Mestno gledališče ljubljansko poznamo predvsem po pestrem izboru komedij. Nič nenavadnega torej, da se je med uvodnimi uprizoritvami v sezoni 2005 – 2006 znašel prav Goldonijev tekst Beneška dvojčka. Gre za komedijo, ki svoje temelje stavi na commedio dell´ arte, obenem pa se že racionalizira v smeri razsvetljenske komedije. Tokrat jo je na oder postavil režiser Dušan Mlakar.

>>

O Elfriede Jelinek se govori vse več in vse bolj zavzeto. Lanskoletna dobitnica Nobelove nagrade je zaradi svojih neprizanesljivih pogledov glede nazadnjaške avstrijske družbe v svojem domačem prostoru marsikomu trn v peti. Svobodomiselni in drzni literarni pristopi v zvezi s poniževalnim položajem žensk v družbi, in sploh >>

Jurij Konjar se je vrnil v domačo deželico in s seboj prinesel nov kreativni produkt. Plesni duet, ki ga je ustvaril s soplesalko Gabrielle Nankivell, naj bi dokumentiral čas, pot in doživljanje dveh gibalcev, odpihnjenih v širni svet 21.stoletja. V Stari elektrarni se je zbrala smetanica slovenskega porekla in se po dvajset minutni zakasnitvi naužila res obilno dekoriranega odrskega prostora. Jurij Konjar je tudi tokrat udaril z vseh strani. Scenografija, kostumografija, video, tekst in gib; vse se z neskromno jakostjo vrže gledalcu v zobe. >>

V soboto so odrske deske ljubljanske Drame gostile starosto teaterskega delovanja, Srbsko narodno gledališče iz Novega Sada. V svoji misiji predstavljanja domače gledališče umetnosti je tokrat pristalo v Ljubljani s predstavo Tužna komedija, ki pod taktirko dramaturga in režiserja Egona Savina, svojo premiero doživela doma, 5. novembra prejšnjega leta. Egon Savin in Srbsko narodno gledališče so zapriseženi popotniki po »jugoslovanski« odrskih deskah in tudi tokrat, po političnem koncu t.i. domačega dvorišča so bili sprejeti v duhu bratskega gostoljubja, prevajalske mašine so zato ostale v predalih. >>

Če se kakšen dogodek ponovi štirikrat in je prisotnost udeležencev in udeležba obiskovalcev vsakič večja, lahko brez pretiravanja zatrdimo, da dogodku dobro kaže. Da se bo tako »prijel«, da ga bomo vsako leto znova komaj, komaj čakali. In Goli oder je tak dogodek. >>

Čeprav je Sofokles s Kraljem Ojdipom na tragiškem tekmovanju v Atenah dobil šele drugo nagrado - premagal ga je sicer neznan pesnik Filokej - je njegova tragedija ostala vzor tragičnega žanra vse do današnjih dni in vsekakor velja za eno izmed največjih dram vseh časov. Ta svoj položaj vsekakor delno dolguje temu, da je Aristotel na njej zasnoval dramska pravila svoje Poetike. Vendar je bila od Aristotelovih časov do danes ta zgodba posnemana, nanovo pisana in tolmačena v mnogih generacijah, ne le dramatikov, temveč tudi moralistov, psihologov, zgodovinarjev in drugih raziskovalcev človeške narave in usode; najbolj popularno novejše tolmačenje pa je bilo seveda tisto Freudovo.

>>

>> Kako naj nas gane umor otrok na odru, če še na časopisni članek ˝Do smrti zabodla hčerko˝ naslednji dan pozabimo? << >>

13. junij 2000. Fužine. Nogometna tekma med Slovenijo in Jugoslavijo. In štiri različna življenja, štirje različni jeziki, štirje različni svetovi. >>

˝Zdaj nisem več jaz. Zdaj sem mama.˝ V sredo, 12. oktobra, se nam je v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma s svojim performensom predstavila ameriška igralka Christen Clifford. Cliffordova velja za zelo kontroverzno predstavnico scenskih umetnosti, ki v svojih nastopih v ospredje postavlja današnje tabuje. Le-te pa išče predvsem na področjih spolnosti, politike in feminizma. Tokratni Ljubljeni sinček pa je posegel na polje materinstva. Njen performans postavlja v ospredje žensko, in sicer takrat, ko postane mati. To zanjo ne postane le novo poslanstvo, ampak za seboj povleče še vrsto, predvsem zamolčanih, čustev in nagonov. Ljubljeni sinček torej pripoveduje o resnem razmerju med materjo in novorojenčkom. Slednji namreč v očeh matere postaja vse bolj resen spolni subjekt.

