"Vendar les Musiciens du Nil še naprej prečkajo ocean časa, tisti el bahr ez zaman ali ocean nekdaj, o katerem govori sufi pesnik, in se obnavljajo, trenutno z novim pevcem Ramadanom Hassanom, čigar glas ponazarja silovitost pesmi saidi. Tako torej Muzikanti z Nila prečkajo desetletja in ostajajo varuhi nekega živega tradicionalnega sveta, njihova naravnost in sproščenost pa iz njih delata brezčasne glasbenike tega velikega mitskega toka." Alain Weber
>>

Pred dobrimi tremi leti je nekaj završalo v naših ušesih, kar je dodobra vzdramilo naša slušna čutila in nam ni pustilo zlahka spati. Prečudna mešanica samplov, žanrov, petja in bogve česa vsega še, se je skrivala v zlato-rdeče-rjavem ovitku, na katerem je pisalo Thank You For Giving Me Your Valuable Time. »Hvala za vaš dragoceni čas«. No, poleg tega je pisalo v baročno okrašeni pisavi tudi Kaada, z dvema A-jema. Po krajšem poizvedovanju smo izvedeli, da gre za že uveljavljenega pop glasbenika in filmskega skladatelja iz dežele fjordov, »Zahvala« pa je bila njegova prva mednarodna izdaja. Prečudni um in nesporni talent je odkril nihče drug kot Mike Patton, lastnik založbe Ipecac Recordings, ki se je kasneje s Kaado spečal tudi v glasbenem smislu na plošči Romances, ki je sledila prvencu. Tretja plošča Music For Moviebikers predstavlja nov mejnik v raziskovanju cinematične glasbe tega norveškega skladatelja... (v celoti!) >>

James Yancey je človek, ki smo ga in ga še poznamo pod mnogimi drugimi imeni, med katerimi sta najbolj znani imeni vsekakor Jay Dee in J-Dilla. Detroitski producent in občasni mc, je v hiphopu pustil globok pečat. Morda njegov vpliv in delo niti nista toliko vplivala na samo rapersko in soul publiko, kot na svet, v katerega se zapirajo najvidnejša producentska imena. Veliko spoštovanje so mu predvsem zaradi svojevrstnega kreiranja beatov, mešanja organskih in elektronskih zvokov ter progresivne idejnosti, javno izrazili najvidnejši in »največji« raperski producenti, od Dj Premierja, Pete Rocka, RZE, pa vse do Madliba in bobnarja ter masterminda skupine Roots - ?uest Lovea. J. Dilla je v svoji karieri nekajkrat poprijel tudi za mikrofon, a njegova prava funkcija je bila izdelava beatov za najuglednejša imena rap in soul ustvarjanja. Kreiranje podlag je Dillo potegnilo v sodelovanja z A Tribe Called Quest, De La Soul, Commonom, Busta Rhymesom, Rootsi, Pharcydi, lahko pa bi našteli še nepregledno dolgo vrsto raperskih imen. Ko k temu dodamo še to, da je bil fant del skupine Slum Village, polovica projekta Jaylib, da je delal tudi na lastnih solo projektih ter sodeloval pri domala vseh najboljših ameriških soul ploščah tega tisočletja, pove veliko. (v celoti!) >>

Ena izstopajočih plošč lanske diskografske bere je bil album Stairs and Elevators. Težko smo se mu uprli. Sline se še kar cedijo za čustveno nabitimi, preprostimi in gromkimi pesmimi. Njihova iskrenost ni bila slučajna. Če se nismo mogli upreti dvanajstim draguljem, ki so zapečatili remek prvenec Heartless Bastards iz Cincinnatija, bomo le iz nevoščljivosti zavrnili deset novih biserov z drugega albuma tega tria. S plošče All This Time udarijo v ušesa novi intimni izlivi pevke in kitaristke Erike Wennerstrom, ki je po sporočilnosti, avtorstvu in prezenci nevarno blizu karizmatičnim dekletom in gospem rocka Janis Joplin, Patti Smith in PJ Harvey. Blizu jim je, zato jim ne jemlje ne krade. S čvrstimi in iz duše izpovedanimi skladbami se jim preprosto postavlja ob bok. Kot omenjenim tudi Wennerstromovi preprosto verjameš, predano slediš in se ji predajaš brez zavor. Ne sprašuješ se zakaj, s svojo vrlino skladanja in izpovedi preprosto zagrabi za vrat, s človeškostjo in otipljivostjo privlači ter brez visoke cene pridobi našo naklonjenost. (v celoti!) >>

