Tokrat boste deležni žlahtnega soočenja sodobnosti in zgodovine afriške popularne godbe. Po daljšem času se bomo ponovno podali v zgodovino angolske popularne godbe. Nekaj malega smo se v preteklosti z njo že spoznavali, potem pa malo pozabili nanjo. Nocoj si bomo pri tem pomagali s prvim izmed petih albumov, ki jih je na prelomu tisočletja izdala francoska založba Buda Musique ter jih preprosto naslovila z »Angola«. Gre za najbolj temeljit vpogled v angolsko popularno godbo, kar jih poznam ... >>

'Frequencies' velja za eno najvplivnejših plošč v sodobni britanski elektronski glasbi. Singel 'LFO' se je prodal v več kot 130.000 izvodih in je prišel na 12. mesto britanskih lestvic, kar je bil za underground anonimko seveda svojevrsten precedens. Ta uspeh pa je dal krila tudi Warpu, kjer so kmalu zatem odprli vrata mnogim kreativcem, ki so na noge postavili britansko elektronsko sceno in številni med njimi kot glavni navdih navajajo prav ploščo 'Frequencies'... (v celoti!) >>

Tokrat vam bomo obzorja širili z redkim spojem tradicije in sodobnosti skozi čudovito sakralno glasbo avstrijskega sodobnega skladatelja Klausa Langa, ki je v kompoziciji 'Missa Beati Pauperes Spiritu' izredno spojil odmev krhke zvočne sodobnosti s tradicijo cerkvene glasbe, da bi nam izpraznil dušo, kajti le taka je lahko deležna blagoslova. Svojstvena nedeljska 'maša' na Radiu Študent torej ... >>

V najbrž najelitnejšem, najplodnejšem, najproduktivnejšem in hkrati tudi najboljšem letu zagrebškega (in hrvaškega) hiphopa, se je na krilih takrat še zelo široke združbe, zbrane okrog dj in emsi klike "Blackout", zbrala kopica raperskih upov, povečini izvirajočih iz zagrebškega uličnega betona. Ekipa Blackout je preko svoje radijske oddaje, ki sta jo spočela Dj Frx ter Dj Phat Phillie, že nekaj let pomenila glavno kreativno silo zagrebškega hiphopa, ki je kulminirala z izdajo k >>

Danes si obzorja širimo s prvencem japonskega lap-top kreativca številka ena. Govorimo o Ryojiu Ikedi in albumu ‘1000 Fragments’, ki je dobrih 12 let po svojem prvotnem izidu pred nedavnim doživel ponatis pri založbi Raster-Noton. Torej tisti založbi, ki kot enega od razlogov za svoj obstoj navaja prav glasbo tega digitalnega »masterminda«, to pa je seveda poklon, ki ga ne kaže spregledati saj je govora o ta čas bržkone najbolj eminentni etiketi v polju minimalistične elektronske glasbe. (v celoti!) >>

Predstavljamo prvenec nove princeske keltske harfe, predstavnice novega vala obujanja tradicionalne bretonske godbe in vedno bolj uveljavljene avtorica lastne glasbe v tem kontekstu, ki jo po odprtosti in inovativnosti v pristopu primerjajo z našo znanko z Druge godbe in še od kod Elizo Carthy. Ime ji je Cécile Corbel. (več!) >>

Geraldo Pino, poznan tudi po angleško kot Gerald Pine, je še eden izmed skritih herojev afriške popularne godbe. S svojim početjem je bil pač pred svojim časom, delal je tisto, kar je postalo pomembno in popularno šele za njim, zaradi krutih življenjskih okoliščin pa svojega prispevka ni nikoli utegnil kapitalizirati, pač pa so na njem uspeli mnogi drugi; ne nazadnje tudi tako veliki, kot je bil Fela Kuti. Geraldo je bil pevec in kitarist ter vodja številnih lastnih skupin. Po poreklu je bil iz Sierra Leone, čeprav je bila njegovo področje dela celotna zahodna ekvatorialna Afrika. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je to področje glasbeno odlično obvladoval s svojo različico soula in funka, ki jo je s časoma nepreslišljivo preoblikoval v afrobeat. In prav ta afrobeat je naredil usoden vtis na takrat mladega Felo, ki je pozneje ob svoji angleški glasbeni izkušnji uporabil prav Geraldovo dediščino, da je izoblikoval svojo različico tega stilema in ga na koncu uveljavil v enega ključnih afriških glasbenih izrazov. (več!) >>