>>

Osrednja tema letošnjega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk je vprašanje varnosti oziroma nevarnosti. Tema, s katero se sodobni svet vse bolj ukvarja in ki zaposluje predstavnike različnih področij, tako znanstvenih kot umetnostnih, poraja mnogo vprašanj. Ali vse pogostejši ukrepi, ki nas počasi navajajo na vse večji nadzor in kontrolo v resnici prinašajo boljšo varnost ali pa gre zgolj za ustvarjanje iluzije. In nenazadnje, ali tovrstni ukrepi res služijo svojemu imenu – zaščiti posameznika – ali pa ustvarjajo ozračje še večjega strahu, tesnobe in preganjanosti. >>

V petek se je v Cankarjevem domu otvoril 11. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk. Letošnji festival si je vzel za izhodiščno tematiko eno izmed najbolj relevantnih problematik sodobnega časa: varnost. >>

Zadnji vikend meseca septembra je v Mariboru potekal prvi mednarodni festival eksperimentalnega giba Nagib. Festival, ki se je posrečil kljub veliki ekonomski stiski organizatorjev in kljub pomanjkanju zanimanja širše javnosti, v sebi nedvomno nosi potencial visoko kvalitetnega plesnega dogodka na Slovenskem. Občina Maribor, ki sicer slovi po odprtem, gibalnem eksperimentiranju naklonjenem prostoru, bi se morala veliko bolj zavedati omenjene kvalitete in razvoju plesnega področja ponuditi še več ugodnosti. >>

Geslo, pod katerim je potekal letošnji gledališki festival Ex Ponto, ˝Življenje brez meja˝, nam je skozi umetnost s svojim sporočilnim izhodiščem prineslo lepo število definicij in razlage mej. Meje kot ločnice, kjer je prisotna dejanska razlika ali pa le njeno pretvarjanje, da je črta med enim in drugim poljem resnično prisotna. >>

Letošnji 12. mednarodni festival Ex Ponto, ki nam je od 17. septembra dalje na različnih lokacijah po Ljubljani ponujal širok izbor scenske umetnosti, se počasi bliža koncu. Tokratno festivalsko dogajanje je potekalo pod geslom Življenje brez meja. Skozi svoje predstave je posredovalo orise mejnikov, ki se dotikajo dandanašnjega človeka, ki neuspešno blodi po labirintu širne nespametnosti in nevednosti. >>

Tradicionalni cirkus je predstavljal množično zabavo, ki je bila najbolj privlačna otrokom zaradi dresiranih živali, spretnih akrobatov in pisanih klovnov. V zadnjih letih pa se je iz zapuščine tega cirkusa postopno razvila nova oblika cirkusa. Ta ne poskuša očarati otrok, ampak je usmerjena k velikim otrokom, ki si upajo zapustiti trdna varna tla in se dovolijo odpeljati na kratek gledališki izlet.

>>

Letošnji Ex – ponto nam je do sedaj ponudil kar nekaj odličnih predstav. To soboto in nedeljo je črnogorski režiser Slobodan Milatović v Slovenskem mladinskem gledališču uprizoril Žabe, slovenskega dramatika Gregorja Strniše. V Ex pontovi knjižici obljubljajo predstavo z močnim erotičnim nabojem, ki močno spominja na balkanske zabave ter ikonografijo Pink TV produkcije znotraj sodobne gledališke estetike. Namesto tega pa smo na odru uzrli gejevskega hudiča, invalidnega harmonikaša, v rdeče–črno oblečeno hudičevko in staro pokvarjeno kolo.