Ameriška nora babja zasedba Erase Errata se je vrnila z ploščo ''Nightlife'' iz katere na nas preži zlovešča sova kot aluzija na prežanje zasedbe Erase Errata na ameriško družbo in politiko iz temačnih globočin hrupnega, razsekanega kitarskega punk rocka, ki je na novi plati izgubil ostrino, dišečo po destruktivni asocialnosti njujorškega no wave iz rosnih osemdesetih in se raje pobliže seznanila s trendovskimi zvoki post punka ... >>

Ameriški producent in MC Jneiro Jarel se je po dolgoletnem prerivanju v zakulisju hiphop in freestyle scene le uspel prebiti v ospredje, v krog priznanih ustvarjalcev (inštrumentalnega) hiphopa in soula, kot so Dj Spinna, Kankick, King Britt... Po parih poizkusih v devetdesetih letih (ko je bil član hiphop zasedbe z imenom The Slum Kids) in sodelovanju s Hankom Shockleejem, se je v zadnjih letih v sodelovanju z založbo Kindred Spirits izkazal kot talentirani producent, kar z novim albumom, Beat Journey, ki ga je izdal pod psevdonimom Dr Who Dat, le še potrjuje. (v celoti!) >>

Kurt Wagner se vsebin loteva izredno subtilno, tako pretanjeno, da nikoli niso to, kar so tako o
čitno videti. Zato si moramo tudi deset posnetkov na novem albumu razlagati zelo previdno in se ne zanašati na prvi vtis. Še posebej, ker je album na prvi posluh enak vsem Wagnerjevim albumom doslej, poslušalec pa bi se lahko vprašal, kaj novega sliši. Zares je Damaged tudi zelo enovito, izena
eno, celovito delo, kjer spet težko, č
e sploh, izpostavimo kako pesem, kako sporoč
ilo ali kako glasbeno rešitev. Petnajst
lanska glasbena zasedba plete, kot še osemkrat doslej, prepoznavno zmes zvokov, ki bi jih verjetno prepoznali kot zasedbo Lambchop, še preden zaslišimo zares nezgrešljivi glas Kurta Wagnerja. In spet lahko ponavljam, tudi album Damaged bomo postavili ob bok vsem dosedanjim mojstrovinam Kurta Wagnerja in sodelavcev. Osebne opazke o osebnih stvareh, ki pa imajo svoj odmev in ki so hkrati tudi odmev velikih, zgodovinskih dogodkov. (v celoti!) >>

Bardo Pond so eden tistih bendov, ki bi si nedvomno zaslužili večje pozornosti, kot so je deležni. Razlog, da kljub 15-letni zgodovini in glasbi, ki ni prav daleč od tiste, ki je na piedestal post rocka postavila zasedbi Mogwai in Godspeed You! Black Emperor, verjetno tiči v dejstvu, da je njihova glasba ravno dovolj drugačna oziroma samosvoja, da ne prepriča rockovskih insiderjev, obenem pa toliko rockovska, da jo težko prebavijo rockovski outsiderji. Filadelfijska peterka na eni strani vleče vsebino kakšnih kalifornijskih kanabis dronerjev, na drugem koncu halucinira skupaj z vesoljskimi rockerji z daljnega vzhoda, ko mešanica brcne, pa zaropotajo v stilu newyorških novovalovskih hrupašev. Da gre za bend, ki ve, kaj počne, je dovolj zgovorno dejstvo, da bodo na letošnji decembrski rockovski ATP veselici (mimogrede, vstopnice so pošle že pred slabim mesecem), ki jo kurira Thurston Moore, med nosilci festivala ob takih eminentnežih, kot so The Stooges, Sonic Youth, Melvins, Dinosaur JR, Gang of Four in mnogi drugi, ki so v kitarski godbi pustili močan pečat. (v celoti!) ... >>