Skabina vam bo razprla duri zgodnje ska glasbe s kultno ploščo legendarnih Skatalites ... >>

Spustili se bomo v globine ene klasik v sodobnih kompozicijah prejšnjega stoletja, v kompozicijo 'The Sinking Of The Titanić (1969) britanskega skladatelja, basista in improvizatorja Gavina Bryarsa, ki je tokrat obudil pretresljivo katastrofo luksuzne križarke in njenega orkestra s pomočjo sodobnega gramofonarja Philipa Jecka in italijanskega komornega ansambla Alter Ego ter jo popeljal v nova sozvočja ... (v celoti!) >>

Oddaja predstavlja največjega med velikimi mojstri klarineta iz Turčije; je neke vrste homage vsesplošnemu glasbenemu razvoju v Turčiji, katerega del je nedvomno tudi Mustafa Kandirali. Gre namreč za glasbenika, ki je vse od izdaje svojega prvega singla za založbo Odeon leta 1957 načrtno sodeloval z vsemi, ki so lahko pomagali k njegovi prepoznavnosti in uspehu, torej z založbami, promoterji in nenazadnje z javno radijsko hišo, ki je ponesla njegov glas v najbolj oddaljene kotičke 70 milijonske države. Imel je torej umetniško in poslovno žilico, kar je uveljavljal že od otroštva dalje, ko je kot izjemno talentirani klarinetist prinašal domov denar od nastopov, ki jih je imel večkrat na porokah. To mu je omogočalo samostojne odločitve, ki so ga leta 1947 pri njegovih 17-ih letih prinesle v center glasbenega dogajanja – Carigrad. (v celoti!) >>

Ženske in elektronska glasba žal ne gredo kaj prida skupaj, saj lahko dobre ženske elektronkarice preštejemo na prste mizarjeve roke. Res je sicer, da ženske držijo ogromen potencial za dj-anje ali živo nastopanje, saj imajo neverjetno sposobnost izvajanja ter nadzorovanja več stvari hkrati. To verjetno lahko potrdi vsak, ki se je že kdaj preizkusil v kuhanju in dj-anju. Ti dva stvari sta si namreč na las podobni. Kuhanje ne dve plati ali rolanje na dve plati zahteva nekako zelo podobne spretnosti in znanja. Ko pa preidemo v sfere 4ih platerjev, pa moška populacija nekako odpove. Znani so jalovi poskusi tovrstnega obrtništva, le redkim pa je to zares uspelo. Če pa pogledamo razne kuharice, po možnosti kakšne babice, potem vidimo, da brez problema kuhajo na 4 plate, med tem pa še pečejo pečenko, pospravljajo in pazijo vnučke. Skratka celi super n-core procesorji se skrivajo v njih, a nekako škoda, da glasbeno ne izkoriščjo tega potenciala. Vse preveč se v imenu emancipacije ritajo na področju, ki je za njih, kot kaže, zaprto, a vseeno se kdaj kakšni le posreči narediti kaj za glasbo koristnega. In ena izmed takih je prav gotovo Daphne Oram, ki je pravzaprav ena pomebnejših figur v razvoju in vplivu elektronske glasbe. >>

Čeprav uradno petnajsta v zbirki Ethiopiques, ki jo že dobro desetletje izdaja francoska založba Buda Musique pod uredniškim vodstvom Francisa Falceta, enega najboljših poznavalcev zgodovine etiopske popularne godbe, se »Jump to Addis« pomembno razlikuje od svojih predhodnic. Te so bile oblikovane na tematski način in so ponujale vpogled v določen segment ali obdobje etiopske popularne godbe, ali pa pregled ustvarjanja posameznega pomembnega glasbenika oziroma glasbenice v določenem obdobju, svoje vsebine pa so črpale iz arhivov; torej so predstavljale ponatise tehnično izboljšanih arhivskih posnetkov. S tem albumom pa glasbeno dejansko skočimo naravnost na aktualno prizorišče v etiopski prestolnici. Posnetki, ki jih vsebuje, so namreč nastali maja 2000. Objavljeni so končni rezultat neke v izhodišču niti ne tako ambiciozne odločitve štirih študentov nizozemskega pianista Mishe Mengelberga, da etiopsko popularno godbo spoznajo tudi neposredno, in situ, potem, ko sta jih mentor in koncertno srečanje s skupino Circus Ethiopia povsem zasvojila z njo. (več!) >>