>>

V soboto, 24. 9. 2005, je na odru Prešernovega gledališča Kranj premierno zaživela odrska adaptacija Andersenove pravljice, Pastirica in dimnikar. Prikupno ljubezensko zgodbo o dveh porcelanastih figuricah, med katerima se splete čarobna ljubezen, je dramatizirala in režirala mlada gledališka režiserka Špela Stres. Uprizoritev te mladinske predstave je kranjsko gledališče z ustvarjalci posvetilo v počastitev 200. letnice Andersenovega rojstva.

>>

Ex-ponto je zmes in splet različnih kultur, ki nam s svojimi scenskimi upodobitvami vsako leto priskrbi uvid v gledališko poetiko marsikaterega naroda. V petek, 23. septembra, so na festivalu gostili Turško gledališče iz Skopja. Slovenskem občinstvu so se predstavili s predstavo Vihar Williama Shakespeara v režiji Aleksandra Popovskega. Gostujoče gledališče je uprizoritev odigralo na malem odru Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so po dogodku poskrbeli tudi za pestro turško obarvano pogostitev.

>>

V nedeljo zvečer smo bili v Gledališču Glej priče bralni uprozoritvi dramskega besedila Martine Šiler, Reykjavik. Reykjavik je tretja predstava v okvirju nove programske veje Gleja. To je PreGlej, nov način predstavljanja del mladih slovenskih dramatikov. PreGlej je preizkus, kako se prebrano besedilo prevede v zvok, in prenese gledalcem. V deželah z negovano dramsko prakso je to uveljavljen način dramatizacije, na naših odrih – pač - šele prvi koraki.

>>

V ponedeljek in torek je v okviru festivala EX PONTO z dvema predstavama v Mali drami gostovala iranska gledališka skupina Bazi iz Teherana. Predstavi Nema, ki je sanjala in Grenek kot med, tvorita neko vrsto smislene celote, vendar ju brez težav lahko gledamo tudi ločeno. Niti, ki ju vežeta so številne, najpomembnejša pa naj bi bila ta, da ne v prvi ne v drugi ne slišimo niti ene same besede. Kljub temu v nobeni od njiju ne gre za pantomimo. Tisti, ki spremljajo sodobni iranski film, predvsem najbolj znanega iranskega režiserja Abbasa Kiarostamija, si lahko približno predstavljajo kaj se je tekom teh dveh večerov dogajalo v Mali drami.

>>

V ponedeljek je bila v Stari Elektrarni premiera gledališke predstave brez igralca z naslovom Šestnajst obratov. Idejna zasnova gre Jaki Šimencu, avtorji in izvajalci pa so Aleš Mustar, Nejc Saje, Jaka Šimenc, Jure Vlahovič in Samo. Namen predstave naj bi bil do potankosti raziskati vse izrazne zmožnosti podpornih elementov v gledališču in dokazati njihovo samostojnost. V Šestnajstih obratih se torej avtorsko predstavljajo tehnični mojstri, ki v ozadju mnogih ljubljanskih predstav in drugih kulturnih prireditev skrbijo za brezhibno tehnično izvedbo.

>>

Mednarodni gledališki festival Ex Ponto ostaja dosleden svojemu prvotnemu izhodišču, to je kultura, predvsem gledališče, postavljena nad politiko in družbo kot brezkompromisni kritik, opazovalec in povezovalec. Osrednja tema letošnjega, 12. festivala je življenje brez meja – človeška potreba po nepretrganem postavljanju in podiranju najrazličnejših meja ter oblikovanje lastne identitete v kompleksnosti različnih družbenih segmentov. Prva predstava letošnjega Ex Ponta, Sanje izgnanstva, v vseh pogledih, na duhovit in pomensko poln vizualen način, izpolnjuje izhodiščni namen v okvirih vodilne teme.

