Drummin' Chicago je izredno raznolik posnetek, na katerem se trojka v posameznih kosih nekako tematsko in glede na uporabo instrumentov loteva raziskovanja različnih akustičnih možnosti tolkal; hkrati pa so tolkala osvobojena žanrskih ali kvazi-obrednih konotacij, kamor jih vrača glasbena industrija v kategorijah jazz ali world music. Raziskujoč različne možnosti so navkljub posegom, s katerimi se v sodobnih improviziranih muzikah pozornost z instrumenta usmerja na zvok, Studer, Drake in Zerang na nek način posneli – ne toliko jazzovsko ali improvizatorsko, temveč najprej bobnarsko ploščo. Na taki je večkrat slišati, kot da strukturo nadomešča zvok, tega pa glasbeniki kot-da gradijo na kombinaciji instrumentov, ki jih trojka uporabi v različnih interakcijah.

>>

Po šestih letih diskografske suše, če izključimo kompilacijo b strani malih plošč, se je z novim albumom končno vrnila belgijska zasedba dEUS. Plata nosi naslov ''Pocket Revolution'' in v sebi nosi glavne karakteristike prejšnjih albumov, ki so paberkovali po zapuščinah Zappe, Beefharta, hrupnega rocka, koketirale z jazzom, sodobno elektroniko in popoidno senzbilnostjo. ''Pocket Revolution'' nadaljuje tam, kjer je končal album ''Ideal Crash'', v intimnih, dobro krojenih pesmih ... >>

... Na albumu Oprem dobro najdemo obilico skrbno izbranih semplov iz bogate zakladnice nosilcev zvoka z založb tipa Jugoton in Diskoton. Z njimi se Rambo poigrava in jih lucidno uvršča v njegove vizije bobna in basa, nalomljenih ritmov, dub-a in funk-a. Ob vsem tem romski melos in »zvok terase« nadgrajuje z jazzom, fusionom, združuje nezdružljivo ter išče podobnosti med diametralnimi nasprotji. Svoje videnje stvarnosti nam seveda skuša predstaviti skozi mastna besedila, polna subtilne ironije, burleske, balkanskega humorja in neizprosne kritike balkanske stvarnosti ... (v celoti...) >>

Prvi panker med tehno-friki in prvi tehnač med pankerji – berlinčan Marco Haas, alias T.Raumschmiere, je že s svojim prvencem za založbo Novamute, albumom Radio Blackout temeljito pretresel tehno podije s surovo rokenrol energijo, na svojih huronskih nastopih pa je ob razmetavanju svojega laptopa pokazal več pristnega punk atituda kot marsikateri dratarski bend. Novi album, Blitzkrieg Pop, je zato pričakovan korak naprej v smeri intenzivnega pajdašenja tehna, elektra, rokenrola in popa, po drugi strani pa... >>

Čikaški trio obstaja manj kot dve leti, v tem času pa je uspel generirati svojstveno kombinacijo zvoka, ki jo ponuja skromen inštrumentarij klaviatur, bobnov in basa. Pit Er Pat si ob izvrstnem bobnanju nekdanjega sodelavca Neutral Milk Hotel, Butchya Fuega in predirnimi klaviaturami izpod prstov Fay Davis-Jeffers ter hipnotični basovski liniji Roba Dorana utirajo pot med ustvarjalce hibridne anti pop-džez eksperimentalne organike. Na prvi posluh 'značilna' Thrill Jockey šola, čeprav je ta oznaka žanrsko pravzaprav večznačna.
preberi več.....
>>