Pravijo, da tišine ni mogoče »slišati«. V kolikor se človek znajde v popolnoma izoliranem prostoru, sliši bitje srca in šum živčnega sistema. Prav tako je tudi ni mogoče posneti. Nekateri poskusi so celo rezultirali v zabeleženje mnogoterih šepetov, ki jih ali pripisujejo duhovom, ali pa so poskuse zavoljo nepojasnljivosti in nezmožnosti kognitivnega raziskovanja raje prekinili. Torej tišina je tisti rob vesolja, skozi katerega ne moremo pogledati. To pa je prostor, kjer domuje skrivnost, ki znanstvene poti spreminja v slepe ulice in jih sprevrača v misticizem in religije. Zato je tišina prostor, kjer se konča človeška eksistenca, zvok pa je naša popkovina z življenjem. In zato je zvočna umetnost, ki se ukvarja z mikro, nano, piko in jokto zvokom, pravzaprav kvantna fizika, matematika in misticizem hkrati. In eni najbolj cenjenih znanstvenikov te esencialne vede, edine prave religije, so v lanskem letu skupaj staknili glave in prišli do dih jemajočih rezultatov. To so onkyo master Toshimaru nakamura, laptop prvak Christian Fennesz, impro legenda Keith Rowe (bivši član legendarne zasedbe AMM) ter avstralski dingo Oren Ambarchi. Na plošči Cloud prepletajo analogno z digitalnim, zvok sicirajo do binarnosti, raziskujejo skrivnostne poti feedbacka, izkoriščajo odmeve in skratka mešajo različne improvizacije, saj imamo opravka s kitarami, efekti, laptopom ter mešalno mizo, ki hrani samo sebe. (v celoti!) >>

Ljubitelji glasbe ob omembi Irana verjetno najprej pomislimo na tradicionalno perzijsko glasbo, zanimivo predvsem po svoji melodiki in izbranem glasbenem inštrumentariju. Od sredine minulega stoletja iranski skladatelji vpliv teh starodavnih praks kombinirajo z zahodnjaško estetiko, v šestdesetih pa se tudi tam pojavi modernizem. Za začetnika le-tega, velja Alireza Mashayekhi, ki bogato izročilo svojih prednikov že štiri desetletja postavlja v avatgardne forme, njegovo zvočno najbolj zanimivo obdobje pa je našlo mesto tudi na prvi polovici pričujočega albuma. Drugi del so pri cenjeni belgijski založbi Sub Rosa namenili Ati Ebtekarju alias Soteju, vodilnemu predstavniku iranske mlajše generacije elektronskih producentov. Že založnik sam po sebi je garant, da tokrat nimamo opravka s klišejskim kombiniranjem sodobnih glasbenih smernic in tradicionalnih, eksotičnih vzhodnjaških vzorcev, temveč da gre v primeru obeh glasbenikov za precej bolj pronicljivo prevajanje starodavnih praks v sodobno okolje, ki je pravzaprav lastno le njima samima, to pa seveda ponudi nadvse intrigantne vsebine, ki ne zbledijo že po prvem poslušanju..(v celoti!) >>

Južnoafriški kitarist in pevec Phuzekhemisi ni samo glasbenik še posebej nenavadnega in nam težko izgovorljivega imena, ki v dobesednem prevodu pomeni nekaj takšnega kot »pije pri kemiku« oziroma »pije v lekarni«, ampak je predvsem ena od najbolj karizmatičnih in vplivnih osebnosti južnoafriškega glasbenega žanra, imenovanega maskandi. Rodil se je sicer kot Johnson Zibokwakhe Mnyandu neznano kdaj, kaže pa, da že kar dolgo tega, v hribih pokrajine KwaZulu-Natal, seveda kot pripadnik ljudstva Zulu. Pravzaprav je gonilna sila prenove maskandija, njegove urbanizacije. Pravijo, da je že s svojim prvim velikim hitom »Imbizo« za vedno spremenil podobo tega etno stilema, za katerega je do tedaj veljal predsodek, da spada samo na podeželje, med kmete – od koder je seveda v resnici prišel. Z njegovo delno elektrifikacijo ga je elegantno presadil v urbane predele in na odre mestnih središč. Ob tem je tudi sam prehodil pot od privatnih žurov zadaj za mizarsko delavnico, kjer je ob delu pričel igrati, pa do koncertnih in festivalskih odrov v kar najbolj eksotičnih tujih deželah. Ter do danes izdal kakšnih 20 albumov. Z njim se bomo ukvarjali v tokratnih razširjanjih obzorij, pri čemer nam bo v pomoč diskografski dvojec, ki je nastal v letih 2002 in 2003. >>