>>

Prešernovo gledališče Kranj je minulo soboto v novo sezono uvedlo z uprizoritvijo Drame princes, kot je podnaslovljena dramska zasnova Smrt in deklica kontroverzne pisateljice in dramatičarke Elfriede Jelinek. Iz petih dramoletov in sklepne besede o klasičnih literarnih in sodobnejših medijskih, vsekakor pa vsem poznanih princes, so izbrali tri. >>

Zgodovina Mesta Metelkova se je pričela, ko so tedanji aktivisti sedež poveljstva Jugoslovanske armade spremenili v kraj svobodnega in javnega združevanja ter umetniškega ustvarjanja. Navkljub številnim metanjem polen pod noge s strani Mestne občine Ljubljana, ki je »metelkovcem« za več let odklopila elektriko in vodo ter z nevzdrževanjem in delnim rušenjem objektov poskrbela tudi za njegovo fizično degradacijo, pa je aktivistom uspelo vzpostaviti Avtonomno kulturno cono Metelkova mesto, ki uspešno deluje še danes. >>

»Eudiamonija« je plesni prvenec Mojce Klemenčič, ki je nastal v produkciji kulturno-umetniškega društva C3. Premiero je dočakal v sredo zvečer v Plesnem teatru Ljubljana. Skupini iztočnico za umetniška dela ponuja prostor, ki pa ga prepleta z različnimi mediji. Mladim ustvarjalcem ni tuja arhitektura, glasba, film, ples fotografija ali film in od leta 2000 raziskujejo različne umetniške izraze. Končni izdelek ne izpade kot plod dela neizkušenih mladincev, temveč kot dodelana celota. >>

Festival Beograd-Ljubljana express se je v Kinodvoru zaključil s celodnevno projekcijo novejših srbskih filmov. Med šestimi filmi je bilo predvajanih kar pet dokumentarcev, kar kaže na izredno zanimanje mladih režiserjev po dokumentiranju vsakdanjega življenja svoje generacije. >>

Najbrž zaznava urbani človek čas drugače. Jesen se bliža, ko je mestni avtobus spet bolj poln, ko odstrejo zavese mestni odri. Tako je nekoč zapisal prijatelju Pletnovu, ko se je odpravljal v Boldino, Aleksander Sergejevič: “Jesen prihaja. To je moja najljubša doba – zdravje se mi po navadi okrepi – čas mojega književnega dela nastaja, jaz pa se moram ukvarjati z doto in poroko, ki bo kdo ve kdaj. Vse to je kaj malo tolažilno. Grem na deželo, bog ve, ali bom tamkaj utegnil delati in ali bom imel duševni mir, brez katerega ne narediš nič…”. >>

Idrija bo letošnje poletje preživela v znamenju kulturnih festivalov, ki vsako leto pridobivajo na kvaliteti, priljubljenosti, raznovrstnosti in pomembnosti. Mlada in zagnana ekipa organizatorjev se je letos lotila prebujanja 1. plesnega festivala, ki so ga poimenovali Poletje v gibu. Tovrstni plesni festivali so še kako pomembni, saj manjši kraji tako pridobivajo svoj izraz in težo, kar prinaša v slovenski prostor ob vse preveč centralizirani ljubljanjski plesni sceni, svežino in nov zagon. >>

4. julija smo si v Salzburgu ogledali cirkuško predstavo kolektiva AOC z naslovom Questions de directions, ki je nastala v sodelovanju z italijansko koreografinjo Rebecco Murgi. Rebecco Murgi slovensko občinstvo pozna iz predstav Mateje Bučar Room and Road pa tudi kot ustvarjalno sodelovko Emila Hrvatina iz predstave COLECT-IF. V preteklem času je veliko sodelovala tudi z Iztokom Kovačem in vsem poznano skupino ENKNAP.

>>

V Plesnem teatru Ljubljana se je ta ponedeljek, 23. maja, zgodila prva izmed treh napovedanih uprizoritev plesne predstave z naslovom Backspace. Predstava je nastala v produkciji Plesnega studia Infarkt 2005 s sodelovanjem Plesnega teatra Ljubljana ter Dance BG. Nastopajoči par, ki je svojemu gibanju vdahnil idejo, sta tvorili Nataša Tovirac in Petya Stoykova, eter plesnega odra pa je z glasbo napolnjeval Davor Herzeg. V tem primeru se spodobi omeniti še mojstra luči, Tomaža Štrucla, ki je prostoru odmerjal svetlobo ter Matejo Benedetti kot odgovorno za kostumografijo. Tokratna plesna predstava je za svojo podlago trdno postavila ravno preplet polj vidnega in slušnega, s pomočjo katerega sta se gibajoči telesi plesalk skušali pretihotapiti v mirujoča telesa občinstva. >>