Prvaki ameriške nojz scene, ki so se hrupnih zvočnih izbljuvkov lotili s pankerskim angažmajem in ga s tem približali mulariji širom po svetu, Wolf Eyes se vračajo z drugo ploščo za založbo Sub Pop. Znano je, da Wolf Eyes na leto izdajo nešteto plošč, preko katerih beležijo domala vsak koncert, ki ga odplužijo (letos odmeva predvsem koncert z Anthonijem Braxtonom!!!???), vendar so prav izdelki na ''večjih'' založbah tisti, ki docela ujamejo njihovo destruktivno zvočno avro. Tako je tudi tokrat ... >>

Stari znanec Radia Študent WILL OLDHAM se po nedavnem izkušnji s TORTOISE na plošči The Brave and the Bold pod imenom BONNIE »PRINCE« BILLY vrača s še z enim solističnim izdelkom. V Reykyaviku je z Björkinim producentom VALGEIRJEM SIGUROSSONOM posnel intimen, na kitari in godalih osnovan album, ki mu posebno občutje daje vokalistka DAWN McCARTHY iz washingtonske folkrockovske zasedbe FAUN FABLES. Ni kaj - primerjave z NICKOM DRAKEOM so na mestu! (v celoti!) >>

Uršula Ramoveš, samosvoja ustvarjalka, ki na oseben in poseben način uglasblja poezijo svojega življenjskega sodruga Janeza Ramoveša, se z vsakim novim projektom podaja v različno glasbeno avanturo. Če je na njenem letos ponatisnjenem prvencu Sugar Free Baby še bilo čutiti zavezanost bolj konvencionalnemu šansonu ali uglasbljeni poeziji, je na odmevnem drugem albumu Na sunčn dan sm se z beciklam pelu izvirno in docela uspešno v celostno zvokovno podobo združila širok diapazon zvrsti in pristopov od Janezovih nenavadnih, sugestivnih recitacij prek eksperimentov z nasnetimi vokali do po razposajenosti in sproščenosti ljudskim vižam podobnih skladb. (v celoti!) ... >>

Jani Mujič in Tone Škrjanec nadaljujeta tam, kjer sta začela - pri koščku hrupa, začinjenim z nekaj soli in veliko popra - tokrat v samostojnem izdelku z naslovom Lovljenje ritma. (v celoti!) ... >>

Še nedolgo tega smo samo odkimavali z glavami, ko nam je nekdo omenil ime Method Man. Nekoč najboljši del klana Wu-Tangovcev, je skozi leta svoje kariere postal žrtev lastnega iskanja. Po svojem dobrem prvencu "Tical", je z vsako naslednjo ploščo zabredel nižje, kakšnega resnejšga izhoda iz te njegove nekreativnosti, ki se je očitno potencirala s številom pokajenih zelenih zvarkov, pa ni bilo. Od njega tako nismo pričakovali pravzaprav nič več, kot še ene "kako smo mi smešni, ker ga pohamo" plošče, vendar nas je poba presenetil. Pokazal je, da tudi iz popolnega nepovrata obstaja pot nazaj. Ko nihče ni računal, je Method Man raztegnil svoje žnable tako dobro, da je ustvaril svojo drugo najboljšo ploščo v karieri in to kljub morda malce preveč monotonim tematikam. Vendar pa ga ponovno začutimo, ponovno začutimo tisto ostrino Method mana, ki je z leti izginjala, željo po rapanju, odličen flow in predvsem dobre beate, ki jih je na poslednjih ploščah manjkalo ter so bili poleg vse bolj debilnih tekstov tudi najslabši del zadnjih metodovih plat. Ampak stvar se je obrnila... na bolje... (v celoti!) ... >>

Dvajset let po izidu prvenca Ride The Tiger se newjerseyskim YO LA TENGO igra in snema kot le kdaj. Letos nam ponujajo kar tri albume: najprej so pri lastni založbi Egon postregli s kompilacijo glasbenih želja, ki so jih v minulih letih izpolnjevali na dobrodelnih maratonih za radijsko postajo WFMU Yo La Tengo Is Murdering The Classic; decembra bo izšla še kompilacija raritet Deez Nuts. V Tolpi pa obdelujemo njihovo dvanajsto redno ploščo I Am Not Afraid of You and I Will Beat Your Ass, ki jo je septembra objavil Matador. Zvočno raznovrsten izdelek YO LA TENGO ohranja med najbolj zanimivimi imeni ameriškega indie-rocka. (v celoti!) ... >>

