Terens Štader bo prisluhnil presenetljivi, novi plošči legendarnih glam rockerjev New York Dolls, ki ga po večletni odsotnosti še vedno plužijo v nalezljivi maniri garažnega rocka z rahlo osladno senzibilnostjo ... >>

Plodovito obdobje DAVEA EUGENA EDWARDSA se nadaljuje tudi po razpustu njegove matične skupine 16 HORSEPOWER. Tri redne plošče v štirih letih in dva soundtracka za plesni predstavi pod imenom WOVEN HAND (sprva stranski projekt 16 HP) so potrdili, da je nanj treba računati tudi kot na solista. V maniri prejšnjih del narejen novi album Mosaic razkriva močan avtorski in interpretacijski naboj, ki ljubiteljev tega netipičnega predstavnika t. i. krščanskega rocka tudi tokrat ne bi smel razočarati ... >>

Po treh letih se kanadska učiteljica vrača z novimi prilikami, moralkami in nasveti. Brada je večja, elektro pa znatno bolj kitarski. S pornoverziranjem Breskvica tudi tokrat ne špara, zato priporočam poslušanje v spremstvu staršev ... (v celoti!) >>

The Dolls je projekt Vladislava Delaya in Antye Greie- Fuchs (bolj znane pod inicialkami AGF), ki v sodobno elektronsko glasbo mehkobno vpleta zvoke sintetičnega, elektronskega izvora in tople, po jazzu dišeče klavirske izzvene ... >>

Slovensko-hrvaška založniška naveza »Moonlee« je letošnje leto začela nadvse plodno in zavzeto. Luč sveta so ugledale štiri nove, žanrsko popolnoma različne, a skrbno izbrane izdaje. Med njimi so tudi v bivši Jugoslaviji in tudi širše v Evropi dodobra uveljavljeni in prepoznavni Debeli precjednik, katerih začetki segajo v nemirno leto 1993. Nemirno vsaj zanje, saj prihajajo iz Osijeka, področja, kjer je v tem času divjala krvava etnična vojna in prav ta tematika je v središču tokratne izdaje. Osiješko skupino bi lahko označili kot tipične in obenem vodilne predstavnike tako imenovanega slavonskega melodičnega punk hard cora, saj poleg Overflow stojijo vsekakor stopničko višje od ostalih akterjev te scene, kot so na primer zasedbe Pasi ali Grupa tvog života. (v celoti!) ... >>

Skabina se bo obdrgnila v ploščo pravovernih bostonskih nadaljevalcev pristnega, umazanega uličnega punka in nasršenega, z mišicami, znojem in jezo nažavbanega hardcorea ... >>

Kdo se ne bi obdrgnil ob plato, ki je izšla 6. 6. 06? Koga ne bi zintrigirala platnica, s katere nas nad napisom Desert Doughnuts gleda zakamufliran obraz, popolnoma prekrit s črnim perjem? Kdo se torej skriva za temačnim imenom Metallic Falcons? Kdo so ti sokoli, ki so s svojim prvencem Desert Doughnuts zaplavali nad puščavo? Pa razbijmo takoj mit in izdajmo, da sta Metallic Falcons predvsem dve dekleti: Sierra Cassady, polovica nam dobro znanih CocoRosie, in Matteh Baim. Dekleti, ki sta se po nekem mističnem popotovanju po ameriški puščavi odločili, da svojo izkušnjo delita z nami. To »izkušnjo« sta ovekovečili s plato Desert Doughnuts, zbirko 14-ih samostojnih, krožnih delov, prek katerih zaznavamo vzdušje njunega popotovanja. >>

Napo-Lee-Tano bo zagrizel v dolgometražni prvenec mariborskega hiphop jezikavca Eyeceeouja ''Samo bedak in sila'' ... >>

Če odmislimo stare legende, po katerih se zgledujejo, in se postavimo pred nažigajoče Wolfmother, težko zaobidemo dejstvo, da so z obujanjem in prirejanjem glasbenega toka iz poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih v posameznih komadih plošče prepričljivi, predvsem za poslušalca, ki si z omenjeni vzorniki ni prav posebno domač. (v celoti!) ...
>>

