Ja, nekoč so bili bojevniki. APC – famozni Antipop Consortium, ki so v času svojega obstoja vedno znova in znova dokazovali, da hip-hop še ni za odmet. S svojimi miselnimi in izvedbenimi akrobacijami so vsakič znova dokazovali, da niso samo prva liga kreativnega hip-hopa, ampak še vse kaj več kot to. Vizionarji, ki so hip-hop formo spečali z eksperimentalno elektroniko, jo ponesli na nov nivo, se tam ustoličili in potem... razpadli. >>

Bujna domišljija, izvrsten posluh in nedvomen talent so glavni atributi hiper ustvarjalnega Yokote. Sicer je glasbeno dejaven že vse od zgodnjih 80-ih, vendar pa je mednarodno prepoznaven postal šele z nastopom na Love Parade leta '93. Vzporedno s klubsko usmerjeno elektroniko, torej technom in houseom, že dobrih sedem let ustvarja tudi nekoliko zahtevnejšo glasbo in tudi 'Symbol', njegov 25. album, spada v to skupino ... (v celoti ...) >>

... Duo kitare in bobnov (bobnar Andy Moore in kitarist Sam Agostino) nas prepriča že ob prvem poslušanju. Komadi so enostavni, polni neposredne rockovske energije in nabritosti. V zvoku zaznamo hardrockovske pravzore, ki napeljujejo na udarnost in kompaktonst benda Bored, kultne zasedbe, ki je ob koncu osemdesetih in v devetdesetih prav tako delovala v Melbourneu. Digger and The Pussycats krasijo mogočni kitarski riffi, ki skupaj s preprostim bobnanjem ponujajo tekočo in melodično linijo. Ta je nadgrajena s punkrockovskim navdihom in hudomušnostjo ... (v celoti ...) >>

Srečna mladina so vsekakor ena najzanimivejših in najbolj neobičajnih glasbenih zasedb v Ljubljani in tudi širše na naši grudi. Na samem začetku, v zgodnjih devetdesetih so napovedovali punk napad, vendar ni ostalo zgolj pri tem. Glasba se je namreč potem vseskozi spreminjala in žanrsko nadgrajevala. Tako že prva plošča »Alter eko«, izdana v letu 1996, ne ponuja več čistokrvnega punka, medtem ko so z njeno naslednico »Đa Balkan rasa« dve leti kasneje pokazali še večjo raznolikost in nekonvencionalno držo. Zelo netipično za kakršen koli rockerski band ... (v celoti ...) >>

Novi plošček mariborskega saksofonista, flavtista, komponista in producenta je konglomerat različnih glasbenih vetrov, saj deloma že sam po sebi združuje mnogovrstne žanre od etna do klasičnega jazza, deloma pa ga odlikuje tudi dokaj pisana zasedba... Tanatos Eros je projekt, ki daje vetra tako preprosti ljudski raji kakor tudi glasbenim gurmanom, saj postreže s preprostim in vaškim značajem, ki pa ga zvesto spremlja brezhibna tehnika izkušenih in ostročutnih muzikantov, ki ne pustijo zajeti sape v neumornem rajanju po zvočnih panoramah. Sicer gre za lastne kompozicije Vaska Atanasovskega, ki pa dišijo po ljudskem izročilu, lahko bi rekli, da je prav ljudski melos rdeča nit projekta, vendar pa služi zgolj kot osnova za domiselne in strogo dodelane improvizacijske prijeme ... (v celoti ...) >>

Kalifornijski System of a Down se po triletnem premoru vračajo na glasbeno sceno s povsem novim, obsežnim izdelkom. Zasedba je vzklila v Los Angelesu sredi 90-tih let pod imenom Soil. Leta 1998 so ob pomoči producenta Ricka Rubina posneli istoimenski prvenec, obenem pa podpisali za multinacionalko American Records. Leta 2002 je izšel njihov zadnji studijski album »Steal This Album«, ki pa je bil dejansko le podaljšek svojega leto starejšega predhodnika. Band je namreč po prodajni uspešnici »Toxicity« iz 2001 naslednje leto le zbral neizdane komade, ki niso našli prostora na omenjeni plošči. »Steal This Album« je prišel in poniknil precej potihoma, zato pa je letošnji paket deležen veliko večjega pompa ... (v celoti ...) >>

