33 let je že minilo od smrti angleškega avtorja, ki je za časa svojega življenja ostal skoraj popolnoma spregledan, danes pa ga kot velik vpliv navajajo številni glasbeniki in njegove skladbe odmevajo iz filmskih platen. Med letoma 1969-1972 je posnel tri studijske albume, od konca sedemdesetih pa vse do danes pa je izšla še kopica kompilacij na katerih so mesto našle tudi še neobjavljene skladbe. Zanimanje za njegovo glasbo je še posebej naraslo prav v novem tisočletju, bržkone zaradi pojava neo-folka in novi album ‘Family Tree’ je že tretja zbirka Nickovih skladb v zadnjih treh letih. Za razliko od prejšnjih dveh, se zbirka tokrat sestoji iz še neobjavljenih posnetkov, ki so sicer bili dosegljivi v bootlegih, vendar so tokrat zvočno precej prečiščeni. Gre za 28 posnetkov, ki so nastali še pred izidom Drakovega prvenca, v njih pa skozi predelave skladb kantavtorjev kot so Bob Dylan, Bert Jansch in Jackson C. Frank ter tradicionalnih napevov, lahko poiščemo vplive tega odličnega glasbenika. (v celoti!) >>

Kar nekaj časa je že minilo od takrat, ko smo v tej oddaji predstavili zadnji »ortoafriški« diskografski prispevek iz zdaj že legendarne zbirke terenskih posnetkov Prophet, ki jih sicer zadnjih okroglih deset let ponatiskujejo v okrilju francoskih korporacij Philips oziroma Universal z etiketo Kora Sons. No, končno tokrat sledi nadaljevanje te serije, v kateri smo v minulem desetletju predstavili njen že kar obilen kos. Album, ki ga ob tej priložnosti jemljemo iz nje, je enako brezčasen, kot so bili do zdaj predstavljeni, čeprav so posnetki zanj nastali že v letu 1963. Še enkrat se podajamo na Madagaskar; vendar tokrat v zgodovino, geografsko pa natančneje na njegovo zahodno obalo. Poslušali boste lahko, če se boste za to odločili, koščke iz glasbene zakladnice ljudstev Antandroy, Masikoro in Vezo. >>

Helge Sten je elektrončkar pri impro jazz kolektivu Supersilent, njegova solo kariera pa se skriva v senci te uspešne in odmevne norveške zasedbe. Po glasbenih vodah se giblje že vrsto let, prvo ploščo pod imenom Deathprod pa je izdal leta '94. To je tudi letnica danes predstavljanega albuma Treetop Drive, ki v lastni in prepoznavni zvočni tvarini združuje predvsem vrhunski zvok, unikatno formo in izrazno iskrenost. Hkrati velja omeniti, da gre za eno izmed najbolj temačnih, otesnjenih in severnjaških plat, kar jih je bilo kdaj narejenih. In poleg tega, da boste v nedeljo ob treh edini preživeli po tsunami ujmi, da boste zataknjeni v takt masivnega futuristični stroja, boste lahko svetobolje zganjali tudi v pristni Godspeed You! Black Emperor maniri, saj ga ni post rock benda pod soncem, ki bi tako v živo zadel njihov patos, kot ravno težko kategorni elektronkar Helge Sten - seveda na povsem drugačen način in tudi nekaj let pred njimi. ... malce predaha od lahkotnega poletnega čofotanja pač ne škodi. Se vidimo v zmrzovalniku! >>

Priznani klasični in jazzovski pianist Stefano Battaglia svoj novi album 'Re : Pasolini' posveča italijanskemu umetniku in mislecu Pieru Paolu Pasoliniju ob trideseti obletnici njegove smrti. Ta je še danes zavita v tančico skrivnosti, saj je bil Pasolini s svojimi revolucionarnimi političnimi idejami trn v peti vladajočim strukturam, z eksplicitnim raziskovanjem seksualnosti ter z odprtim pristopom do svoje homoseksualnosti pa je za zgražanje poskrbel tudi v širši strogo katoliški italijanski družbi, zato se ugibanja o tem, kdo ga je v resnici umoril, niso polegla vse do danes. Battaglini motivi za pričujoči album pa so povsem drugačne narave. Zanima ga predvsem Pasolini kot človek in umetnik, ki je v svojih delih znal v kohezivno celoto povezovati najbolj nasprotujoče si ideje in na podoben način se je tudi Battaglia lotil komponiranja glasbe, v kateri je tisto tipično Pasolinijevo estetiko podal skozi svoje narativno prebiranje črno-belih tipk. (v celoti!) >>

