Johna Schooleya poznamo po gostovanju pri nas njegove prve skupine Revelators, ki smo jo videli v seriji koncertov skupin z založbe Crypt. Po njenem razpadu si je z v Teksasu delujočo skupino Hard Feelings priboril še več laskavih oznak iz undergrounda. Z obema albumoma Hard Feelings veljajo za še eno vročo in tudi pomembno ime podzemnega punk rocka, kjer John Schooley nadaljuje glabeno pot kot en-človek-orkester. V to glasbeno zgibanko se je spustil že v najstniških letih in se v odraslih letih spremenil v svojevrstno atrakcijo, ki ne nadaljuje zgolj tradicije bluesa, ampak je popestril druščino en-človek-orkestrov, ki so svojevrstni antipod tehnološkemu napredku in njegovemu vplivu na izumetničenost glasbene izraznosti. John Schooley - s svojim hkratnim igranjem na kitaro, orgljice, tamburin, hi-hat činele, ropotulje, desko za pranje in še marsikateri pripomoček iz ljudske tradicije ameriškega bluesa - je krvav pod kožo in vse to nam razkazuje na samostojnem albumu... (v celoti...) >>

Pod imenom ZZZZ se skriva iskriva druščina štirih čikaških, v muziki že domačih glasbenikov. Zgodovina benda pač ni ravno obsežna, a očitno njegovi člani premorejo dovolj glasbenih izkušenj, da so po dobrih dveh letih igranja v sedanji zasedbi, eksplozivno mešanico žanrov oblikovali v prepoznaven zvok. Ta se je pričel oblikovati nekako iz ostankov lokalnih hrupno-rockovskih ‘Sweep the Leg Johnny’ ter ‘Swing Kids’, če omenimo le bivši zasedbi saksofonista in vokalista ZZZZ, Steve-a Sosak-a. Poleg njega je tu še bobnar Greg Sharp, ki je po nekajletnem delovanju v bendih ravno tako ostal “na cesti”, ter saksofonistov poprejšnji glasbeni kolega, basist John Brady. K zvoku čikaške četverice pa poleg saksofonskih riffov še največ prispeva četrta članica, Ellen Bunch, klasično izobražena pianistka. Slednja je v bendu zasedla mesto iskanega kitarista; z električnim klavirjem parira rezkemu saksofonu ter močno poudarjenim ritmom in dopolnuje mešanico z nekoliko psihedelično drvečo repeticijo... (v celoti...) >>

pazte to: en človek je plato sproduciral in jo odrapal ... ampak to ne bi bilo nič posebnega, če je ne bi odrepal s šestimi različnimi glasovi, ma kaj glasovi: tipo si je izmislil 6 različnih MC-jev, s šestimi različnimi slogi, flowi, življenjskimi zgodbami: quiz verbal iz l.a.-ja, jaquan ali iz obmorske kalifornije, red d rock g iz barbadosa (zdaj iz NY), hakim rock live iz bostona, kaju dash iz massachusettsa in bussdatz iz atlante (zdaj živeč v franciji) ... no, in teh šest insightovih izmislekov/inkarnacij ga zdej žge na tejle plati prek super funky, jazzovsko blendanih beatov in melodij ... hudo hudobno ... in seveda EKSKLUZINO (qwa smo frajerji, anede?), saj je stvar sicer na voljo samo na japonskem ... in na erešu ... in naslednji petek v živo na metelkovi ... obveznica za vse, ki se vam ves hip hop po letu 97 zdi sranje ... >>

Pest je petčlanska zasedba iz Velike Britanije. Sestavljajo jo čelist, hiphop DJ/MC, tehno producent, kitarist in pihalec, ki je sicer tudi član kolektiva Bollywood Brass Band – ti so pred časom nastopili tudi v Ljubljani. Ker člani zasedbe prihajajo iz precej različnih glasbenih okolij, je njihovo muziko precej težko definirati. Rekli bi lahko, da gre za nekakšno mešanico jazza, hiphopa, funka, rocka in elektronike. Po nekaj precej “tihih” promoizdajah so Pest pred tremi leti podpisali pogodbo z neodvisno velikanko Ninja Tune, leta 2003 je izšel njihov prvenec z naslovom Necessary Measures. Letos so udarili z novim materialom, najprej je izšel single z naslovom Ping Pong, kmalu za njim pa še drugi album – All Out Fall Out... (v celoti...) >>

