V petek, 15.septembra, ste lahko povsem naključno ali pa tudi ne naleteli na dogodek PASAŽ DELUX, ki se je odvijal na železniški postaji v Ljubljani. Pod konceptualno in režisersko taktirko Andreje Rauch se je dogodila predstava, dogodek ali druženje, ki je vse zbrane popeljal izpod ure, po peronu, do podhoda, na ploščad. Na vsakem postanku se je postreglo s kratko gibalno, gledališko ali glasbeno točko, na koncu pa se je občinstvu postreglo z vinom, grozdjem in domačimi piškoti.
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Preteklost ustvarja sedanjost. Tako je pri nas moč zaznati pospešen razvoj dolgotrajnega procesa, spodbujenega z mentaliteto razširjene kulturne zavesti in s tem tudi željo po prisostvovanju družbeno-kritičnim gledališkim stvaritvam. Rezultat tega je obstoj precejšnjega občinstva, ki zavrača komercialne vsebine, prisotne v večini sodobnih medijev in ki želi več od konvencionalnega teatralnega pristopa. Predvsem tej novejši subkulturi gledalcev gre zahvala, da je Slovenija, s poudarkom na prestolnici, postala mednarodno kulturno prizorišče. Letos je tako za nami že nekaj eksperimentalnih, gledališko ter tudi gibalno obarvanih festivalov, kot na primer Exodus ter Mladi levi. Slednji je še nedolgo tega polnil večerne urice odrske umetnosti željnih, te dni pa v vlogo glavnega kulturnega dogodka vstopa dolgoletni festival Ex ponto. 
Multimedijski performans Telegram za Gajo, ki si ga je bilo v sredini septembra mogoče ogledati v gledališču Glej, je prvi projekt umetniške skupine Hupa, ki deluje pod okriljem kulturnega društva Center 21. Skupina združuje posameznike z družboslovnim, naravoslovnim in umetniškim pogledom na svet. Formirala se je pred enim letom z namenom izražanja in reflektiranja družbene problematike skozi širok spekter umetniških pristopov. 
V okviru Festivala Ljubljana je bila 30. avgusta v ljubljanskih Križankah slovenskemu občinstvu odigrana uprizoritev Tesla Electric Company v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Pandur.Theaters. Skromnost, samotnost, redkobesednost in nedoumljiva genialnost prepogosto prezrtega in pozabljenega Nikole Tesle so se v poldrugo uro trajajoči predstavi inscenirale ob udarni ter v živo izvajani glasbi skupine Silence. K t. i. hektičnosti pa sta pripomogla tudi mimetično-koreografsko gibanje in mehanična dinamika odrske scenerije. Ostri ter sunkoviti svetlobni efekti in spremljajoče besedilo Darka Lukića pa so v “kratek stik” speljali Teslov razcep med nenavadno intimnostjo in njemu nadvse neljubo, a neizogibno, javno izpostavljenostjo. “Vi meni samoto, jaz vam vse ostalo.” 
V četrtek, 17. avgusta, se je s predstavo Roadmetal Sweetbread angleške gledališke skupine Station House Opera začel 9. mednarodni festival scenskih umetnosti Mladi levi. Organizatorji so, predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, opustili lansko idejo in eksperiment, da bi namesto mednarodnega festivala Ljubljančani imeli kar mednarodno sezono. Pravijo, da kljub pridobitvi novih prostorov očitno za to še ni pravi čas, po drugi strani pa je konec avgusta preprosto zazevala praznina. Tako se festival letos vrača v obliki, kot smo ga poznali in kot – tako vsaj zatrjujejo organizatorji – ga je najbolje sprejela tudi publika. 
14. avgusta je minulo natančno 50 let od smrti nemškega dramatika Bertholda Brechta. Brez zadržkov lahko takoj zatrdimo, da gre za eno največih umetniških osebnosti 20. stoletja. Poleg tega, da je bil eden najpomembejšnih, če ne celo najpomembnejši dramatik modernega gledališča, je bil Brecht prav tako in ne nazadnje tudi gledališki teoretik, režiser, pesnik, materialistični dialektik, sopotnik Partije ter ženskar. Njegovo življenje in delo nista pomembna samo z umetniškega vidika. Gre za paradigmatično in emblematično figuro prejšnjega stoletja.