Ameriška skladateljica Ellen Fullman spada v drugo generacijo ameriških sodobnih skladateljev, ki se napaja na dediščini historičnega minimalizma, raziskovalcev prostorskosti zvoka in zvočnih instalacij, hkrati pa sega globoko v ''prazgodovino'' glasbe, vse do Pitagore. Že več kot petindvajset let namreč sklada in improvizira na svoje ''dolgostrunsko glasbilo''- long stringed instrument (krajše LSI), s katerim tvori opojne, lebdeče drone s prepletom harmonij in ponikajočih samovzniklih melodij. Pričujoča plošča ''Staggered Stasis'' je šele njena tretja samostojna plošča, ki se v svoji srčiki napaja iz tridelne kompozicije istoimenskega naslova iz osemdesetih, naslov pa čudovito objame njeno, navidez statično, monolitno zvočno tkivo, v katerem pa se v seriji prelivajočih poltonov v počasnem loku dogajajo subtilne spremembe, ki obujajo kozmične intervale Pitagorejcev ... (v celoti!) >>

Letos nam je bilo dano, da smo precej dobro spoznali različne plasti aktualne turške glasbene produkcije. V okviru meseca turške kulture smo bili deležni nekaj izjemnih koncertov njenih ključnih protagonistov, vedenje o tem pa smo širili tudi v oddajah tega radia vsaj z drobci dejavnosti drugih pomembnih glasbenic in glasbenikov, ki jih »v živo« na tukajšnjih odrih pač še nismo uspeli srečati. Morda je v sicer dobro zastavljenem spomladanskem koncertnem pregledu najbolj manjkal prav segment glasbenih praks, ki ga pooseblja ravno zasedba Baba Zula. In po spletu okoliščin bo ta manjko 18. t.m. uspešno odpravljen, saj bodo ti turški »etno-oriental-elektro-dub« posebneži v okviru tradicionalnega festivala Folkest, ki že poteka predvsem, a ne povsem v različnih krajih takoj za italijansko mejo, 18.t.m. nastopili kar na Titovem trgu v Kopru. Čisto pravi trenutek torej, da se jim vsaj malo posvetimo tudi na tem radiu. Pač s tistim, kar je med dostopnim še vedno najbolj aktualno, z njihovim zadnjim albumom »Duble Oryantal«, ki je v Turčiji izšel junija 2005, potem ko je nastajal dve leti. >>

Dobrih 10 let potem, ko so jungle producenti postavili svoj vrhunec, je s časovnega stališča morda še prezgodaj za naslednji veliki »revival« glasbenih praks iz polpretekle zgodovine. Ob vse večji priljubljenosti grima ter dubstepa pa ta ideja morda niti ni tako napačna. Največ privržencev omenjenih dveh urbanih stilov namreč prihaja iz vrst mladostnikov, zato so kompilacije tipa 'Rumble in the Jungle' dobrodošle že zaradi edukativne vrednosti. Pri založniku Soul Jazz, kjer že vrsto let obujajo nekatere pomembne prelomnice v zgodovini glasbe, so se tokrat lotili ragga jungla, prakse, ki je poleg dubstepa in grima, močno vplivala tudi na nekatere najbolj prodorne britanske elektronske producente. Skozi izbrane skladbe spremljamo razvoj tega britansko-jamajškega hibrida, ki svoj začetek najde ob prihodu dancehalla na britanska tla, po zatonu acid-housa prevzame štafetno palico med ponudniki klubskih gibanj ter se sredi devetdesetih prerine celo v mainstream. (v celoti!) >>

