Danes se začenja mednarodni festival Mesto žensk, ki je letos v znamenju Hanne Arendt.
V Mariboru pa oživljajo park v kompleksu Kulturnega centra Pekarna.
Za ohranitev hrvaških nekomercialnih in umetniških kinematografov lahko podpišete peticijo.
Ali pa prispevate zgodbo za enega od dveh natečajev na našem radiu.
>>
JasminaJ, komentarji
Po nedavni repopularizaciji mjuzikla v hollywoodski produkciji s filmi Moulin Rouge in Chicago, so se gledališkemu žanru z začetka minulega stoletja odprla vrata tudi na slovenske gledališke odre. Aktualno gledališko sezono sta z revitalizacijo kultnega broadwayskega mjuzikla Kabaret pred tednom otvorila kar dva slovenska teatra. 
V podlagi se vrtijo zvočni posnetki izginulih prostorov umetnosti. Projekt je le del manifestacij, ki sodijo v okvir dogodkov, ki jih je ob izdaji svoje stote številke pripravil časopis za scenske umetnosti Maska. V času, ko pod pritiskom kapitala kulturne revije cepajo kot muhe – spomnimo se smrti Razgledov, M'arsa in Sinteze – Maska vztraja. A stota številka bo prinesla spremembe. Uspešni urednik Emil Hrvatin štafeto predaja Katji Praznik. Maska je časopis z dolgo zgodovino. V slovenski prostor je vstopila v norih dvajsetih, ko jo je skupina "naprednih" razumela kot prostor spremembe in prenove gledališča. Po dolgem premoru se je spet rodila leta 1985 z željo po kritičnem premisleku o sodobnem gledališkem dogajanju. Postopoma, povezano s spremembami v polju umetnosti, so v revijo prodirali članki o eksperimentalnem in plesnem gledališču in se mnogokrat prepletli s poljem vizualne umetnosti. 
»Vstanite Madžari!« Pesem, je bila v Pešti, delu današnje Budimpešte, prvič slišana 15. marca 1848. S to pesmijo in še z dvanajstimi točkami zahtev po spremembah je pred narodnim muzejem nastopil Petőfi Sándor. Takrat je bil Petőfi član levičarske združbe, imenovane »Marčevska mladina«, ki se je zbirala v kavarni Pilvax sredi tedanje Pešte. Zahtevali so svobodo govora ter tiska. Zahtevali so izpustitev političnih zapornikov in večjo avtonomijo Madžarske v okviru Avstro-ogrske monarhije. Vse to so tudi, vsaj načeloma, dobili. Petőfi se je zaradi teh dogodkov iz mladega razgrajača prelevil v madžarski simbol in postal »madžarski Prešeren«. 15. marec Madžari praznujejo kot svoj kulturni praznik in se ga spominjajo kot dneva, ko se je z angažirano poezijo z ritmom trohejskega osmerca šlo v politične spremembe.
V tokratni Arteriji se posvečamo razmisleku o novomedijski umetnosti. Skušali bomo analizirati problematiko nenehno razvijajoče se digitalne tehnologije tako v vsakdanjem življenu, kot tudi v raznovrstnih projektih znotraj področja sodobne umetnosti. Prebrali bomo poročilo Miha in Petje iz festivala Ars Electronica v Linzu, kamor sta odpotovala prejšnji vikend. Jaz pa sem razmišljala o vplivu javne sfere interneta na kolektivno identiteto.
V soboto se je v galeriji ESC v avstrijskem Grazu pričel mini-festival Vmesni prostori. 
Drugi del Ex Ponta je kljub nekaterim lokacijskim spremembam in časovnim zamudam postregel s predstavami, ki so nadaljevale tematsko zasnovo mita in kulta. Od četrtka pa vse do torka se je zvrstilo pet predstav, ki so bolj ali manj dosledno tkale nit med starimi kulti, ljudskim izročilom in sodobnimi miti. 
V Ljubljani se po štirih letih ponovno predstavlja hrvaški kuratorski kolektiv z imenom WHW, What, How and For Whom, ki se že vse od leta 1999 udejstvuje na področju sodobne umetnosti. Skupino sestavlja peterica strokovnjakov, ki občasno delujejo tudi kot posamezniki. To so Nataša Ilić, Ivet Čurlin, Sabina Sabolović, Dejan Kršić ter Ana Dević, ki je na otvoritvi postregla z informacijami iz prve roke.
Prozaist, dramatik in publicist Drago Jančar je nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo leta prejel tretjič, tokrat za zbirko člankov, esejev in fragmentov z naslovom Duša Evrope, ki je v letošnjem letu izšla pri Slovenski matici. Nagrado je prejel prvič ob pričetku njenega podeljevanja, nato čez dve leti, bil je še dvakrat nominiran, letos pa so bili njegovi eseji po enajstih letih ponovno nagrajeni. Komisija se je odločila nagraditi njegovo Dušo Evrope, ker je v knjigi »zaznala kvalitativen skok znotraj njegovega utečenega sijajnega sloga in venomer pronicljive misli.« 
Letošnji, trinajsti Ex – ponto kot vodilo izpostavlja mit in kult kot univerzalni dokument časa, kot prostor, kjer je našlo mesto tisto najpomembnejše in kar gledališče dojema kot preučevanje nas samih. Skozi mitske podobe pa naj bi vzniknila tudi družbena situacija sedanjega sveta.