Ko je Roni Sarig odkrival skrivnosti zgodovine rocka, se ni izognil fenomenu popa v glasbenem undergroundu in poudaril, da pop ne pomeni zgolj slavo, denar, visoko naklado in popularnost. Opozoril je tudi na njegovo nepopularno plat in ga razčlenil kot živopisno, nedolžno in melodično glasbo, ki črpa od povsod in za to ponuja posebno, edinstveno ugodje, ter poudaril, da ni namensko hrupen, mračen ali nejasen. Navajanje nekaterih ključnih izvajalcev mednarodnega pop podzemlja v knjigi The Secret History of Rock je ob Van Dyke Parksu, Scottu Walkerju, Sergu Gainsbourgu zaokrožil z zasedbami Big Star, Young Marble Giants in Beat Happening. S slednjimi ima veliko skupnega portlandska skupina Thermals, ki potrjuje, da ima vsako pravilo svojo izjemo. Podobno kot je nemogoče reči za Beat Happening, da niso mračni, je tudi za Thermals nemogoče reči, da niso namensko hrupni. Distorziranost njihove enostavne in elastične melodične godbe je nit, ki povezuje vse dosedanje tri albume. Na njih trčita navidez nasprotna si pola, pop in punk. ( v celoti!) ... >>

John B. - v referenčnem Knowledge Magazinu označen kot David Bowie drum and bass glasbe - je v zadnjih treh letih dvakrat nastopil pri nas, zato je njegov markantni izumetničeni videz naelektrenega mister Hydea z make-upom in v večerni obleki dodobra ostal v spominu domači drum and bass publiki. Njegov videz je pomemben zato, ker preterminira tega elektro glasbenika, ki že vrsto let raziskuje ter eksperimentira znotraj zapuščine časovne kapsule osemdesetih let, v kateri je odraščal. (v celoti!) ... >>

Pred nekaj leti, ko se je na glasbeni sceni pojavila mega-zvezdniška zasedba Audioslave, sestavljena iz treh članov legendarnih in neponovljivih Rage Against The Machine ter Chrisa Cornella, nekdanjega pevca seattelskih Soundgarden, kasneje pa malce pomehkuženega samostojnega izvajalca, je med oboževalci obeh razpadlih skupin završalo. Pričakovanja so bila upravičeno velika in Audioslave in njihova založba so, vešči glasbenega posla, v promocijo ter produkcijo svojega debija vložili milijone, kar se jim nenazadnje tudi obrestovalo v prodajnem smislu. Po glasbeni plati pa bi lahko njihov dodobra pozerski prihod na sceno opisali s preprosto frazo: Tresla se je gora, rodila se je miš. Svojim fanom je četverica izkušenih glasbenikov ponudila le zlizane vzorce, kjer je dediščina prejšnjega udejstvovanja prihajala vse preveč do izraza in so fantje zaradi različnih glasbenih ozadij zveneli dokaj nepovezano. Za nemeček pa so postregli še s kakšno bizarno in osladno balado brez pravega emocionalnega naboja. (v celoti!) ... >>

Album »Savane« je nedvomno najžlahtnejši labodji spev tega velikana svetovne glasbe. Ker je zagotovo vedel, da odhaja, je dal vse od sebe. Od sebe je lahko dal vse tudi zaradi vrste drugih razlogov, med katerimi so posebej pomembni tisti iz dveh skupin: okoliščin in izkušenj. Osnovni posnetki zanj so nastajali lani v domačem okolju, v Bamaku, kot del zdaj že legendarnega večdnevnega snemalnega sešna v hotelu Mande, na katerem je nastalo gradivo kar za tri izjemne do zdaj izdane albume: poleg tega še za že dobro poznani (tudi predstavljani) skupni album Ali Farke Toureja in Toumanija Diabateja »In the Heart of the Moon« ter za zaenkrat najbolj ambiciozen in nesporno prepričljiv projekt Toumanija Diabateja »Boulevard l'Independance« s Symmetric Orchestra. (več!) ... >>