Po krajšem premoru je slovenska elektronska scena zopet dobila novo kompilacijo, ki je svoje materiale nabirala z javnim razpisom, na katerega so se prijavljali bolj ali manj uveljavljeni producenti. Razmerje med obemi je tako skoraj enakovredno, ravnovesje starih rutinerjev in novoprišlekov pa se pozna tudi na zvočni podobi plošče, s tem, da v primeru kompilacije Format ne gre toliko za drum'n'basserje in lomilce ritmov, ampak predvsem za tehnaše in pa vse tise, ki se ne ozirajo prav dosti na žanrske definicije. Resnici na ljubo, so najboljši še vedno starci, kar pa ne pomeni, da mladunČčeti ne privlečejo iz rokava kakšne dobre ideje. Glavna ideja je dejansko samo v nivoju produkcije in dramaturgije komadov, zato je pohvalno, da se je ekipa kluba K4 tega projekta lotila tako zavzeto, predvsem pa z zelo odprto idejo o tem, kaj sploh je kompilacija elektronske glasbe.
>>

Nepreverjeni podatek govori, da je bil prvi elektronski soundtrack uporabljen za znanstveno fantastično klasiko, Forbidden Planet režiserja Freda Wilcoxa z leta 1956. Zakonca Barron sta s thereminom in raznimi sintetizatorji tedaj izdelala serijo zvočnih efektov, ki so bojda želi navdušenje in začudenje tedanjega filmskega občinstva. Nekaj več kot desetletje kasneje je ruski klasični skladatelj Edward Artemiev čas svojega dela za filmu ob bolj izpopolnjenih elektronskih napravah posvetil velikemu filmskemu režiserju in umetniku Andreju Tarkovskem. Rezultat je nekoliko drugačen – malokdo se iz mojstrovin, kakršna sta Stalker ali Solaris, lahko prikliče v spomin intenzivno zvočno izkušnjo. Zato je odkrivanje glasbe, ki jo je Artemiev spisal za tri filme Tarkovskega podobno ponovnemu odkrivanju filmskih mojstrovin, tokrat skozi rahlo psihedelično in veličastno zvočno izkušnjo. (v celoti!) >>

Pauline Oliveros se leta 1932 rodi v glasbeno družino. Tako njena mati kot babica sta bili učiteljici klavirja zato Pauline že zelo zgodaj vstopi v svet glasbe. Njen izbrani inštrument postane harmonika, pozneje pa vpiše študij glasbe na univerzi v Hustonu, a se kmalu preseli v San Francisco kjer spozna skupino ljudi, ki kompozicijo skozi eksperimentiranja oddaljijo od suhoparne, institucionalne forme. Med drugimi so znanje na zahodni obali takrat iskali tudi Terry Riley, Loren Rush, Morton Subotnick, Steve Reich ter LaMonte Young, ki vsi po vrsti sodijo v skupino najbolj cenjenih ameriških skladateljev dvajsetega stoletja. Pauline skupaj z Rileyem in Rushom sestavi formacijo s katero prakticira prosto improvizacijo in to v času, ko nekaj podobnega na vzhodni obali počnejo le Ornette Coleman in njegovi somišljeniki. Njihov odprt pristop k improvizaciji, ko so se brez posebnih predpriprav enostavno usedli skupaj in igrali, jim je odprl pot v urejanje glasbe na mestu, to tehniko pa je Oliverosova pozneje prenesla tudi v elektronsko komponiranje. (v celoti!) >>

S popularno godbo Mozambika se na teh radijskih valovih seveda ne srečujemo prvič; pa tudi kar nekaj izvajalcev marrabente, tega prevladujočega plesno-glasbenega stilema, po katerem smo tamkajšnjo glasbo sploh spoznali, smo že predstavili. A ta glasbeni vodnik ponuja trenutno zagotovo najboljši pregled skozi njeno zgodovino. Kot pravi že sam naslov in kot so glasbeni vodniki iz te zbirke nasploh, je seveda »grob«, kar pomeni samo, da ne pretendira na popolnost in objektivnost, zato pa prednjači s svojo ozaveščeno, tematizirano pristranskostjo, ki je pogojena s čim večjo stopnjo aktualnosti. Namreč, če se le da, v njej objavljajo neposredno zanjo nastale ali pa vsaj čim bolj nove posnetke, ob tem pa poskušajo uravnotežiti prispevke mednarodno poznanih predstavnikov z manj poznanimi, a lokalno pomembnimi, ter s prispevke še delujočih zgodovinskih ikon s prihajajočimi posodobitelji stilema. Pri tej zbirki je pomembno tudi to, da ne gre za prerez skozi vse plasti sodobnega popularno glasbenega dogajanja v tej deželi, ki leži na jugovzhodni obali Afrike, nasproti Madagaskarja. (več!) ... >>