Jasna Vombek se je po šestih letih intenzivnega refleksivnega stika s sočasno gledališko produkcijo odločila svoje revialne objave zbrati v knjižni obliki pod naslovom Prevzetost pogleda. S to gesto je hotela približati svoja razmišljanja širšemu krogu bralstva. V izhodišče svojega ustvarjanja je postavila »željo po intenzivnejšem stiku z določenimi uprizoritvami«, ki jo je oblikovala po načelih popolne formalno-vsebinske svobode. Vsakokraten pristop do gledališke uprizoritve je na ta način v prvi vrsti narekoval sam značaj uprizoritve, zaradi česar je forma gledališke kritike mestoma postavljena pod vprašaj, obenem pa se razpira v novih dimenzijah. 
»To leto proglašamo Ano Desetnico v znaku sonca!« Tako je direktor Goro Osojnik, predstavil deveti mednarodni festival uličnega gledališča, ki letos poteka v Ljubljani od 28. junija do 2. julija. Ko je dan po otvoritvi, v četrtek popoldan, ob okna in strehe v stari Ljubljani zaropotala toča velikosti majhnih lešnikov, je bilo jasno, da je festival zopet, kot uročen, priklical dež. 
V letošnjem vodniku po Exodosu ste zagotovo zapazili napoved na zgolj dveh belih straneh z napisom »Brez naslova«. Kdor se je, kljub popolnemu pomanjkanju informacij o predstavi, odločil za njen ogled, je bil priča magičnemu, skorajda paralelnemu, prostoru-času. 
Handke se spet predstavlja slovenski gledališki publiki. Na tej točki bi preokupacijo z avtorjevo zasebnostjo končno že lahko preboleli. V zakulisno dogajanje se zato niti slučajno ne nameravam spuščati - povedanega je bilo tako ali tako že preveč. SNG Drama je - ne glede na vse skupaj - zamišljeno izpeljala do konca in nam postregla s končnim produktom – enim boljših v tej sezoni. In točno to bi nas moralo v tej fazi tudi zanimati: Lorencijev Podzemni bluz, in ne Handkejev – za spremembo. 
Na deskah Loškega odra, v Škofji Loki, se je prejšnji petek zgodila krstna uprizoritev drame Reykjavik, avtorice Martine Šiler. Režijsko taktirko je vodil Miha F. Kalan, kateri je moral spojiti kontrastne elemente poklicnega in amaterskega, klasičnega in multimedijskega. Igro postavljajo štirje igralci, v razmerju, ki spominja na alternacijo eksistencialistične situacije tipa »Za zaprtimi vrati«, torej v odtenkih enake tesnobnosti, brezizhodnosti, ki navkljub odprtim zapahom zadržuje korak v neskončnem postavanju in teptanju enega in istega. 
Dramski tekst ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, napisan leta 1955, danes še vedno sipa sol na rane. Motivi bolezni, zakrite spolne usmerjenosti in materialne pogoltnosti so se uspešno deportirali ne samo na drugo celino, ampak tudi v sodobni čas. Rak, homoseksualnost in pohlep, ki so ključna vsebinska izhodišča, v predstavi povsem nevtralizirajo izvirni ameriški dogajalni prostor in brezkompromisno zarežejo v našega. V tokratni uprizoritvi je Jovanović na odru ponovno izpostavil naturalistično prikazovanje telesne bolečine in dokazal, kako močno zmore le-ta čez rampo še vedno učinkovati na gledalca. Za to pa je predvsem zaslužen Radko Polič, ki tokrat »kot gost« v mariborski Drami odigra vlogo bolnega Velikega očka, tako imenovanega Big Daddya. 
Po gostovanjih v okviru Tedna slovenske drame v Kranju se je nemalo gostovanj zgodilo tudi v osrednjem slovenskem gledališču. Beograjsko gledališče je gostovalo z Zupančičevo Igro s pari, Offenes Theater Dunaj z Alojzom Pridaničem Gemme Salem. V torek, 28. 3. 2006, pa smo prisostvovali celo eksotiki z Japonske, ki se nam je predstavila z Racinovo Fedro. 
