Bendi, ki so (če so) v lanskem poletju igrali v Izraelu (ko so tam padale bombe), so morali biti predvsem glasni. In za kaj takega je trojka pod imenom Grave Temple več kot kompetentna. Kitare sta prekrižala Stephen O’Malley (en najbolj kreativnih glasbenikov ta hip, najbolj znan kot polovica Sunn O))) ), ter Oren Ambarchi (eksperimentalni kitarist in tolkalec, ki mu hrupne prakse niso tuje), postavo pa je zaokrožil madžarski black metal »kruljač« Attila Csihar (nekoč frontmen Tormentorjev, sodeloval pa je tudi z eno najbolj kontroverznih zasedb, norvežani Mayhem). Na pravkar izdanem ploščku ’The Holy Down’, so v enournem posnetku zabeležili težko, na dronu postavljeno godbo, ki skozi ambientalen uvod počasi dobiva zalet za zadnjo tretjino, v kateri intenzivnost in glasnost (predvsem po zaslugi Ambarchijevega udrihanja po bobnih), pripeljejo do meje neznosnosti. (v celoti!) >>

Naš dober italijanski znanec Carlo Actis Data ponovno z nami! Tokrat s pomočjo dvojnega koncertnega albuma, posnetega v okviru prave svetovne turneje leta 2004. Kako zelo svetovna je bila, najbolje dokaže fotografija benda na naslovnici ovitka, ki je nastala v indonezijskem mestu Bogor med azijskim kosom omenjene turneje. No, sam posnetek koncerta ni od tam, ampak je nastal 12. marca omenjenega leta v Švici, v Sionu. In je za njegove koncerte standardno obilen, saj mirno zasede dva ploščka in skoraj dve uri vašega časa. Uprizorjeno s petčlansko »mladinsko« električno modifikacijo njegovega stalnega »jazzovskega« Actis Dato kvarteta. Pa tudi ta je seveda že zdavnaj postala prav tako stalna in je bila takrat zares v polni formi. Ponujamo vam nekaj že slišanega, nekaj preslišanega, pa tudi kaj novega; vse skupaj pa udarno, zabavno, prodorno, kompaktno. Carlo Actis Dato pač! (v celoti!)
>>

Otomo Yoshihide s svojo novojazzovsko zasedbo nadaljuje s spajanjem lastne interpretacije žlahtne jazzovske zgodovine s sodobnimi elektroakustičnimi zvočnimi tradicijami. Tokrat z razširjeno orkestralno verzijo ansambla, ki zajema klasične godalce, evropske, japonske in korejske glasbenike v špilu, ki prepleta avtorske skladbe in jazzovske klasike (Mingus, Dolphy) ...

>>

Med najbolj neverjetne vrnitve na koncertne odre v zadnjih letih vsekakor sodi pojavitev Rokyja Ericksona po skoraj dvajsetih letih psihičnega azila na socialnem obrobju in robu zdravstvenega prepada. V zgodovino rocka se je zapisal kot frontman pionirjev rockovske psihadelije iz druge polovice šestdesetih let, 13th Floor Elevators. Njegova tragična življenjska pot zaradi uživanja tripov in obiskovanja raznih psihiatričnih ustanov, ki ga je odrinila v duševno asocialnost, nestabilnost in osamljenost, se je ves ta čas postavljala ob bok tragedijam velikanov kot so Syd Barrett iz Pink Floyd, Sky Saxon iz The Seeds, Nick Drake, Tim Buckley, Skip Spence. Po odmevnih in predvsem dobrih koncertih v zadnji polovici leta, tako doma, v Združenih državah Amerike, kot tudi v Evropi, je ta del zgodbe zaključen. Je preteklost! (v celoti!) >>