Berlinski ''klasični'' ansambel za sodobno muziko Zeitkratzer že vrsto let negira in ruši pregrade med visoko in nizko kulturo v dojemanju glasbe, med resno in popularno glasbo ter mirno prehaja med sodobnimi deli v klasični glasbi k nojzu (Merzbow, Zbigniew Karkowski), dediščini alter rocka (Lee Ranaldo, Keiji Haino, Lou Reed, ...), sodobni elektroniki (Terre Thaemlitz, John Duncan, Bernhard Günter, Rechenzentrum, ...), improvizacijo (Elliott Sharp, Keith Rowe, Axel Dörner, ...) vse do večumetnostnih zlitij. Pričujoča plošča Kraft Der Negation, posneta na istoimenskem večumetnostnem dogodku v Volksbühne na Rosa- luxemburg Platzu v Berlinu pa jih pelje od sodobnih ''klasikov'' Cageea in Lachenmanna vse do metalcev Deicide in industrialnih prvakov Throbbing Gristle ... >>

Na festival Druga godba 24. maja iz Belizeja prihaja Andy Palacio s svojo skupino The Garífuna Collective. Garífune so potomci afriških sužnjev, ki na področju Srednje Amerike živijo že več kot 300 let. Sredi sedemnajstega stoletja sta se namreč v bližini karibskega otoka St. Vincent potopili dve španski ladji s sužnji, preživeli pa so se nato na otoku v naslednjih stoletjih najprej pomešali s tamkajšnjimi Indijanci, kasneje pa tudi s francoskimi in angleškimi priseljenci. V času imperializma so bili ti ljudje stalne žrtve spopadov med velesilami, zato so se morali pogosto umikati v emigracijo. Ko so leta 1797 Britanci zavzeli otok, je v emigracijo moralo oditi vseh 2000 Garífunov, ki so še ostali. (več!) ... >>

Že od nekdaj je glasba integralen del v Herzogovih filmih, ki enakovredno s sliko konstituira atmosfero filma, kar je za Herzoga vedno poglavitna okupacija pri ustvarjanju. Njegove stvaritve kot so »Aguirre - The Wrath of God« in recimo »Nosferatu«, nikoli ne bi mogli biti to kar so, brez glasbene podlage,kjer so glasbo ustvarjali zdaj že skoraj pozabljeni Popol Vuh. Tudi omenjen film ni izjema, saj gre za izrazito atmosferični film, ki brez vrhunske glasbene podlage, nikoli ne bi mogel imeti take vrednosti. Glasba je nastala leta julija 2004 v Parizu in je rezultat sodelovanja med nizozemskim skladateljem in čelistom Ernstom Reijsegerjem, Senegalskim solo pevcem Molo Syllem in pet članskim sardinskim pastirskim zborom.
(v celoti!) >>

Finski harmonikarski peklenšček Kimmo Pohjonen in francoski bobnar Eric Echampard v skupni improvizacijski avanturi. >>

V današnji oddaji Razširjamo obzorja poslušamo s kompilacije Songs in the Key of Z: The Curious Universe of Outsider Music outsider glasbenike, ki delujejo bodisi skoraj popolnoma izven glasbene industrije in zaradi svoje psihološke in vedenjske drugačnosti ustvarjajo v družbeni izoliranosti ali pa ne izkazujejo in dosegajo splošno sprejetih glasbenih standardov izvedbe in kompozicije.
Prisluhnite naslednjim nekompetentnim a očarljivim izvajalcem in umetnikom, mentalno oporečnim, tistim, ki jih je zavrgla industrija, ekscentrikom in ljubkim odbitkom, ki so tako slabi, da so dobri: The Shaggs, Daniel Johnston, Lucia Pamela, Congress-Women Malinda Jackson Parker, Shooby Taylor, Wesley Willis, Legendary Stardust Cowboy, Arcesia, Jandek, Tiny Tim ... >>