Dvojec Rodriguez Bixler s sodelavci (spet nekaterimi zamenjanimi) v novi, tretji studijski dolgometražni plošči projekta, ki je že davno prerasel to oznako, še intenzivneje raziskuje zvočno in glasbeno-zapuščinsko kompleksnost. Amputechture je izrazitejši in nadgrajen v primerjavi s Frances the Mute, še vedno pa v senci prvenca De-loused in the comatorium. (v celoti!) ... >>

Jurassic 5 so s prvima dvema ploščama postavili standard sproščenega, inteligentnega kalifornijskega uličnega hiphopa, ki pa mu s tretjo ploščo ne uspejo več slediti ... mogoče je to posledica odhoda enega ključnih članov cut chemista, vsekakor pa imam občutek, da se band malo preveč spogleduje s popovskim mainstreamom in samo upam lahko, da jih ne bo odplaknil isti skret, ki je v nepovrat dnesel black eyed peas ... chali 2na ga sicer še vedno suvereno zategne, pa tudi nu-mark naštima marsikatero dobro produkcijo, toda rimejkanje boney m pač ni dober indikator kreativne prihodnosti ...
>>

Zasedbe Iron Maiden verjetno ni potrebno posebej predstavljati niti največjim laikom v polju metal glasbe. Nova plata »A Matter Of Life And Death« prinaša deset novih komadov, ki se napajajo na tradiciji vseh obdobij delovanja železnih devic s poudarkom na kontinuiteti, ki se vleče od sredine devetdesetih dalje, ko se je nekdaj razgibana ritmika polenila in umirila. Čeprav uvodni komad »Different World« s svojo poskočnostjo in nalezljivo melodiko napoveduje svetle trenutke, se večina pesmi nadaljevanja skazi, umiri in sprevrže v klišejsko poigravanje z morečimi in dolgoveznimi kitarskimi linijami in solažami. Komadi so se, kakor je pač značilno v zadnjih letih, podaljšali do te mere, da lahko med njimi občudujemo dva skorajda desetminutna epa, ki s počasnim tempom ritem sekcije, prežvečenimi napevi in mnogokrat pol-akustičnim brenkanjem treh kitaristov dolgočasijo konkretne glasbe željnega poslušalca. (v celoti!) ... >>

Nocoj predstavljamo že šesti studijski album enega od bolj ekstravagantnih ameriških avtorjev, ki se je z muziciranjem resneje pričel ukvarjati šele pri svojih petdesetih letih. To ni prav pogost pojav. Pred tem se je »Johnny« bolj posvečal svojemu selitvenemu podjetju in veliko manj svoji kitari. Po načelu »nikoli ni prepozno« je leta 1998 prodrl na popularno glasbeno sceno, s prvencem »Wrong Side of Memphis« in zasvojil javnost z odštekano godbo, ki je glasbeni kritiki nikakor ne uspejo stlačiti v primeren predalček. Njegovi godbi se je pripisalo že vse možne in tudi neprimerne oznake, kot so na primer »country blues«, »acid jazz«, »new punk«, »country noir« in celo »free jazz«. Posamezni elementi teh žanrov so v njegovi godbi resda zajeti, a na zelo razpršen način. Pri »Johnnyju Dowdu« gre namreč za izrazit avtorski slog, ki ga težko zajamemo z enoznačno izpeljanko. (v celoti!) ... >>

Grime muzika je s še enim bledoličnim žonglerjem besed pridobila novega zvezdnika, ki smo ga pred kakima dvema letoma najprej slišali na kompilaciji Run The Road, takrat v akustični verziji s kitaro, sedaj pa je posnel še polnopravni album. Plan B je seveda v prvi vrsti pripovedovalec zgodb, odličen raper in nekolikaj nenavaden s svojo tipično "indy" podobo, ki jo obvezno spremlja akustična kitara. V glavnem, naslednji zvezdnik grime muzike, ki je posnel odlični prvenec. >>