Ena od specifik in konstant beograjskega kulturnega dogajanja je vsekakor tudi mednarodni gledališki festival z imenom BITEF. Letošnji je že štirideseti po vrsti, kar je vsekakor fascinantno z ozirom na festivalsko orientacijo. Festival predstavlja sodobne gledališke izraze, kar ni bilo vedno lahko glede na rigidnost političnega sistem, ki je vladal v nekdanji Jugoslaviji. Danes je to drugače in seveda sprejemljivo. 
V petek, 15.septembra, ste lahko povsem naključno ali pa tudi ne naleteli na dogodek PASAŽ DELUX, ki se je odvijal na železniški postaji v Ljubljani. Pod konceptualno in režisersko taktirko Andreje Rauch se je dogodila predstava, dogodek ali druženje, ki je vse zbrane popeljal izpod ure, po peronu, do podhoda, na ploščad. Na vsakem postanku se je postreglo s kratko gibalno, gledališko ali glasbeno točko, na koncu pa se je občinstvu postreglo z vinom, grozdjem in domačimi piškoti.
Na Krasu je danes lepo vreme. V nedeljo pa ni bilo tako. A kljub temu so na Gorjanskem podelili že 6. Štrekljevo nagrado. Z njo Komen in druge kraške občine ter Javni sklad RS za kulturne dejavnosti vsako leto spomnijo na ljudi, ki s svojim delom veliko pripomorejo k ohranjanju ljudske duhovne kulture. Letošnji nagrajenec je prof. Janez Dolenc, ki je nagrado prejel za zbiranje in ohranjanje slovenskega ljudskega izročila v pesmi in besedi. 
Emmanuel Levinas je filozofsko tradicijo dopolnil z obratom fenomenologije k etiki, uvedbo judovskih pojmov v filozofsko terminologijo ter preoblikovanjem personalističnega subjekta in njegovega odnosa do drugega. Ob stoletnici njegovega rojstva smo želeli dati glas delčku njegove široke filozofske misli, poudariti njen pomen in se vprašati, kdo je bil Emmanuel Levinas. 
Prvi in drugi teden septembra je v Kinoteki in Dvoru potekal v znamenju retrospektive filomov italijanskega juga. Cinema Sud, ki je začel svoje popotovanje v New Yorku leta 2005 je projekt, ki ga podpirajo diplomatsko-konzularne službe in italijanska kulturna predstavništva v tujini z namenom internacionalizacije južnih italijanskih regij. Cinema Sud je na pobudo italijanskega kulturnega inštituta obiskal tudi Slovenijo in z retrospektivo zlasti mladih italijanskih režiserjev pokazal na nove smernice v predstavitvi kulture in pokrajine italijanskega juga. V Kinoteki so se odvrteli kratki filmi režiserja Vittoria De Seta, v katerih prikazuje preproste ljudi in njihovo življenje v ruralnem okolju skozi tradicionalne običaje in rituale, ki jim grozi izumrtje. Njegovo antropološko obravnavanje tem in poetičen pristop h snemanju sta očarala tudi režiserja Salva Cuccia, ki je s filmom Detour de Seta obeležil pol stoletja De Setove kinematografije. 
Preteklost ustvarja sedanjost. Tako je pri nas moč zaznati pospešen razvoj dolgotrajnega procesa, spodbujenega z mentaliteto razširjene kulturne zavesti in s tem tudi željo po prisostvovanju družbeno-kritičnim gledališkim stvaritvam. Rezultat tega je obstoj precejšnjega občinstva, ki zavrača komercialne vsebine, prisotne v večini sodobnih medijev in ki želi več od konvencionalnega teatralnega pristopa. Predvsem tej novejši subkulturi gledalcev gre zahvala, da je Slovenija, s poudarkom na prestolnici, postala mednarodno kulturno prizorišče. Letos je tako za nami že nekaj eksperimentalnih, gledališko ter tudi gibalno obarvanih festivalov, kot na primer Exodus ter Mladi levi. Slednji je še nedolgo tega polnil večerne urice odrske umetnosti željnih, te dni pa v vlogo glavnega kulturnega dogodka vstopa dolgoletni festival Ex ponto. 
Multimedijski performans Telegram za Gajo, ki si ga je bilo v sredini septembra mogoče ogledati v gledališču Glej, je prvi projekt umetniške skupine Hupa, ki deluje pod okriljem kulturnega društva Center 21. Skupina združuje posameznike z družboslovnim, naravoslovnim in umetniškim pogledom na svet. Formirala se je pred enim letom z namenom izražanja in reflektiranja družbene problematike skozi širok spekter umetniških pristopov. 
