Jazzovska srenja je polna glasbenikov, ki za svoj medij izražanja raje kot klasična in ustaljena glasbila izberejo takšno, ki izstopa iz klišeiziranega, konvencionalnega repertoarja. Takšen je tudi tubist Michel Godard, ki smo ga lahko srečali na številnih diskografskih izdelkih ter tudi na domačih odrih. Na slednjih se je predstavil dvakrat, na Drugi godbi s svojim projektom Castel del Monte ter na ljubljanskem jazzovskem festivalu kot član zasedbe libanonskega lutnjista Rabihja Abou-Khalila. Prav v eni od različic spreminjajočih se zasedb Rabihja Abou-Khalila je Godard spoznal drugega glavnega protagonista nocojšnje oddaje, prav tako tubista Davea Bargerona, sicer dolgoletnega člana zasedbe Blood, Sweat & Tears in sodelavca tako jazzovskih kot pop in rock glasbenikov od Gila Evansa prek Paula Simona do Erica Claptona. >>

Nori čikaški vražiček, multiinstrumentalist peklenskega pedigreja Weasel Walter je tokrat svojega kultnega zvočnega monstruma "The Flying Luttenbachers" kultiviral z lastnimi rokami, vse odigral sam in ustvaril izjemne kompozicije. Unikatna zmes free jazza, punka, metalskih in nojzerskih dratarij z odmevi sodobne klasične dediščine tipa ''Xenakis s punkovsko držo'' nam lahko nazorno pokaže, zakaj je kopica posnemovalcev ne-vala/ no wavea le klon v službi industrije, brez trohice poznavanja bistva ne-vala, ki ga Weasel pozna do obisti ...

www.troublemanunlimited.com >>

V zadnjem času je sicer mogoče slišati dokaj veliko število »škripajočih« bendov, ki svoj zvok v prvi vrsti dolgujejo izročilu novega in ne – vala in jim v različnih oblikah dodajamo predloge »post«. A Liars v tej druščini v marsičem izstopajo, saj nikakor zgolj ne povzemajo ustaljenih vzorcev, temveč jih dodobra preoblikujejo in jim dajo tisto lastno noto, ki jih ločuje od preostalega glasbenega sveta in jim daje svojo specifično podobo. Še posebej to velja za novo ploščo "They Were Wrong, So We Drowned" ...
(več ...) >>

Prav zanimivo se mi zazdi dejstvo, da se vokali ponovno vračajo v središče pozornosti - in to ne le moje. Pa povsem nepomembno je, katero glasbeno zvrst postavimo v prvi plan. Pojavljajo se celo tam, kjer sem jih najmanj pričakoval, in vse bolj postavljajo vstran prevladujočo govorico instrumentalne godbe. Pač. Osebno so se mi vedno zazdeli problematični linearno-klasični vokalni izlivi, ki mi v spomin takoj prikličejo stavek - 'Hej, kje sem pa to že slišal?'. Priznam, rad imam predvsem neobičajne, mutirane, polomljene, samoučne in tiste verbalne prelome, ki se ne obremenjujejo, poiščejo srednjo izrazno pot in skozi naredi sam estetiko, ponorelo podirajo vse tabuje in nepisana pravila ... (več) ... >>

Najbolj seksi pop-rock album leta 2004?
Zna bit. Preveri nocoj v Tolpi bumov ali pa čez teden dni v ponovitvi oddaje. Recenzira Katarina V. >>

V manj kot letu dni, odkar so podpisali svojo pogodbo z Domino Recordings, in komaj dve leti potem, odkar so nastali, so Franz Ferdinand postali eden najbolj vročih izvoznih artiklov britanske neodvisne glasbene scene: z vsaj enim velikim hitom, singlom »Take me out«, ki se nenehno predvaja na MTV in britanskih radio postajah in ki je na lestvicah z lahkoto pometel s konkurenco, zagledano zgolj v komercialni uspeh, kot tudi z albumom, ki je čez noč postal absolutna uspešnica...
(več...) >>

