Vsebinsko plehkost avtor večkrat prekrije z lepoto in dodelanostjo napisanega. Razvejanost in globino zgodbe nadomešča avtorjeva sposobnost, da nas očara z lepoto in doslednostjo skrbno izbranih besed in prefinjenih stavkov. To zna v povprečnem bralcu spodbuditi ambivalentna občutja do prebranega. Na eni strani občasno ravnodušje in duhamornost ob togem stopnjevanju same pripovedi, na drugi pa očaranost nad avtorjevim slogom pisanja, ki zna raznežiti tudi duše močno poraščenih samcev. >>

Pisanje, ki se začne z odraščanjem in iskanjem identitete v nenaklonjenem patriarhalnem okolju, z idealiziranjem odsotnega očeta in spopadanjem s praznino, ki nastaja zaradi njegove odsotnosti, se sklene s končnim obračunom z očetom in pomiritvijo z lastno usodo.
Roman daje vtis avtoričinega obračuna z lastno preteklostjo in posredno odpira kar nekaj zanimivih tem, ki bodo blizu vsakemu bralcu. Kako strastno bo potovanje skozi knjigo, pa je odvisno od dojemljivosti vsakega posebej.
>>

Izgleda, kot da pisec obvlada tehniko lepega in prijetnega pisanja, vendar ob naštevanju svojih vzornikov v Dostojevskem, Sartru in Camusu pozablja na nujnost poglobljenega pogleda na družbo, njenih glavnih in stranskih poti. Če njegov razlog ni v pozabi, je pa v zavedanju, da ni zmožen adekvatno reflektirati današnje družbe in se zaradi tegá preko preteklosti neuspešno trudi ustvariti vtis te zmožnosti. >>

V nostalgičnih intermezzih Založniških zgodb se Epstein večkrat radostno spominja svojih začetkov iz romantičnih časov, ko je bilo založništvo še neokrnjeno s strani potrošniške kulture. Žal so to le utrinki, ki jih je v veliki meri zameglila avtorjeva ekonomska, pragmatična angažiranost pri vprašanju modernega založništva.
Založniki pogosto zaradi dreves dejstev ne vidijo gozda resnice. Predvsem tiste, ki nam jo nesebično podajajo knjige. >>

Ob 16ih prisluhnite recenziji romana Neron, krvavi pesnik, v katerem lahko preberete to, zakaj je najslabši možni tiran tisti z umetniškimi ambicijami. Več ob 16h! >>

Howard Phillips Lovecraft je ameriška legenda grozljivih zgodb in znanstvene fantasitke. Za časa svojega življenja ni bil posebej znan, največjo slavo je doživel šele po smrti. Njegov vpliv je dosegel med drugimi pisatelja Stephana Kinga in Jorga Luisa Borgesa, na glasbenem področju pa skupine kot so Metallica in Black Sabbath. Po motivu iz ene izmed njegovih zgodb so, verjeli ali ne, izdelali celo podobo monstruma za film Alien in računalniško igro Quake.
Lovecraftove zgodbe je za vas prebral Jernej K. >>

Ob 16h bo Matjaž Juren-Zaza za vas prevetril znanstveno-fantastični roman Spomini preživele izpod peresa babice Lessingove. Vabljeni na kosilo! >>

Poleg tega, da je kompost zgolj gnoj iz organskih odpadkov, je tudi pojem za nekaj, kar je sestavljeno, mešano oziroma zloženo. Kompost strip je tako sestavljen oziroma zmešan iz nekaterih že objavljenih in neobjavljenih stripov in je v osnovi mišljen kot avtorjeva refleksija njegovega osemletnega ustvarjanja – torej časovnega obdobja od umetnikovega prvega albuma Lustri iz leta 2000 pa do danes. >>

V sklopu sedmih esejev in na manj kot dvestotih straneh nezateženega branja, Zastor priskrbi prepotreben, alternativni diskurz o tako imenovani literarni teoriji romana, ki to sploh ni. V nizu lastnih izkušenj, občudovanih avtorjev in osebnih mejnikov skozi zgodovino lastne bralne izkušnje na eni ter resničnih razvojnih postaj, ki jih je literarna zvrst doživljala na drugi strani, mojster Milanče ustvari slastno bralno žup'co, skuhano iz Tistega obveznega, faktografskega in Tistega želenega, leposlovne >>