Po dobrih dveh letih se Polnočni nokturno Teatra Narobov poslavlja z valov Radia Študent. Še zadnjič lahko tej radijski igri v živo prisluhnite ta četrtek, pet minut čez polnoč. ;-( 
Končno se je zgodilo. V mesto je z velikim pompom prišla verjetno najbolje oglaševana razstava, kar smo jih imeli do sedaj priložnost videti v polju sodobne umetnosti pri nas. Velika Pliva, ki se postavlja kot radodarni umetnostni mecen, je napovedovala prihod svoje zbirke sodobne ustvarjalnosti evropskega juga in vzhoda, prostora, ki je bil vrsto let kruto odrinjen iz svetovnega umetnostnega zemljevida. Napovedovala se je odlična razstava z zvenečimi imeni in velika otvoritev, saj naj bi Moderna galerija gostila prvo resnejšo korporativno zbirko iz področja bivše Jugoslavije. A zgodilo se ni prav nič od tega.
Najprej k nagradam. V soboto je glavno nagrado 41. slikarskega Ex-tempora prejela Irena Brunec-Tebi za sliko z naslovom Ladja norcev. Žirija je zapisala v obrazložitvi, da "je avtorici uspelo z ironičnim jezikom v svojem delu razviti ostro kritiko sistema umetnosti. Vpela ga je v aktualno dogajanje politično-socialnih divergenc, pri čemer kompozicijska struktura zgovorno usmerja tok naracije v različne smeri branja". 
Perujski film Santiagovi dnevi, ki je lansko leto navduševal obiskovalce Cinema Izola in za las zgrešil nagrado občinstva, bo 13.9. s premiero v Kinodvoru začel svoj pohod po slovenski art mreži. Film je križanec novega latinskoameriškega angažiranega filma in Scorsesejevega Taksista. Režiser Josue Mendez, ki je sam napisal izvrsten scenarij, je za navdih vzel resničnega vojaka, ki je prisostvoval 24- dnevnem snemanju, na katerem so igralci zlasti s pomočjo improvizacije prikazali življenje prevarane perujske generacije. 
Konec avgusta lahko doživite Sarajevo, posuto s filmskim prahom. Ko skupaj z ljubitelji filma jadrate od prvega do enajstega platna, se mimogrede zaletite v regionalnega filmarja, v kafani pa lahko srečate mednarodno zvezdo. Na 12. Sarajevskem filmskem festivalu ste lahko v poznih nočnih ali bolje zgodnjih jutranjih urah naleteli tudi na malce alkoholiziranega Nicka Nolteja, ki se je v svoji limuzini basal s pleskavico, lastnik prodajalnice pa vam je vzhičen pokazal papirnato vrečko, na katero se mu je podpisal prijazni igralec. Ali pa se ti po projekciji filma v dvorani prikaže Bono, ki se je odločil nenapovedano za en dan obiskati svoje drugo mesto. Pa preidimo od rumenih zvezdniških k resnejšim zadevam.
Zavod za kiparstvo iz Ljubljane je bil ustanovljen leta 2000. Že deseto leto pripravlja vsakoletno razstavo slovenskega kiparstva, ki je tokrat, od 30. avgusta do 19. septembra na ogled v Ljubljanskem Magistratu. Zavod za kiparstvo na svoji spletni strani konstruira slovensko zgodovino umetnosti druge polovice 20. stoletja. Na spletni strani tako preberem, da naj bi v sedemdesetih in osemdesetih letih slovensko umetnost določala transavantgardna gibanja, devetdeseta leta pa naj bi prinesla konceptualno umetnost. Zatem berem še, da naj bi ta avtentičneje pripadala deželam bivšega sovjetskega bloka kot pa Sloveniji. Glavna oblika obstoja teh minimalističnih in neokonceptualističnih podvigov naj bi bile instalacije.
Po dolgoletnem vodenju Iztoka Osojnika je lani funkcijo prevzela še previdna in zadržana mlada Miljana Cunta. Organizator Vilenice je Društvo slovenskih pisateljev, soorganizator Kulturno društvo Vilenica iz Sežane, imajo pa še 7-članski tako imenovani mešani odbor za Vilenico. Že lani se je čutilo, da želijo dolgoletni festival, ki se ga je držala oznaka »za sive panterje«, osvežiti. Koraki gredo, glede tega, v pravo smer. Novost je Zbirka Antologije Vilenice. Z urednico Jano Unuk sta antologijo sodobne baskovske književnosti, naslovljeno Etzikoak, sestavili in prevedli Marjeta Drobnič in Marjeta Prelesnik Drozg. Zbirka je namenjena predstavitvam manj poznanih književnosti širšega evropskega prostora, tudi književnosti manjštevilnih narodov. Glede na to, da smo doslej v slovenščini poznali le Beletrinina romana v tujini zelo poznanega baskovskega pisatelja Bernarda Atxage, je antologija štirinajstih baskovskih književnikov še kako dobrodošla. Navsezadnje vileniški odmik od zgolj zdrsljivega koncepta Srednje Evrope ni le programska svežina, temveč tudi smiselna zapolnitev belih lis. Poleg spremne besede v antologiji, ki jo je prispevala baskovska literarna zgodovinarka Jose Mari Olaziregi, je Vilenica ponudila še branje baskovskih pesnikov ter okroglo mizo. 