Keba, oziroma kratko, Ba Cissoko je po poreklu sicer iz Gvineje Bissau, kjer je bil rojen leta 1967 kot sin Kandare Cissokoja, enega izmed ustanoviteljev za zahodnoafriško kulturno samozavest izjemno pomembne institucije »Ballet Djoliba of Guinea«. Prve korake k mojstrstvu igre na koro je naredil v domovini v omenjenem okolju, potem pa se je s tem znanjem leta 1989 udeležil festivala »Festkora« v Conakryju v Gvineji. Njegov nastop je doživel dober odziv, navezal je pomembne stike, ugotovil, da mu konakrijsko glasbeno okolje omogoča boljše pogoje za ustvarjalno rast in zato se je odločil, da bo od takrat naprej živel in ustvarjal tam ...
(več ...) >>

Plošček 'Which side are you on', na katerem 4Walls v enajstih komadih obdelajo 12 poem, je posvečen spominu na še enega umrlega prijatelja in tovariša Paula Hainsa, katerega poeme 'The Prince' so se lotili že The Roof. Pesmi so miniature, med katerimi v današnjem času po svojem pomenu še posebej odzvanja 'Airport insecurity'. A da ne bo pomote; pri 4Walls najdemo poezijo v njenem v materialističnem pomenu, ki bi lahko povzel in nadgradil že omenjene kompozicijske oziroma improvizatorske prakse, v katerih glasba ni le medij, pač pa tudi politično delovanje v sami sebi. >>

Ne, v tem terminu ne bomo nikoli končali z udrihanjem po ameriški ignoranci, politični samovolji in razširjanju vizije apokalipse. Sploh zato, ker je glasbeni urednik povsem podzavestno - vem, da ni mogel vedeti - postavil naša nocojšnja gosta na prav poseben dan. Ko sem namreč v soboto razgrnil Sobotno prilogo častnika Delo, kar nisem mogel verjeti očem. Prav na današnji dan je minilo točno 50 let od eksplozije prve in hkrati najmočnejše vodikove bombe v zgodovini človeštva. Destinacija pa mislim, da je marsikomu znana - Američani so namreč uničili življenje Maršalovih otokov, še najbolj pa razvpitega atola Bikini, ki bo bržkone še dolgo časa čutil posledice tega nerazumljivega in proti človeški razsodnosti usmerjenega dejanja ... (več) ... >>

Leta 1952 rojeni bolgarski mojstrski virtuoz na klarinetu Ivo Papasov gotovo sodi med vodilne inštrumentaliste na svojem glasbilu. Pa ne samo na svojem področju, ki ga zahodni mediji ponavadi pavšalno imenujejo kar »svatbarska glasba«, pač pa se njegove slikovite pasaže, ki jih ne omejujejo hitrostne ovire ter po drugi strani izjemno globoko in skrajno čutno odigrane žalostinke, ki jih krasi podaljševanje tonov in fini melizmi, lahko kosajo tudi s klarinetisti iz drugih zvrsti ...
(več ...) >>

Nocoj se bomo avtorja in plošče, ki ju želim predstaviti, lotili nekoliko drugače. Ne samo zato, ker je dečko, Londončan Dizzee Rascal po imenu, svež kot severni vetrc s Triglava in zato vemo o njem bore malo, ampak tudi zato, ker je svežina, s katero je udaril, »drugačna«. Predlagam, da preprosto pretehtamo razloge, ki pričajo v prid njegovemu delu in razloge proti, končna vsota pa naj nato odloči, ali bo Dizzee vaš/naš novi glasbeni ljubljenec ali ne.
>>

Peti album najbolj resnih odtrgancev čikaške, pa tudi svetovne off-rock scene v njihovo genialno, "trade mark" dekonstrukcijo rock glasbe sicer vnaša večjo dozo harmonične in strukturne skladnosti. Odkrito koketirajo s klasično formo rock skladbe, še vedno pa uspevajo držati optimalno napetost med formo in njeno dekonstrukcijo. >>

Ja, prav ste slišali. Skupina The Fall je še vedno pokonci in njihov zadnji album "The Real New Fall LP" je popolnoma resničen. Morda se vam bo zdel naslov albuma ciničen glede na to, da njeni člani - no ne prav vsi, če smo bolj natančni - vztrajno brusijo glasbene odre že dobrih 26 let. A samo najbolj pedigrejski in zvesti feni veste, da naslov albuma s podnaslovom "Country on The Click" izvira iz precej smešnega, a dandanes pogostega fenomena. Namreč, aprila 2003 so člani skupine posneli večino materiala, ki se je pred izidom albuma prezgodaj pojavil na internetu ...
(več...) >>