Med skupine, ki so branile okope neodvisne rockovske produkcije 90-ih let, sodi tudi Sleater-Kinney, trojka s severozahoda Združenih držav, iz Portlanda. V času njenega razcveta, z albumom Dig Me Out, smo jo leta 1997 imeli priložnost videti tudi pri nas v okviru festivala Mesta žensk. Kot pripadnice post-grrl riot gibanja so bile sestavni del velike družine agilne in angažirane založbe Kill Rock Stars iz univerzitetnega mesteca Olympia. Z albumom One Beat so se pred tremi leti izgubile v poplavi neo-rockovskih imen zadnjih let. Podobno kot številne vrstniške skupine so se tudi one znašle pred svojevrstno preizkušnjo, kaj narediti in kako preživeti pretirano super-glorificiranje novih, mlajših neorockovskih imen na račun pozabe imen, ki so tvorile jedro svežega rocka skozi 90-ta leta ... (v celoti ...) >>

Eden od misterijev ameriške punkovske subkulture je njena fascinacija s t. i. old time music, ljudsko plesno glasbo, morda edino ameriško avtohtono zvrstjo, iz katere je ob vplivu bluesa nastal country in mnoga leta zatem tudi folk pank. Namesto klasičnega instrumentarija – enostrunski, praviloma doma narejen kontrabas, gosli in benjo – zasedba Defiance, Ohio uporablja akustično kitaro, violino, čelo, kontrabas, harmoniko in bobne. Glasba je melodična, lahkotna in neizogibno tudi melanholična, saj vezi z old time music niso samo glasbene, temveč gre tudi za politično bližino ... (v celoti ...) >>

Zasedbo A-Frames sestavljajo kitarist in pevec Erin Sullivan, Min Yee na basu in občasno vokalu ter Lars Finberg na bobnih. Prihajajo iz Seattla in letos so izdali svoj tretji album, prvi pri priznani založbi Sub Pop. Glasbo za ploščo Black Forest so imeli posneto še preden so podpisali pogodbo s Sub Pop, saj njihovi posnetki nastajajo v kleti, ki pripada neki industrijski stavbi. V istem prostoru z visokimi stropi in številnimi preprogami je nastal tudi Black Forest: bend je v živo posnel vse komade, vokale je pa dodal v primerno akustični sobi v hišici, ki pripada kitaristu ... (v celoti ...) >>

V Ohiu nastanjen mc in producent Blueprint
je letos poskrbel za eno zaenkrat boljših, a vseeno ne povsem superiornih plošč. Kot vam že sam naslov pove, se je vrnil v formo, ki je v hiphopu prevladovala leta 1988, tako vokalno, predvsem pa produkcijsko je povzel takratne trende in dogajanja (recimo tudi samplerske značilnosti tistega časa) in jim dodal nekaj sodobnosti, vse skupaj pa je zapakiral v izvrstno "glavomigajočo" celoto uptempo rapa. Plošča, na kateri najdemo le dva vokalna gosta, govori o tematikah, o katerih so na veliko "pričali" mcji leta 1988, tak pa je tudi celoten koncept. Človek, s katerim smo se seznanili ob produkcijem delu z Illogicom in drugimi ter v sodelovanju z RJD2-jem v projektu Soul Position, nam je torej postregel s povsem svojim albumskih prvencem, ki ga bomo še dolgo zadrževali v playerju ... >>

Angelski glas Antonyja ni ostal na obrobju. Z lepoto in čustvenim nabojem se je prebil iz zakajenih kabarejev New Yorka in letos stopil čez prag anonimnosti z drugim samostojnim albumom I Am a Bird Now. Z njim se je prebil v sam vrh najlepših glasov aktualnega časa, ki ga brez nepotrebnega pompa primerjajo z Billie Holiday, Nino Simon, Jeffom Buckleyjem in še kom. Gre za enega tistih glasov, ki se globoko zareže in ob katerih se koža naježi ter ga je nemogoče preslišati. Potenciala toplega tenorja se je zavedel tudi Lou Reed, ki je pomembno prispeval k izoblikovanju Antonyja v eno zanimivejših pevskih imen tega časa ... (v celoti ...) >>

Ljubljanska punk all-stars skupina Carina je letos končno izdala svoj prvenec Od Lublance do Save. Po zapletih s še ne docela obdelanim studijskim materialom, ki je izginil iz njihovega studia in postal piratski bootleg, jim je album izdala založba Nika. Skupina je nastala leta 2002 pod taktirko Esada Babačića, pevca novovalovske skupine Via ofenziva. Sprva je na basu igral Primož Petkovšek, bolj znan kot igralec, na primer v filmih Na nikogaršnji zemlji, Porno film in Pod njenim oknom. Oba omenjena sta skupino zapustila, ostala pa sta bobnar Zdravko Štamcar in kitarist Borut Mehle. Že leta 2003 sta v bend prišla še pevec Marin Rosić in pozavnist Tomica Šuljič ali Bad Blue Boy, na bas pa se je vrinil Dare Hočevar, včasih član Otrok socializma in Laibach ... (v celoti ...) >>