Punce in en dedc zasedbe CSS na plati ''Cansei Der Ser Sexy'' obdelujejo lahkotni brazilski pop rock s primesmi čisto majčkenega electra na srednješolski način ... (v celoti!) ... >>

Najbrž najvidnejša in najlegendarnejša živa hiphoperska tvorba že dobro desetletje sliši na ime The Roots. Fantje, ki smo jih na turneji "Do You Want More" lahko videli tudi v Ljubljani, so v dobrem desetletju prehodili dolgo in naporno, a vsekakor tudi uspešno pot. So namreč eni redkih, ki so s svojo glasbeno izraznostjo prepričali tako mnoge, ki prisegajo na komercialno godbo, kot tudi privržence bolj kakovostnega glasbenega izraza. Po zahtevah založb, ko so se delno prilagajali določenim zvokom, so tokrat Rootsi ustvarili svojo ploščo "The Game Theory" brez pritiskov njihove nove založbe Def Jam. Še več, veliki šefe založbe Def Jam jim je namenil vlogo v posebnem delu novega Def Jama, imenovanega Def Jam Left, na katerem naj bi se zbirali malce manj komercialni raperji in kjer naj bi vsi svojo glasbo izdajali točno tako, kot si sam bend to želi, brez prilagajanja večinskim, komercialnim medijem. Morda ravno zaradi tega so Rootsi oživeli znova v stari zasedbi in posneli ploščo, ki kar uspešno parira njihovima izjemnima ploščama "Do You Want More" ter "Illadelph Halflife"... >>

Po starogrški mitologiji je kaos prostor brez meja, ali neurejena zmešnjava po kateri je nastal urejen svet – kozmos. Toda vsak nered v sebi vsebuje tudi red. World/Inferno friendship society, stoječ nekje med »Peklom« in »Tostranstvom«, ki ju prosim, nikakor ne smemo razumeti v sakralnem smislu!, stojijo tudi nekje na sredi med redom in neredom. Kot, da se ne morejo odločiti na katero stran bi prestopili. Tako je že vse od njihovih začektkov pred dobrimi desetimi leti, in tako tudi na novem albumu Red-eyed soul. >>

Predstavljamo prvenec montrealske glasbenice, ki sliši na ime Tam. Z bendom, zbranim okrog sebe, je že leta 2004 posnela istoimenski prvenec, ki pa ni izšel vse do letošnjega leta, ko ga je pri svoji založbi Ecstatic Peace! izdal Thurston Moore. Rdečo nit, na precej raznoliki plošči, predstavlja Tamin, včasih namerno netočen, a zato nič manj privlačen vokal, medtem ko se inštrumentalne spremljave selijo od kitarskega rocka do elektro popa ali pa gole akustične kitare
. (v celoti!) ... >>

Kaj bi se zgodilo, če bi se Senor Coconut kot brodolomec znašel na samotnem pacifiškem otoku, opremljen le z iPodom, ki je do zadnjega gigabajta napolnjen s posnetki legendarnih Yellow Magic Orchestra. Pred strahom, da bi na iPodu zmanjkalo baterij, se je čileansko-nemški producent spečal z izredno nadarjenim latino orkestrom, ki je prav tako brodolomil na otoku, in jih naučil deset najljubših komadov japonskih elektro poperjev. Rezultat je seveda salsa, merengue in mambo in cha cha cha verzija tega, kar so včasih počeli Ryuichi Sakamoto in kompanija. Kot običajno: elektro-latino. >>

Sol Seppy je skrivnostna glasbenica, ki čara s svojo eterično glasbo. Trip hop, folktronika, post rock....in čudežni, hipnotični, skoraj nadzemski glas so njeni aduti, ki solistični album prvenec zapisujejo med diskografske izdelke z neomejenim rokom uporabe (v celoti!) ... >>