Moonlee Records postaja bolj in bolj resen mednarodno založniški projekt, čeprav teritorialno še vedno lociran na nikogaršnji zemlji nekje med Solkanom in Zagrebom. V navezi z založbo Vlas Vegas so svoj novi album pri Moonlee Records izdali tudi belgijci Hitch. Klasični rock trio se na albumu We are electric! izkaže s svežo in udarno mešanico emo cora in indie rocka, ki s prefinjenimi detajli prepriča ob vsakem ponovnem poslušanju. Da se Hitch ne izplača preslišati, potrjuje tudi dejstvo, da so pred kratkim igrali kot predskupina Mudhoney. (v celoti!) ... >>

Transcendentalen hrup ali pa preprosto ambientalna glasba, ki jo ustvarja dvojec Troum, je po njunih besedah le orodje za dosego višjih, oziroma globljih stanj zavesti. Pravzaprav gre za več kot le glasbo, gre za stanje obstoja samega. Ko v to enačbo dodamo enigmatičnega Martyna Batesa, ki ga lahko primerjamo s takšnima ezoterikoma kot sta Scott Walker in David Sylvain, ter povrhu še mistično poezijo nobelovca Williama Butlerja Yeatsa, postane jasno, da bomo ob poslušanju njihovega prvega skupnega albuma 'To a Child Dancing in the Wind', preizkušali zavedanje samega sebe in okolja v katerem se nahajamo. (v celoti!) ... >>

Trevor Watts, legenda sodobnega britanskega in evropskega sodobnega jazza, ena ključnih osebnosti sodobnega britanskega jazzovskega dogajanja, tokrat v intimnem kontekstu solističnega recitala, sestavljenega iz tistega, kar je nastalo pri njem doma med lanskim februarjem in aprilom, ter bilo nato izbrano in izdano konec lanskega leta na tem albumu. S svojimi 18 miniaturami s svežino, tehniko in še posebej drobnimi domislicami spet preseneča. »World Sonic« zagotovo ni ključno delo v njegovem obilnem opusu, z njim nam ni ponudil ničesar pomembno novega, z njim ne odstira novih plasti zanimanja, dognanj ali vedenja znotraj svojega 40-letnega ustvarjalnega procesa, a zato ponuja dragocen vpogled v svojo ustvarjalno intimo. Zdi se, da si je po vseh teh letih podaril globok lasten užitek ... (več!) >>

V pričakovanju novega albuma angleških Radiohead, ki glede na njihovo dosedanjo dinamiko izdajanja plošč že pošteno zamuja, je za potešitev s solo prvencem poskrbel, kar njihov frontmen Thom Yorke. Yorke je po kitaristu Jonnyu Greenwoodu že drugi član benda, ki je izdal samostojno ploščo. Kljub temu pa The Eraser še zdaleč ni tako zvočno radikalen kot Grenwoodov solo album iz leta 2003, imenovan Bodysong. Kar je na nek način razumljivo. Greenwood, ki si je kot tretji kitarist v bendu pozornost izboril predvsem z ustvarjanje novih zvočnih plasti in v zadnjih letih dobil eno glavnih vlog z igranjem na eksotična elektronska glasbila ter programiranjem, je na solo plošči izdal kompleksno elektronsko glasbo, ki koketira s sodobno klasično glasbo. Za Yorka, kot glavnega avtorja glasbe v Radiohead, pa je razumljivo, da je z The Eraser ustvaril glasbo, ki je, že zaradi samega petja in strukture, bližje bolj konvencionalnim formam v popularni glasbi.
(v celoti) ... >>

Albumu "The Forest And The Sea" je dokaj podoben prejšnjemu izdelku "The Housebound Spirit". Združuje Burtonove akustične folk začetke in delikatne elektronske eksperimentacije, vendar ne dosega ranga "The Housebound Spirit", s katero si je Leafcutter izboril posebno mesto v svetu elektro-akustike. Medtem ko prejšnji album zajema izredno široko paleto vseh možnih glasbenih perverzij in ohranja kohezivnost, je nova glasba sestavljano iz konceptualno bolj sorodnih elementov, katero povezuje večja mera indie-folka. Med gostujočimi glasbeniki najdemo tudi dva člana poprej omenjenega jazz ansambla Polar Bear. Za bobne in bas poprimeta Seb Rochford in Tom Herbert, njuna igra pa je v skladu z albumom popolnoma umirjena, kvaiteta pa je razpoznavna preko subtilnega božanja open in prefinjenega električnega basa. (v celoti!) ... >>

