Mislim, da je dosedanja zapuščina super projekta Fantomas, marsikomu med vami že dobro znana, zato biografije ne nameravam še enkrat napletati. Imena Mike Patton, King Buzzo, Trevor Dunn in Dave Lombardo so namreč že leta in leta prave blagovne znamke, ki se prodajajo in govorijo same zase. Brez pretirane promocije ali pač medijske podpore. Patton se tega še kako dobro zaveda, saj bi lahko naredil praktično karkoli – tudi najteže prebavljivo in povsem eksperimentalno plato -, pa bi brez pretiranega naprezanja dočakal nov uspeh. Ne bi dolgo trajalo, pa bi le-ta postala naslednja velika stvar, ki moli iz podzemlja.Več kot dobra odskočna deska, ki lahko privede tudi do takih šokov in nepredvidenih preobratov, da celo plošča, ki ji bomo prisluhnili nocoj, postane skorajda najbolje prodajani artikel založbe Ipecac...(več)... >>

Nobena skrivnost ni: tokrat se srečujemo z živo legendo afriške popularne godbe; z enim izmed njenih maloštevilnih še živečih pionirjev, z enim redkih še delujočih iznajditeljev kakšnega izmed tipičnih, endemnih, jasno profiliranih lokalnih žanrskih idiomov, ki so potem prav z ustvarjalno vitalnostjo njihovih tvorcev in ob pomoči ključnih izvajalcev, ki so jih povzeli, postali prepoznavni po vsem planetu ... (več ...)
>>

"The Velocity of Hue" je album komadov za akustično kitaro. Naslov izdaja podmeno, igranje z »brzino zvenskih barv, odtenkov«. Z malo abstrakcije se pred nami v lokih komadov znajde »dromljanje«, v prebiranju in poslušanju alikvotov in v čopanju strune stari Delta (netemperiran) blues novatorjev izpred leta 1935. Tu je viseča tonalnost s širjenjem tonalnih režnjev, območij na način strunskih glasbil dvorskega daljnega ali bližnjega Vzhoda (koto, komungo, sehtar) ... (več ...) >>

Morda je band The Casual Dots tako kot njihovo ime res nastal nenamerno in povsem priložnostno. A vsekakor ne gre prezreti dejstva, da sta dve članici in en član gojili ljubezen do glasbe že veliko pred letom 2003, ki je tudi leto njihovega začetnega ustvarjanja. Christina Bilotte, vokalistka in kitaristka banda, je svojo rockovsko energijo prinesla iz washingtonskih »grrrl« bandov kot so Autoclave, Slant 6 in še nedavno aktualnih Quix*o*tic. Kathi Wilcox na drugi kitari je poleg skupine Bikini Kill, ki je po skoraj desetletnem gojenju riot grrl scene leta 1998 razpadla, svoje kitarske solaže prispevala še v Frumpies, The Feebles, Star Sing Scorpio itd. Na koncu pa je tu še bobnar Steve Dore, ki se je The Casual Dots pridružil direktno iz Deep Lust. Najbrž pa ni naključje, da so njihova pretekla sodelovanja povezana z imenom Guya Picciotta, ki je tudi tokrat s svojo ekipo produciral prvenec The Casual Dots. >>

V današnji Tolpi bumov bomo prisluhnili še enemu imenu sodobne njujorške neorockovske scene, ki z generacijami izničuje pomen tako imenovanih »–izmov«, h katerim se vedno znova vračamo, da bi opisali in determinirali početje posameznega glasbenega imena in skupnosti, ki ji pripada. V primeru TV on the Radio bi se z zatekanjem k takšnemu slepomišenju še enkrat opekli, ker TV on the Radio odpirajo številne glasbene zakladnice in jih prelivajo ter ostajajo njujorški v urbanem in ustvarjalnem pomenu ... (več ...) >>

