| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
»Dogodek je tu, dogodek imate v mestu,« Kranjčane z besedami Slavka Gruma privablja Teden slovenske drame. Od sobotne otvoritve festivala s krstno uprizoritvijo drame Dom, bo do prihodnje nedelje kranjski gledališki utrip poviševalo še deset izvirnih slovenskih predstav, razvrščenih v tekmovalni in spremljevalni program. 
Slovensko mladinsko gledališče je v petek premierno uprizorilo Visoko pesem, ki je nastala pod režiserskim očesom Jana Decorta in dramaturško dlanjo Singrid Vinks. Uprizoritev se uvršča v tematski sklop predstav, ki nastajajo po navdihu ljubezenske korespondence in ki ga je decembra lani načel Silvan Omerzu z uprizoritvijo Kleist. Tokrat se je za besedilno osnovo vzelo svetopisemsko besedilo, ki ga lahko beremo v stari zavezi in ki po tradicionalni krščanski razvrstitvi spada med modrostne knjige. Pogovarjali smo se z dramaturginjo Singrid Vinks: 
Uro in dvajset minut trajajoča monodrama Poročena s seboj v produkciji Imaginarni drži z natančno in prepričljivo interpretacijo gledalca pri koncentraciji. Igralec Primož Ekart, ki se je pri monodrami podpisal pod režijo in scenografijo, je odigral in upodobil okrog dvajset ali celo več likov. Dramski tekst, ki ga je napisal pisatelj in scenarist Doug Wright, je dramatizirana življenjska zgodba o travestitu Charlotte von Mahlsdorf, prevod je delo Lije Pogačnik. 
Pesniška naravnanost portugalskega simbolista Fernanda Pessoe pušča svoje sledove tudi v njegovem edinem dokončanem dramskem delu – "Mornarju". Izhodiščno ohranjanje poetičnega naboja je še dodatno potencirano z Lorencijevim režijskim pristopom. Gledalca zapelje v izrazito notranje doživljanje Pessojevega ustvarjalnega univerzuma podobnemu razbiranju v verze ujetih pomenov. Hermetizem? Morda, a omogoča redko gledališko izkušnjo na slovenskih odrih, ki se ji kaže zgolj prepustiti. 
Na Metelkovi v Klubu Gromka si je te dni moč ogledati Ionescovo predstavo »Učna ura«. Režiser Dejan Spasić kot namen uprizoritve navaja obeleženje »polletnice« rušenja Male šole. Izhaja iz Ionesca, ki med drugim pravi: »Ne da se samo sestavljati. Tudi razstavljati moramo. Takšno je življenje. Takšna je filozofija. Takšni so znanost, napredek in civilizacija«. 
V Stari elektrarni je prejšnji teden gostovala Karmina Šilec z glasbeno-scenskim projektom Stripsody. Poleg Carmine Slovenice, Karmina Šilec umetniško vodi tudi ansambel Kebataola, ki v španskem prevodu pomeni nekakšen kaos.
Prejšnji teden je Slovensko mladinsko gledališče premierno uprizorilo predstavo Kleist, ki jo je režiral, likovno in zamiselno zasnoval Silvan Omerzu, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada. Silvan Omerzu, sicer uveljavljeni lutkovni ustvarjalec se je tokrat prvič lotil režiserskega dela. Izbral si je kontroverzno persono iz preloma 18.v 19. stoletje – Heinricha von Kleista. 
V nedeljo, 17. decembra, se je pred Glejem zbrala gruča entuziastov, ki so izpod zimskih pokrival sramežljivo opazovali drug drugega, si potihem priznavali, da vedno zaspijo šele ob treh zjutraj, ko se na Discoveryju končajo FBI Files, in pri sebi ugibali, koliko in katere nove umazane podrobnosti bodo izvedeli na predstavi, ki se bo vsak hip pričela. Tisti najbolj obsedeni med njimi se kar niso mogli znebiti vtisa, da bodo dvorano zapustili razočarani, hmm, saj veste – nikoli ni tako dobro kot v fantazijah ...
V gledališču Glej je bila pred kratkim uprizorjena predstava »Ljubljana-Zagreb-Beograd-STOP«. Na sporedu se bo ponovno vrtela v drugem delu sezone, začenši s ponovitvami v Januarju 2007. Predstava, ki so jo avtorji poimenovali "kratka energijska zgodba", je nastala v koprodukciji 'BU Teatra' in 'Gledališča Glej' ter predstavlja zanimivo kombinacijo različnih uprizoritvenih medijev. Združuje vse od giba, video prezentacije, neodvisne glasbene spremljave pa do verbalnega gledališča. 
V četrtek 7. decembra zvečer sem se z veseljem odpravil v Cankarjev Dom na premiero plesne predstave z naslovom 'Rekel ni nič, a odšel je, kot da bi vse povedal' avtorja in koreografa Branka Potočana. Zanimiv naslov si mislim. Pred predstavo si podrobno preberem gledališki list, spremni tekst in v njem vse visoko intelektualno in skorajda poetično. Dobro si mislim, to bo lep večer! Želim si, da bi bil lep večer. Zaradi sebe, zaradi ljudi, ki so ustvarjali to predstavo. Hja! Ne bo šlo! Še en scenski dogodek, ki mi skače po živcih. 