Stranski projekt Yoshimi P-Wee, dolgoletne bobnarke japonskih kultnih ekscentikov Boredoms (hkrati tudi bobnarka Free Kitten), nam s četrto ploščo ponuja novo zvočno vizijo, ki tokrat ne ponuja več razdrobljenih refleksij različnih žanrskih obrazcev, temveč precej bolj enovito zvočno pripoved. Ta sledi premisam zapohane psihadelije in novodobne ezoterike matične zasedbe Boredoms s konstantnim ritmičnim pulzom in opojno melanholijo. Kila Kila Kila je tako najbolj zrel in celovit izdelek ženskega kvarteta, ki pa mu umanjka srboritost in hudomušnost prejšnjih mozaičnih zvočnih zvarkov ...


www.thrilljockey.com >>

Pa začnimo tale tekst pri političnih vprašanjih, za katere mislim, da jih je potrebno razjasniti že na samem začetku. Ob vsej cenzuri, nadzoru in prepovedih, ki trenutno Ameriki vladajo s trdo roko, me prav preseneča, da so nocojšnji gostje uspeli obdržati svoje ime. Saj veste - v boju proti terorizmu je dovoljeno prepovedati svobodo govora ter vse komade, imena bendov, naslovnice plošč in ne vem kaj še vse se bodo spomnili, omejiti, ukiniti in zamejiti. (več)... >>

Ugly Ducklig se imajo za grde račke predvsem zato, ker so nastali v Los Angelesu, sredi devetdestih, ko je tam haral samo & izključno gangsta rap, trio pobov pa je fural organski, živahen in na zvok nativetongueovcev (predvsem de la soul) navezan hiphop. Njihov drugi album "Taste The Secret" je konceptualna zajebancija, ki se vrti okoli izmišljenega fastfooda, kjer strežejo le mesni shake (v okusih: govedina, piletina, puran, svinina, teletina ...) Dober tek & sluh! (več besed bo objavljeno jutri ...) >>

Tako kot je s svojim posebnim odnosom do ljudske godbe, ki se poučuje tudi na glasbenih akademijah , ter njenim neobremenjenim združevanjem z drugimi žanri in sodobnimi inštrumenti, skandinavska etno-scena nekaj posebnega v primerjavi z drugimi žarišči sodobnega etna, tako je tudi finska zasedba Värttinä nekaj posebnega znotraj skandinavske scene. Za to je več razlogov, na prvem mestu pa moramo omeniti izjemno dolgoživost in fleksibilnost zasedbe. Värttinä so tudi eden redkih skandinavskih bandov, katerih priljubljenost in poznanost ni omejena le na rodno grudo, saj njihovi albumi licenčno izhajajo v mnogih deželah od Japonske do Španije, o tem, kakšen status imajo na mednarodni sceni, pa najbrž zgovorno priča podatek, da so poleg številnih etnofestivalov gostovali tudi na festivalu Rock In Rio. >>

Pri Modey Lemon gre še za en sodobni rockovski bend, ki je na zemljevid rockovskega preporoda prepričljivo vrnil tudi Pittsburgh. Prestopil je lokalne okvire in na pestrem mozaiku rockovskih duetov izstopa s svežino. Tudi Modey Lemon se zateka k bluesu in je na liniji kitarske bombe kot naši koncertni znanci The Immortal Lee County Killers, od katerih se razlikujejo s preskokom bluesovskih rudimentov, saj ob zgoščenosti bluesa prinašajo punkovsko ostrino in rockovsko bombastičnost...
(več...) >>