V torek se je z branjem v Cankarjevem domu zaključilo šesto mednarodno srečanje Pesniki prevajajo pesnike, ki ga organizira društvo za mednarodne kulturne povezave Sinji krog. Vendar, javni dogodki so le spremljevalni del tega festivala. Osrednji del je pesniško-prevajalska delavnica, ki je potekala v Piranu in je predstavila še relativno neznan način prevajanja poezije – soprevajanje.
>>

Če bi sledili izvirniku, bi se naslov glasil Formula, ki jo je ljubil Profesor, kar bi vsekakor bolj ustrezalo sami vsebini romana. Prav tako je izrazito vprašljiva zunanja podoba knjige, ob kateri bi zaman iskali kakršne koli vzporednice z njeno vsebino. Na platnici naslikane češnjeva vejica, vzhajajoče sonce in niz pismenk ne vzbujajo nič drugega kot zgolj že prežvečene stereotipne predstave o Japonski, ki jih je sodobna japonska literatura že zdavnaj presegla in potisnila v pozabo >>

Roman nastane kot umetniška izmenjava knjižnega portreta za lekcije tanga med pisateljico in plesalcem Cocom Diasom. Biografske obljube svojemu nenavadnemu naročniku pisateljica ukaluplja v svojo klasično pripovedno formo in značilen introspektivni slog pisanja. Plesalčevi pripovedi hkrati dodaja fiktivne dimenzije. Resnične dogodke staplja z iluzijo in v strasten plesni objem resničnih ljudi potiska dvodimenzionalne literarne like. >>

Roman ni zanič, kajti Hudolin je vse prej kot slab pisec, zato pa je tudi večja škoda, da od njega ne ostane prav nič oprijemljivega. Če mu odvzamemo še avtorjev značilen slogovni podpis, dobimo namreč samo še zakamuflirano Vio Malo, ki smo jo radi brali kot pamži. Kar se tiče Pastorka, si tako drugega kot »škoda« ne moremo zamrmrati, glede srhljivega realizma pa raje ne bi več, da me ne bodejo mórali radijski šefi nasilno utišati. >>

Čeprav je zgodba v romanu Hava na večih mestih absurdna, nadrealistična in bizarna, lahko najdemo vzporednice zanjo v sodobni družbi. Agresivna oralna fiksacija v človeškem razvoju ni tako redek primer, zlasti če pogledamo naše politike, ki se hranijo na tuj račun in verbalno grizejo drug drugega. Tudi neskončna lakota in revščina navadnih državljanov, ki zavoljo želje po hrani oziroma preživetju podpišejo vsako listino, ne predstavljata samo fiktivne realnosti. >>

V slovenskem literarnem prostoru že globoko vtetovirano ime Orlanda Uršiča se je z običajne pozicije v kolofonu v povečani obliki ponosno preslikalo na knjižno naslovnico. Urednik študentske literarne založbe Litera je podpisal svoj drugi roman Tadejev dež. Prozni zarez v proletarsko realnost v obdobju tranzicije spremlja trpko zgodbo o odraščanju, obrezano s kritično družbenopolitično ostjo. >>

Po pesniških zbirkah Abonma, Žeja in Plevel je lani izšla zbirka Poljub ogledala avtorice in aktivistke Nataše Velikonja, ki jo je tako kot predhodni zbirki izdala pod pokroviteljstvom založbe Škuc v zbirki Vizibilija. Zbirka nadaljuje vsebinsko in oblikovno zasnovo prejšnjih knjig ter podaja na eni strani cinično držo do lastnega ustvarjanja, po drugi strani pa ostro satiro do družbenega dogajanja ... >>

Kluunova knjiga »Pride ženska k zdravniku ...« se v zadnjem času bohoti v praktično vseh izložbah slovenskih knjigarn. Njene sinje modre platnice, na katerih se prepotenega moškega telesa dotika ženska dlan, bi z lahkoto zamenjali za najnovejšo verzijo seksološkega priročnika, pa nam to brž prepreči referenca, ki se glasi: »Najboljši nizozemski roman zadnjih let« ... >>

>>

Zbirka kratkih zgodb z naslovom Česa nisem nikoli razumela na vlaku je nadaljevanje literarnega opusa Suzane Tratnik, ki obsega romana Ime mi je Damijan in Tretji svet ter kratkoprozna dela Pod ničlo, Na svojem dvorišču in Vzporednice. Otroško videnje sveta se iz Vzporednic seli na pogled iz vlaka, ki ponuja fragmentarne izseke iz življenja odraščajočih likov, vpetih v rituale socializacije in družbene iniciacije. >>