... Replikas pripadajo rockovskim krogom in črpajo navdih iz ere po punku, ko so se razvile radikalnejše kitarske avantrockovske struje, hkrati se trdo naslanjajo na nemški val, t.i. kraut rock, s katerim poudarjeno izpostavljajo lasten, avtohton zvok. Replikas so križanec zahoda in vzhoda. Izvor takšnega prepleta v izraznosti instabulskega kvarteta je v stiku z rockovskim dogajanjem na zahodu, kjer so nekateri člani živeli oz. študirajo... (v celoti...) >>

Delo Michaela Giraja nam je na teh valovih dobro znano. Najsi bo to prek njegovih samostojnih projektov z že pokopanimi Swans ali z njihovimi nasledniki Angels of Light najsi prek njegove založbe, ki s svojimi izdajami podpira Girajev pretanjeni glasbeni okus.... (v celoti...)


>>

Plošča Ten naj bi po prvotni ideji tenor saksofonista Elleryja Eskelina obeležila desetletnico delovanja tria, v katerem je sam nekakšen snovatelj ter avtor dobršnega dela – pogojno rečeno – kompozicij. Vendar pa je rezultat te jubilejne izdaje nekako podoben samemu delovanju tria, ki ga je Eskelin sestavil sredi devetdesetih let. Na preteklih dobrega pol ducata plošč se trio posveča svojevrstnim ‘kompozicijam’, ohlapno strukturiranim komadom, v katerih je dogajanje vselej bilo odprto za presenečenja, ki jih ustvarijo trenutne interakcije. A morda ravno v delu skupna glasbena pot botruje temu, da so interakcije tudi v primerih popolnoma spontanega igranja dale strukturo komadov, izhajajočo predvsem iz muziki lastne logike – in ne iz tiste, ki bi jo narekovala kaka standardizirana, žanrsko opredeljena forma... (v celoti...)

>>

V poplavi novodobnih podzemnih raperskih založb, ki svojim fanom prodajo nekaj tisoč kopij, se je v zadnjih letih znašla tudi ena vidnejših in dolgoročno gledanih založb Rhymesayers. In prav na tej založbi so svoj letošnji prvenec izdali tudi fantje, ki slišajo na ime Grayskul. Člana meni do pred kratkim popolnoma neznane, a že precej let delujoče seattleske raperske ekipe »Oldominion« Onry Ozzborn in JFK, sta se tokrat odcepila od svoje matične skupine, si nadela nova alterega – Onry je postal Reason, JFK pa Recluse – ter skupaj z basistom Rob Castrom – za to priložnost imenovanim Phantom Ghost – ustanovila projekt Grayskul, s katerim so fantje prepotovali dobršen del turneje z zasedbo Atmosphere. >>

Ko si je v zgodnjem začetku osemdesetih let preteklega tisočletja J.G.Thirlwell nadel umetniško ime Foetus, je s tem postal tudi eden izmed pionirjev industrial rocka. In ko je po ploščku Gash v sredini devetdesetih zapadel v ustvarjalno krizo, v super modernem letu 2001 le nekako spravil skupaj zgoščenko Flow ter se obenem otresel tudi pretiranega uničevanja možganskih celic, se letos z izdelkom Love ponovno vrača v polnem zagonu... (v celoti...) >>