Dandanes je že veliko bendov in artistov, ki igrajo na karto bizarnosti, odtrganosti in norosti le zato, da bi zaslužili še nekaj več dinarčkov na svoj račun ali pač pridobili nekaj več vzklikov na koncertu. Kaj jim pomaga, če pa vsega tega ne morejo pričarati na drugače skrajno dolgočasni in monotoni plošči. Ok. Posplošujem, nenazadnje pa je bend pravi šele takrat, ko brez studijskih pripomočkov zares zasije na odru in potrdi svojo veljavo oz. moč. Redki pa so tisti, ki uspejo koncertno energijo in hedonizem prenesti tudi na nosilec zvoka. In brez dlake na jeziku lahko zatrdim, da so naši nocojšnji gostje 'ta pravi'. Ne 'igrajo', saj so preveč naravno neuravnovešeni in zvesti svojim podzemnim idealom, uspeh in denarni priliv jih sploh ne zanimata, žanrsko so povsem nevmestljivi kamorkoli že, norca se 'delajo' iz vsega, kar jim pade pod roke, črni humor in zabava sta prevladujoča elementa njihovega bizarnega potujočega cirkusa z drugega planeta, nenazadnje pa šesterica iz Philadelphije svoje glavne vplive vleče prav z zeljnika razvpitih ustvarjalcev, ki nikoli niso bili znani po kompromisih – daleč od tega. Pa naj bo to Captain Beefheart, Boredomsi, komuna Elephant6 z vsemi privesnimi bendi, The Resident, Renaldo & The Loaf ali pač Frank Zappa... (več)... >>

Ste morda v tej podalpski zakuhi, imenovani Slovenija, pričakovali, da boste v ušesa prejeli godbo, ki je v svoji osnovi dedič zvočnih avantgard, a očiščeno pretiranih intelektualnih podtonov in togih konceptualnih not? Godbo, ki se lahno, iskrivo in z obilico hudomušnosti prepušča spontanemu drncu, v katerem ne manjka bizarnih prekopicevanj žanrskih prvin in slušnih zavajanj? Godbo, ki hodi v enakomernem koraku s podobnimi glasbenimi umotvori podtalnega značaja v tujini, skratka godbo sodobnega značaja, ki pa v sebi nosi preveč izbranih glasbeno zgodovinskih stranpoti, da bi ji rekli trend?
Dobrodošli v glasbeno eksperimentalni cirkus SALAMANDRA SALAMANDRA ... >>

»Africando so zdaj že tržna znamka, z njihovo »Martino« pa predstavljamo enega od najuspešnejših albumov t. i. »world music« produkcije v letu 2003. Kar nekaj časa je bil v lanskem letu uvrščen med izbrane, najbolj cenjene, poslušane in tudi prodajane albume na najbolj referenčnih lestvicah in drugih izborih, ki pač pokažejo takšne kvalitete. A te kvalitete še zdavnaj niso edine in bistvene za njegovo recepcijo. »Martina« je zadnji uspeh v seriji albumov pod tržno znamko Africando, ki zdaj deluje že kakšnih deset let in ima za sabo že kakšnih sedem diskografskih izdelkov. Sam naslov pa je sinonim za afriško žensko; tisto s kontinenta in tisto iz afriške diaspore na Karibih, v Srednji in Južni Ameriki ter preko njih seveda tudi v New Yorku. Vse pesmi na albumu, ki imajo svoj izvor iz različnih afriških in latinoameriških okoljih ter jih tudi interpretirajo od tam prihajajoči protagonisti, so tako ali drugače posvečene konkretnim ženskam." >>

Tale petek bo daleč od nesrečnega, če se boste le ob sedmih pustili zabavati Louisu Logicu, izjemno duhovitemu MC-ju, ki brez dlake na jeziku opisuje svoje pijanske izlete in ljubavne pustolovščine, za nameček pa se izdaja še za Georga Busha in v njegovem imenu politično nekorektno ozmerja vse črnce, hispanitote, žide, lezbijke, geje in ostale persone z družbenega obrobja ... Plata Sin-a-matic je prepričljiva na vseh področjih: dobro odrapana dobra besedila, hudi beati ... skratka: veselje jo je poslušati ... pa tudi obiskati Louisovo spletno oštarijo na www.louislogic.com >>