>>

O zapolnitvi manka v knjigi Odprla sem oči in šla k oknu pisatelja Vinka Möderndorferja bo v torkovem Kosilu nekega molja spregovorila Miša Gams. >>

V torek ob 16. uri prisluhnite recenziji slovenskega prevoda grafične knjige iranske avtorice Persepolis – Zgodba o otroštvu Marjane Satrapi! >>

Pesniška zbirka z naslovom Mik Mik predstavlja svojevrstno nadaljevanje zapisovanja pesniških utrinkov in fragmentov, ki se ga Gregor Kosi loteva že od izida svoje prve pesniške zbirke z naslovom Fragmenti odseka B: primer Stalker. Tudi tu avtor premleva družbeno stvarnost skozi kolaž raznih družbenih dogodkov in osebnih refleksij. >>

V današnjem Kosilu bo knjižni molj Zaza predstavil svoje prebavljanje tretjega romana Nejca Gazvode. Poslušajte, o čem in kako je mladi avtor razmišljal v svojem romanu z naslovom Fasunga. >>

Zakaj ravno Absurdistan? Zato, ker je ta nulta, fiktivna točka lahko edina pozicija, s katere se melanholični in z Ativanom našopani bogataški Rus sploh še lahko izreka in vzpostavlja. Avtoriteta ruskega patriarhalizma in ameriški nategi plačane terapevtske bližine se lahko lomijo na ničti točki na zemljevidu - v Absurdistanu. >>

Makedonsko kratko prozo smo na slovenski grudi prvič spoznavali na sredini 20. stoletja, pa še to v omejeni kvantiteti. Kar vidijo mačke, je izbor makedonske kratke proze, ki predstavlja enajst makedonskih pripovednikov z besedili, objavljenimi večinoma med letoma 1985 in 2005. >>

Za nas, krepke Podalpce, je skušnjava predalčkanja oziroma deljenja na te in one že od nekdaj prevelik rajc, da bi se ji lahko uprli. Na srečo pa tudi naše založbe ne jenjajo pri igranju naše kronične, samoterapevtske igrice. In ko so pri založbi Beletrina pred kratkim izdali dnevnik Dostojevskega, so se pri Cankarjevi spomnili tega, da so bili feni Dostojevskega in feni Tolstoja že v carski Rusiji kot psi in mačke, in so v trenutku izdali zbirko kratkih Tolstojevih zgodb z naslovom Izpoved.

>>

V vsakdanjem življenju besedno zvezo »tako rekoč« uporabljamo kot mašilo, ki nam kupi čas, da svoje misli oblikujemo v nov stavek. Milan Jesih pa s to besedno zvezo nadaljuje svoj pesniški opus, katerega prelom je bil tej besedni zvezi podoben stavek: »Ne vem, če bom sploh znal povedati«. Klasju treh prelomnih Jesihovih pesniških zbirk, in sicer zbirk Soneti, Soneti drugi ter Jambi, se je pridružila četrta s pomenljivim naslovom: »Tako rekoč«. >>

Pogovarjali smo se z egipčanskim pisateljem, aktivistom in zobozdravnikom - doktorjem Alaajem Al Aswanyjem. Povedal nam je, kako težko je v Egiptu najti založnika, če pišeš o pravi naravi političnega režima, pogovarjali smo se o gejih in prostituciji, o Bushu in ameriški zunanji politiki, o multunacionalkah, o zahodu in vzhodu, masaži, terorizmu, ženskah ... S klikom na puščico lahko poslušate celoten intervju: >>

Morda bi se ga zgodovina spominjala tudi kot tajnika velikega Augusta Rodina, a s svojimi deli je stopil na pot k Parnasu že za časa življenja. Ko mislimo Rodina, njegovega misleca, zaživi tudi Rilkejeva fotografija. Zora fotografije je ujela zazrt, skoraj blazen, a ujet pogled. Medtem ko je pionir kiparstva 20. stoletja v snov ujel anahrono idejo pomirjenega kontemplativnega moža, je Rilke, ne pozabimo, njegov tajnik, v svet zrl kot puščica na napetem loku, ki išče cilj v svetu, ki se razblinja ... >>