>>

V duhu pozornosti, ki jo je angleška folkovska kantavtorica Vashti Bunyan deležna od preloma tisočletja, lahko razumemo tudi pričujoči naslov, s katerim privrženci dobivamo vpogled v njene prve glasbene korake, ko je še kot najstnica Vashti, v bolj optimističnem duhu zrla v takratni glasbeni milje, ki pa očitno še ni bil pripravljen sprejeti mladih avtoric. Kako si je glasbenica predstavljala prenos lahkotne akustične glasbe v takratne pop smernice, bomo preverili v zbirki petindvajsetih posnetkov, ki so nastali v sredini šestdesetih let minulega stoletja. (v celoti!)
>>

Gledano takole na počez po programu tega radia v minulih desetletjih srečanja z glasbo s Haitija niti niso bila tako redka. Slišali smo že tradicionalno, pa tisto aktualno, ki se v tej tradiciji napaja, pa tudi nekaj iz tamkajšnje povsem sodobne popularne glasbene ponudbe. A zagotovo manj, kot pa bi bilo primerno njenemu obsegu, raznovrstnosti in izraznemu bogastvu. Vendar pa tako temeljitega dokumenta o enem njenih segmentov, kot ga ponuja ta album z vso svojo besedno in vizualno opremo, še nismo srečali. Glasbena kultura haitskega »vuduja«, ki so jo od nekdaj na neki samoumevni ravni dojemanja povezovali s črno magijo, obredi krvavega žrtvovanja, ekstazo, transom in orgijami, je s tem albumom briljantno predstavljena v svoji izvorni, omenjenih konstruktov in predsodkov očiščeni vsebini. Predstavljena je kot plejada raznovrstnih pojavnih oblik glasbenega izraza neke širše subkulture, ki jo poleg le-tega in pripadajočih mu plesnih, ritualnih praks, sestavljajo še (vsaj) poezija, ljudske zgodbe, pregovori, vizualije, navodila, opisi, eseji in druge pisarije o njenem prakticiranju, pa celo napotki za nekatera vsakdanja opravila, kot so npr. recept za kopel, ki prinaša srečo, ali pa raznovrstni kuharski recepti. (več!) >>

>>

Silvio Rodríguez je ob Pablu Milanésu začetnik kubanskega glasbenega gibanja nueva trova oziroma novih kantavtorjev ali trubadurjev. Gibanje je najbolj močno odmevalo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je imela Kuba status branilke svobode v z diktaturami prepredeni Latinski Ameriki. Nueva trova je po značilnostih in pomenu podobna čilskemu pojavu nueva cancion (nova pesem; najvidnejši predstavnik je bil Victor Jara, ki ga je leta 1973 pokončala Pinochetova hunta), a treba je povedati, da se je nueva trova, kljub podobnostim, razvila neodvisno od čilskega gibanja. (v celoti!) >>

Tokrat bomo širili obzorja z angleško zasedbo Au Pairs. Lanska objava antologije Stepping Out Of Line zaobjema ob dveh albumih, Playing With a Different Sex in Sense And Sensuality, še izbrane skladbe s singlov, demoposnetke in tudi raritetne posnetke z BBC-ja in prikaže dobra štiri leta delovanja te več kot zanimive postpunkovske zasedbe med letoma 1979 in 1983. Antologija je pospremila aktualno revitalizacijo postpunkovskega hibrida in nam odkriva še en biser britanskega postpunka s preloma sedemdesetih v osemdeseta leta. >>