Izšla je druga plošča newyorških frajerjev The Rapture, ki so nam v spominu ostali predvsem po zaslugi prvenca »Echoes«, s katerim so zajezdili na valu postpunk preporoda. The Rapture so zamenjali producenta in založbo ter še dodatno navili gumb za napisom »bass«, tako da je plošča »Pieces Of The People We Love« še bolj plesno usmerjena. Sledi seveda večno vprašanje. Ali je drugi album (vsaj) tako dober, kot je bil njegov odličen predhodnik? (v celoti!) ... >>

Neutrudni Zlatko Kaučič svoje številne projekte v zadnjih letih tudi redno diskografsko dokumentira, letos pa je glede slednjega prav izredno dejaven. Po letošnjih odličnih dveh izdajah – liričnemu, Lacyju posvečenemu dvojnemu albumu Zlati čoln 2 ter magičnem solističnem tolkalskem recitalu Pav – se zdajle v našem muzikaličnem igralniku vrti album Skriti kotički svetlobe, ki ga je posnel s svojimi glasbenimi učenci, s katerimi že več let muzicira v sklopu svoje glasbene šole, spet v sklopu novogoriškega Združenja kulturnih organizacij. Edini znani glasbenik poleg Kaučiča, ki ga slišimo na albumu, je mariborski kitarist Samo Šalamon, ki je tudi prispeval tri od osmih komadov, kolikor jih je na tej zvočno in vsebinsko lepo uravnovešeni plošči. Njegove skladbe najdemo na začetku albuma, Kaučičeve in nekaj predelav pa v drugi polovici; spričo takšne razporeditve ima tudi album nekako dva obraza. (v celoti!) ... >>

Nemški eklektični elektro dvojec Mouse On Mars je v svoji karieri obhodil že številne poti znotraj lastne, prepoznavne zvočne govorice, tokrat pa je med svoje členjene ritme ujel najbolj agresivno gmoto pulzirajočih in hrumečih šumov, feedbackov, jezne distorzije in glasna hrupna maličenja, celo metalske žagovine. Plata Varcharz glavna protagonista vrača v čas preden sta začela vijačiti gumbe in sta v visokih Puma športnih copatih hodila čupat na metalske koncertne veselice ... >>

he, indijansko poletje kar kliče po kakšni ledeni kocki in v skladu z načelom kar želite to dobite smo kelnarji na erešu iz hladilnika potegnili ta novo ploščico od starega prdca, ice cuba ... kljub temu, da je elvis v mladini skorajda padel okrog od tele plate, poslušalcu priporočam trenutek skepse, ker tok hudo dobr pa spet ni vse skup. >>

Med aktualnim revitaliziranjem žanrov, staro za novo ali novo za staro - kakor pač želite - , se je znašel tudi zelo opazen val skupin, ki se oprijema stebrov psihedelije šestdesetih in pod skovanko acid-rock gradi novo nadstropje v zgodbi te godbe. Med opaznejša imena sodi kalifornijska zasedba Comets On Fire, ki je v zadnjih letih vse pogosteje navajana kot ena zanimivejših in celo ključnih zasedb, brez katere ne gre med govorenjem o sodobnem ameriškem novem rocku. (v celoti!) ... >>

Britanska dratarska trojica »Black Time« je na najrazličnejših punk rockovskih in garažnih forumih že nekaj časa ena od najbolj vročih tematik, ki se jo slavi in hvali tako v smislu njihovega dosedanjega posnetega repertoarja, kot tudi v kontekstu njihovih divjih, nebrzdanih nastopov. Kitarist in glavni vokalist Lemmy Caution je gonilna sila tria, ki ga ritmično in melodično poganjata še bobnar Mr. Stix, ter lepša tretjina zasedbe, spremljevalna vokalistka in basistka Janie Too Bad. Leta 2004 so odločno prodrli na sceno z odličnim prvencem »Blackout«, ki so ga izdali pri založbi Concrete Life. Sami trdijo, da niso veliki pristaši CD-jev in imajo veliko raje »vinilne« izdaje. Vendar so kljub temu dovolili založbi »In The Red Records«, da je lansko leto ponovno izdala njihov radikalni prvenec tudi na ploščku. Londončani so očitno izredno produktivni saj letos predstavljajo že svoj drugi album »Midnight World«, poleg tega imajo za sabo tudi že EP in nekaj »singlov«, ki jih njihovi zvesti oboževalci neizmerno hvalijo. (v celoti!) ... >>