Na dolgem spisku takšnih in drugačnih glasbenih sodelovanj bo letošnji skupni album ruskih Leningrad in angleških Tiger Lillies zasedel posebno mesto. Z duhovnim zlitjem sta skupini preskočili jezikovne in kulturne pregrade ter ustvarili izdelek, ki je svojevrsten izziv aktualnemu kulturnemu globalizmu. Gre namreč za pristen trk individualnih in lokalnih posebnosti z univerzalno glasbeno govorico... (v celoti...) >>

Založba Thirsty Ear nas že lep čas navdušuje z vrsto albumov, ki na svež in direkten način inscenirajo srečanja med jazzovskimi glasbeniki iz zvočne baze založbe ter njihovimi elektronskimi in hip-hoperskimi kolegi, ki imajo na ta način priložnost pokazati svojo interpretacijo pojma jazzovske godbe. Med zadnjimi, ki jih je k temu početju povabila Thirsty Ear, je tudi breakbeatniški legendarec Meat Beat Manifesto, ki je svoj vrhunec dosegel ob
prvih korakih elektronike, sedaj pa ponovno preseneča v sodelovanju s konkretnimi jazzovskimi glasbeniki in celo svojim lastnim prispevkom k zboru živega instrumentarija. Album At The Center torej obuja ime Meat Beat Manifesta in mogoče odkriva še kakšno novo dimenzijo Jacka Dangersa, ki je v dobrem desetletju morebiti še ni predstavil ... >>

Z vznikom neo-folk scene, ki se je razrasla na ameriških in evropskih tleh, je tudi finsko glasbeno podtalje v zadnjem času razprlo svoja s težkim snegom zaledenela vrata. Za marsikaterega poslušalca in glasbenega sladokusca, ki se ne zadovolji s postlano glasbeno ponudbo, je vdor finskih glasbenikov in glasbenic pretežno mlajše generacije ponudil pravo prevetritev. Tomutonttu, Hertta Lussu Assa, Pekko Kappi, Islaja, Kuupuuu in Lau Nau so prijatelji, mladi glasbeniki iz Helsinkov, ki si med enim in drugim projektom priskočijo na pomoč. Hkrati so nek specifičen krog glasbenikov, ki jih druži predvsem želja po odkrivanju starih in pozabljenih zvokov prednikov, skritih v globini finskih gozdov... (v celoti...) >>

Očitno krizo pri trenutni ponudbi indietronike so se pogumno odločili reševati pri založbi Type records, katere soustanovitelj je tudi John Twells, bolj znan pod psevdonimom Xela. V lanskem letu so na trg lansirali odličen prvenec čudežnega dečka, ki sliši na ime Khonnor, tokrat pa so prvenec založili Melissi Agate aka Sanso – Xtro... (v celoti...) >>

Z drugim albumom Dayclear & First Dark Daniel Givens nadaljuje začrtano ustvarjalno pot, ki jo je pred petimi leti začrtal s prvencem Age. Meditativni podaljški elektronike oplemeniteni z njegovo spokenword poezijo znova prikazujejo temno plat življenja in bivanja. Čeprav se je Daniel medtem preselil v New York, kjer je precej dejaven na glasbenem področju, še vedno ostaja vsaj polovično zvest čikaškemu zvoku, ki so ga v devetdesetih pa tudi kasneje producirali bendi, kot so Tortoise, Isotope 217, Him, Gastr Del Sol in Rex. To ni nič nenavadnega, če pomislimo, da je Daniel pravzaprav z vsemi temi ljudmi tudi sodeloval v svojem glasbeno navdahnjenem življenju. Po selitvi v meko ustvarjalnega zanosa, New York, pa se je spečal še z vodilnimi predstavniki lokalnega hip-hop podzemlja, Mikeom Laddom in Antipop Consortium, ter še dodatno razširil svoj glasbeni izraz. >>

V letošnjem letu come-backa založbe Duck Down, ko se bodo zvrstile kar tri nove plošče, se je tako prvi na policah s ploščami pojavil Sean Price. Za začetek je povzročil veliko govoric o tem, da to nikakor ne more biti tisti »dreadlockasti« poba iz Heltah Skeltah, saj so bili bujni dreadlocksi zaščitni znak omenjenjega dvojca, sedaj pa je fant popolnoma brez las... (v celoti...) >>