Ravno ko je bilo videti, da britanski neodvisni založbi Ninja Tune primankuje idej – velik del izdanega materiala je bil v zadnjem letu precej medel –, je prišlo na trg nekaj odličnih izdelkov, kot so album poljskega dua Skalpel, album hiphoperja Sixtooja, opus »največjih hitov« Retrospective v treh delih in Blockheadov prvenec "Music by Cavelight".
Blockhead je newyorški glasbeni ustvarjalec, ki sodi v kroge producentov, kot sta na primer RJD2 in El-P, in katerih najmočnejše shajališče je ena trenutno najbolj vročih založb Def Jux. Blockhead ni novinec na sceni ... (več ...) >>

Če me je v zadnjem obdobju kakšna nova zasedba zares povsem 'podjarmila' in prevzela vsako poro mojega telesa, so to bržkone naši nocojšnji gostje. Spet sem namreč dočakal bend, ki povsem pooseblja moje razpoloženje in videnje sveta, ki ga živim. Tudi člani Animal Collective bodo namreč vedno ostali otroci po duši, nikoli zares ne bodo hoteli odrasti (ha, kdo pa to sploh zavestno hoče), infantilno-naiven pogled na ta svet ter življenje pa imajo pravzaprav že v svoji krvi ... (več) ... >>

ELEANOR in MATT FRIEDBERGER tvorita jedro newyorške zasedbe THE FIERY FURNACES, katere prvenec »Gallowsbird's bark« (Sanctuary, 2003) predstavljamo v današnji Tolpi. "Hibrid muzik 20. stoletja" bi lahko na kratko opisali zvokovje s plošče, saj na njej slišimo celo paleto žanrov, od raga z začetka dvajsetega stoletja in bluesa iz petdesetih, do garažnega rocka, folka, psihedelije iz šestdesetih, lo-fi-ja sedemdesetih in še česa – vse skupaj zapakirano v album s šestnajstimi komadi, ki jim samosvojo noto daje ledeni ELEANORIN vokal. >>

Zasedba Katalena je v času, ko se je pojavila – letos poleti bodo minila tri leta od glasbene delavnice, na kateri so se zbrali, od izida odličnega prvenca "(Z)godbe" pa je preteklo dobro leto – gotovo pomenila novum na slovenski etnosceni, saj do takrat nismo imeli domače zasedbe, ki bi se ljudske zapuščine lotevala z električnimi inštrumenti. (...)

... vendar pa njihov drugi, prav na današnji dan objavljen album "Babje leto" ne prinaša toliko presenečenj kot prvenec.

... pa tudi ne razočara, saj je na njem obilo iskrivega igranja, zabavnih preskokov, privlačnih aranžmajev in ... >>

Ameriška založba Thrill Jockey v zadnjih letih še izraziteje stavi na eklektičnost svojega raznovrstnega kataloga ter se vedno bolj drzno spušča v raziskovanje multižanrskih in zvočnih poljan. Raznolik katalog, ki med drugimi vsebuje filmsko godbo Davida Byrnea, ognjeni jazz Freda Andersona in Hamida Drakea, botre ''post rocka'' Tortoise, njihove drzne naslednike Radian, kölnsko elektronsko gardo z Mouse On Mars, Microstorio ter Oval, nam tokrat ponuja avstrijsko-ameriško navezo Trapist. Trio elektro-akustične narave nam je že s svojo prvo izdajo ''Highway My Friend'' (Hat Hut, 2002) ponudil mojstrski preplet svobodno improvizirane godbe, ki subtilno brklja po žanrskih vzorcih v raznobarvnem prepletu zvokov. Tokratna plošča ''Ballroom'' to zgodbo še izraziteje nadaljuje. Če je prvenec stavil na akustično zvočno komponento, je tokratna plošča izlet v elektronske vode, ki z organskostjo in opojnostjo prekaša vse poskuse fuzije elektronike in drznih akustičnih praks njujorškega downtowna, ko se je le ta napajal v illbientu ... >>