Tokrat imamo priložnost prisluhniti koncertu legendarnih avstralskih rockerjev The Scientists. Bend je nastal sicer že leta 1978 v avstralskem Perthu in močno zaznamoval osemdeseta, s svojo inačico rock’n’rolla, ki se je močno spogledovala z avantgardnimi rockovskimi variacijami. Mnogi so jih skušali primerjati z “Cave-ovimi” The Birthday Party, toda dejstvo je, da so bili The Scientists že vse od svojih začetkov veliko bolj melodični. V njihovem začetnem,“perthovskem” obdobju, ob koncu sedemdesetih, so svoj zvok izoblikovali na temeljih močnega garažno rockovskega gibanja, ki je bilo zelo značilno za bende iz Pertha. Spomnimo se nepozabnih bendov, kot sta bila na primer The Stems ali pa Kryptonics. Po odločnem prodoru v rodnem “Perthu” so se The Scientists preselili v Sydney in razburkali tamkajšnje rockovsko dogajanje. (v celoti!) >>

Pred nami je več kot desetletje star koncertni posnetek kultne japonske zasedbe Ground Zero, inovativnega in predrznega transžanrskega izbljuvka sodobne urbane norosti in nervoze, hiper energičnega kolaža eksperimentalnega gramofonarstva, eksperimentalne elektronike, vzorčenja zvoka, plunderfonije, avant rocka, svobodnjaškega jazza, japonske tradicionalne glasbe in zvedavih dekonstruktivnih posegov v različne žanrske oblike, od jazzovskih in soul standardov, filmske glasbe do pekinške revolucionarne opere. Vse to se je v glasbi Ground Zero odvijalo v rapidnem tempu rezkih in vratolomnih prevratov in izmenjav, hitrih rezov ter duhovitih prehodov, ki so nas od daleč resda opominjali na reži in lepi kompozicije Johna Zorna in glasbo njegovih Naked City, na z dado zašiljene gramofonske vragolije Christiana Marclaya in trdo, nepopustljivo linijo rezkega rocka This Heat, a ob tem vedno ohranili svežino in vznemirljivost vse do današnjih dni, ko komaj sedemletna kariera Ground Zero uživa kultni status. >>

The Human League veljajo za pionirje synth-popa, torej prakse ki v veliki meri kroji sodobno britansko pop produkcijo. Poleg tega nosijo tudi status enega najbolj vplivnih bendov s sheffieldske novo-valovske scene, ki je preko elektronskega popa imela pomembno vlogo tudi v razvoju sodobne britanske elektronske glasbe. Že v prvi polovici osemdesetih so vstopili tudi v britanski mainstream, ki je prav preko Human League doživel velik preporod in tam so se obdržali vse do danes, ko še vedno veljajo za eno boljših synth-pop zasedb. Še toliko bolj to velja za njihove koncerte, ki so pravi audio-vizualni spektakli, skozi katere podajajo kombinacijo nostalgije in sodobnih glasbenih vzorcev. S posnetkom koncerta, ki ga bomo slišali v sredo pa so postavili piko na i njihovi obsežni svetovni turneji v letu 2003, zabeležili pa so ga v znameniti dvorani Dome v angleškem letovišču Brighton, ki slovi prav po tovrstnih glasbenih eventih. (v celoti!) >>

Anthonyja Braxtona ni nikoli preveč. Glede na obseg dokumentiranega dela njegovega glasbenega opusa pa pri spremljanju in predstavljanju tako ali tako ves čas zaostajamo za dinamiko njegovega pojavljanja. Vedno več nam ostaja na zalogi tistega, kar bi naravnost morali slišati oziroma nanj opozoriti. Zato bi morale biti prav takšne predstavitve še bolj redne. Takšne zato, ker o samem ustvarjalcu, o mojstru skladatelju in pihalcu Anthonyju Braxtonu po desetletjih spremljanja njegovega početja že težko vedno znova povemo kaj novega, kaj tehtnejšega od umestitve konkretnega ustvarjalnega akta v čas, okolje in ustvarjalni kontekst. Ter zato, ker je tako ali tako večji del njegovega zvočno zapisanega opusa posnet na koncertih. In obratno: koncertni posnetki so praviloma najbolj intriganten način za spoznavanje razsežnosti njegovega del. Tokrat boste poslušali uro dolg posnetek skladbe »Composition 343« v dveh delih, izvedene z njegovim kvintetom 15. novembra 2004 v Royal Festival Hall v Londonu v okviru posebnega koncertnega ciklusa v organizaciji BBC, ki je koncert tudi posnela in predvajala, leta 2004 pa je potem izšel pri londonski založbi Leo Records. >>