The Audience's Listening je bila zadnje mesece ena težje pričakovanih plošč v hiphop krogih po celem svetu. Zasluge za to grejo predvsem dejstvu, da gre za prvenec Cuta Chemista, sicer že dolga leta, približno dobro desetletje, precej dejavnega in izpostavljenega didžeja in producenta, ki prihaja iz zahodne obale ZDA. Album je Chemist, čeprav se mu material nalaga že vrsto let, vneto pripravljal zadnje leto in pol, izšel pa je, zanimivo, pri eni od monopolnih velikank, Warnerju. Iz ogromnega števila posnetkov, naj bi jih bilo okoli sto, jih je na koncu izbral dvanajst. Stilsko je The Audience's Listening izjemno razgibana plošča. Seveda pričakovano temelji na cut & paste tehniki lepljenja semplov in ritmičnih zank, vendar pa je vsak posnetek posebej svoja zgodba, najbolj osupljiva pa je Lucasova paleta semplov, ki jih je zbral meddrugim na potovanjih po svetu, sam pravi da na plošči najdemo »nekaj brazilskih zadev, rockerskih, celo vzhodno evropskih in mnogih drugih. Plošči sem hotel dati teksturo, ki pravi, »Hej potujem po celem svetu in kupujem plošče««. (v celoti!) ... >>

Očitno se ne bomo nikoli izognili retrogradnim pojavom v umetnosti, kulturi in glasbi. Tudi punk je bil retrograden, pa naj se je še tako trudil prelomiti s tradicijo in začeti znova, vendar so samodejanja razkrinkala njegovo dogmatsko zastavljeno držo, s časom pa je stvar padla na trda in realna tla. Živimo v času, ko nas zasipajo slogani in gesla "novo, novo, novo!", a bi večini reklamiranih produktov prej pristajalo "staro, staro, že videno in slišano". Industrija ne reklamira iznajdb, ampak potrošništvo in nakupovanje, lakoto in žejo za novimi izdelki. In tako je tudi v glasbi! Z vseh koncev, iz najsvetlejših središč in najtemnejših kotov brstijo nove in nove skupine. Ene so bolj reklamirane, druge so zanemarjene, nekatere čakajo na svojih nekaj sekund. So pa tudi takšne, ki jim njihova ustvarjalnost in kreativni potencial dela renome, ne glede na uspešnost ali marginalnost. Med nje že lahko uvrstimo tudi teksaško, mlado psihedelično-rockovsko skupino Black Angels, ki je na sceni šele dobre dve leti in je šele pred vrati preizkušnje. Že s prvencem pa je naredila glasbeno mojstrovino, ki jo lahko doživimo le na dva načina. Ali v njihovi godbi prepoznamo številne vplive in jih z nizanjem enega za drugim preprosto zavržemo, ali pa nas z vožnjo skozi glasbeni kalejdoskop očarajo in prepričajo, da se priključujejo verigi, ki jo je posrečeno spel eden izmed ameriških recenzentov njihovega prvenca Password. Jefferson Airplane - Doors - Joy Division - My Bloody Valentine. >>

V ponudbi angleške založbe Earache Records je godbeni konzument že v samem pričetku delovanja le-te lahko naslutil, da bo vsaka naslednja izdaja nekaj posebnega in seveda tudi novega v svetu malce drugačne godbe. Tako je Earache na nezasitno glasbeno tržišče ob koncu osemdesetih in začetku devedesetih let plasiral unikatne zasedbe, kot so Godflesh, Napalm Death, Morbid Angel, Heresy, Old Lady Drivers in druge, ter zakorakal v drugo obdobje s širšim masam bolj všečnim skupinam, kjer se najdejo Pitch Shifter in Dub War. Seveda pa je tudi takrat Earache ostala ena izmed kvalitetnejših založb tega planeta in ponudila vedno lačnim konzumentom pogruntavščino, kot je Painkiller. Počasi pa je vse skupaj pripeljalo tudi do tretjega, dandanašnjega obdobja delovanja omenjene založbe, ki se lahko kiti z izvajalci, kot so Akercocke, Carnival In Coli in seveda tudi inovativno trojko Ephel Duath, ki jo bo moč slišati v današnji Tolpi bumov Radia Študent. Izdelek Pain Necessary To Know je kvalitetna zmes novodobnega kričavega metalcora, nervoznega jazza, sintetičnega industriala, nekonvencionalnega rocka, progresivnega metala in žanrsko nedefiniranih godbenih prijemov. (v celoti!) ... >>