Po odhodu iz Sepulture in ustanovitvijo Soulfly si je brazilski čudežni deček Max Cavalera ustvaril v svetu težke kitarske glasbe neizpodbitni renome inovativnega glasbenika, ki je vedno znova presenečal in obenem tvoril nove godbene smernice za obilico bolj ali manj uspešnih posnemovalcev. In če je morda z albumom "3" malce preveč zabluzil v pretirano poduhovljene vode, se je na ploščku Dark Ages vendar le ponovno spomnil, kje so njegove korenine in čemú se je cel svet klanjal izdelku, kot je Roots... (v celoti...) >>

Skupina Fregatura se odpravlja med legende, saj je po preteklem koncertu na Festivalu Izbruh v Kranju 3. septembra dokončno razpadla. Malo tako razburljivih in tragičnih zgodb o slovenskih bendih je poznanih in glede na trenutno odmevnost lahko Fregaturo primerjamo z ameriškimi ali angleškimi skupinami večjega formata, o katerih se veliko govori, a vseeno malo ve. Ime Fregatura pomeni zajeb ali sfuk in nezavedno izhaja iz italijanskega jezika, ki ga članice v svojem narečju veliko uporabljajo. Skupino, ki je od srede devetdesetih predstavljala redko oziroma edino samožensko punk skupino v Sloveniji, je lanskega 7. julija zapustila bobnarka Teodora. Eno od ustanovnih članic Fregature, ki je bila pri ustvarjanju glasbe pri skupini prisotna od nastanka, je premagal rak... (v celoti...) >>

Četverica iz Los Angelesa bo najprej seveda zvenela kot čista zajebancija, ampak v resnici gre pri skupini Plantlife smrtno zares. Njihova mešanica funka, soula, diska, hip-hopa in pa čistega futurizma je pač tako edinstvena in originalna, da ni časa za posmehovanje, ampak raje za iskreno fascinacijo nad zagrizenimi glasbenimi odbitki. Njihov debutantski izdelek The Return Of Jack Splash je torej kurioziteta, ki je v nobenem primeru ne smemo preslišati. >>

The Quiet Room je po vrsti četrti izdelek ene od zasedb starega mačka scene underground z Rhode Islanda, imenovane The Eyesores.Zasedba je precej obsežna, poleg vodilne harmonike, orgel hammond, basa, kitare in vseh mogočih tolkal premore tudi francoski rog, saksofon in violino, občasno še violončelo in violo ter analogne in digitalne elektronske igračke, ki jih spremljajo značilni zvoki telefonskega zvončkljanja, budilke, ponve in podobne ropotije, ki je prav tako ne gre preslišati. Značilen zvok, spleten iz malega morja zvočnih drobnarij, tako ustvarja otipljivo in slikovito podobo, ki spominja na kakšno staro ropotarnico, polno majhnih in zanimivih štosov, skrivnostnih in nepričakovanih ... (v celoti ...) >>

Vrnimo se v sredo devetdesetih let, ko je Evropo poplavila nova zvrst elektronske psihadelične glasbe, goa trance. Čez hitre udarce Rolandovih ritem mašin so požvižgavali ciklični zvijajoči se zvoki, katerih rušilna moč je bila primerljiva z močjo laserskih torpedov. Vse skupaj je bilo začinjeno še z dobro mero cigumigu melodike in to so bila zlata leta goa trensa. V tem času se je izoblikovalo precej kvalitetnih izvajalcev, ki so hitro ali pa celo že s prvim albumom razvili svoj razpoznavni zvok in stil. Njihov vpliv na izvajalce druge generacije, ki se je nekako začela formirati v obdobju prvencev fotrov trens glasbe, je bil več kot očiten. Vendar pa je le redkim izjemam uspelo pretrgati spone svojih avtoritet in ustvariti nekaj originalnega. In prvo mesto v originalnosti in eksperimentiranju gre prav gotovo na Finsko ... (v celoti ...) >>