Koncert, kateremu bomo prisluhnili danes, nas bo popeljal v ambient lanskoletnega poletnega deževnega tolminskega Sotočja, oziroma k klub MINK, kjer je lani nastopil duo po imenu Suchar - Majewski Mykrokolektyw. Koncert na plažici pod vrbami, nedaleč od Soče, je posnel Iztok Zupan iz Kranja, ki Sajeto spremlja, dokumentira in vsestransko podpira že od samega začetka. Tako je nastalo nekaj dragocenih posnetkov koncertnega dogajanja, ki gotovo predstavljajo redke glasbene plodove za sladokusce, saj omenjeni festival namenoma ohranja intimno in provokativno vzdušje. To pa mu lahko uspeva samo s programom, ki koplje po obrobjih glasbene scene in izkopava bolj ali manj prezrte ali manj znane glasbene zanimivosti, med katere spada tudi Suchar- Majewski Mykrokolektyw. (v celoti!) >>

Super Roots #9 je prva resnejša plošča po dolgi diskografski odsotnosti tega danes že legendarnega japonskega dadaističnega nojz rock kolektiva, ki nas je v 90-ih in tudi kasneje navduševal s svojo glasno zatripano kakofonično godbo. Gre za zadnji album v seriji Super Roots, ki prinaša žive posnetke bolj ali manj uspešnih koncertnih poskusov. Material zanj so posneli na enem izmed njihovih božičnih koncertov leta 2004 in Boredomse prikazuje v nekoliko bolj umirjeno elegantni, a zato nič manj zanimivi luči. Yamatsuka Eye s svojim številčnim kolektivom še vedno mojstrsko manipulira s trakovi, ritem sekcija pa je udarna in zanimiva kot vedno. Prisluhnite... >>

Ameriški basist in producent Bill Laswell je že od začetka delovanja hkrati dejaven na več glasbenih poljih. Roko pod roko z razpršenostjo in neujemljivostjo njegovih številnih projektov pa gre tudi njegova eklektičnost, ki je pravzaprav tako ena njegovih temeljnih postavk delanja glasbe, kakor tudi pogostokrat njen cilj, saj Laswell v španoviji s celim spektrom raznorodnih in praviloma izvrstnih muzičistov ustvarja glasbo, ki se upira žanrskemu predalčkanju. Med njegovimi projekti zaseda zasedba Material posebno mesto. Kljub omenjeni razpršenosti njegovih projektov in sodelovanj morda celo lahko trdimo, da je Material, ki je v bistvu le skupno ime za različne zasedbe in večkrat le ohlapne kombinacije glasbenikov, nekakršen “trade mark” tega večnega raziskovalca in eksperimentatorja, ki je številne glasbene ideje in postopke, ki danes veljajo za revolucionarne, udejanjal davno preden so le-ti prešli v javno rabo ... (v celoti!) >>

Antony Santos, vodilni dominikanski bachatero, izvajalec skladb počasnega ritma in otožnih besedil, že dalj časa ne igra več samo bachate, ampak koncerte prepleta tudi z živahnejšim in v svetu bolj znanim dominikanskim merenguejem. Pred leti je spremljevalno zasedbo dopolnil še z dvema saksofonistoma in pianistom, ki so posebej hvaležna zvočna poživitev njegovih nastopov, za katere sicer velja, da trajajo do zgodnjih jutranjih ur. (v celoti!) >>

Izbira baltimorske zasedbe Spank Rock se za londonski klub in založbo Fabric na prvi pogled zdi precej nenavadna, toda če pogledamo po seznamu preteklih nadaljevanj serije »mikstejpov« Fabric Live, nam takoj postane jasno, da gre tukaj za vzpostavljanje neke vrste kontinuitete. Serija Fabric Live je pravzaprav zelo hecna, saj je do svojega 34 nadaljevanja nanizala že celo vrsto žanrsko zelo različnih izdelkov, ki jih odlikujejo predvsem specifični avtorski pristopi, s katerimi so posamezni didžeji ali ekipe pristopili k ustvarjanju svojih prispevkov. Zanimivo je, da Spank Rock sploh ne slovijo po svojih didžejskih sposobnostih, ampak bolj po emsijevskih in producentskih, kar se ne da primerjati z rutinerskimi gramofonskimi jezdeci kot so Carl Craig, DJ Zinc, James Lavelle ali Luke Slater. Je pa res, da so mogoče prav zaradi tega izbrali način miksanja, ki je mogoče še najbolj podoben producentskemu delu. (v celoti!) >>