Mika Vainio bo verjetno najbolj znan kot ena polovica finskega post-techno dueta Pan Sonic, ki je tokom devetdesetih let na novo definiral zlorabo sredstev elektronske glasbene produkcije in s tem ustvaril neko čisto novo estetiko techno muzike. Manj poznan pa je njegov solistični projekt 0 (beri nič, zero), ki je zadnja leta živel bolj na dieti malih plošč, končno pa smo
dočakali tudi album Kantamoinen. Ta je pravzaprav lahko skoraj prelomno delo, saj Vainio stopa iz svojih običajnih vzorcev in se v veliki meri posveča nizanju zelo močnih zvočnih občutkov, ki se nanašajo predvsem na utopična dela futurističnih skladateljev ambientalne glasbe. Kantamoinen je torej lep paket zvočnega futurizma, ki ga Mika Vainio izvrši z neskončno eleganco in dovršenim perfekcionizmom. >>

Willy Mason je ob izidu obravnavanega albuma v lanskem letu komajda dopolnil dvajset let. Ob površnem poslušanju njegovega prvenca si ne bi nihče mislil, da je bil še med snemanjem najstnik. Njegovo ustvarjanje namreč deluje izjemno resno in prepričljivo. To so prvi vtisi, ko si zavrtimo njegov plošček, ne da bi karkoli vedeli o njegovem življenju. Že kot otrok je začel stopati po glasbeni poti svojih staršev, ki sta oba folk glasbenika. Willy rad prizna, da sta starša močno vplivala na njegov glasbeni razvoj. Na koncertih pogosto zaigra tudi kakšno obdelavo Hanka Williamsa, toda njegova godba presega tipične okvire countrya, bluesa ali folka... (v celoti...) >>

Mandarin Movie je produkt Mazurekovih zanimanj, vedno bolj usmerjenih v zvok oziroma, kot pravi sam – v frekvenčno razpršenost. Tovrstno govorjenje je morda zanimivo slišati iz ust jazzovskega glasbenika, ki je začel kot trobentač in smo ga vajeni pihati v projektih, kot so različne jazzovske formacije Chicago Undergrounda. A na drugi strani so tako Chicago Underground v svoji duo ter trio različici, kot druga trajnejša Mazurekova zasedba – Isotope 217 – razpoznavni del čikaške glasbene scene ravno v tem, da pri njih jazz nikoli ni bil samo jazz, rock pa ne samo rock. Da je Mazurek sedaj zbral skupino ljudi, ki s svojimi instrumenti ustvarja nekakšno valečo in preobražajočo se zvočno gmoto, se tako zdi nekakšno logično nadaljevanje tako splošnega glasbenega dogajanja vsaj v vetrovnem mestu, kot Mazurekovega poigravanja z idejami, po katerih se zvok približuje vizualnim ali arhitekturnim elementom ... (v celoti...)
>>

Pelt prihajajo iz Virginie. V današnji Tolpi bumov predstavljamo njihov zadnji album z naslovom Untitled. Gre za decembrske posnetke iz Philadelphie, ki so izšli avgusta letos na založbi VHF records. Založba se giblje v bolj psihadeličnih vodah, na njej pa je izšlo tudi nekaj albumov ameriške kitare, starega podeželskega bluesa in apalaškega folka. Predstavniki slednjih domačih zvrsti so Jack Rose in Black Twigs. Jack Rose je eden od štirih Kožuharjev, ostali trije pa so Patrick Best, Mikel Dimmick in Mike Gangloff. Mike Gangloff je tudi član omenjene zasedbe Black Twigs, Mikel Dimmick pa se je Peltom pridružil šele v zadnjem času. Pred tem je bil zadolžen za snemanje... (v celoti...) >>

(...) Navdušujuče je slišati, s koliko nevsiljive elegance uspevajo to svojo »programsko« usmeritev premešati z vrsto značilnostmi nekovrstne obskurne glasbe šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Tu gre za način, kako gradijo večglasje v petju, instrumentacijo (barve, stil igranja), nenazadnje tudi za že omenjeno škripanje, tako zelo blizu vsem nam, ki smo svoje prve korake v spoznavanje glasbe korakali preko radovednega preigravanja zguljenih vinilk iz zbirk naših staršev. (...)
>>