Ko sem spodaj podpisani pred dobrima dvema letoma na teh valovih pripravil DJ Grafite o »mladem slovenskem jazzu«, nisem niti slutil, da bodo nekateri takrat obravnavani glasbeniki tako hitro napredovali in se tako hitro uveljavili, in to kar v mednarodnem merilu. Mariborski kitarist Samo Šalamon je očitno v svojem ustvarjalnem vzponu, v kar priča ne le odlična plošča Ornethology ter seveda album, ki se mu bomo bolj nadrobno posvetili čez nekaj minut, pač pa tudi še dva (!) pred kratkim posneta albuma z mednarodnima zasedbama v ZDA, ki še čakata na izid ... (v celoti ...) >>

Simon Pyke aka Freeform domuje pri založbi Skam že vse od njenih začetkov, čeprav je 'Outside In' šele njegov drugi album za to hišo. Največ hvalospevov je požel s projektom 'Audio Tourism Vietnam / China', zaradi katerega je v Aziji, opremljen zgolj s semplerjem in mini diskom, preživel kar nekaj mesecev. Sicer ni bil prvi, ki se je lotil česa podobnega, je pa gotovo eden redkih elektronskih producentov, ki pozneje v studiu ni pokvaril pristnosti zbranega materiala. Smernice za novi album je začrtal z ep-jem 'Wildcat', prav tako izdanim pri založbi Skam v lanskem letu ... (v celoti ...) >>

Založba Quannum se je nekoč, kot vemo, imenovala Solesides in prvi izdelek, ki je sploh izšel na tej založbi, pripada rumenkožcu Lyrics Bornu, saj je pred dvanajstimi leti še pod imenom Asia Born izdal svoj prvi ep. Kasneje si je ob nastanku zasedbe Latyrx spremenil ime in postal Lyrics Born, kot ga poznamo še danes. Letos je Tom Shimura, kot je fant poimenovan v osebni izkaznici, izdal ploščo "Same Shit, Different Day", ki je pravzaprav remix plošča pred dvema letoma izdane "Later That Day". Na plošči je izbral celoten zastrašujoč tim ekipe Quannum (Dj Shadow, Gift Of Gab, Blackalicious, Lateef) ter še nekaj izjemno zanimivih drugih gostov, kot recimo Krs-One, Dan The Automator in še kdo. Kaj se je iz vsega skupaj izcimilo, pa boste lahko slišali v današnji Tolpi bumov. >>

Jedro poljske zasedbe »Projekt Karpaty Magiczne«, z izvoznim imenom »Magic Carpathians Projekt«, tvorita multi-instrumentalist Marek Styczynski in Anna Nacher. Projekt je nastal leta 1998 in sicer medtem, ko sta omenjena glasbenika z izbranim krogom prijateljev delala na poslednjem albumu njune prve, new-agersko zveneče psihadelične skupine Atman, ki je bila ustanovljena leta 1981. Album, naslovljen Tradition, je izšel leta 1999 pri založbi Drunken Fish, še istega leta pa je izšel tudi prvenec novega projekta, naslovljen z Ethnocore 1, s katerim se je zgodil opazen prehod v bolj eksperimentalne in izzivalne usmeritve na področju eteričnega etno-avant folka... (v celoti...) >>

Ko je Stephen Malkmus na koncertu Pavement v Londonu primerjal igranje v bendu z občutkom, kot bi imel na rokah lisice, je postalo jasno, da je to tudi njihov zadnji koncert. Pavement so tako potegnili črto pod svoj prispevek v zgodovini rock glasbe. Eden izmed vzrokov za razpad so bila tudi trenja med Malkmusom ter Scottom Kannbergom. Tako je slednji po razpadu Pavement ustanovil svoj bend Preston School Of Industry, Malkmus pa je začel ustvarjati sam. Danes bomo predstavili njegov tretji album, Face The Truth... (v celoti...) >>

Kdor ne pozna koloradske Cephalic Carnage, si verjetno predstavlja, da se za tem imenom skriva še en običajen grindcore ali deathmetal bend, ki se posveča le temu, kdo bo igral hitreje in bolj brutalno. Vendar pa to ne bo ravno tako preprosto. Kajti Cephalic Carnage so vse prej kot le običajen deathmetal bend, izgubljen v brzini in brutalnosti ... (v celoti ...) >>