Arnold Dreyblatt velja za enega ključnih skladateljev iz drugega vala newyorških minimalistov. V sedemdestih letih na newyorški državni univerzi v Buffalu študira filmsko in video umetnost, poleg tega pa tudi glasbeno kompozicijo. Študij med drugimi vodijo tudi cenjeni skladatelji eksperimentalnih godb; John Cage in Morton Feldman, ki veljata za pionirja aleatorične glasbe, Pauline Oliveros, ki prihaja iz vrst začetnikov elektronske glasbe, pozneje pa postane še asistent in arhivar LaMonte Younga, očeta minimalizma. (v celoti!) >>

Nemškega starosto evropskega »freejazza« Petra Brötzmanna poznamo že iz nepregledno raznovrstnih glasbenih situacij in kombinacij, pa tudi njegovega tenteta smo se že kar dodobra naposlušali; oboje tako koncertno kot še obilneje s plošč. A vseeno je tole, s čimer se soočamo tokrat, v njegovem opusu nekaj posebnega. Seveda ne zaradi tega, ker bomo poslušali koncertni posnetek oz. natančneje, kombinacijo dveh posnetkov, nastalih na nastopih v dveh zaporednih večerih v okviru The Chicago Humanities Festival 5. in 6. novembra 2004. Kar obsežen del njegove diskografije sestavljajo ravno plošče s koncertnimi posnetki. Tokrat pa se je odločil, da to ne bo samo koncert, pač pa še pesniški recital, oziroma, še bolj točno, zvočno literarni spektakel. Njegovemu evro-ameriškemu čikaškemu tentetu bolj ali manj enake zasedbe kot smo je že vajeni, se je pridružil še (tokrat) recitator Mike Pearson (v celoti!) ... >>

V nocojšnjem RŠ koncertu vas peljemo v zibelko fada, kjer je od najmanjših nog z njim odraščala Mariza, njegova današnja najperspektivnejša predstavnica. Zgodba o njeni glasbeni poti se je začela v zgodnjem otroštvu po preselitvi iz Mozambika v staro lisbonsko četrt Mouraria. Prav tam je Mariza prvič doživela pristen zvok fada preko glasov lokalnih pevk in pevcev, ki so v majhnih tavernah spontano prepevali o svojih usodah, natopljenih z občutki žalosti, jeze, trpljenja, hrepenenja, ljubosumja ali pa ljubezni in sreče. Imen ali obrazov starih fadistov se Mariza sicer ne spominja več, a vendarle nosi v svoji podzavesti zvočno sliko njihovih čustev, ki jo zliva v lastno petje. (v celoti!) ... >>

V soboto, 2. julija 2005 se je naokoli po svetu skoraj sočasno dogodilo deset koncertov, ki so bili del projekta s skupnim naslovom »Live 8«. Z njimi so podprli širšo humanitarno kampanjo »Pošljimo revščino v zgodovino«. Eden izmed teh koncertov je bil »Africa Calling«. Izpeljali so ga na zanimivem prizorišču, ki se mu reče The Eden Project. Ta leži blizu kraja St. Austell, skoraj na samem koncu – rtu Cornwalla ter je v resnici mnogo več in še marsikaj drugega kot samo glasbeno prizorišče, pa čeprav se na tamkajšnjem odru redno dogajajo vrhunski koncerti in ga nekateri glasbeni novinarji razglašajo za sploh najlepše prizorišče rock in sorodnih dogodkov v Angliji. Za njegovo izvedbo in organizacijo je stal WOMAD, pravzaprav pa Peter Gabriel in Youssou N'dour, ki sta nanj povabila 25 v glavnem afriških izvajalcev. Med njimi so bili zelo znani, pa tudi nekateri, ki jih bomo celo mi na teh radijskih valovih s pomočjo posnetkov s tega dogodka predstavili prvič. (več!) ... >>