Že, ko sem si konec leta 2002 prvič skozi svoje sluhovode potisnil ameriški duet primernega imena The Books, sem vedel, da prisostvujem nečemu nadvse magičnemu čarobnemu in originalnemu, kar bo kar težko opisati z besednim zakladom, ki je na voljo. Nečemu, kar izpostavi žanrsko nišo svoje vrste in ni primerljivo z ničemer, kar bi kužilo moje ušesje kdajkoli do sedaj. Ok. Že res, da nalezljiva in mojstrsko sestavljena mineštra bizarnih in nenavadnih semplov ter živega inštrumentarija, s katerim me je preprosto šokiral in zapeljal prvenec "Thought For Food", ni bila nekaj tako revolucionarnega, da tovrstnih procesov še nikoli ne bi zares zaznal. Ne. Je pa povsem res, da sta se ustvarjanja The Books lotila na povsem svež in nepretenciozen način, iz minimalnega inštrumentarija, ki je dosegel le vibrafone, bas, akustično in električno kitaro, čelo in violino, sta izvlekla popoln maksimum na skrajno nenavaden način, dosegla neverjetno subtilne in preproste rezultate ter nenazadnje z izborom semplov same godbe nista preobložila do zadnjega vzdihljaja. Sami glasbi, ki diha kot že dolgo ne, sta namreč prepustila kar preveč odprtega, oz. prostega prostora za miganje, razvijanje in raziskovanje, semple pa vedno naložila prav tja, kamor tudi sodijo - brez pretiravanja in zgolj za namene koncepta pripovedovanja zgodb običajnih ljudi. Poleg tega pa skrbno sestavljene zgodbe in opažanja sveta in življenja, ki ga živimo, ki jih pričarata kitarist Nick Zammuto in čelist Paul De Jong, ponujajo kar preveč črnega, prikritega humorja, zabave, čustvenega preliva ter nenehnega, intervalnega prehajanja od melanholije k veselemu razpoloženju ... (več) ... >>

Čeprav je že februar, še vedno delamo obračun z lanskim letom, saj ne moremo mimo plošče Afro finger and Gel, ki sta jo naredila Sheffieldski duo Mu. Če ste do zdaj mislili, da Chicks on Speed na plošči 99cents imajo še kaj za povedati in da je Peaches na Fatherfucker še zanimiva v svojem trash postpunk elektru, vas čaka presenečenje. Pod imenom Mu se skriva zakonski par: Japonka Mutsumu Kanamori in Maurice Fulton. On je v svoji dolgoletni solo karieri pod različnimi imeni izdal že za celo polico vinilk namenjenih plesnemu podiju. Kljub temu mu ni uspelo doseči večje prepoznavnosti, dokler ni spoznal na enem izmed njegovih DJ večerov Mutsumu, s katero se je kasneje poročil in skupaj ustvaril ploščo Afro Finger And Gel. >>

Da je v tem trenutku francoska indietronica poleg tiste, ki v naša uha prihaja iz berlinske založbe Morr Music verjetno najbolj produktivna in navsezadnje tudi najbolj zanimiva, najbrže ni več nobena skrivnost. Potem, ko smo v preteklem letu odkrivali čudovito godbo bendov Margo, Purple Confusion in mojih osebnih ljubljenčkov M83, ter se navduševali nad delovanjem pariške založbe Gooom Disques, nas je nekje sredi preteklega leta doletela še ena zanimiva plošča še enega zanimivega francoskega benda iz tovrstne branže. >>

Med tistimi, ki se lotevajo preigravanja ljudske zapuščine, sta ponavadi dve struji. Tista, ki želi tradicijo ohraniti na karseda izviren način, in tista, ki bi jo rada predrugačila, ne le s prearanžiranjem in dodajanjem rockovskih in pop elementov, pač pa tudi s pomočjo novodobnih, ponavadi električnih in tudi elektronskih inštrumentov ter z obilo studijskih pripomočkov. Gostje današnje oddaje sodijo bolj v prvo strujo, a imajo vendarle nekatere poteze druge.

Tolovaj Mataj ali natančneje Peter Kus na klarinetu ter Jernej Pečak in Roman Ravnič na goslih in bajsu – vsi trije tudi pojejo – tradicije ne dojemajo kot zapečatene, enkrat za vselej definirane. Slovensko ljudsko tradicijo prav tako raziskujejo in preigravajo v vsej njeni širini in pestrosti. Kar pomeni, da bodo raje zašpilali manj znane komade kot vsem znane, pa tudi če jih zaigrajo, storijo to na drugačen način, kot smo ga bili vajeni. Raje bodo posegli po zamejskih in odrinjenih, v centru moči manj navzočih slovenskih kulturah, ki se znajo med seboj še kako razlikovati. >>