Niyaz je izjemna in za enkrat še edina plošča iransko-ameriške trojke – istoimenske naveze dveh po poreklu iranskih multi instrumentalistov – eden je tudi prva pevka zasedbe Azam Ali - ter italo-ameriškega »čarovnika«, ki sedi za klaviaturami in bobni, ali pa se ukvarja z računalniško manipulacijo. To, kar ponujajo, je šokantno prepričljiva zvočna dogodivščina, umeščena med tradicijo in elektroniko, med meditacijo, transom, plesom, dubom in klubom. Obkroženi s kopico gostov, ki prispevajo svoje mojstrstvo obvladovanja tradicionalnih perzijskih in indijskih glasbil ter sposobnosti upravljanja električnih in elektronskih zvočil, so naredili mojstrovino, ki je bila v začetku neopažena, a jih je preko navdušenih ocen albuma v referenčnih medijih z njegovo uvrstitvijo na cenjene lestvice najboljšega v »svetovnih godbah« ter potem še z nastopom v uradnem programu lanskoletnega WOMEXa v Sevilli naredila za prihajajoče zvezde evropskih in ameriških odrov. In so potem vsi po vrsti pisali: »Niyaz so svetovna godba za 21. stoletje!«. Torej, preverite! Zato jo je končno treba predstaviti, saj pride v kratkem na svetlo njeno nadaljevanje. >>

V sredini osemdesetih let je tako imenovani thrash in speed metal na zahodni obali ameriške obale, v Kaliforniji ter kasneje tudi širše, pridobil svoje zacementirano mesto med dokaj širokim krogom publike, zato se je v svoji osnovni strukturi tudi spreminjal in ubiral različne variacije. Testament so ena najbolj odklonskih in specifičnih glasbenih skupin svojega časa, ki je uspela agresivnosti thrasha pomešati čistino svojega globoko distorziranega zvoka ter pogosto bolj umirjene, v tem krogu povsem progresivne kompozicije. >>

Aksolotl je bil nekdaj azteška specialiteta danes pa zaščitena vrsta mehiškega močerada, katerega poglavitna značilnost je, da je, podobno kot naša človeška ribica, zmožen razmnoževanja že na stopnji ličinke. Ta pojav je v živalskem svetu tako redek in tako zanimiv, da je že vseskozi navduševal tudi literate, ki so aksolotla izredno radi uporabljali za svoje primerjave in metaforične konstrukte. Aldous Huxley in Julio Cortazar sta le ena izmed mnogih. S svojo fascinantno prilagoditvijo ali pač zaradi zvena besede same pa je navduševal tudi mnoge glasbenike in filmarje, ki so aksolotla tlačili v svoje komade, mjuzikle in filme. Zakaj so se pri quebeški založbi Oral odločili poimenovati njihovo najnovejšo zbirko Kubinovih skladb prav po tej zanimivi živali ni povsem jasno, motive za to pa nemara lahko poiščemo v Kubinovi znani metamorfoznosti in nezanemarljivi eksotičnosti. Če sklepamo po natisnjenih zahvalah na ovitku cd-ja pa je Felix Kubin menda celo ponosen lastnik sladkega malega aksolotla... >>

David Tudor (1926- 1996) je v povojnem obdobju veljal za vrhunskega in edinstvenega pianista za izvajanje sodobnega klavirskega repertoarja klasične glasbe. Tudor je bil neformalni peti član znamenite njujorške šole, zbrane okrog Johna Cagea (uradno Cage, Feldman, Wolff in Brown). Zanj so pisali številni sodobni skladatelji tistega časa, na pričujoči izdaji pa se nahajajo Tudorjeve historične izvedbe kompozicij Johna Cagea, Christiana Wolffa, Sylvana Bussottija in Mortona Feldmana ... >>

Naša odrska znanka, ki smo jo v devetdesetih letih lahko slišali na Drugi godbi v duu z Elliottom Sharpom ter na solo nastopu na Mestu žensk, ima korenine v Turkmenistanu (danes na Kitajskem), od koder sta njena starša, sicer Kazaka, prebegnila v Turčijo, sama pa se je potem odpravila v Švico,kjer še danes živi in ustvarja. Saadet Türköz je do lanskoletnega albuma Urumchi objavila dva albuma. Solističnega, na katerem se je predstavila z interpretacijami tradicionalnih kazaških napevov v skorajda minimalističnem zvočnem okolju, brez spremljave in le z občasnimi eksperimenti v vokalnem registru (grleno petje in podobne glasovne modulacije), ter album duetov, ki je prinesel drzne skladbe, v katerih je kazaško tradicijo soočila z godbo najvidnejših svetovnih improvizatorjev, kot so Elliott Sharp, Werner Ludi, Burhan Öcal ali Joelle Leandre. (več!) >>