Heavy Trash sta Jon Spencer in Matt Verta-Ray oziroma Speedball Explosion. Seveda gre za sodelovanje vodje kultnih Blues Explosion in kitarista zloglasnih Speedball Baby. Njun prvi album z istim naslovom Heavy Trash je izšel letošnjega aprila za majhno založbo Yep Roc iz Chapel Hilla v North Carolini... ... Jon je očitno potreboval nov feedback, ki ga je posrečeno našel v Mattu. Njun skupni projekt se ponovno sliši sveže in 40 minut glasbe na albumu Heavy Trash prekipeva od entuziazma obeh artistov. Heavy Trash sta se vrnila nazaj in, podobno kot na začetku njunih ločenih karier v Blues Explosion in Speedball Baby, v 90-ih poiskala glasbene korenine v puščavskem countryju, primitivnem bugiju ter ritem in bluesu. Jon Spencer je ponovno postal rockabilly Elvis, ko je ta skoraj že umrl v njem... (v celoti...) >>

V Čilu rojeni angleški techno producent, Christian Vogel, se ob vsakem novem albumskem izdelku spomni obveznega presežka, ki ga mora doseči v primerjavi s prejšnjimi ploščami. To se v njegovem primeru zdi precej težko, vsaj če imamo v mislih ploščo Rescate 137, ki je tako kot njegov najnovejši album Station 55, izšla pri založbi Nova Mute. Če se Vogel pri berlinskih Trezor na primer drži dokaj ustaljene techno špure, si da pri Nova Mute končno nekaj duška, saj brez problemov niza mutirane verzije techno, elektro in ambientalnih klišejev ter jih zavija v edinstveno estetiko, ki jo že na daleč prepoznamo kot tipično njegovo ... (v celoti...) >>

Pred koncertom ameriške umetnice, ki sliši na ime JARBOE in jo med drugim poznamo po delovanju v newyorški post-punk zasedbi THE SWANS, predstavljamo njen deseti samostojni glasbeni izdelek The Man Album. Dvojna plošča z dvajsetimi posnetki je plod šestletnega dela in sodelovanj z imeni, kot so BLIXA BARGELD, JIM THIRLWELL in JOSEPH BUDENHOLZER, člani
skupin LOW, LEGENDARY PINK DOTS, NEUROSIS, MINISTRY,
BAUHAUS, PANASONIC in drugih - podatek, da naspičimo ušesa. >>

Škrati, vile, druga nadnaravna bitja in 'nezemeljsko' okolje so prav gotovo prva asociacija, ko pomislimo na Islandijo. Za tiste, ki nas nekoliko bolj zanima glasba, pa je v ospredju prav gotovo le-ta. Nikjer drugje ni pogostost odličnih glasbenikov tako visoka kot ravno na Islandiji, kar verjetno pomeni, da imajo našteti klišeji prav gotovo svoj vpliv na njihovo ustvarjanje. Ena najopaznejših islandskih zasedb zadnjih let so nedvomno Sigur Ros... (v celoti...) >>

Map Theory je tretji plošček zasedbe Territory Band, prav tako tudi njena tretja različica v postavi pod vodstvom čikaškega saksofonista Kena Vandermarka... V Territory Band gre za daljše kompozicije, ki so nastale kot matríčni okvirji, ki poskušajo ohranjati čimvečjo improvizacijsko svobodo glasbenikov, ob čemer so le-ti nenehno vpeti v sam proces razvojnih dogodkov ali tako imenovanih "glasbenih eventov"... (v celoti...) >>

Če je v zadnjem času oznaka neo-rock pričela pridobivati negativne podtone, so za to še najmanj krivi tisti, ki to glasbo ustvarjajo. Na slab glas so neo-rock spravili predvsem prepotentni glasbeni mediji. Srž problema namreč tiči v dejstvu, da vsaka izdaja potrebuje svojo naslovnico in vsaka naslovnica svojo zvezdo. Od tu pa do hiperprodukcije in umetnega napihovanja kvazizvezdnikov pa sledi le majhen in neizbežen korak. Eden izmed bendov, ki je bil tudi potisnjen v to zgodbo, so tudi Art Brut, a jim vsaj zaenkrat še uspeva ohranjati zdravo distanco do medijskega trušča, ki se vrti okoli njih... (v celoti ...) >>