V soboto se je končal Preglej, bilateralni projekt izmenjave, ki je konceptualno povezal dramsko dogajanje dveh mest, vraščenih v drugačno kulturno okolje - Ljubljano ter New York. Prvi sklop se je odvil septembra in oktobra v Velikem jabolku, kamor so svoje znanje ponesli trije slovenski ustvarjalci, ki so v času dvotedenske rezidence sodelovali z lokalnimi dramskimi ustvarjalci Drugi del je potekal v prostorih gledališča Glej, delno pa tudi v stavbi Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Tam so se odvijale delavnice dramske pisave, na katerih so poučevali trije ameriški dramatiki, namenjene tako laikom kot tudi tistim bolj izkušenim. 
So večeri, ko bi bilo bolje ostati doma. 
V soboto se je končal festival improvizacijskega gledališča Goli Oder. Letos je imel namen v skupen objem združiti različne umetnosti, v katerih delujejo improvizatorji. Na podlagi te usmeritve je nastalo že tradicionalno presenečenje festivala - festivalska produkcija, ki, kot vsako leto, nastaja za časa trajanja Golega Odra. Mednarodno zasedbo je v nastanku nove izdaje z imenom Sestavljanka vodil režiser Enno Kalisch. V predstavi je združeno skupno delo gibalke, igralcev, glasbenikov, in slikarja. 
oli oder, mednarodni festival improvizacije, letos že petič zapored poteka pod okriljem Kulturnega društva France Prešeren. Letos so vodilo festivalskega dogajanja poleg spodbujanja slovenske produkcije in refleksije položaja improvizacije v sodobni umetnosti zastavili nekoliko širše. Organizatorji festivala so si zadali nalogo približati se eksperimentalni razsežnosti improvizacijskih praks na različnih področjih; kot so gledališče, slikarstvo, glasba in plesni performans. Ustrezno želji se je povabilu Golega odra letos odzval tudi Julyen Hamilton, sicer zveneče ime improvizacije na področju giba. 
Če je Freud začetnik psiho-analize, lahko mene smatrate kot tistega, ki bo psiho-analizo poslal v naročje zgodovine. Stvar je zelo preprosta in rešitev je na dlani. Vsem priporočam, da si enkrat na teden ogledate katero od lutkovnih predstav ali drugih otroških predstav in vaši problemi se bodo zdeli smešni. 
Prejšnji teden se je v najvišji etaži lutkovnega gledališča odvil nič kaj navaden dogodek pod naslovom Zadnja egoistična predstava. V njej se je dokončno prekalil štiriletni eksperimentalni gledališki projekt No History-Know history, izveden pod gonilno taktirko Mareta Bulca. Gre za večplastni proces, ki se je ukvarjal predvsem z medsebojnimi odnosi znotraj eksperimentalnega gledališča, postavljenega zunaj klasične dramske strukture. 
Mogoče se vam je v zadnjem času zgodilo, da ste se odpravili na navidezno nenevaren kozarček pijače, pristali pa na sredi razburkanega oceana, z vseh strani obdani s kopico sotrpinov, ki so čas ubijali z mislijo, da »nikoli nisi do konca oplel, dokler imaš dobro zgodbo in nekoga, da mu jo poveš.« Če vam je štorija znana, potem verjetno tudi veste, da je govora o Devetnajstotem, ki v zadnjih dnevih še posebej pospešeno pluje po ljubljanskih kafičih. Če še vedno ne veste, za kaj gre, potem prisluhnite zgodbi. 
Kolikor nam postmoderni teoretiki dokazujejo, da je sodobni svet razdrobljen in razpuščen, toliko se sodobni človek obrača k kolektivnim vezem in išče v njih temeljno orientacijo, prilagojeno interpretirano aktualnemu času in človeku. Že letošnji Ex-ponto nam je nedavno dokazoval, da miti nikoli ne izgubijo na pomembnosti, prejšnji teden pa je osrednja nacionalna gledališka hiša, Drama, predstavila uprizoritev dramskega teksta Iva Svetine, Ojdip v Korintu.
Po nedavni repopularizaciji mjuzikla v hollywoodski produkciji s filmi Moulin Rouge in Chicago, so se gledališkemu žanru z začetka minulega stoletja odprla vrata tudi na slovenske gledališke odre. Aktualno gledališko sezono sta z revitalizacijo kultnega broadwayskega mjuzikla Kabaret pred tednom otvorila kar dva slovenska teatra. 
Drugi del Ex Ponta je kljub nekaterim lokacijskim spremembam in časovnim zamudam postregel s predstavami, ki so nadaljevale tematsko zasnovo mita in kulta. Od četrtka pa vse do torka se je zvrstilo pet predstav, ki so bolj ali manj dosledno tkale nit med starimi kulti, ljudskim izročilom in sodobnimi miti. 
Letošnji, trinajsti Ex – ponto kot vodilo izpostavlja mit in kult kot univerzalni dokument časa, kot prostor, kjer je našlo mesto tisto najpomembnejše in kar gledališče dojema kot preučevanje nas samih. Skozi mitske podobe pa naj bi vzniknila tudi družbena situacija sedanjega sveta.