova nagrada za Slovenijo
Od 12. do 15. aprila je v Cankarjevem domu potekal festival argentinskega tanga, ki je vključeval delavnice učenja in skupinske vadbe osnovnih in nadaljevalnih korakov. V soboto 14.aprila si je bilo moč ogledati plesno predstavo Tango y amor v sami Gallusovi dvorani. Vendar kulturna redakcija Radia Študent ni dobila akreditacije za omenjeno uprizoritev, čeprav smo se dogodka želeli udeležiti in smo že teden dni prej poslali prek spleta prošnjo za akreditacijo. 
Za ime Marcel Duchamp je verjetno slišal vsak tako imenovani intelektualec. Prav tako je le ta intelektualec slišal tudi za readymade v vizualijah. Današnji Terotorij teatra pa odkriva, da obstaja tudi READYMADE DRAMATIKA. To še neznano področje teatrskega teritorija bosta razkrila dramska avtorja Zalka Grabnar-Kogoj in Miha Marek.
Ta teden se je v Cankarjevem domu dogodil še eden od plesnih spektaklov, med katere po večini sodijo gostovanja mednarodnih zasedb. Tokrat nas je obiskal Nederlands Dans Theater, ki že slabega pol stoletja deluje na Nizozemskem, potem ko so njegovi ustanovni člani zavili s poti klasičnega baleta v smeri bolj eksperimentalnega plesnega procesa. Danes je to tako razvejana institucija, ki jo sestavljajo tri plesne skupine, ki se med seboj ločijo s starostnimi mejami. Poleg skupine, ki se nam je predstavila prvič, delujeta torej še dve, v katerih delujejo mlajši oziroma starejši plesalci. 