Ambientalna glasba se v takšnih in drugačnih pojavnih oblikah pojavlja že kakšnih devetdeset let, z Enovim albumom 'Ambient 1; Music for Airports' iz leta 1978, pa je prvič dobila formalni naziv. Obenem je ta izrazna forma, ki je bila skozi zgodovino pretežno omejena na akademske kroge, prvič vstopila tudi v področje popularne glasbe. Brian Eno je takrat za seboj namreč že imel izkušnjo pop zvezdnika z art rockerji Roxy Music, kot producent pa se je podpisal tudi na kopico uspešnih albumov zvezdnikov kova David Bowie, ali pa njujorških novo-valovskih odpičencev Devo. Na turbulentnem glasbenem prizorišču konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bili na udaru punkovski prvoborci, ko se je rojevala blaznost industriala in sorodne novodobne prakse, je Eno s svojim diametralno nasprotnim glasbenim izrazom, odpiral vrata sodobni elektronski ambientalni godbi. Ta se sicer pojavi šele dobrih deset let pozneje, ko Enove ideje po svoje porabijo sodobni elektroniki; The Orb, Aphex Twin, Autechre in drugi. (v celoti!) >>

Renaud Garcia-Fons je skladatelj in basovski virtuoz, katerega se je prijel vzdevek Paganini dvojnega basa. V akademskih krogih velja za enega najboljših svetovnih basistov. Glasbeno pot je začel že zelo zgodaj, in sicer se je s petimi leti začel učiti klavirja. Pri osmih je klavir zamenjal za klasično kitaro, s prvimi mozolji pa je kitaro vštekal v električno napeljavo in se začel predajati rock glasbi. Že pri 16-ih letih se je navdušil nad basom, za njegov največji vpliv pa velja basist Francois Rabbath. Garcia-Fons živi v Parizu, v letu 87 pa je postal član Orchestre de Contrebasses. Z njimi je ostal 6 let, vmes pa je igral tudi z nacionalnim jazz ansamblom Orchestre National de Jazz. Ima španske korenine, tako da mu folklora jugozahodne Evrope ni tuja. Z njo se namreč spogleduje na danes predstavljanem izdelku. (v celoti!) >>

David Toop je multiinstrumentalist, improvizator, skladatelj, izumitelj zvočil, glasbeni teoretik, publicist in esejist, znani glasbeni kritik in avtor pomembnih knjig o kulturi hiphopa in raznorodnih zvočnih praks, ki jih subtilno staplja v širši kulturni milje literature, filma in vsakdana. Ti koncepti se odražajo tudi v njegovi zadnji stvaritvi ''Sound Body'', ki je pred kratkim izšla pri založbi pevca Davida Sylviana Samadhi Sound. Tako kot vse izdaje te založbe nosi plošča mehek, rahlo ambientalno naravnan pridih. Toop na njej pojmuje zvočno telo kot necelostno telo, sestavljeno iz različnih entitet, ki nato med seboj korespondirajo v spontani interakciji. Zato se je v nedrju njegovega računalnika znašla zvočnost številnih sodobnikov, od kitare Tectuzjia Akiyame, kotoja Miye Masaoke, tajskih piščali Clivea Bella, harfe Rhodrija Daviesa in violina njegove sestre Angharad Davies, tolkala in elektronski zvoki Günterja Müllerja ter še marsikoga. Zvočno telo Davida Toopa torej sestavljajo raznoliki udje sodobnih in davnih glasbenih tradicij, ki se spajajo v skupno, večpomensko entiteto. >>

Glasbo zasedbe Amazing Blondel je bilo že od vsega začetka težko opredalčkati. Čeprav je njihov repertoar temeljil na akustičnih inštrumentih, se niso odrekali komponiranju razširjenih svit, ki so lahko trajale tudi prek 20 minut. Večina skladb je temeljila na čudovitih Gladwinovih melodijah, povsem suvereno pa so se lotevali tudi daljših repetititivnih del. Glasbo so vedno komponirali sami, res pa je, da so jo vsaj od drugega albuma naprej dostikrat bazirali na formi renesančne glasbe. Vanjo so radi vpletali tudi nekatere plesne oblike stare Evrope, kakršni sta npr. galliard in pavane. Baird je nekoč izjavil, da so vedno bili netipični folk glasbeniki, svojeglavi in bolj kot ne rockerskega imidža, a s srcem in dušo zazrti v čudovite zvoke preteklosti. Kot nekakšen posrečen miks med mnogo bolj znanim Ianom Andersonom in Robinom Hoodom. >>