Lhasa se po šestih letih ponovno vrača s svojim zadnjim albumom "The Living Road", ki je brez dvoma lepljenka različnih pokrajin. To se nam zazdi že zato, ker Lhasa odpoje pesmi v treh jezikih, angleščini, španščini in francoščini. Vendar ta multilingvistična trdnjava na nek način odpre in prezrači cel izdelek. Ponovno ji stojita ob boku Montrealca, bobnar in aranžer Francoise Lalonde in klaviaturist Jean Massiccotte, ki skozi celoten izdelek spreminjata različne glasbene stile: od počasnih balad, pravljičnih zvokov za otroške lutkovne predstave, pa do udarnih mariachi ritmov, vse to aranžersko podkrepljeno z godalno sekcijo in elektronskimi beati. >>

Ko sem pred izzidom nove plošče preljubih montrealskih herojev Shalabi Effect v neki 'press' napovedi prebral, da protagonisti njeno vsebino označujejo s stavkom - 'to je naš pop album' -, si nisem mogel kaj, da ne bi zavil z očmi in nad glavo začutil en velik oblaček z vprašajem v njegovi sredini. Pač. Shalabi Effect so vedno bili in vedno bodo prekleto daleč od obče sprejetega pomena besede 'pop', kaj šele, da bi se njihova godba kdajkoli spogledovala s komercialnostjo in ustreznostjo za širši krog poslušalcev... (več) ... >>

Lanska Music For The Mature B-Boy, s katero je svet nase opozoril DJ Format alias Matt Ford, didžej in producent, nastanjen v angleškem Brightonu. 28-letni Format je še eden tistih, ki v zadnjih nekaj letih strmo dvigujejo rating britanske rap/hip hop scene. Pozitivna plošča, ki je nastala v sodelovanju z Jurassic 5, odličnim Mc Abdominalom in drugimi gosti, nas meče nazaj v konec osemdesetih in začetek devetdesetih, ko je bil rap veliko bolj zabaven, pozitiven in manj glamurozen kot danes. Tričetrturni izdelek je k srcu prirasel tudi mnogim, ki jim sicer zvočna podoba rapa iz konca osemdesetih ne ustreza preveč.
>>

Protivojni konceptualizem v glasbi ni nekaj novega. Spomnimo se samo protivojno nastrojenih kantavtorjev iz hipijevskih časov, ki so v svojih družbeno-kritičnih besedilih ostro nasprotovali takratni vojni politiki v Vietnamu. Ali pa albuma Pink Floydov The Final Cut iz leta 1983, ki je nastajal v času pred padcem železne zavese. Njegovo mračno protivojno razpoloženje z vedno prisotno slutnjo končnega obračuna in apokalipse je v poslušalcu pustilo nek tesnoben občutek človeške norosti, ki ji ni bilo nikdar konca. S časom in novimi trendi se je glasba spreminjala, vojne pa so ostajale. Najnovejša norost, vojna proti terorizmu, je tista tema, ki je okupirala washingtonski trojček Trans Am do te mere, da so ji posvetili kar cel album. >>

Zgodba se je začela kot stranski produkt skupin Giand Sand in Calexico, skupin, pri katerih so delovali in še vedno delujejo trije člani Dean Martinezovih prijateljev. V vsem času delovanja je sestava ostajala ohlapna, njeni člani so v stalnem prihajanju in odhajanju. Tokratna petorka glasbenikov dobro obvladuje inštrumentarij, s katerim pričara prav posebno vzdušje, ki popelje v hipnotični 'voyage' in z bogatim izborom perkusij in brenkal, moog sintesajzerjem ter prepoznavno vodilno električno kitaro v vsej epiki odstira nove in nove horizonte. >>

... Squareousherjev album "Ultravisitor" kljub široki paleti različnih žanrov in hitremu prehajanju med njimi ohranja konsistentnost in pelje. Čeprav na njem ne pokaže nič pretresljivo novega, z njim prestopi v svoje zrelo obdobje in naredi nekak hommage prejšnjemu ustvarjanju in žanrom, ki so tako močno vplivali na njega, oz. epilog, v katerem vse to virtuozno poveže na svoj edinstven način. Tudi sam v svojem značilnem samozavestnem slogu izjavlja, da je to najboljši album ... (več ...) >>