Na nek način smo lahko album Slappers, takšnega kot je, pričakovali že pred poletjem, ko je izšel Herbertov zadnji izdelek, ki praktično ni prav zelo oddaljen od plošče njegove življenjske sopotnice, pevke, sedaj tudi producentke Dani Siciliani. Ker jo dobro poznamo iz preteklosti, lahko mirni zaključimo, da Slappers ni nikakršen presežek ali neko revolucionarno odkritje, ampak predvsem trajnostno raziskovanje njej dobro znanega terena. Na plošči je seveda slišati dosti herberta, predvsem pa dosti zapeljivih vokalov, ki jih Dani izvaja odlično kot zmeraj. Na koncu je torej premislek, ali je plošča dobra ali ne, popolnoma odveč: seveda je dobra, celo odlična je, čeprav z njo ne bomo dobili v ušesa veliko novega. >>

Primerov, ko se glasbeniki prelevijo iz pop zvezdnikov v obskurneže in vice versa je precej, tistih, ki jim transformacija uspe, pa precej manj. Najpomembnejši dejavnik za uspešno menjavo vlog je gotovo iskrenost, tisti drugi, vsaj s stališča vsebine, pa je sposobnost izrabiti nabrane izkušnje sebi v prid. Napisati hitropotrošniško pop skladbo verjetno za resnega glasbenika ne bi smel biti problem. Napisati pop skladbo, ki ne izgubi svoje izrazne moči, oziroma ne utone v pozabo že po dveh tednih, je verjetno nekoliko težje. Znati prenesti ideje, ki si jih nabiraš skozi leta ustvarjanja v neko pop formo na spontan, neprisiljen način, pa terjajo popolno predanost in neobremenjenost s trendi. David Pajo, glasbenik neokrnjenega pedigreja, s svojo novo ploščo '1968' dokazuje, kako za dobro, širšim množicam všečno glasbo nista potrebna ne patetičnost ne kvazi eksperimentiranje, pa tudi ekscentričnost tu nima kaj iskati. Ne, dovolj sta iskrenost in da imaš pač kaj povedati. (v celoti!) ... >>

Prijetna japonska druščina šestih glasbenikov bazira na principu jazz benda. Skupina, ki je sicer sestavljena tako, da na svojih živih nastopih pušča poslušalcu/gledalcu dušo in ne igra prav nič izumetničeno, je po izvrstni plošči "Pimpmaster", ki so jo lani izdali za založbo Victor, po koncu evropske turneje, izdala svojo novo, še boljšo ploščo, ki so jo poimenovali "Pimp Of The Year". Pimpovska ikonografija, ki jo združujejo v atmosfero skupaj s precej močnim in umazanim jazzom, v katerem se združujejo ščepci rocka, klubske glasbe in pristnega funka. Združevanje ritem sekcije ter nekaterimi zvoki trobente in saksofona, ki nam dajejo občutek kot, da plešejo po skrajnem robu še dovoljenjega, pa še naprej ostajajo prijetna stran tega odličnega japonskega šesterca. (v celoti!) ... >>

Glasbeni projekt The Stroj je vse od pojavitve na domači glasbeni sceni s svojo mešanico plemenskih ritmov, discipliniranim in telesno intenzivnim nastopom skozi meje glasbenih predalčkov izstopal predvsem v gledališko-instalacijsko, ne zgolj glasbeno področje. S podobo nekakšnega urbanega plemena so kmalu izoblikovali zvočno gibalni-prostor, ki pa je s svojo velikostjo in instrumenti, zbranimi s sveta industrijskih odpadkov, na nastopih terjal številne priprave in svoj prostor. Nedavno nastali stranski projekt the Stroj – Matice, se je v manjši, klubskim nastopom primernejši zasedbi in s povečano vlogo producenta Alda Ivančiča v fizičnost prvotnega koncepta vnesel številnejše in močnejše ritme. Kot logično nadaljevanje nekoliko spremenjenega zvoka je slišati tudi nov projekt prvotnega plemena the Stroj – Cona. (v celoti!) ... >>