Gledališče Konj, ki je prepoznavno predvsem po svojih lutkovnih predstavah za odrasle, tokrat preseneča najmlajše ljubitelje lutk. Njihovo značilno idejno-oblikovno robatost, črni humor in pikrost so za trenutek postavili ob stran in se v celoti posvetili otroškim očem. Predstavo Kroki in prijatelji Mete Brulec in Silvana Omerzuja, ki je bila premierno uprizorjena 29. marca v Cankarjevem domu in je nastala v tamkajšnji koprodukciji, je spretno in tenkočutno izpeljala animatorka Ajda Rooss Remeta. Uprizoritev skozi prigode krokodila Krokija, ki praznuje rojstni dan, pripoveduje o intimni občutljivosti, pomembni vlogi prijateljev, otožnosti, skromnih željah in prikupnih presenečenjih. Spomni nas, da nič na tem svetu ni samoumevno. Niti rojstni dan, še manj prijatelji, da sadne torte sploh ne omenjamo ... 
Gregor Strniša, poznan predvsem kot član All Capone štrajh tria, se je že nekaj časa poigraval z idejo ustvariti zabavno, razumljivo opero, dostopno širšemu krogu občinstva. Nekaj med klasično opero in muziklom. V soboto, 25. marca je ta ideja dočakala svojo javno realizacijo v Stari elektrarni. K sodelovanju je povabil klarinetista Andreja Zupana, čelistko Špelo Avsec in kontrabasista Piera Malkoča, sam pa je sedel za klavir. Mini orkestrčku je dodal še tri izšolane operne pevce, pod libreto pa se je podpisal Iztok Lovrič. Skupaj torej osem ustvarjalcev, ki jih je pod okrilje vzelo Gledališče Glej. Po slabem letu polnega angažmaja, ura in pol zabave ni izostala.
V torek, 14. marca, je slovensko gledališko občinstvo prvič navezalo stike z Bothom Straussom, domnevno vodilnim nemškim dramatikom po smrti Heinerja Muellerja [heinerja mülerja]. V Slovensko mladinsko gledališče je namreč leto po svoji praizvedbi vkorakala »intelektualna bulvarka« Ena in druga. Kot prvemu stiku s tako pomembnim avtorjem pritiče, smo pod taktirko Ivice Buljana sledili vodenemu vpogledu v življenje in dramatiko avtorja. Plast za plastjo nam ga je odstiral povezovalec programa iz sveta šovbiznisa - Lado Leskovar. 
V torek, 14.marca, ste si lahko v Cankarjevem domu ogledali najnovejši dvourni spektakel Wima Vandekeybusa [vim vandekejbusa] in njegove zasedbe Ultima Vez [ultima ves]. Belgijski režiser, koreograf, igralec in fotograf, Wim Vandekeybus, vam je lahko ostal v spominu še iz lanskoletnega gostovanja s predstavo Zardevanje (Blush). Poznan je tudi prek daljnih ali še obstoječih sodelovanj s slovenskimi ustvarjalci kot so Branko Potočan, Ana Stegnar in Mala Kline. 
Predstavljajte si, da Franz Kafka nenadoma oživi. Ko hodi po ulici, ga frapirani mimoidoči občudujoče gledajo, se mu nasmihajo, tu in tam ga nemara celo kdo potreplja po rami. Revežu pa nič jasno. Vse dokler ne naleti na prijatelja Maxa Broda, ki mu v zadregi pove, da je v bistvu prelomil obljubo glede uničenja njegovih zapiskov. KAJ bi se zgodilo s Kafko, če bi ugotovil, da je postal svetovno znana pisateljska ikona in da je občasno deležen prav opolzkega seciranja? Tokratna celjska uprizoritev z ravno pravšnjo groteskno začinjenostjo, učinkovitimi odmerki humorja, a hkrati v neprestanem vzporednem spremstvu literarne resnosti prikazuje eno od možnih interpretacij britanskega dramatika Alana Bennetta. 
Hrepenenje je nekaj zelo slovenskega, pravi Nebojša, gledališki garderober, balkanski ljubimec Vere, igralke, zaposlene v istem gledališču. Dramski tekst, komedija v treh dejanjih je delo Mete Hočevar, ki je prevzela tudi režijo in scenografijo igre Smoletov vrt. Predstava, ki je premiero doživela v soboto na odru ljubljanske Drame, je logični nasledek njenega celotnega več kot tridesetletnega gledališkega ustvarjanja. V tekst je poleg teme hrepenenja vključila še problem čakanja in iskanja, sedanjosti ter prihodnosti, o katerih je kot avtorica, režiserka, scenografka in kostumografka prvenstveno razmišljala pri predstavi Obisk in tudi pri mnogih drugih uprizoritvah.