Ni prav dolgo tega, ko smo na teh radijskih valovih obnavljali glasbeno zgodbo Vjančeslava Ganelina in ji dodajali nova poglavja. Jasno, bilo je to ob lepi priložnosti: v pričakovanju koncerta njegovega novega tria Priority v Ljubljani. Njegov naslednik legendarnega Ganelin Tria se je takrat dobro odrezal. Vse skupaj pa nas je opomnilo, da smo tega ključnega soustvarjalca zrelega obdobja sodobnega jazza v nekdanji Sovjetski zvezi vse preveč zanemarili. Zdaj to popravljamo in v pomoč so nam njegovi trije albumi, ki so do zdaj izšli pri omenjeni Auris Media: prvi z enim izmed poskusov novega tria, drugi z aktualnim Ganelin Triom Priority - ob priložnosti njihovega nedavnega koncerta v Ljubljani, slišanim tudi v tej oddaji - tretji pa je ta, ki nas zanima tokrat. Žal je tako, da ti albumi, čeprav koncertni, še vedno prihajajo na svetlo z nekajletno zamudo. (več!) >>

>>

Ob podnaslovu ploščka, ki ga bomo poslušali v nocojšnjem RŠ Koncertu, verjetno marsikdo pomisli na Guinnessovo knjigo rekordov ali kaj podobnega. Nekoliko manj skeptičen ljubitelj glasbe bi ob tako obsežnem orkestru v prvi vrsti pričakoval nek spektakularen dogodek, kjer glasba morda ni v prvem planu. Tistih, ki bi ob omembi orkestra s štiristotimi električnimi kitaristi pomislili na nek glasbeni presežek, pa verjetno ne bi bilo težko prešteti. Bržkone bi bilo slednjih nekaj več, če bi vedeli, da je bil koncert izpeljan pod taktirko Rhysa Chathama, skladatelja, glasbenika in človeka, ki je imel pomembno vlogo v njujorškem avantgardnem miljeju, zbranem okoli znamenitega umetniškega centra ‘The Kitchen’. (v celoti!) >>

Beograd je resda dolgo čakal na novi val, a je morda prav zato lahko užival v zadovoljstvu, da je to, kar je v letu 1980 končno dobil z veliko "beograjsko trojko" Idoli, Šarlo Akrobata in Električni orgazam, izredno kvalitetno. Električni orgazam so bili dečki in dekle, ki so zrasli na ulici in so govorili ulični jezik. To je življenje, ki so ga dobro poznali, ga znali sprejemati in podajati inserte iz njega skozi svoja besedila. Vsi poznamo njihove himne Zlatni Papagaj, Krokodili Dolaze in Električni orgazam. Tokrat je čas, da slišimo, kako zvenijo v živo, v lo-fi verziji. Poslušamo posnetke iz njihovega koncerta, ki so ga Gile, Ljuba, Jovec, Marina in Čavke nekega lepega septembrskega večera leta 1980 odigrali na Tašmajdanu in posnetke iz njihove vaje v kleti beograjskega SKC-a. Ne prezrite... >>

Joan Baez je sinonim za angažirano protestniško folk pevko iz šestdesetih let. Mogoče kar stereotip. S tem pa nastopi tudi poenostavljanje. S takim opisom ne moremo zaobseči niti njenega celotnega dosedanjega skoraj pol stoletnega ustvarjanja, še posebej pa se nam lahko izmakne njeno početje v zadnjih letih. V smislu: kaj novega nam sploh lahko še ponudi sedaj šestinšestdesetletna pevka, ki so ji leta verjetno načela tudi eno njenih najmočnejših orožij, zvonki glas? (v celoti!) >>