Ivan Pavlov se je rodil v mestu Gorky v Sovjetski zvezi leta '68, po končanem šolanju matematike in fizike pa se je vrgel v študij akustike podmornic, ki je potekal na univerzi v središču sovjetskega vojaško industrijskega kompleksa. Pavlov je bil tako na svojem raziskovalnem inštitutu založen z obilico vrhunske opreme in kmalu je s pomočjo programerskega znanja pristopil k proizvajanju svoje lastne glasbe. Znanje iz področja računalništva ga je leta '95 pripeljalo v Stockholm, kjer je dobil službo in živi še danes, trenutno pa dela na štokholmski univerzi, še vedno v polju akustičnih raziskav, in sicer se ukvarja z zmanjševanjem hrupa v prometu. Leta '97, to je čas drugega cd-ja danes predstavljane plošče, je posnel nekaj svojih zvočnih tvarin in jih poslal svojim najljubejšim elektronskim glasbenikom in hkrati prijateljem Pan Sonic in Coil. Mika Vainio iz dueta Pan Sonic je plošček predvajal Carstenu Nicolaiu, bolj znanemu kot Alva Noto, in ta je Ivana Pavlova povabil da posname ploščo za njegovo eminentno založbo Raster Noton. >>

Dopisniško prijateljstvo pod patronažo založbe "Wild Pitch" je konec osemdesetih po razpadu prvotnega GangStarrja, vodila do dveh imen. Ustanovitelja zasedbe Guruja ter izjemnega producenta, danes enega največjih producentov na svetu, Dj Premierja. V kolikor so imele vse takratne zvezde nek svoj stil sta GangStarrja sprva ven udarila z jazzom, ki sta ga z leti nadgradila v bolj tipično rapersko formo, slonečo na močnih bobnih Dj Premierja in na angažiranih besedilih Guruja. Kar je najbolj zanimivo je, da pravzaprav nihče od njiju ne izvira iz New Yorka, čeprav vedno govorimo o newyorškem dvojcu - Guru prihaja iz Bostona, Dj Premier pa se je rodil na jugu ZDA v Houstonu. No, vsekakor sta fanta skupaj soustvarila del zgodovine hiphope, v hiphop pa pripeljala sample jazza in s tem sprožila pravo eksplozijo t.i. jazzy hip hop ansamblov. >>

Detroitska skrivnostna sila, poimenovana Underground Resistance, je še eno v vrsti severnoameriških gibanj, ki skozi glasbo poskušajo zmanjševati družbeno ignoranco. To ne pomeni, da posamezniku poskušajo vsiljevati neko svoje mnenje, pač pa ga želijo le vzpodbuditi k razmišljanju in zavedanju sebe in svojega okolja. »Mad« Mike Banks, soustanovitelj tega glasbenega kolektiva v pol-prispodobi pove, «da obstaja tista prava frekvenca, ki ljudi pripravi do tega, da začnejo razmišljati«. Ker pa oblastnikom običajno bolj ustrezajo nevedni podaniki, so Underground Resistance s svojo aktivnostjo kaj hitro začeli veljati za nekakšno militantno druščino, oziroma, če se izrazimo z bolj sodobnim terminom – kar za teroriste. K temu je pripomogla še njihova anonimnost, ki so jo v začetkih ponazarjali tudi s skrivanjem za maskami, ter samozadostnost na glasbenem trgu, ki ga kreirajo založniške korporacije. Torej, vse same obtožujoče okoliščine, zavoljo katerih bi se v `post enajsto-septembrskih` Združenih Državah kaj lahko znašli v Gvantanamu. (v celoti!) >>

Pravzaprav o tejle zbirki že sam podnaslov poved skoraj vse, prevod naslova, nekako v stilu »V Lagosu se pa ful dogaja«, pa seveda vzpodbudi pravo radovednost. Dejansko imamo opraviti z - med meni poznanimi in dostopnimi podobnimi - do sedaj najboljšo zvočno introspekcijo v aktualno urbano mladostniško glasbeno početje na lagoškem prizorišču; kar hkrati pomeni, da se z njeno pomočjo ob vseh ogromnosti teritorija, ki ga predstavlja Nigerija, vseeno srečamo z najbolj izpostavljenimi in uveljavljenimi izvajalci hip hopa, rapa in temu sorodnih glasbenih podžanrov. »Lagos stori plenti« je zgodba o prodiranju v besedno in glasbeno izraznost mlade generacije v največji afriški državi in v enem največjih urbanih konglomeratov na tem kontinentu. Izraznost, ki je šokantno urbana, pa še vedno bolj ali manj opazno, a vztrajno zavezana glasbenemu izročilu svojega okolja. (več!) ... >>