Album Prekidi Stvarnosti se naslanja na prvotni zvok benda, kateri v ospredje postavlja prepoznaven Oliverjev vokal, z vso ispovedno iskrenostjo. Glasba, katero igrajo Kanda, Kodža i Nebojša, zajema mnoge žanre in podžanre dub-ovskih, rock-ovskih in reggae-jaških godb, vendar ostaja prepoznavna in prenaša zvok beograjskih ulic in kavarn direktno v zvočnike... (v celoti...) >>

Nocoj v Tolpi bumov vrtimo biser, prvenec tria Heartless Bastards iz Cincinnatiija, ki se mu je težko upreti.
Pod naslovom albuma Stairs and Elevators se skriva dvanajst čvrstih, a zelo intimnih rockovskih pesmi tria Heartless Bastards, ki nevarno zagrabijo s svojo neposrednostjo, surovostjo in emocionalnim nabojem. Težko se je upreti godbi tega tria iz Ohia, ki - podobno kot druga stara in mlada imena bluesovsko orientirane založbe Fat Possum - ponuja zelo rudimentarno rockovsko govorico. V času, ko smo z vseh strani bombardirani s takšnimi in drugačnimi glasbenimi imeni, v času popolne medijske kakofonije glasbenih trendov in zvezd dihajo pesmi Heartless Bastards s polnimi pljuči in špricajo neverjetno energijo ter se od samooklicanih neo-rockerjev ločijo z dušo in telesom ... (v celoti ...) >>

Roll Deep je nedvomno ena od najbolj izpostavljenih londonskih "grime" ekip, ki je konec koncev tudi botrovala solističnim karieram Wileya in Dizzeja Rascala. Njihova piratska oddajanja veljajo za najboljša med izborom londonskih radijskih postaj, kar pomeni, da se nič-koliko-članska ekipa pošteno drži v formi. To bo veljalo tudi za njihove studijske posnetke, ki smo jih dobivali predvsem preko interneta, sedaj pa so se potrudili in sestavili pravi pravcati album, ki pa na žalost ne doseže povsem njihovih podzemnih standardov. Ampak še vseeno je na plošči ostalo dovolj originalnega "žmohta", da si v vsakem primeru zasluži naše poslušanje. >>

Če se že na različne načine pripravljamo na zimo, je na zalogi vsekakor treba imeti tudi novi Provoked album “Prepare For The Cold”. Ta plošča bo definitivno ogrela, čeprav prvi stik z ledeno prozornim vinilom ne podaja takšnega vtisa. S kataklizmično vizijo novega ledenega obdobja, ki bo posledica brutalnega posiljevanja planeta, so Provoked na novem albumu podali 10 posnetkov temačnega in hrustljavega punka ... (v celoti ...) >>

Le dober teden za tem, ko je vodovje skoraj odplaknilo nesrečni New Orleans, je na drugem koncu sveta – v Nemčiji – na površje naplavilo album, ki se do tal klanja zgodnji glasbeni zapuščini tega mesta, začetkom bluesa in zametkom jazza v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, času »ko je bila glasba še igriva, iskrena in nedolžna …« kot pravita Uwe Schmidt aka Atom Heart TM in Burnt Friedman, producentska genija, ki stojita za tem izjemnim projektom. V celoti-> >>