Alden Tyrell je poleg I-F-a in Orgue Electronique eden od ključnih členov nizozemske elektro scene, ki še posebej v zadnjem desetletju v veliki meri prisega na revitalizacijo italo-diska in podobnih ultra-kičastih pojav iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. A vendarle njihove kompozicije skozi lupo industrial in techno preteklosti v tamkajšnjih krajih zvenijo veliko bolj militantno, predvsem pa bolj žmohtno kot polpretekli plesni mojstri iz Riminija. Times Like These je pravzaprav kompilacija Tyrellovih najboljših komadov, ki so čez leta izhajali po različnih malih ploščah in pri različnih založbah. Seveda je paket več kot vreden svojega denarja, saj se sprehodimo čez vse njegove največje hitiče, če v podzemni elektro sceni temu sploh lahko tako rečemo, obenem pa dobimo še par novih komadov, ki so nastali v zadnjem času. Elektro bomba za pošteno poslušanje.
>>

Manj kot leto po izidu nekoliko bledega samostojnega prvenca STUARTA STAPLESA Lucky Dog Recordings 03-04 se šef britanskih TINDERSTICKS vrača z drugim solističnim albumom za Baggars Banquet. Plošča Leaving Songs, narejena v duhu najboljših del matične skupine v navezi s peščico dolgoletnih, zanesljivih sodelavcev, je več kot korektno nadomestilo za vse fene, ki jim ob daljšem, nemara ne le začasnem obdobju mirovanja TINDERSTICKS manjka redna doza pristnega komornega popa (v celoti!) ... >>

Vedno, ko se pojavi nov album staroste dallaške avant-jazzovske scene Dennisa Gonzaleza, zastrižem z ušesi. Ne zato, ker je bil vsak dozdajšnji že sam po sebi vrhunsko delo; ampak predvsem zato, ker zdaj že desetletja trajajoča preverjanja povzročajo obstoj velike verjetnosti, da bom ponovno poslušal po pristopu svež, po sodelavcih zanimiv, po izvedbi kompetenten in po vsebini luciden glasbeni izdelek. Dodatna dragocenost pa je, da ta vztrajni samohodec po prizorišču severnoameriškega sodobnega jazza tudi za okoliščine njihovega nastanka v glavnem poskrbi sam. Večino tega srečamo tudi pri tem njegovem novem albumu. Trio Yells At Eels je akter enega od dveh njegovih vzporedno potekajočih ustvarjalnih procesov, ki sta se pričela po letu 1999, ko se je po petletni odsotnost z glasbenega prizorišča ponovno vrnil nanj. (več!) ... >>

Na severovzhodu Slovenije je starosta slovenskega punka, Dušan Hedl, s svojim »Studiem na meji« poskrbel za zdrave temelje razvoja domače neodvisne punkrockovske produkcije. Tudi »Dr. Zero« prihajajo iz tega ustvarjalnega okolja in po štirih bolj umirjenih letih koncertiranja so pred kratkim v sodelovanju s Hedlovo založbo »Subkulturni azil« izdali svoj drugi album, »Dirty Way«, ki predstavlja pozitivno presenečenje domače punk'n'roll scene. Udarni trio s Sladkega Vrha je od začetka novega tisočletja pa vse do danes uspel izoblikovati prepoznavno punkrockovsko ime, vendar ga na žalost na slovenskih odrih zasledimo premalokrat. To dodobra pojasnjuje težke razmere za ustvarjanje in obstoj slovenskih neodvisnih rockovskih zasedb. Morda je tudi to eden od razlogov, da so se fantje odločili za spremembo svoje glasbene strategije. >>

An Anouncement to Answer je po pričakovanju organska mineštra raznih stilov, od afrobeata, hiphopa, jazza in brokenbeata do latina. Žal pa tokrat Quanticu za razliko od prejšnjih albumov ne uspe sproducirati izjemnih večplastnih melodik in bogatih aranžmajev. Nekateri deli so celo nekoliko naivni, predvsem pa konvencionalni, klišejski. Kljub temu, da je plošča dokaz, da je Quantic v tehničnem, obrtniškem smislu nedvomno v produkciji močno napredoval, pa je Hollandu očitno zmanjkalo zagona in idej, saj mu le na nekaterih delih uspe doseči raven preteklega dela. Predvsem pa An Announcement to Answer zaradi obsega in že omenjenih pomanjkljivosti ne prepriča kot koherenten, zaključen album. Da bi to dosegel, mu zmanjka materiala, par (solidnih) komadov. (v celoti!) >>