Dolga je bila pot trboveljskih Red Five Point Star do njihovega prvenca »In Color«! Celih sedem let je preteklo od tričlanskega zametka benda, ki je sprva večinoma preigraval punk coverje. Prvo srečanje z glasbo ska pa je skupino speljalo proti tem vodam, kar je posledično vanjo ščasoma pripeljalo tudi več članov – ritem kitaro, pihalno sekcijo in klaviature. Na žalost pa tudi Red Five Point Star niso mogli ubežati kar pogostim odhodom članov, kar je morebiti upočasnilo pot do prvenca, toda sedem je srečna številka in »In Color« si po minulih sedmih letih, odkar sta bratranca Grahek ustanovila bend, utira svojo pot v cd-playerje ljubiteljev skaja ... (v celoti ...) >>

V današnji Tolpi bumov predstavljamo split-album, že skoraj pozabljen format plošče, ki se je ohranil predvsem na polju neodvisne glasbene produkcije, kjer si bendi v obliki sodelovanja izkažejo naklonjenost in simpatije. Te je kar nekaj med detroitskimi Dirtbombs ter v Nemčiji živečim Kanadčanom pol-indijske krvi Kingom Khanom in njegovo spremljevalno skupino Shrines. Vse druži velika ljubezen do soula, rhythm & bluesa, funka, garažnega rocka in punka. Če so Dirtbombs eno ključnih imen aktualne garažne rockovske produkcije, bi za King Khan & His Shrines lahko rekli, da igrajo sekundarno vlogo, vendar je vztrajnost in srčnost Kinga Khana tisto, kar daje njegovemu početju žar. Navezovanje stikov, turneje, sodelovanja in brskanje za novimi prostori, kar ga je k nam doslej prineslo že dvakrat, so glavni aduti tega mladeniča, ki je s svojo držo prepričal Micka Collinsa in njegovo bando, da so se odzvali na povabilo na bilijardno partijo ob pol desetih zvečer ... (v celoti ...) >>

Album, ki ga bomo poslušali v današnji Tolpi bumov, je debutantski izdelek nemškega producenta Thomasa Kocha, sicer znanega tudi kot ustanovitelja in urednika revije Groove ter enega od članov ekipe, ki vodi berlinsko založbo Get Physical. Boogie Playground je neke vrste zbirka njegovih malih plošč in novih komadov, pri katerih se DJ T ozira striktno v slavne plesne preteklosti iz Chicaga, New Yorka in Detroita, pri čemer mu avtentičnosti in plesnega momenta nikakor ne manjka. Old school za nove čase torej, ki ga ne kaže preslišati. >>

Med hudo crustersko naravnanimi in politično nabritimi bandi, kakršnih smo vajeni pri založbi Profane Existence iz Minneapolisa, The Cooters zvenijo precej nenavadno, če odštejemo ploščo banda The Saint Bushmill s Choir, ki je prinesla irski folk punk in je bila še bolj presenetljiva izdaja te založbe. Pri želvah iz globokega močvirja Mississippija ni zaslediti crusta, razen komada Crusty, nič hudo resnega političnega angažmaja, niti uniformirane podobe profane existence punkerjev. To pa ne pomeni da ne delajo bombastične glasbe. >>

Cor Fuhler, klasično študiran nizozemski pianist, namazan z žavbami absurdnega ''holandskega swinga'', vešč improvizacijskih veščin in elektronskih zvočnih iskanj je z nonetom Corkestra in istoimensko ploščo skozi lucidne kompozicije raznolikih glasbenih značajev imenitno povzel in razširil dediščino manjših ansamblov Sun Raja, prekrivajočih se kompozicij Anthonyja Braxtona in hudomušnih vragolij starost ICP Orkesta, ji dodal močan lasten odtis in jo ponesel v zvočne širine, ki črpajo iz dediščin jazza, rocka in klasične glasbe ...