Skupina The Walkabouts nam je tako znana, tako dobesedno domača, prav samoumevna, da včasih spregledamo kako njeno značilnost, torej kakovost. Še posebej, ker se njene studijske in koncertne plošče že od druge polovice osemdesetih let dalje, torej dve desetletji, pojavljajo razmeroma redno in pogosto. Pustimo ob strani površnost podpisnika teh vrstic, ki sem v nekem trenutku pomislil, da je skupina nedavno prenehala z delom, čeprav lahko tudi to površnost postavljam v okvir prej omenjene samoumevnosti in poznavanja dejavnosti skupine The Walkabouts ter njenih gonilnih članov, Chrisa Eckmana in Carle Torgerson. Dveh starih prijateljev, ki se poznata že četrt stoletja in ki od druge polovice devetdesetih objavljata koncertne in studijske plošče tudi pod imenom Chris & Carla. Ob njuni novi studijski plošči sem pač pomislil, da sedaj pod imenom Chris & Carla nadaljujeta izročilo zasedbe The Walkabouts. Vendar ta zasedba še obstaja, pravkar objavljeni koncertni album The Walkabouts Prague, posnet na nastopu skupine 5. septembra 2005 v Pragi, pa to zgolj še dodatno potrjuje, dokumentira. (v celoti!) >>

Nocoj vam ponujamo posebno izkušnjo. Ne le, da gremo s – pogojno rečeno – koncertnimi posnetki v Brazilijo. Gremo v poseben del Brazilije in k posebni godbi, ki seveda ni popularna, čeprav je tam zelo aktualna, ker je seveda za tisto okolje zelo pomembna, saj v svoji bogati tradiciji nosi zanj pomembno kulturno in predvsem tudi duhovno poslanstvo. Prav zato težko govorimo o tipičnem koncertnem posnetku, čeprav je nastal »v živo«, t.j. neposredno na nastopu skupine na javnem prizorišču, v nekem kulturnem centru v Sao Paulu. Gre namreč prej za ritual kot za običajen koncert. (v celoti!) >>

Christian Fennesz sodi v krog glasbenikov, ki jim veliko prostora namenjamo tudi na naši frekvenci. V zadnjih nekaj letih smo tako malodane slišali vse, kar je bodisi prišlo iz njegovega studia ali pa z nekaterih njegovih izbranih živih nastopov; tako tistih, ki so bili obelodanjeni na uradnih ploščah kot tudi nekaterih bootlegov. Med slednjimi se je na primer znašel posnetek njegovega koncerta s Kreativnega tabora Sajeta, kjer je nastopil v avgustu leta 2003. Zapis ‘Live in Japan’, ki mu bomo prisluhnili nocoj, je nastal skoraj natanko pol leta pred posnetkom s Sotočja, še precej bolj daleč v preteklost pa seže posnetek ‘Live at Revolver, Melbourne’ iz leta 2000, ki ga bomo za lepšo predstavo o razvoju dikcije tega laptop prvaka ...(v celoti!) >>

Govorjenja o Tomažu Pengovu se v zadnjem času - že kako desetletje ali dve, če smo natančni - lotevamo s skrajno previdnostjo. O njegovem stanju pišemo v prispodobah ali se sploh izogibamo omembi odvisnosti od “glažka vinčka”. Premagati notranje demone, kot bi rekel Kris Kristofferson, izkušnja, ki je pomagala pokopati teksaškega trubadurja Townesa van Zandta. Prav kratek nastop Tomaža Pengova kot gosta na ljubljanskem koncertu Townesa van Zandta v klubu K4 sredi devetdesetih let je bil en zadnjih njegovih nastopov, ki sem mu jih bil priča. Takrat, 1995. leta, je celo objavil svoj zadnji studijski album Biti tu. Nato je preteklo še eno desetletje, dokler ni 16. in 17. decembra 2005 odigral dveh koncertov v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. Zaradi spleta okoliščin sem tista dva nastopa izpustil. Tako ne morem primerjati neposrednih vtisov z nastopov z vtisi ob poslušanju pričujočega zvočnega zapisa z njiju. Sem pa bil na Pengovovem nastopu leto kasneje, decembra 2006 na istem mestu. Primerjava s tem koncertom in spomin na nastope izpred dveh in več desetletij pa je naslednja ... (v celoti!) >>