Nekje čisto na koncu lanskega leta se je pojavil album z naslovom »Congotronics«. Vseboval je posnetke skupine Konono No.1.. Konono No.1 so s tem albumom ofenzivno zavzeli lestvice, koncertne odre in prodajalne plošč. Od januarja do maja letos so suvereno kraljevali med 20 najbolj cenjenimi albumi po izboru evropskih kritikov na World Music Charts Europe, od aprila letos, po izidu albuma tudi v Angliji, pa še niso sestopili z najvišjih mest lestvice, ki jo trgovina založbe Stern's Music v Londonu oblikuje na podlagi mesečnega zanimanja kupcev za posamezen afriški album. Medtem so tudi obilno koncertirali, pa ne samo po Evropi. A Konono No.1 so dejansko stari že 25 let, a so danes zagotovo predstavniki enega izmed najbolj sodobnih pristopov v afriški popularni godbi. Zato se upravičeno sprašujete: »O čem oziroma o kom pravzaprav govorimo?« (v celoti ...) >>

Jeremy Barnes je občemu občinstvu najbolj poznan kot bobnar ameriške indie folk-rock zasedbe Neutral Milk Hotel. Da ne bi sedel križem rok medtem, ko bend miruje, je kot bobnar sodeloval tudi pri nekaterih drugih ansamblih. Med bolj zanimivimi so Bablicon, ki igrajo nekakšno fuzijo rocka, jazza in elektronike, in pa Broadcast, alternativni pop-rock bend, s katerimi je Barnes sodeloval predvsem kot najeti bobnar za koncertne nastope. Svoj prvenec je Barnes izdal pred tremi leti, tokrat pa predstavljamo njegov nov dosežek ... (v celoti ...) >>

Skozi tehno 90-ih, prečiščeno sintetično repeticijo, razbijaško digitalno hardcore podzemlje, preko drumnbassa in drillnbassa, kontemplativnega IDM-a ali glitch and cutnpaste estetike skozi revolucijo udejanjanja vseh mogočih in nemogočih zvokov in šumov je elektronska glasba dosegla in preverila svoje meje ... (v celoti ...) >>

... Posthumno izdani album From A Basement On A Hill Elliotta Smitha je obvezna plošča za ljubitelje akustične kitare in nenavadnih harmonij. Nujna plošča za ljubitelje pesmi svetobolja z vgrajenimi zasilnimi izhodi in neobhodna plošča za vse stanovalce Heartbreak Hotela, pa tudi za tiste, ki to niso več ... (v celoti...) >>

Ko se je pred časom v mojih mislih počasi začela naseljevati ideja, da se v elektronski glasbi preprosto nič več ne dogaja, je bila ena od rešilnih bilk, ki so mi ponovno vdahnile vero v kreativnost elektronike, tudi naš omiljeni Anglež Matthew Herbert. Njegovi manifesti in ortodoksne studijske strategije so navidezno prazne ritmične konstrukte na novo napolnile s pomenom in celo s politično vrednostjo, kar dokazuje predvsem njegov novi album Plat Du Jour. Seveda so bile tudi Herbertove prejšnje plošče na nek način ideološke izjave, ki pa so bile strogo usmerjene v raziskovanje narave elektronskega in akustičnega zvoka ter širjenje obzorij sodobnih studijskih praks. Z njimi je londonski producent preprosto izpolnjeval zahteve, ki si jih je postavil s svojimi nenavadnimi snemalnimi zapovedmi in prepovedmi, ki mu na primer niso dovoljevale uporabe elektronsko ustvarjenih zvokov ali pa dvakratne uporabe enega in istega sempla... (v celoti...) >>

... Že z albumom Future songs so Cranes naredili rez v svojem ustvarjanju. Album Particles & Waves pa predstavlja njegovo logično nadaljevanje. Konfuzijo in hrup je zamenjala harmonija, električna kitara je naredila prostor akustični. Industrial gothic se je prelil v ambientalno elektroniko in sladko zapeljiv indie rock. Shizofrena paranoja se je sčasoma ozdravila, razbijanje po bobnih in kitarah je utonilo v pozabo. Na albumu Particles & Waves ni slišati niti minute hrupa, ki so si jo na Future songs še privoščili. Cranes so zašli v vode Stereolab, Mercury Rev in zadnjega albuma Blonde Redhead ... >>