''Time Being'' predstavlja imenitno nadaljevanje več desetletij trajajoče (z)godbe žlahtne jazzovske zasedbe TRIO 3, ki jo sestavljajo pihalec Oliver Lake, basist Reggie Workman in tolkalec Andrew Cyrille, žlahtni jazzovski špilavci, ki jo na tej plati v okviru kompozicij mojstrsko urežejo po svobodnjaško, a v tvarini ohranjajo duh po jazzovski tradiciji, ki so jo v desetletjih docela ponotranjili ... >>

Kaj je botrovalo izidu albuma 'The Avalanche' podnaslovljenim z 'Outtakes & Extras from the Illinois Album!' bo bržkone ostalo skrivnost. Možnosti, ki ju velja izpostaviti sta dve; prva, h kateri se nagibam tudi sam je ta, da je gospod Stevens pač želel izkoristiti velik uspeh albuma 'Illinois', saj je te izvlečke in dodatke sprva nameraval na svoji spletni strani objaviti v digitalnem formatu. Druga možnost, ki jo navaja tudi Stevens pa je ta, da si je z novim psevdo-albumom želel pridobiti dodaten čas za pripravo naslednjega pravega izdelka, ki bo v njegovem smelem projektu '50 albumov za 50 zveznih držav' nosil zaporedno številko 3. Če sodite med tisto peščico fenov, ki se ji je album 'Illinois' zdel prekratek oziroma nepopoln, je 'Avalanche' kot nalašč za vas. Pri tistih, ki nas je 'Illinois' zadostil, bo album 'The Avalanche' kot celota sicer pustil nekoliko grenak priokus, vendar pa je tudi na tem ploščku moč najti nekaj odličnih skladb, ki nas opomnijo zakaj Sufjan Stevens sodi v vrh sodobne folkovske glasbe. (v celoti!) ... >>

Napo vam predstavlja njujorško svaštarnico vzhodnoevropskih in balkanskih godb v gibanici z raznorodnimi žanri njujorških veseljakov BALKAN BEAT BOX, ki se dičijo s člani Gogol Bordello in nam z istoimensko ploščo ponujajo reverzibilni globalizem, ko Balkan prevzema gnili zahod ... >>

Po skoraj petih letih studijskega zatišja in mnogih živih nastopih, ki so slavili za mnoge nepričakovanega povratnika Davea Lombarda na mestu bobnarja, je luč sveta ugledala nova plošča, deveta po vrsti, naslovljena »Christ Illusion«, ki se že ob bežnem pogledu na naslovnico poigrava s krščansko in islamsko religiozno ikonografijo, pomešano s podobami totalne vojne, kar je pač zgolj veren odraz sodobnega sveta. Pričakovanja fanov so ob takšnih priložnostih velika, pritiski na band enormni. V primeru Slayer se iz strani večine oboževalcev uspešnost in kakovost vsakega novega izdelka meri izključno po tem, koliko se ta zmore približati neprekosljivi mojstrovini »Reign In Blood«, plošči, ki četverici nikakor ne da miru. In Slayer so podlegli. Zanikali so svoj dolgoletni glasbeni razvoj, ki se obvezno dogaja vsem še tako izkušenim bandom. Pretrgali so kontinuiteto svojega tako imenovanega sodobnega thrasha in se podali obujat svojo slavno preteklost, iz omar vleči svoj star, odslužen zvok ter ustvarjat dokaj klišejske triminutne thrasherske kompozicije, ki bodo skoraj brez dvoma zadovoljile dobršen odstotek v tem času vse številčnejše metalske publike. Namesto inovativnosti starih mačkov smo dobili servirano z leti pridobljeno rutino, skrito pod masko odlične produkcije. (v celoti!) ... >>

Pričujoči posnetek dua Čarangi v desetih skladbicah prinaša predvsem zbirko zvočnih impresij, ki se raje kot na določene tehnike osredotoči na mnogo različnih instrumentov in rokovanje z njimi. Če sta brata Kutin na podobno neobremenjen način delovala že v omenjenih Salamandra Salamandra, pa v novi zasedbi obdelujeta očitno močno indijsko izkušnjo. Skladbice minevajo v meditativnem vzdušju, možno pa si jih je zamisliti tudi kot delčke poljubno dolgih variacij na posamezne teme. (v celoti!) ... >>