Pred kratkim odkrite in nikoli prej objavljene posnetke jazzovske legende, ameriškega multi-inštrumentalista Rahsaana Rolanda Kirka, ki so bili zabeleženi marca 1972 v Nemčiji, je konec lanskega leta lansirala brooklynska založba Hyena z ne preveliko pompa. Vlečni konj te založbe, producent Joel Dorn in nekdaj Rahsaanov veliki prijatelj, nadaljuje s kontinuiranim izdajanjem zapuščine tega velikega moža. To je že tretji koncertni posnetek, ki je izšel pri tej založbi in prikazuje Rahsaana v odlični formi na vseh njegovih pihalih in trobilih ter v neverjetno sončnem razpoloženju. Večina repertoarja na plošči predstavljajo priredbe bolj ali manj znanih skladb (ne samo jazzovskih), prav gotovo pa vas bo odpihnil zaključni set treh Coltraneovih priredb... >>

Naši stari koncertni znanci, poljski nokturno-elektro-jazzerji Robotobibok so se po turbulentnem obdobju, ki je sledilo izdaji odličnega albuma Nawyki Przirody , uspeli ponovno pobrati, rekrutirali so vibrafonista in z njim v kratkem času pripravili material za novi album, ki so ga potem novembra prejšnje leto tudi posneli, potem pa je v ekipi zopet nekaj začelo škripati in rezultat je trenutna negotovo stanje, tako glede nove plošče, kot tudi glede benda samega. K sreči pa smo prišli do posnetka koncerta – prvega in enega redkih, na katerem je bend predstavil celotni svoj novi material. Tako da gre za zelo kvalitetno informacijo o tem kakšna je novi zvok in nova podoba Robotobibok. Siloviti nokturno groove na eksluzivnem koncertnem materialu enega trenutno najbolj zanimivih novojazzovskih bendov - nocoj v RŠ koncertu! (v celoti!) ... >>

Charlemagne Palestine in Tony Conrad prihajata iz vrst glasbenih pionirjev, za katere so v šestdesetih letih minulega stoletja vpeljali izraz minimalizem. Tega sta se lotevala ob boku skladateljev kot so La Monte Young, Philip Glass in Steve Reich, torej imen, ki so v veliki meri krojila sodobno eksperimentalno in klasično glasbo. Conrad in Palestine svoje kompozicije izvajata skozi solistične koncerte, poleg glasbe pa ju druži tudi ustvarjanje v polju vizualnih umetnosti. Prve resnejše stike navežeta v kultnem multi disciplinarnem umetnostnem prostoru The Kitchen iz newyorškega Greenwich Villaga, ki v začetku sedemdesetih nudi zatočišče številnim avantgardnim praksam. Medtem ko Palestine krene v tisto očem bolj skrito smer, pa Conrad z La Monte Youngom ter Johnom Caleom postavi zasedbo Theater Of Eternal Music, v kateri se iščejo skozi eksperimentalno drone glasbo. Mimogrede, Conrad je bil tisti, ki je Caleovemu novemu bendu nadel ime The Velvet Underground, čeprav sam nikoli ni bil član te zasedbe. Poleg glasbe se je ukvarjal še s filmom ter poučevanjem v centru za medijske študije na newyorški državni univerzi. (v celoti!) ... >>

Paul Weller je en ključnih britanskih piscev pesmi, ki ga postavljamo ob bok Petu Townshendu in Rayu Davisu. Vsem trem je skupno, da so, vsak po svoje, odsevali dogajanje v rodni Veliki Britaniji, vsi trije skozi izrazito osebni pogled, vsi trije tudi, če se lahko tako izrazim, skozi prizmo strategije preživetja mladih, ki smo ji in ji lahko še vedno rečemo sub-kultura. Vsi trije so tudi vodili pomembne britanske zasedbe, Ray Davis skupino Kinks, Pete Townshend The Who, Paul Weller skupino Jam. Vsi trije so še vedno dejavni ustvarjalci, ki objavljajo nove plošče v raznih oblikah, občasno tudi v okviru obnovljenih zasedb, kot na primer Pete Townshend z Rogerjem Daltreyem z zasedbo The Who. Za povrh smo svoj čas, v drugi polovici sedemdesetih, v času punka in novega vala, Paula Wellerja neposredno nave-zovali na Peta Townshenda in na subkulturni izrazni slog modov, katerega glasniki so bili tudi ali predvsem The Who. (v celoti!) ... >>