Še ena stvaritev, ki prihaja iz nedrja založbe Stones Throw, nam predstavlja odličnega inštrumentalnega produkcijskega mačka Koushika, ki ga mnogi poznajo predvsem iz sodelovanj z Manitobo ter Four Tet. 27-letnik, ki se je rodil v Kanadi, je pred izdajo svojega čisto pravega prvenca "Out My Window", ki naj bi luč sveta ugledal v začetku leta 2006, na cd-ju izdal skupek svojih treh Ep plošč "Be With", "One In A Day" ter "Battle Times", ki so nastajali v obdobju petih let, in dodobra presenetil vse fane inštrumentalnega hiphopa, čez katerega je rahlo netipično za večino raperjev posnel le svoje pevsko vokalske dele, pravih mc-jev pa tu na plošči ne najdemo ... >>

Natalie Rose LeBrecht, znana tudi pod imenom Greenpot Bluepot, se je iz rodne Iowe preselila v megalomanski in umetniško plodoviti New York, bolj natančno v Brooklyn, trenutno najbolj vroče umetniško središče ZDA. Tam je že kar globoko zasadila svoje korenine. Za svoje večstranske projekte, med katere prišteva gledališke in glasbene performanse, kiparske, zvočne in video inštalacije, je prejela že vrsto nagrad in štipendij. Vmes se je zavoljo svojih glasbenih projektov učila igranja na različne inštrumente. Poleg klavirja, ki ga obvlada že iz otroških let, je do sedaj usvojila še električno harfo, bobne, orgle in sintetizator. Natalie je pač mlada in neutrudna vsestranska umetnica, ki ne more počivati ... (v celoti ...) >>

Čikaški kvartet Ponys je začel glasbeno pot leta 2001 in do lani je razprodal vse tri uvodne single, ki so izšli za založbe Contaminated, Big Neck in In The Red. Lastnik slednje, Larry Hardy, se je zelo zagrel za Ponys in jim lani izdal še prvenec, Laced With Romance, s katerim se je skupina prebila iz ameriškega rockovskega podtalja. Nase je pritegnila pozornost s pristnim križancem garažnega rocka in post-punka v eni osebi. V času, ko smo priče številnim rivajvlom, ki prej dolgočasijo, kot pa navdušujejo, je kvartet Ponys ponudil prepleteno glasbeno govorico zapuščine garažnega in psihedeličnega rocka 60. let z artističnimi izleti punkovskega naboja s konca 70. let in post-punkovskimi elementi s preloma 70. v 80. leta. Takšno spogledovanje razkriva potencial tega mladega čikaškega benda, ki ga ne moremo takoj prišteti k plemenu čikaških skupin ... (v celoti ...) >>

Te dni izide plošča sudanskih glasbenikov, Emmanuela Jala in Abdela Gadira Salima z naslovom »Ceasefire«, gotovo eden najbolj vročih letošnjih albumov z afriške celine. »Ceasefire« je zelo nenavaden pop album ne samo na ravni Sudana, ampak najbrž kar celotne Afrike. Na njem gre namreč za edinstveno sodelovanje dveh glasbenikov, ki na simbolični ravni predstavlja vso etnično-jezikovno, kulturno, versko, generacijsko in seveda glasbeno-slogovno pestrost ter razlike znotraj njune rodne države. Na eni strani imamo Emmanuela Jala, hiphoperja sredi dvajsetih let, rojenega na jugu Sudana, krščanske veroizpovedi, katerega materni jezik je nuer. Na drugi, pa je Abdel Gadir Salim, starosta sudanske popularne glasbe, sicer pa musliman iz osrednjesudanske regije Kordofan... (v celoti...) >>