Brooklynske Oneide ni potrebno posebej predstavljati na naših valovih. Njeno glasbeno pot redno in kontinuirano spremljamo od albuma Anthem of The Moon, od leta 2001 so redni gostje osrednje glasbene oddaje Radia Študent, ki jo ravnokar poslušate. Na vrsto je prišel tudi njihov nov, letošnji, še vroč album Happy New Year. Tudi na njem so ostali prepoznavni, tako močno, da so povsem prevzeli primat nad imenom Oneida. Posrečeno sposojeno ime od severnoameriškega indijanskega plemena je danes prepoznavno v sferi aktualnega rocka. Ni reklamirano, giblje se po marginalnih glasbenih sferah, se zadržuje na obrobju in se izogiba žarometom. Potrebuje mir in ustvarjalni prostor brez omejitev, to pa je v sodobnem svetu paparazzov in medijev mogoče le, če ostaneš kolikor se le da anonimen in posledično nezanimiv in neatraktiven. Na videz so člani Oneida prav takšni, v resnici pa so njihove značilnosti prav nasprotne. So zanimivi in atraktivni skozi svojo glasbo, ki jo tako skrbno in zvesto razvijajo prav zaradi uživanja v anonimnosti. Workaholična bratovščina, ki drži skupaj, se pravi Hanoi Jane, Kid Millions in Boby Matador, dela brez omejitev, redno snema, kontinuirano ustvarja, vztrajno potuje in nastopa in, sodeč po rezultatih, v tem neizmerno uživa. Ne mine leto, da ne bi izdala vsaj ene izdaje, samostojnega albuma ali split-izdaje, in tudi letos je tako ostalo. >>

Ob mainstreamovski poplavi njujorških bandov v začetku devetdesetih let so se morda najmočnejši med njimi, »Sick of it All«, držali bolj v ozadju ter niso prestopili meje popolne komercializacije. Medtem ko so Biohazard in Dog Eat Dog mešali svoje jezne rife s donosnejšimi hip hopovskimi glasbenimi prijemi, Life of Agony umirjali svoje korenine z rockersko izraznostjo in Shelter iskali svoj jaz v vzhodnjaških krishna vodah, pa Sick of it All niso popuščali niti po glasbeni niti sporočilni plati. Ravno v tem času so izdali najznačilnejše in najuspešnejše plošče kot sta na primer »Scratch The Surface« in »Built To Last« , pri čemer so jim ob strani stale, duhu časa primerno, velike multinacionalne založbe. Zavoljo tega so se morali večkrat braniti pred nevoščljivimi jeziki tako imenovanih »old school« hard core fanov, ki so obtoževali četverico komercializacije in prodanosti zaradi relativno velikega globalnega uspeha in dobre prodaje plošč. (v celoti!) ... >>

Sasu Ripatti je svoje najbolj plodno obdobje koncem devetdesetih let zaznamoval s celo vrsto brezčasnih albumov, ki so vsak po svoje na novo definirali posamezne glasbene žanre, v katere smo jih tisti čas uvrščali, pa naj gre za dubovski techno založbe Chain Reaction, ambientalne godbe, ki jih je izdal pri Mille Plateaux ali house muziko, ki jo je finskemu zvezdniku izdala založba Force Inc. Pod sinomini Vladislav Delay, Uusitalo in Luomo je v relativno kratkem obdobju dveh ali treh let posnel prelomne plošče kot so Multuila, Entain in Vocalcity ter se dokazal kot eden od najbolj naprednih elektroničarjev zadnjega časa. (v celoti!) ... >>

Poglejte kako sta The Ditty Bops s svojim drugim dolgometražcem Moon Over the Freeway gusarsko zavzeli celo Ameriko; od Los Angelesa do New Yorka.... (v celoti!)