V ironiji z naslovom plošče londonski inditroniki z drugim dolgometražnim studijskim albumom The Warning, ki je inteligentna in osvežujoča elektropop poslastica za zadnje poletne vzdihljaje ponujajo petdeset minut plesno ekspresivne meditacije! (v celoti!) ... >>

Ethan Marunas je bil rojen in vzgojen v New Yorku. Izobraževal se je na LaGuardia High School of Music and Art, znani tudi kot Fame high school. Po različnih gledaliških vlogah in glasbenih skupinah, v katerih je sodeloval, se je odločil za solo glasbeno pot kot Baby Dayliner. Po prvencu High heart and low estate iz leta 2004 se Baby Dayliner vrača z novim albumom Critics pass away. Tako kot prvenec je bil izdan pri založbi Brassland, v posluh pa prinaša novo dozo osladnega elektro popa in primitivnih plesnih melodij, ki vas bodo začarale ali pa spravile ob živce. (v celoti!) ... >>

Carlo Actis Dato, eden najbolj vitalnih, pronicljivih in plodovitih italijanskih postjazzovskih ustvarjalcev, seveda ne more nehati. Njegov značaj ga sili v vedno nove in nove domislice ter v sveža druženja. Potem, ko smo se ga naposlušali z njegovim »večnim« kvartetom ter z njegovim mlajšim Actis Bandom – pri čemer puščam ob strani njegove solistične avanture ter duete in podobna komorna sodelovanja z glasbeniki iz različnih koncev tega planeta – se je odločil za poživitev svojega delovanja. Ustanovil je »Musique vivante«, še en, v tem primeru petčlanski ansambel, sestavljen iz povsem neznanih mladih, a zelo nadarjenih italijanskih glasbenikov. Kako dolgega trajanja bo, bomo seveda še videli; tole je njihov prvenec, ki pa je že v izhodišču prav obilen - kar dvojni album »Dolce vita?«, posnet v studiu zaenkrat manj znane angleške založbe DDE Records, ki ga je tudi izdala – oboje letos. In ki seveda vsebuje 15 novih značilno sočnih in izvedbeno bohotnih Carlovih skladb, ki jim je užitek prisluhniti. >>

''Naila'' je že četrti dolgometražec avstrijske zasedbe Mimi Secue, na katerem v mehki maniri tenkočutnih, opojnih in mamljivo šepetajočih ambientalnih post rockerskih izlivih nadaljujejo (z)godbo prejšnje stvaritve ''Forst''. Širok razpon glasbil (od kitare, bobnov, elektronike, do violončela, vibrafona, harmonike in glockenspiela), prosojni, šepetajoči zasanjani vokali in vešč dinamični razpon med disonancami in božajočimi melodijami nam ukrojijo atmosfero različnih občutij, ki se kaj hitro utrejo v bolj tenkočutne pore ... >>

Tadd Mullinix pod enem od svojih vzdevkov Dabrye letos nadaljuje svoje delo, ki ga je pričel leta 2001, ko je posnel svoj Dabrye prvenec "One/Three". Letošnje nadaljevanje, naslovljeno Two/Three, je tako kot prvenec izšlo za založbo Ghostly International. Dabrye v svojem nadaljevanju spreminja koncept s svojega prvenca, saj je svojo produkcijsko mešanico hiphopa in elektronike s prve plošče tokrat zamenjal s precej bolj hiphoperskim zvokom. Koncept inštrumentalne plate so tokrat nadomestili preverjeni in malo manj preverjeni raperski govorci, kot recimo Mf Doom, Wildchild, Vast Aire, Beans, Jay Dee, Kadence, AG na eni ter Big Tone, Wajeed, Guilty Thompson, Ta'Raach, Invinsible na drugi strani. >>