Bonnie 'Prince' Billy aka Will Oldham, naš priljubljeni pisec javkajočih, jamrajočih, bizarnih, temačnih in duhovitih pesmi, je v lanskem letu ob kopici že napisanih besedil vzpodbudil kitarista Matta Sweeneyja (Chavez, Zwan, Guided By Voices, Cat Power ...) k sodelovanju. Nastala je plošča Superwolf, ki jo vsebinsko plemeniti vsa tista lirika, zaradi katere Will Oldham spada v sam vrh generacije odpadniškega folka, in jo navdihujejo premišljeni glasbeni aranžmaji Sweeneyja, s katerimi zapopadeta dediščino kozmičnega rocka in ameriških glasbenih koreninic, ob tem pa z premolki parata glasbo in jo vnašata v milje skrajno intimne izpovedne izkušnje ...

www.dominorecordco.com 

>>

Moram priznati, da za Vadima definitivno navijam z največjo zagretostjo, za kar bi se našla cela vrsta čisto upravičenih razlogov. Vadim Peare oziroma Andre Gurov je namreč eden od najbolj domiselnih angleških hip-hop producentov, ki smo jih imeli priložnost slišati v zadnjem desetletju, ki je bilo tudi za celotno otoško sceno na nek način prelomno. V tem času se je namreč rodilo in izoblikovalo kar lepo število prepoznavnih imen in miniaturnih zvezdnikov, medtem ko stari legendarci, ki so ritme začeli zlagati nekje na začetku devetdesetih let, nekako stojijo v senci in počasi »šravfajo« v svojih zvočnih laboratorijih. Zdi se, da se je Vadimu na začetku res obetala podobna usoda, saj se nikoli ni zares prebil med širše hiphoperske množice ... (v celoti...) >>

Če ste naveličani postrockerskih špljenkalic, ki višek svoje kompleksnosti dosegajo v igranju celo po več kot eni struni, potem je nezanimanje za izdaje na tem področju več kot upravičeno. Ni pa upravičeno nezanimanje za bende, ki so pod okriljem "the allmighty" založbe, Neurot Recordings. In letošnje leto se je na spisku bendov omenjene založbe v družbi Neurosis, Isis, Tarentel, Tribes of neurot, Lotus eaters in ostalih znašlo še ime Red Sparowes. Red sparowes je novopečeni bend, ki je na založbi lastnikov Neurosis in Tribes of Neurot izdal svoj prvenec. Čeprav gre za nov bend, pa so člani vse prej kot smrkavi pod nosom ... (v celoti ...) >>

Po šestih letih delovanja se Modey Lemon predstavljajo s svojo tretjo ploščo. Ob prvencu smo razmišljali o še enem garažnorockovskem duetu, ki svojo godbo gradi na minimalističnem konceptu medigre med bobni in kitaro. Ob takšnih dvojicah se kar preveč samoumevno zatečemo tudi k bluesovskim referencam, vendar je kleni dvojec iz Pittsburgha že v svojih izhodiščih nakazal veliko mero izvirnih idej, ki so presegale zakoličene meje posameznih žanrskih kodov ... (v celoti ...) >>

*"Vsaka glasba ima svoj trenutek, ki zahteva določene pogoje, v katerih najbolje deluje... vse je odvisno od posameznika, v kakšne globine se bo podal in kaj mu to pomeni." pravi v nekem intervjuju Aleš Uratnik, edina silnica, ki stoji za projektom NON FINIRe mai. Zdi se, da tak pogled na glasbo skoraj nujno rezultira v produkciji, ki je, če nič drugega, zanimiva. Prav res, letošnji samizdat album Katzenjammer vsebuje prav izzivalno godbo. V ozadju deloma naslanjajoč se na strip Rudolf Dirks-a iz daljnega 1897, torej prejšnjega fin-de-siecla, The Katzenjammer Kids, naj bi album povzročal neudobje, nesrečnost ali celo depresijo, vendar je ob pozornem poslušanju, temu ni čisto tako... (v celoti...) >>

S četrto studijsko ploščo se Fantomas po načinu izraznosti mogoče malce vračajo na tisto kar so predvsem počeli na prvi izdaji. Se pravi, trideset kratkih komadov (tokrat poimenovanih po dnevih meseca aprila), ki jih vmes zapolnijo z raznoliko zvočno šaro, nabrano iz kičaste ponudbe novodobnih medijev. Tako, da se po tem načinu pristopa k stvari prav nič ne razlikujejo od povprečne gore/grind zasedbe, ki večino časa trajanja ploščka nameni obskurnim zvočnim izsečkom iz raznovrstnih klavskih dosežkov devete umetnosti. Vseeno pa je treba priznati, da Fantomas vendar le niso tako banalni, saj so poleg različnih filmskih tem v godbo vključili še specialne zvočne efekte, pobrane iz risank in obilico samostojne zvočne manipulacije, ki je verjetno vzela kar precej časa pri končni zvočni združitvi z inštrumenti ... (v celoti ...) >>