... Če Ry Cooder nekega popoldneva za svoj odmevni projekt ne bi iskal točno določenega glasu, bi Ibrahim morda še danes mirno sedel v senci ulic Santiaga. Z albumom "Buena Vista Social Club", ki je s 5 milijonsko prodajo nedvomno požel največji uspeh, se je Ibrahim ponovno znašel ob boku Rubena Gonzalesa, Company Segunda, Barbarita Torresa. Kmalu za tem je izšel še album "Buena Vista Social Club presents Ibrahim Ferrer", kjer je končno lahko dokazal, da ima res rad bolero.
Zbirka bolerov je tudi njegova zadnja plošča Buenos Hermanos, ki jo bomo nocoj slišali ... (več ...) >>

Homogena japonska podtalna scena, ki se na zahodu zdi najbrže še veliko bolj homogena, kakor v resnici je, je vedno imela marsikaj ponuditi zahodnemu glasbenemu občestvu. Najsi bodo to japonske pop prikazni tipa Cornelius in Fantastic Plastic Machine, ali pač bolj raziskovalno nastrojeni noize veljaki, kakršni so Otomo Yoshihide in KK Null. In če smo ene izmed zelo aktivnih predstavnikov japonskih psihadeličnih komun Acid Mothers Temple videli tudi že v naših koncih, to ne moremo reči za japonske jazziste. Zagotovo se Japonci aktivno udejstvujejo tudi na tem področju, vendar so bili v tej sferi do nedavna, vsaj z zahodne strani, bolj malo opaženi.
>>

Zelo prav je, da je Strummerjev poslednji album tako zelo dober. Zato, ker je prav, da veliki odhajajo v velikem slogu. Album "Streetcore", ki ga je Strummer snemal z Mescaleros, ko je decembra 2002 nenadoma umrl zaradi srčnega udara v svoji hiši, je njegov najbolj prepričljiv solistični album, ena najbolj sočnih plošč leta 2003 in priznajmo si, Streetcore je mogoče celo boljši album kot razvpiti "Combat Rock", zadnji album izvirne zasedbe The Clash... (več...) >>

Moram priznati, da sem bil v pričakovanju sveže, že tretje velike plošče islandskih ljubljencev Múm prepoln vprašanj, ugibanj in črnih misli. Nekaj mojega strahu je bilo namreč vezanega že na kadrovske probleme, saj je bila zasedba večji del lanskega leta v stanju delnega mirovanja, saj se je ena dveh deklet - multiinstrumentalistka Edda - odločila, da bo več časa posvetila študiju in zvočni polet vsaj za nedoločeno obdobje postavila na stranski tir... (več) ... >>

Nocojšnji zvočni gostje Tolpe bumov THE LITTLE KILLERS so po petih letih prvi bend, ki je podpisal pogodbo s CRYPT RECORDS. Tim Warren, lastnik Crypta, je začutil prebujeno zanimanje za drzni rokenrol med poslušalstvom v zadnjih letih in v Little Killers očitno opazil potencial, ki bi lahko nadaljeval kontinuiteto založbe, prekinjeno pred petimi leti tudi v novem tisočletju... (več...) >>

Mešanice rapanja in metala so svoje zlate čase doživljale sredi devetdesetih let, ko s(m)o na repeat drajsali Body Count in kompilacijo Judgement Night. Da je reč potem prek vrhunca z Rage Against the Machine mutirala v bednost športrokanja kakšnih Limpkit je prava žalost, zato je fino slišati kakšen inteligenten odmik od tipičnega mixa kitarskih riffov in rapa - in prav to nam ponuja kalifornijski crew Styles of Beyond. Z duhovito rabo starih rokerskih zvokov in predelav t >>