www.datarecords.nl

>>

Švedski elektro-pop duo Ak-Momo sastavljata pevka, klaviaturistka in pisateljica tekstov Anna Karin von Malmborg in multiinštrumentalist in producent Mattias Ollson, ki je kriv za zvočne čarovnije tudi pri skupinah Pineforsst Crunch in Nanook Of The North. Slednja je seveda dobila ime po istoimenskem filmu Roberta J. Flahertya o eskimskem lovcu iz leta 1922. Tudi prvenec Ak-Momo Return to N. Y. se odlikuje po hladni odtujenosti, ki je značilna za podobne skandinavske zasedbe Mum, Sigur Ros in Björk. Kljub temu je poslušanje njihove glasbe prijetno, še posebej, če si zraven predstavljaš dolge zimske večere ob topli peči ... (v celoti ...) >>

... Dj Spooky je o pričujoči plošči in zakaj se jo je odločil narediti povedal, da ga je zanimalo predvsem sodelovanje z Lombardom, za katerega meni, da je eden najboljših sodobnih bobnarjev, in da je hotel eksperimentirati znotraj hip hopa in metala ter združiti oba žanra. Na tem mestu je potrebno omeniti, da za raznolikost plošče poskrbijo tudi posamezni odmiki v dub in nekatere druge elektronske glasbe. Spooky je hotel narediti predvsem jezno science-fiction ploščo ... (v celoti ...) >>

Kvartet Apes iz Washingtona DC je rockovska zasedba, a ne prav konvencionalna, saj manjkajočo kitaro nadomešča z orglami in klaviaturami, ki ji dajejo posebno magičnost. Gre za še eno skupino, ki bi jo lahko pripisali na spisek novodobnih jeznih hipijev, kar pomeni, da ni daleč od izraznosti njujorške Oneida, ki je hipijevski balast zamaskirala s poudarjeno psihedelijo in cvetje zamenjala s hrupom. S podobnimi elementi se srečujemo tudi pri Apes. V svojem križancu psihedelije, hard rocka, novega vala, simfo rocka, garažnega, gotskega, stoner in folk rocka premleva zgodovinske rockovske elemente in jim daje lasten kozmični pečat. >>

Nastanek benda The Hold Steady je vokalist in tekstopisec Craig Finn povzel v skladbi Positive Jam, s katero je dotična zasedba otvorila svoj prvenec Almost Killed Me. »Dolgčas mi je bilo, ko nisem imel benda, pa sem ustanovil beeeend, človek,« je zategnil Finn, ki si je pred tem brusil glasilke v rodnem Minneapolisu, in sicer na štirih longplejkah čudakov Lifter Puller. Potem, ko se je ta skupina konec devetdesetih razšla, se je preselil v New York, kjer deluje založba French Kiss Records, domovanje razpadlih Lifter Puller, pa tudi zasedb Ex Models, Thunderbirds are Now, Sean Na Na, The Apes, Les Savy Fav in še peščice drugih. Pod njenim okriljem si je Finn kot vodja na novo ustanovljenih The Hold Steady lani pokrajšal čas z omenjenim prvencem, letos pa s ploščo Separation Sunday, ki si jo bomo zavrteli v današnji Tolpi bumov ... (v celoti ...) >>

Silver Mount Zion je kanadska skupina, ki jo vodi ustanovitveni član in kitarist, Godspeed You Black Emperor! Efrim Menuck. Projekt se je rodil leta 1998, ker je nekaj glasbenikov devetčlanske zasedbe Godspeed hotelo ustvarjati glasbo v manjšem ansamblu. Prvi koncert so odigrali leto pozneje v sklopu Musique Fragile, seriji intimnih koncertov posvečenih eksperimentalni in improvizirani glasbi, ki jih je organizirala montrealska založba Constellation. Efrimu za klavirjem sta se pridružila še basist Thierry Amar na kontrabasu in violinistka Sophie Trudeau, oba člana Godspeed ... (v celoti ...) >>