Chada Taylorja bobnarja, tolkalca, komponista in vodjo zasedbe Active Ingredients sta v njegoven dosedanjem glasbenem glasbenem življenju in tudi nasploh zaznamovali dve mesti, prepišni Čikago in jabolkasti New York. V ideji dveh mest je izbral tudi sodelujoče glasbenike: alt saksofonista Jemeela Moondoca, basista Toma Abbsa, pozavnista Steva Swella, tolkalca Avreeayla Raja, tenor saksofonista Davida Boykina in kornetista Roba Mazurka.
Album "Titration" v svojem zaledju nosi zgodbo migracij, selitev špilavcev med dvema mestoma, Chicago in New York. Trije z vsake sredine tvorijo veslače čolna, ki ga usmerja Chad Taylor. V ospredju pa se odvija zgodba glasbe. Active Ingredients v svojem muziciranju prehajajo meje kompaktne strukture. Ne zadovoljujejo se s starimi popisanimi obrazci, če že, jih obrnejo in dodatno popišejo še z druge strani. Tvarina, ki se odvija na ploščku "Tritration" je zelo dobra in prefinjena, a je kot kemijska enačba s svojimi tehnično matematičnimi pravili in v tem smislu na momente malce suhoparno predvidljiva. Lahko bi rekli, da ploščku kljub dobrim aktivnim sestavinam in ugodnem slušnem produktu manjka kanček čustvene nadgradnje, ki te zadene. /Šiljo/ >>

DIVERSE je chicaški raper in občasno tudi producent, ki je s svojim prvencem zadel v polno. Plošča One A. M., ki je lani izšla pri založbi Chocolate Industries, je presenetila skoraj vse. Produkcijsko taktirko je (spet) prevzel RJD2, s pomočjo Madliba in Prefuse 73 pa ustvaril neverjetno poslušljivo ploščo, vsaj glede na imena, ki so pri plošči sodelovala in so načeloma precej nagnjena k eksperimentiranju. Na odlične glasbene podlage, briljantno odgovori tudi rookie Diverse, ki s svojim podajanjem rim in odličnimi teksti ter flowom poslušalca pripravi k neprestanemu pritiskanju na tipko repeat ... >>

Joseph Suchy je eden najbolj čudnih zvočnih patronov v Evropi. Kitarist iz Kölna je na sceni že več kot trideset let in v domačem okolju velja za pravi kult. Kljub vsemu pa se je iz lokalnega miljeja odlepil šele v devetdesetih s sodelovanji z Janom St. Wernerjem (Mouse On Mars), FX Randomiz, Ekkehardom Ehlersom in Burntom Friedmanom, s katerim redno struži v The Nu Dub Players. Vendar pa so vrhunec njegovega ustvarjanja samostojne plošče, začenši s prvencem "Smi2le" (založba Grob v l. 1999) in kasnejšim za založbo Staubgold. ''Calabi.Yau'' je tako vrhunec njegove ustvarjalnosti, ki zvedavo in poznavalsko razčlenjuje, raziskuje in razvija kitarski zvočni potencial v sožitju z elektronskimi zvoki. V medpolju elektro-akustične sfere tako Suchy najde in razvije melodijo kot primarni in hkrati najmočnejši izrazni motiv izjemne plošče ...

www.staubgold.com
>>

Zagrebški kantavtor MILAN MANOJLOVIĆ-MANCE se po odličnem nedavnem ljubljanskem nastopu predstavlja v Tolpi bumov z najnovejšim, tretjim albumom, ki prinaša dobro mero zabave in odštekancij, znanih s prejšnjih dveh albumov (»Čovjek iz Katange«, 1995, in »Plavi bar«, 2000).
Tudi tokrat so v ospredju MANCEJEVA utrgana besedila, besedne igre in govorni vložki, električna kitara, na katero se spremlja, pa je (če karikiramo) le nujno zlo, da je temu, kar počne, mogoče reči godba.
Vseeno je album nekoliko bolj čvrsta celota od predhodnih dveh, k čemur pripomore spremljava IGORJA PAVLICE (trobenta, spremljevaln vokal), DAMIRJA PRICE (saksofon, električni klavir), HRVOJA NIKŠIĆA-NIKŠE (analogni sintesajzerji), VIKTORJA KRASNIĆA (tolkala) in KORNELA ŠEPERJA (»sitni zvuci«). >>