V začetku osemdesetih let se je metalna glasba pod vplivom udarnejšega punka in vseh njegovih odvodov začela korenito spreminjati. Bandi kot so Venom, Metallica ter Slayer so napovedovali povsem novo izraznost tega žanra. V ta kalup bi lahko umestili tudi čudaško kanadsko zasedbo Voivod, ki je metalno godbo vselej prezentirala na svojevrsten in odklonski način, kar je bilo nakazano že na brezmejno surovem prvencu iz leta 1984, imenovanem »War and Pain«, ter v še večji meri na premnogih ploščah v nadaljevanju njihove kariere. Album »Katorz« tako nosi zaporedno številko 12 v bogati studijski diskografiji zasedbe Voivod. Plošča je zaznamovana z mnogimi pozitivnimi in tudi neljubimi dogodki. Na žalost je skoraj leto dni pred uradnim izidom za posledicami zahrbtnega možganskega raka tragično preminil ustanovni član in gonilna sila banda, kitarist Piggy, vendar so na plošči »Katorz« uporabljeni posnetki njegovega prepoznavnega muziciranja. (v celoti!) ... >>

Kaj se zgodi, ko oče s sinom in njegovimi prijatelji – ki so stari približno deset, enajst let - ustanovi bend, ki prvenec izda po desetih letih, ko 'otroci' - štrije od petih članov - postanejo polnoletni? Ne, ne dobite različice Kelly Family, ampak svojevrstno postavo, zraslo v središču Londona, ki oživlja brit pop pod vplivom Beatlesov in aktualnega post post punka ter ravno pravim občutkom za zvočno eksperimentiranje (v celoti!) ...
>>

Da ne bo pomote, plošča Akrobatik nima prav nobene povezave z reggae muzikami Marleyevih potomcev, niti stilno, geografsko, kaj šele ideološko. Ziggy Kinder je nemški producent iz Kölna, kjer ustvarja predvsem v okolju založbe in trgovine s ploščami Kompakt. Njegov debutantski album je napolnjen s poletnimi techno poskočnicami, ki bodo ob napovedani izboljšavi vremena verjetno prav pasale. Sicer pa se za Ziggyja zanimajo domala vsi v techno svetu, za eno od svojih prihajajočih kompilacij pa ga je licenziral celo Richie Hawtin. V poskok torej - v današnji Tolpi bumov. >>

Be Your Own Pet so podaljšek na osi, ki jo označujejo X-Ray Spex ter Yeah Yeah Yeahs. Neukrotljivi ženski vokali ter dirjajoče kitare pospešene s punk energičnostjo. Ker pa prihajajo iz Nashvilla in ne recimo New Yorka, je tudi trendovskega post-punka manj. Namesto njega se Be Your Own Pet poslužujejo bolj elementarnih garažno-rokerskih prijemov (v celoti!) ...
>>

Kongo/Kuba/NYC: zvezdniška kongoleška pevsko–kitarska zasedba z gosti iz Afrike in Kube ter močno newyorško latino spremljevalno skupino rastura predelave in prevedbe bolj in manj poznanih klasik kubanskega sona in rumbe v »kongo-rumbo«. Vse skupaj se v resnici vrti okrog Guillerma Portobalesa (1911–1970). Z izborom 12 skladb se sprehodijo skozi njegov repertoar; od »popevk«, ki jih je napisal sam, pa do skladb, ki jih je samo izvajal, njihovi avtorji pa so bili legendarna Celia Romero in Nico Saquito ter nekateri manj znani kubanski avtorji. Seveda so jih posamezni člani jedra zasedbe z občutkom »za staro« preparirali v njihov »izvorni«, kongoleški imidž. (več!) ... >>

Prvi album avstralske trojice Triosk je navdušil. Njihov skupni album z Janom Jelinekom prav tako. V letošnjem juliju smo dočakali tudi novi album The Headlight Serenade in po prvem poslušanju se je postavljalo vprašanje, kaj novega smo slišali. Pa poslušamo ponovno in ugotovimo, da je tudi novi album ponovno presežek njihove tipične estetike, v kateri soočajo oziroma iščejo povezave med improvizirano akustično in elektronsko glasbo. V primerjavi s prejšnjima albumoma se Triosk tokrat še mnogo bolj posvetijo detajlom in The Headlight Serenade je posledično precej bolj zahteven izdelek, ki pa tudi ob lahkotnejšem poslušanju še vedno ponudi tisto, s čimer sta nas razveseljevala predhodnika. >>