Mike Moya, kitarist, tekstopisec in vokalist zasedbe Hrsta, je bil svoj čas oz. točno deset let nazaj, ustanovni član Godspeed You! Black Emperor. Zasedbo je zapustil po dveh izdanih albumih, da bi se bolje posvetil delu z melanholijo prežetimi MOLASSES. Svoj prepoznaven način skladanja in igranja na kitaro, je hkrati začel razvijati in utrjevati tudi pri bendu SET FIRE TO FLAMES. Moya je bil razklan med dva popolnoma različna projekta in oba sta zadovoljevala njegovo nebrzdano željo po ustvarjanju. Z zasedbo Molasses je začel odpirati nov prostor, od koder so se začele oglašati intimne in nežne zvočne pokrajine. Konkretne motnje, ki so posegale vanje, pa so nakazale uvod v delo pri bendu Set Fire To Flames. Slednji so povsem druga zgodba. Minimalistični, nostalgični, repetitivni, inštrumentalno barvitejši in zaciklani med post-rockovska kitarska tavanja in sanjava godalna ozadja. Moya-tov zadnji projekt, zasedba Hrsta, kateri bomo nocoj prepustili eter, je logična unija obeh zgoraj omenjenih zasedb... (v celoti...) >>

Nobody je tour Dj slovitega Scotta Herrena alias Prefuse 73-ja. Nobody je tudi njegov kolega in partner v projektu imenovanem "L.A. Correction". In ne, Nobody ni novinec, saj je že v devetdesetih izdajal veliko indie mix tapov, do sedaj izdal dve plošči na založbi Ubiquity, sicer pa nadaljuje glasbo, ki jo je definiral Dj Shadow, trenutno pa so mu stilsko najbližji - Japonec Dj Krush, Prefuse 74 in Four Tet. S svojo sončno kalifornijsko plato, nas spravlja v lenobno voljo, z dobro produkcijo in prijetno uporabo vokalov, pa nas skozi slabe tričetrt ure dolgo ploščo vodi v maniri inštrumentalnega in jazzy hiphopa, triphopa, lounga, španskega melosa ter pridihom psihadelije in še česa drugega.... >>

Težko bi rekli, da se Biohazard po dveh letih vračajo, saj niso dejansko nikoli izginili s scene. Od leta 1990, ko so poslušalcem ponudili svojo prvo istoimensko ploščo, so stalnica med tako imenovano New York Hard Core ponudbo, kjer veljajo tudi za predstavnike drugačne struje, ki za razliko od bandov stare šole v svojo glasbo vključujejo nekatere drugačne žanrske vplive... Brooklynski fantje res niso več tako splošno priljubljeni kot pred dobrimi desetimi leti, ko je izšla njihova najodmevnejša in najbolj prodajana plošča “State of the World Adress”, katere glasba se je občasno spogledovala z metalom in hip hopom. Trenutno so nekakšen pol podzemni band, mnogo manjši od tistega, ki je sredi prejšnjega desetletja napolnil ljubljanske Križanke ter na takrat verjetno največjem evropskem festivalu Dynamo zaigral kot nosilec sobotnega večera pred skoraj 150.000 glavo množico. ... (v celoti...) >>

Album Kore Ga Mayaku Da je drugo delo japonskega dueta Afrirampo. Naslov albuma je mogoče prevesti kot »to je strup« ali »to je droga«. Oba izraza natančno prevajata glasbeno moč, ki jo premore zasedba Afrirampo oz. ustvarjata Oni na kitari ter Pikachu na bobnih. Afrirampo z zafrkantsko nojz in garažno rok improvizacijo predstavljata dovolj odtrgano nasledstvo glasbenega undergrounda iz Osake, da bi bilo iskati njune medsebojne podobnosti z Boredoms ali celo Ruins pravzaprav dolgočasno, ko pa je pred poslušanjem novega albuma Afrirampo mogoče izpostaviti predvsem njuno svežino in izvirnost, ki bolj kot zvok zadeva njuno divjo razigranost in strast... (v celoti...) >>

Da se s harmoniko da početi razburljiva, muzikalično izpopolnjena, domišljena, domišljijska, drzna in vseskozi zabavna godba dokazuje vse več harmonikarjev, ki se jim je v naši zavesti pred kratkim pridružil avstrijski mehar, Klaus Paier. Paier je sicer akademsko izobražen, a ga njegova zanimanja za živo godbo peljejo daleč čez toga ali ozkogleda obzorja... (v celoti...) >>