>>

Nova plata avstralskega tria The Necks ''Chemist'' je sestavljena iz treh delov. Začetek je nenavadno eksploziven - naraščajočemu zvoku bobnov se takoj pridruži kontrabas in skupaj začneta hitro in "groovy" vožnjo po nočnih mestnih ulicah. Vožnja je napeta, včasih gre po dveh kolesih, za varnost v okvirih surealnega pa poskrbijo eterični zvoki klavirja, ki družbo popeljejo izven vseh meja zakonitega. Pravzaprav zabredejo tako daleč, da stvar postane že rahlo strašljiva. Tu inštrumente zamenja elektronika, ki ustvarja rahel "noir" občutek, kateri se stopnjuje skozi osrednji del albuma. Nastalo nesigurno atmosfero začnejo počasi prebadati zvoki klavirja, kasneje pa z njo pomedejo še, do sedaj pri "Necksih" nikoli slišana, pobrenkavanja v stilu post - indie rocka. Gre za zelo zanimivo zmes tovrstnega rocka in "The Necks" glasbe, katera bi bila primerna celo za kakšen "late night" RŠ hit. Vendar začne zadeva hitro uhajati iz objema post rocka. (v celoti!) ... >>

Po dobrih 25-ih letih se s studijskim fonotečnim izdelkom vračajo legendarni »Radio Birdman«. Verjetno nihče ne bi po dolgi dobi hibernacije od njih pričakoval kaj pretirano inovativnega, vendar »Zeno Beach« je rokavica v obraz vsem tistim, ki so jih zadnja leta, od obujanja sredi devetdesetih, kritizirali in jih obtoževali ponovne združitve zaradi finančnih interesov. Reinkarnacija starih zasedb je pogosto posledica takšnih vzgibov, vendar ne v primeru vztrajnih in še kako živih avstralskih rockerjev. Njihova popolna neodvisnost pri kreiranju obravnavanega albuma je rezultat izrazite želje po avtorski svobodi in kreativnem glasbenem izražanju. »Zeno Beach« so v skladu s svojimi načeli izdali pri lastni založbi, brez kančka sofinanciranja zunanjih interesentov. Gospodje so zakoračili v zrela petdeseta leta svojega življenja, a to jih prav nič ne moti pri njihovem brezkompromisnem visoko energetskem rock'n'rollu (v celoti!) ... >>

Vse bolj producent in vse manj raper, je v poslednjih letih postal gospod Brandon Whitney, sicer bolj znan pod vzdevkom Alias. Plod njegovega opuščanja rimanja, ko je besede vse bolj spreminjal v zvoke sintetizatorja, sample pa vse bolj menjaval s kopico organskih inštrumentov, med kateri nedvomno prevladujeta kitara in klavir, pa je bil tudi leta 2003 izdan inštrumentalni album »Muted«. S ploščo »Muted« se je kmalu srečala tudi Rona Rapadas, ki sicer sliši na umetniško ime Tarsier. Njeno navdušenje nad izdelkom se ni in ni poleglo, počasi je sestavljala besedila na Aliasove inštrumentalne mojstrovine in jih kasneje, opremljene z vokali, preko e-maila poslala Aliasu. Tarsier je hotela, da bi skupaj naredila remixe nekaterih kompozicij iz plošče »Muted« in da bi Alias prisluhnil njenemu delu v dvojcu Healamonster & Tarsier. Šlo je za pesem »Vista« iz plošče »Heart of a Blue Whale«. Od tu naprej je zgodba odšla svojo pot, Alias je prisluhnil, odposlal e-mail in tako je nastal dopisni projekt »Brookland/Oaklyn«, ki sta ga v 21. mesecih skupaj izdelala oba glavna protagonista. Alias je preko e-maila pošiljal podlage, Tarsier pa je na popolnoma drugem delu Amerike, na podlage dodajala svoj vokal in svoja besedila. (v celoti!) ... >>

David Tibet, enigmatična figura temačnega postindustrijskega pogroma, ki ga zaljša z prefinjenim odmevom britanske folk tradicije in prgiščem raznorodnih mitologij, kjer se prelivajo magičnost, pravljičnost, tragičnost in apokaliptičnost, nam ponuja novo ploščo svojih Current 93. Tudi tokrat Tibeta v njegovih nadrealističnih vizijah, spletu norosti in bolečine spremlja cel kup imenitnih gostov, od Shirley Collins do Anthonyja, Marca Almonda in Willa Oldhama, ki mojstrsko upesnijo njegovo trpko življenjsko izkušnjo skozi simbole preteklosti ... >>