Luaka Bop, založba Davida Byrnea, je že z več izdajami pokazala, da pridno skrbi za ohranjanje glasbene dediščine, ki korenini v različnih koncih sveta. Eden izmed izstopajočih ploščkov pa je prav gotovo 3. del serije World Psychedelic Classics, ki opozarja na pomembnost zahodnega dela afriškega kontinenta, ki je konec šestdesetih/v začetku sedemdesetih pridno vračal žogico globalnemu zahodu in se tako vidno zapisal na glasbeni globus. Tu se je spajal jazz z afriško tradicijo, tu se je v obliki afrobeata dogajala intenzifikacija ritmične glasbe zahoda, ki je seveda črnska, sem je iz Konga vdirala afriška rumba, sploh pa je bila povojna Afrika tisti del sveta, ki je bil zaradi težavnih družbeno političnih razmer verjetno še najbolj dovzeten za utopične hipijevske ideje. In kjer je vera, tam je scena. Kompilacija Love's a Real Thing torej predstavlja pretežno mlado, s sintetično ljubeznijo in z jezo do oblasti povezano hipijevsko glasbeno sceno zahodne Afrike, ki ponuja nekaj zanimivih in pomembnih glasbenih podvigov. Kljub naslovu plošča ne ponuja neke psihedelične doze, zatorej k poslušanju vabljeni vsi ljubitelji funka, afriškega etna, rocka 60-ih, ritmov Srednje Amerike ... (v celoti!) >>

Vsestransko umetnico (film, glasba, kiparstvo, literatura, performance, slikarstvo) Yoko Ono, na žalost večina še vedno pozna zgolj po tem, da je vdova Johna Lennona. To nedeljo bomo razširjali obzorja v smeri njenega bogatega glasbenega ustvarjanja. A skozi prizmo remiksov (Peaches, Cat Power , Antony and the Johnsons, Le Tigre, …) zbranih na pred kratkim izdani plošči Yes, I'm a Witch. Ob nekaterih zares radikalnih predrugačenjih, pred poslušalca skoči vprašanje o tem, kaj je pravo bistvo glasbe. Melodija, ritem, besedilo, zvočna tekstura …? >>

Potujoča karavana Lyricist Lounge je nastala že leta 1991, ko sta njeno ogrodje skupaj sestavila Anthony Marshall in Danny Castro. Bistvo je bilo dati dobrim mladim mc-jem možnost predstavitve v maniri "odprtega mikrofona". Sprva je stvar potekala v studiu na "Lower East Sideu" v New Yorku. Kapaciteta studia je sprejela le 25 ljudi, mikrofone pa so si med drugim podajali Doug E. Fresh, zasedba Da Bush Babees, Jamal Ski in drugi. Skozi leta je Lyricist Lounga postala največja na pol freestylerska, na pol pesniška raperska karavana, ki je gostila domala vse najvidnejše raperske govorce od Krs-Onea, Mos Defa, Mobb Deep, Notorious B.I.G., Fat Joa, Freddie Foxxxa, Eminema, Talib Kwelija, Foxy Brown, Kool Keitha, Masta Ace, M.O.P., A Tribe Called Quest, Ol' Dirty Bastarda, Guruja, Akinyela, Rootsov, Jeru The Damaje, Biz Markija naprej. Zlato obdobja in največji trendovski vstop "Lyricist Lounga" v medijski prostor je označil prvi, dvojni del kompilacije "Lyricist Lounge", ki ga je takrat izdala progresivna raperska založba Rawkus...
>>

Ob osemdeseti obletnici skladatelja Earla Browna, sodobnika Johna Cagea, mortona Feldmana in Christiana Wolffa, bolj znanih pod vzdevkom Njujorška šola, ki so si ga skladatelji nadeli po vzoru svojih slikarskih kolegov iz znamenitega kroga abstraktnih ekspresionistov, je založba Tzadik pod vodstvom Johna Zorna izdala zanimivo cd-jko njegovih zgodnjih kompozicij ''Folio in Four Systems''. Odlika in slabost plošče sta raznolikost izvajalcev na njej, saj le ti prihajajo iz vod klasične glasbe, improvizirane godbe, jazza in celo nojza- med njimi so japonski prvak nojza Merzbow, vokalistka Joan La Barbara, pianist Stephen Drury, skladatelj in pianist Christian Wolff, pianistka Sylvie Cuorvosier, elektrofoničarka Ikue Mori, jazzovski trobentač Wadada Leo Smith, pionirski ameriški skladatelj elektronske glasbe Morton Subotnik in drugi. >>