Buttlerjevi se še kako pozna njena kafanska kilometrina in ne čudi nas, da so jo poimenovali za Ello Fitzgerald ali Billie Holiday ciganske glasbe. Posebni atmosferi albuma so doprinesli tudi odlični glasbeniki iz Mostar Sevdah Reuniona s svojimi številnimi, a nevsiljivimi bluesovskimi in jazzovskimi odtenki, ki vendarle ne skrivajo balkanskega porekla pesmi ... (več) >>

Glasbeni genij in gospodar »cheesy« zvokov Luke Vibert je presenetil z novim albumom "Kerrier District", ki ga nismo pričakovali tako zgodaj, saj še ni minilo leto dni, kar je na založbi Warp izšel njegov album "Yoseph".
Tokrat se je Luke Vibert poklonil eni izmed najbolj napačno interpretiranih glasbenih zvrsti oziroma obdobij – disku. "Kerrier District" je Lukova mala učna ura disko zvoka, reinterpretacija dobrot, ki jih je prinesla klubska glasba sedemdesetih let. >>

Novi album samoborskih hardcorovcev Deafness by noise,
Last minute call, sicer ne odkriva Evreke, pač pa prinaša intenzivne in udarne,slabe pol ure, odličnega hardcora po vzoru new yorške šole iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih. >>

V opomin ameriškim vojaškim pohodom po svetu predstavljamo novo zgoščenko newyorškega skladatelja Phila Klinea – Zippo Songs. >>

Gez Varley se s pospešenim tempom vrača z novo ploščo čistokrvnega techna, precizno programiranega in stoodstotno mašinskega izvora. Poleg tega plošča "Avanti" sledi precej nostalgični detroitski strani, kar je dandanes precejšnja
redkost, tako da se je Varley pod sinonimom G-Man spet odločil pluti proti dominantnim godbenim vetrovom. >>

Oneida je s kontinuiranim delom od sredine 90. let dosegla kultni sloves na njujorški underground sceni. Še preden sta se zrušila dvojčka, še prej, ko so se pojavili The Strokes, so Oneida harali po njujorškem klubovju in redno izdajali album za albumom ter se skozi čas spremenili iz kvarteta v trio. Oblikovanje zvoka in na sploh razpoznavnega izraza je trajalo do albuma "Anthem Of The Moon". Z njim so dosegli željeno psihadelijo in z naslednjim "Each One Teach One" presegli vsa pričakovanja ... >>

Četrta plošča soboških PSYCHO-PATH, »Desinvoltura«, prinaša enajst novih komadov, ki so nastali lansko poletje in bodo izšli pri berlinski založbi More Noise Less Music.
Ime plošče »Desinvoltura« pomeni stanje duha, ko si nedotakljiv in se lahko zato osredotočiš premočrtno na svoj cilj – in to je stanje, za katerega PSYCHO-PATH menijo, da se v njem nahajajo po desetih letih obstoja: pripravljeni, da osvojijo tuja tržišča.
V Tolpi pa ocenjujemo njihov najnovejši diskografski podvig, prvi po albumu "Terminal", glasbi za plesno predstavo MATJAŽA FARIČA izpred treh let.
>>

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišal neverjetno uspešno in skrajno originalno zvočno sodelovanje med dvema glasbenikoma, ki bi prej kot na harmoniji slonelo na nasprotovanju, prepirih, pravi osebnostni bitki in neskončni trmi. Že sliši se skorajda nemogoče, a japonsko-nemški duet So, ki ga z istoimenskim prvencem gostimo nocoj, pooseblja prav ta zapis. Ko namreč prisluhnem njuni plošči, bi šel lahko celo tako daleč, da bi se strinjal s tezo, da dotični projekt sploh ni pravo sodelovanje v izmenjevanju idej in zamisli, ampak prej čistokrvna pomorska oz. ladijska bitka iz 18. stoletja, saj najbrž ni naključje, da se tovrstne podobe in slikarije znajdejo prav na ovitku albuma ...(več) ... >>