Zadnji izmed samostojnih projektov hiperaktivnega kalifornijskega hiphop producenta Madliba se imenuje The Beat Konducta. Gre za rahlo shizofreno kompilacijo 35 inštrumentalov, ki so povprečno dolgi slabi dve minuti (Madlib je tudi sicer znan po kratkih posnetkih). Nekateri komadi so komaj več kot skice, nametani so precej grobo in tako je dramaturgija albuma precej nelinearna. Večina beatov je izjemnih, Madlib nadaljuje z eksperimentiranjem z raznimi produkcijskimi stili, čeprav je še vedno najpojavnejša tehnika rezanje in lepljenje zvočnih segmentov, ki jih večinoma črpa iz afroameriške glasbene dediščine sedemdesetih let.
(v celoti!) ... >>

Ups, pa ga je Bob znova ušpičil. Le kako mu uspe vedno znova? Morda zato, ker zna sam pri sebi izpostaviti pristnost, prebuditi neposrednost, tako da glasba, ki jo ustvarja zveni naravno in prijateljsko. Morda zato, ker je po padcih in vzponih, ki so se vrstili vseskozi sedemdeseta, osemdeseta in dober del devetdesetih sklenil ustvarjalni krog in zna najti ravnovesje med svojimi slabostmi in prednostmi. Bob Dylan je objavil novi album, naslovljen je Modern Times in z njim navdušuje tako staro kot mlado in pobira enotno navdušene ocene. Superlativi kar frčijo. Eni pišejo, da gre za novo klasiko, tretjo v vrsti, po Time out of Mind in Love and Theft, drugi pišejo, da je album naravnost briljanten, magičen, zvezdice se kopičijo, sešteva se 5 + 5 + 5... Zelo verjetno je, da se mu obeta še en naslov za album leta. Deluje, kot da se znova piše leto 1966, ki ga sicer mnogi med nami niso doživeli, in da svet znova potrebuje Boba Dylana, da mu opiše in prikaže čase, ki jih živimo. (v celoti!) ... >>

Jackie-o motherfucker je ameriška zasedba, ki s svojim 12 letnim delovanjem sodi že kar med staroste free folk glasbe. V tem obdobju so obdelali praktično vse možne različice tega široko odprtega žanra. Značilni free folk psihadeliji, ki od daleč izgleda kot spotikanje in zaletavanje ob inventar dedkove drvarnice, so dodajali free jazz elemente, jo reducirali in čezjo prepevali suženjske pesmi, se spogledovali z apalaškim folkom, zahajali v bolj indie vode ter seveda s solzo v očeh prepevali, se z dramskimi vložki bližali montrealskemu post rocku ter šumeli in škrebljali z gramofoni. Njihova zadnja izdaja, ki je skupek koncertnih in radijskih posnetkov, je bolj sredinsko naravnana, sliši pa na ime Candyland. In ker so komadi konceptualno sorodni in smiselno urejeni, imamo občutek, da poslušamo neprekinjeni psihadelični jam, ki je nastal tekom enega večera. (v celoti!) ... >>

Kako Sensational preživi prosti dan na svoji japonski turneji če sreča Kouheia? Posname album s katerim ponovno postavi meje v hip hopu. Naveza pravzaprav ne preseneča. Sensational, ki že dobro desetletje sodi v vrh mc-jevske elite, je namreč močno naklonjen ekstremnim zvočnim eksperimentiranjem, zato je mladi japonski hrupaš Kouhei logična izbira. Ekscentrični pripovedovalec je na plan privlekel svojo knjižico rim, Matsunaga je priklopil svoj prenosnik, rezultat pa je 12 abstraktnih hiphoperskih kosov, ki se močno spogledujejo z avantgardno popularno elektroniko. Iz vrst slednje prihajata tudi težkokategornika Autechre, ki sta za album prispevala prvi remix, drugega pa je nadubiral Wordsoundov šef Spectre. Badass! (v celoti!) ... >>

Folktronik, multiinštrumentalist Adem Ilhan je s svojim drugim solističnim dolgometražnim izdelkom ustvaril pretanjen zvočni solipsizem, s katerim se je osvobodil sence svojega sodelavca iz skupne zasedbe Fridge, Kierana Hebdena, bolje poznanega kot Four Tet. Album Love And Other Planets je iskren, duhovit čustveni izliv, s stilistično dodelano, spevno in nadvse prijazno melodiko. Daleč od pocukranosti! (v celoti!) ... >>