V današnjih obzorjih bomo postregli z zadnjim ploščkom norvežanskega pianista Christiana Wallumrøda - A Year From Easter, ki je izšel leta 2005 pri založbi ECM. Kvartet, ki ga poleg poleg tipkastih inštrumentov sestavljajo še trobenta, violina in tolkala, se na povsem svojevrsten način spogleduje s sodobno klasično glasbo, ki sem pa tja zadiši jazzu in obenem posega tudi po ljudskih napevih. Spoj modernega minimalizma z monumentalnostjo starodavnih viž, ki se zgodi lahkotno in spontano, kot da je komponiranje najlažja stvar na svetu. >>

Most čez ožino Bospor povezuje azijski in evropski del Turčije, na kompilaciji Bosporus Bridges pa predstavlja zlitje med ameriškim jazz funkom in patosom turškega etna. Nabor izvajalcev na plošči zajema obskurne turške muzikante, za katere ni slišal niti internet, prav tako pa tudi imena, kot je na primer Okay Temiz. Vableni na mastni kebab sredi ulic San Francisca... >>

Danes gledamo na vzhod, v smeri Rusije in razpravljamo o kompilaciji Café Sputnik s podnaslovom Elektronska eksotika iz Rusije. Pred slabima dvema letoma je izšla pri berlinski založbi Eastblok Music, ki sta jo ustanovila Aleksander Kasparov in Armin Siebert z namenom predstavitve in povezovanja vzhodnoevropske glasbene scene z zahodno. S pogledom je osredotočena predvsem na rusko sceno in evropski del nekdanje Sovjetske zveze, vendar pa je založba z dosedanjimi izdajami opozorila, da se njen geografski pogled širi. Vendar je tokrat pred nami slaba ura odkrivanja muzikalične ruske elektronike ... >>

Tokrat nadaljujemo s predstavljanjem zvočnega bogastva, ki ga vsebuje zdaj že legendarna zbirka albumov, izdanih z etiketo Prophet - in s pomočjo francoskega Philips Universal - nekje od konca prejšnjega tisočletja pa naprej; in ki je utemeljena na ponatisu, razširjenem natisu ali celo prvem natisu terenskih posnetkov tradicionalne glasbe z različnih koncev sveta, ki jih je v 40 letih svojega delovanja naredil in zbral Charles Duvelle. Z njegovo pomočjo gremo tokrat v Benin, nekdanje kraljestvo Dahomey; državo, ki se od Atlantika med njej podobnim Togom in ogromno Nigerijo precej na ozko zajeda v notranjost kontinenta ter se tam na severu s kratko mejo dotika Burkine Faso. Na atlantski obali leži glavno mesto Cotonou, izhodišče za vsako potovanje v notranjost; od njega proti severu, vendar še vedno v južneje od osrednjega dela države, pa je pokrajina Savalou, kjer živijo Mahiji. Januarja 1963 je Duvelle v treh naseljih v tej pokrajini – Koutago, Monkpa in njenem središču Savalou - naredil prve posnetke njihove glasbe.
>>

Tokrat bomo razširjali obzorja z Gershonom Kingsleyem, sodobnim ameriškim skladateljem in glasbenikom židovsko-nemškega rodu, znanem predvsem po hitu Popcorn, ki je bila ena prvih, pravzaprav prva elektro-uspešnica. Na zahodna plesišča je prišla leta 1969, mi pa jo poslušamo v podlagi v izvedbi sovjetskega ansambla elektroglasbenih inštrumentov pod taktirko Vjačeslava Mešerina, ki jo je posnel deset let kasneje. Ne glede na zamudo je treba poudariti, da je bila skladbica Popcorn ena tistih, ki je čez železno zaveso in ne glede socialistično indoktrinacijo in hladno vojno povezala plesišča zahodnega in vzhodnega bloka. >>

Njujorške legende hrupnega kitarskega rocka Sonic Youth so ponovno razgrnile in razprle dosedaj neslišane pore svojega masivnega ustvarjalnega telesa, ki se razteza skozi več kot dvajsetletno ustvarjanje, s katerim so pomembno zaznamovali sodobni rock tako na alter sceni, v najtemnejšem untergruntu, v eksperimentali in v mainstreamu. Skozi te pore se nam odstira še nekaj spregledanih in neslišanih poglavij ... >>